Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED)

Ta zakon ureja:

1.      pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje plačilnih institucij,

2.      pogoje za opravljanje plačilnih storitev v Republiki Sloveniji,

3.      pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev,

4.      pravila glede oblikovanja in upravljanja plačilnih sistemov,

5.      pogoje za opravljanje dejavnosti izdajanja elektronskega denarja,

6.      pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje družb za izdajo elektronskega denarja,

7.      pravila glede primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi,

8.      pravila o zamenjavi plačilnih računov in

9.      pravila in pogoje dostopa do osnovnih plačilnih računov.

(1)S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU):

1.      Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L št. 166 z dne 11. 6. 1998, str. 45), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2024/886 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. marca 2024 o spremembi uredb (EU) št. 260/2012 in (EU) 2021/1230 ter direktiv 98/26/ES in (EU) 2015/2366 glede takojšnjih kreditnih prenosov v eurih (UL L št. 2024/886 z dne 19. 3. 2024), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 98/26/ES);

2.      Direktiva 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL L št. 267 z dne 10. 10. 2009, str. 7), zadnjič spremenjena z Direktivo (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L št. 337 z dne 23. 12. 2015, str. 35), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/110/ES);

3.      Direktiva 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov (UL L št. 257 z dne 28. 8. 2014, str. 214; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2014/92/EU),

4.      Direktiva (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L št. 337 z dne 23. 12. 2015, str. 35), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) 2024/886 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. marca 2024 o spremembi uredb (EU) št. 260/2012 in (EU) 2021/1230 ter direktiv 98/26/ES in (EU) 2015/2366 glede takojšnjih kreditnih prenosov v eurih (UL L št. 2024/886 z dne 19. 3. 2024), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2015/2366/EU);

5.      Direktiva (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma ter o spremembi direktiv 2009/138/ES in 2013/36/EU (UL L št. 156 z dne 19. 6. 2018, str. 43; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2018/843/EU);

6.      Direktiva (EU) 2022/2556 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o spremembi direktiv 2009/65/ES, 2009/138/ES, 2011/61/EU, 2013/36/EU, 2014/59/EU, 2014/65/EU, (EU) 2015/2366 in (EU) 2016/2341 glede digitalne operativne odpornosti za finančni sektor (UL L št. 333 z dne 27. 12. 2022, str. 153; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2022/2556/EU).

(2)S tem zakonom se podrobneje ureja izvajanje naslednjih uredb EU:

1.      Uredbe (EU) 2021/1230 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. julija 2021 o čezmejnih plačilih v Uniji (kodificirano besedilo) (UL L št. 274 z dne 30. 7. 2021, str. 20), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) 2024/886 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. marca 2024 o spremembi uredb (EU) št. 260/2012 in (EU) 2021/1230 ter direktiv 98/26/ES in (EU) 2015/2366 glede takojšnjih kreditnih prenosov v eurih (UL L št. 2024/886 z dne 19. 3. 2024), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2021/1230/EU);

2.      Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L št. 331 z dne 15. 12. 2010, str. 12), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) 2024/1620 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2024 o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter o spremembi uredb (EU) št. 1093/2010, (EU) št. 1094/2010 in (EU) št. 1095/2010 (UL L št. 2024/1620 z dne 19. 6. 2024), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 1093/2010/EU);

3.      Uredbe (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (UL L št. 94 z dne 30. 3. 2012, str. 22), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) 2024/886 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. marca 2024 o spremembi uredb (EU) št. 260/2012 in (EU) 2021/1230 ter direktiv 98/26/ES in (EU) 2015/2366 glede takojšnjih kreditnih prenosov v eurih (UL L št. 2024/886 z dne 19. 3. 2024), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 260/2012/EU);

4.      Uredbe (EU) št. 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije (UL L št. 123 z dne 19. 5. 2015, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/751/EU) in

5.      Uredbe (EU) št. 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1781/2006 (UL L št. 141 z dne 5. 6. 2015, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2015/847/EU).

(1)Ta zakon se ne uporablja za:

1.      plačilne transakcije, izvršene izključno v gotovini neposredno od plačnika do prejemnika plačila in brez posredovanja posrednika;

2.      plačilne transakcije od plačnika do prejemnika plačila s posredovanjem zastopnika oziroma zastopnice (v nadaljnjem besedilu: zastopnik), ki je s pogodbo pooblaščen, da se pogaja ali dogovori o prodaji ali nakupu blaga oziroma storitev le v imenu plačnika ali le v imenu prejemnika plačila;

3.      poklicni fizični prevoz bankovcev in kovancev, vključno z njihovim zbiranjem, obdelavo in dostavo;

4.      nepoklicno zbiranje in dostavo gotovine v okviru nepridobitne ali dobrodelne dejavnosti;

5.      storitve, s katerimi prejemnik plačila posreduje plačniku gotovino kot del plačilne transakcije na izrecno zahtevo uporabnika storitev tik pred izvršitvijo plačilne transakcije v obliki plačila za nakup blaga ali storitev;

6.      posle menjave valute, ki se opravljajo kot menjava gotovine za gotovino, pri čemer se sredstva ne hranijo na plačilnem računu;

7.      plačilne transakcije na podlagi enega od naslednjih dokumentov:

-  papirnih čekov v skladu z zakonom, ki ureja ček, ter drugih papirnih listin, ki jih ureja zakonodaja držav članic, in so po vsebini in učinkih podobne čekom v skladu z zakonom, ki ureja ček,

-  bonov in drugih papirnih potrdil, ki imetniku omogočajo plačilo blaga ali storitev pri izdajatelju ali drugi osebi, s katero se je izdajatelj dogovoril, da sprejme bone ali potrdila kot obliko plačila za blago ali storitve,

-  papirnih potovalnih čekov,

-  papirnih poštnih nakaznic;

8.      plačilne transakcije, ki se opravijo med udeleženci plačilnega sistema ali sistema za poravnavo vrednostnih papirjev in ki izhajajo iz udeležbe v takšnem sistemu, ter plačilne transakcije, ki se opravijo med udeleženci plačilnega sistema, poravnalnimi agenti, klirinškimi agenti in centralnimi bankami ter ponudniki plačilnih storitev, ki niso udeleženci plačilnega sistema, brez poseganja v 206. člen tega zakona;

9.      plačilne transakcije v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti in uveljavljanjem pravic iz vrednostnih papirjev, vključno z izplačevanjem dividend ali drugimi izplačili na podlagi pravic iz vrednostnih papirjev, ter plačilne transakcije v zvezi z odkupom ali prodajo vrednostnih papirjev, če takšne transakcije izvede član sistema za poravnavo vrednostnih papirjev ali druga oseba, ki lahko v skladu z veljavnimi predpisi opravlja investicijske storitve in posle, storitve hrambe ali skrbniške storitve v zvezi s finančnimi instrumenti strank;

10.   storitve, ki jih ponujajo ponudniki tehničnih storitev, ki podpirajo opravljanje plačilnih storitev, ne da bi v katerem koli trenutku imeli v lasti sredstva, ki se prenašajo, vključno z obdelavo in shranjevanjem podatkov, storitvami za varovanje zaupanja in zasebnosti, avtentikacijo podatkov in subjektov, zagotavljanjem informacijske in komunikacijske tehnologije (v nadaljnjem besedilu: IKT) in komunikacijske mreže, zagotavljanjem in vzdrževanjem terminalov in naprav, ki se uporabljajo za plačilne storitve, razen storitve odreditve plačil in storitve zagotavljanja informacij o računih;

11.   storitve, ki temeljijo na posebnih plačilnih instrumentih, s katerimi se omogoča plačevanje, pri tem pa so načini uporabe takih instrumentov omejeni in hkrati izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev (v nadaljnjem besedilu: omejena mreža):

-  imetniku omogočajo nakup blaga ali storitev le v prostorih izdajatelja ali v okviru omejene mreže ponudnikov storitev na podlagi neposrednega poslovnega sporazuma s poklicnim izdajateljem,

-  jih je mogoče uporabljati le za nakup zelo omejenega izbora blaga ali storitev, ali

-  so veljavni le v Republiki Sloveniji in se zagotavljajo na zahtevo podjetja ali organa javnega sektorja ter jih ureja državni ali javni organ ali organ samoupravne lokalne skupnosti za posebne socialne ali davčne namene za nakup posebnega blaga ali storitev od ponudnikov, ki so sklenili poslovni dogovor z izdajateljem;

12.   plačilne transakcije, ki jih ponudnik elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev zagotavlja poleg elektronskih komunikacijskih storitev za naročnika omrežja ali storitve: (a)  za nakup digitalne vsebine in glasovnih storitev, ne glede na napravo, uporabljeno za nakup ali uporabo digitalne vsebine, in zaračunan na ustreznem računu, ali (b)  opravljene z elektronsko napravo ali prek nje in zaračunane na ustreznem računu v okviru dobrodelne dejavnosti ali za nakup kart; če vrednost posamezne plačilne transakcije iz podtočk (a) in (b) ne presega 50 eurov, in:

-  skupna vrednost plačilnih transakcij za posameznega naročnika ne presega 300 eurov na mesec, ali

-  kadar naročnik predhodno financira svoj račun pri ponudniku elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, skupna vrednost plačilnih transakcij ne presega 300 eurov na mesec;

13.   plačilne transakcije, izvršene med ponudniki plačilnih storitev, njihovimi zastopniki ali podružnicami za njihov račun;

14.   plačilne transakcije in sorodne storitve, izvršene med nadrejeno družbo in njenimi podrejenimi družbami, ali med podrejenimi družbami iste nadrejene družbe brez vmesnega posredovanja ponudnika plačilnih storitev, ki ni družba iz iste skupine;

15.   storitve dviga gotovine na bankomatih, ki jih zagotavljajo ponudniki, ki delujejo v imenu enega ali več izdajateljev kartic, pri čemer ti ponudniki nimajo sklenjene okvirne pogodbe s stranko, ki dviguje denar s plačilnega računa, pod pogojem, da ti ponudniki ne opravljajo drugih plačilnih storitev. Ne glede na izključitev storitev iz te točke iz uporabe tega zakona, se za te storitve stranki zagotovijo informacije o morebitnih provizijah za dvig gotovine iz prvega, drugega in šestega odstavka 103., 106., 107. in 109. člena tega zakona pred dvigom gotovine, pa tudi na potrdilu o prejemu gotovine ob koncu transakcije po dvigu;

16.   denarno vrednost, shranjeno na instrumentih iz 11. točke tega odstavka;

17.   denarno vrednost, ki se uporablja za izvedbo plačilnih transakcij iz 12. točke tega odstavka.

(2)Ta zakon se ne uporablja za SID – Slovensko izvozno in razvojno banko.

(3)Za plačilne transakcije na podlagi papirnih menic v skladu z zakonom, ki ureja menico, ter drugih papirnih listin, ki so po vsebini in učinkih podobne menicam in jih ureja zakonodaja držav članic EU (v nadaljnjem besedilu: države članice) o teh papirnih listinah se uporablja le 9. poglavje tega zakona.

(4)Uredba 2015/847/EU se ne uporablja za prenose sredstev v Republiki Sloveniji na plačilni račun prejemnika plačila, ki je namenjen izključno plačevanju blaga in storitev, če so izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 2. člena Uredbe 2015/847/EU.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1.      avtentikacija je postopek, ki ponudniku plačilnih storitev omogoča, da preveri istovetnost uporabnika plačilnih storitev ali upravičenost uporabe določenega plačilnega instrumenta, vključno z uporabo uporabnikovih osebnih varnostnih elementov;

2.      banka je kreditna institucija, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, in je pridobila dovoljenje kot banka ali hranilnica v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo;

3.      datum valute je referenčni čas, ki ga ponudnik plačilnih storitev uporablja za obračun obresti v zvezi z bremenitvijo ali odobritvijo denarnih sredstev na plačilnem računu;

4.      delovni dan je dan, na katerega plačnikov ponudnik plačilnih storitev ali prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ki sodeluje pri izvršitvi plačilne transakcije, posluje tako, da omogoča izvrševanje plačilnih transakcij svojemu uporabniku;

5.      denarna sredstva so bankovci in kovanci, knjižni denar in elektronski denar v skladu z 11. točko tega člena;

6.      digitalna vsebina so blago ali storitve, ki se proizvede oziroma proizvedejo in dobavi oziroma dobavijo v digitalni obliki, katerega oziroma katerih uporaba ali poraba je omejena na tehnično napravo in ne vključuje uporabe ali porabe fizičnega blaga in storitev;

7.      država članica je država članica EU ali država podpisnica Sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (UL L št. 1 z dne 3. 1. 1994, str. 3);

8.      država gostiteljica pomeni katero koli državo članico, razen države sedeža, v kateri ima ponudnik plačilnih storitev podružnico ali zastopnika, izdajatelj elektronskega denarja pa podružnico, ali v kateri neposredno opravljata storitve;

9.      država sedeža je država članica, kjer je sedež ponudnika plačilnih storitev ali izdajatelja elektronskega denarja;

10.   elektronsko komunikacijsko omrežje pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja elektronske komunikacije;

11.   elektronski denar je shranjena denarna vrednost v obliki terjatve imetnika elektronskega denarja do izdajatelja elektronskega denarja, ki:

-  je v elektronski obliki, vključno z magnetno,

-  jo izda izdajatelj elektronskega denarja na podlagi prejema denarnih sredstev za namen izvrševanja plačilnih transakcij kot jih določa 8. člen tega zakona, in

-  jo kot plačilno sredstvo sprejme oseba, ki ni izdajatelj elektronskega denarja;

12.   elektronska komunikacijska storitev pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja elektronske komunikacije;

13.   enolična identifikacijska oznaka je kombinacija črk, številk ali znakov, ki jo ponudnik plačilnih storitev dodeli uporabniku plačilnih storitev (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) in se v plačilni transakciji uporablja za nedvoumno identifikacijo tega uporabnika in njegovega plačilnega računa oziroma za nedvoumno identifikacijo tega uporabnika ali njegovega plačilnega računa;

14.   enotni simbol je skupni simbol iz standardizirane predstavitvene oblike dokumenta z informacijami o nadomestilih in iz obračuna nadomestil in je skladen z določbami izvedbenih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 5. člena Direktive 2014/92/EU;

15.   kreditna obrestna mera je vsaka obrestna mera, plačana potrošniku oziroma potrošnici (v nadaljnjem besedilu: potrošnik) glede sredstev na plačilnem računu;

16.   močna avtentikacija strank je avtentikacija z uporabo dveh ali več elementov, ki spadajo v kategorijo znanja uporabnika (nekaj, kar ve samo uporabnik), posesti uporabnika (nekaj, kar je v izključni posesti uporabnika) in neločljive povezanosti z uporabnikom (nekaj, kar uporabnik je), ki so med seboj neodvisni, kar pomeni, da kršitev enega elementa ne zmanjšuje zanesljivosti drugih, in so zasnovani tako, da varujejo zaupnost podatkov, ki se preverjajo;

17.   molče dovoljena prekoračitev je prekoračitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev potrošniku dovoli, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na njegovem plačilnem računu, ali dogovorjeno možnost prekoračitve;

18.   možnost prekoračitve je izrecna kreditna pogodba, v skladu s katero ponudnik plačilnih storitev potrošniku omogoči razpolaganje s sredstvi, ki presegajo trenutno stanje na njegovem plačilnem računu;

19.   nadomestila iz 8. poglavja tega zakona so vsi morebitni stroški in pogodbene kazni, ki jih mora potrošnik plačati ponudniku plačilnih storitev za storitve ali v zvezi s storitvami, povezanimi s plačilnim računom;

20.   občutljivi plačilni podatki so podatki, vključno z osebnimi varnostnimi elementi, ki se lahko uporabijo za goljufijo ali prevaro. Goljufija ali prevara v tem zakonu pomeni namenoma zavesti koga v zmoto oziroma okoriščati se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto. V okviru dejavnosti ponudnikov storitev odreditve plačil in ponudnikov storitev zagotavljanja informacij o računih ime imetnika računa in številka računa ne predstavljata občutljivih plačilnih podatkov;

21.   osebni varnostni elementi so personalizirane značilnosti, ki jih uporabniku plačilnih storitev zagotovi ponudnik plačilnih storitev za namene avtentikacije;

22.   papirna poštna nakaznica je papirni plačilni nalog, ki ga plačnik predloži izvajalcu poštnih storitev z namenom, da se papirni nalog posreduje prejemniku plačila kot poštna pošiljka v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve, in se plačilna transakcija izvrši prejemniku na podlagi predložitve papirnega plačilnega naloga njegovemu izvajalcu poštnih storitev;

23.   plačilna blagovna znamka je vsako stvarno ali digitalno ime, izraz, znak, simbol oziroma njihova kombinacija, ki lahko označuje, v okviru katere kartične sheme se izvajajo kartične plačilne transakcije;

24.   podjetnik ali podjetnica (v nadaljnjem besedilu: podjetnik) pomeni enako kakor v zakonu, ki ureja gospodarske družbe;

25.   postopki zaradi insolventnosti so postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja, kakor so opredeljeni v zakonu, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje;

26.   potrošnik je fizična oseba, ki sklepa pogodbe o plačilnih storitvah za namene zunaj področja svoje pridobitne ali poklicne dejavnosti;

27.   povezovanje blagovnih znamk je vključitev dveh ali več plačilnih blagovnih znamk ali plačilnih aplikacij iste plačilne blagovne znamke v isti plačilni instrument;

28.   prejemni ponudnik plačilnih storitev je ponudnik plačilnih storitev, h kateremu se prenesejo informacije, potrebne za izvedbo zamenjave plačilnega računa;

29.   prenosni ponudnik plačilnih storitev je ponudnik plačilnih storitev, od katerega se prenesejo informacije, potrebne za izvedbo zamenjave plačilnega računa;

30.   referenčna obrestna mera je obrestna mera, ki se uporablja kot osnova za izračun obresti in prihaja iz vira, ki je dostopen javnosti in ga lahko preverita obe stranki pogodbe o plačilnih storitvah;

31.   referenčni menjalni tečaj je menjalni tečaj, ki se uporablja kot osnova za izračun kakršne koli menjave valut in ga objavi ponudnik plačilnih storitev, ali prihaja iz vira, ki je dostopen javnosti;

32.   register Evropskega bančnega organa je elektronski centralni register, ki ga vzpostavi, upravlja in vodi Evropski bančni organ in v katerem so informacije, ki jih Evropskemu bančnemu organu uradno sporočijo pristojni organi držav članic;

33.   sedež je kraj, kjer je registrirani sedež ponudnika plačilnih storitev oziroma izdajatelja elektronskega denarja ali, če ponudnik plačilnih storitev ali izdajatelj elektronskega denarja v skladu z nacionalno zakonodajo nima registriranega sedeža, kraj, kjer deluje njegovo poslovodstvo;

34.   seznam s standardizirano terminologijo je seznam s standardiziranimi izrazi za najbolj reprezentativne storitve, povezane s plačilnim računom, za katere se plačuje nadomestilo in je skladen s končnim seznamom iz regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Direktive 2014/92/EU;

35.   skupina je skupina družb, sestavljena iz obvladujoče družbe in od nje odvisne družbe, kot je določeno v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ali družb, kakor so opredeljene v 4., 5., 6. in 7. členu Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014 z dne 7. januarja 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi glede kapitalskih zahtev za institucije (UL L št. 135 z dne 2. 6. 2015, str. 1), zadnjič spremenjene z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 2015/923 z dne 11. marca 2015 o spremembi Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 241/2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi glede kapitalskih zahtev za institucije (UL L št. 150 z dne 17. 6. 2015, str. 1), ki so medsebojno povezane, kakor je navedeno v prvem odstavku 10. člena ali šestem ali sedmem odstavku 113. člena Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L št. 176 z dne 27. 6. 2013, str. 1), zadnjič spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 2017/1230 z dne 31. maja 2017 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi o podrobnejši opredelitvi dodatnih objektivnih meril za uporabo ugodnejše stopnje likvidnostnih odlivov ali prilivov za čezmejne nečrpane okvirne kredite ali okvirne likvidnostne kredite znotraj skupine ali institucionalne sheme za zaščito vlog (UL L št. 177 z dne 8. 7. 2017, str. 7), (v nadaljnjem besedilu: Uredba 575/2013/EU);

36.   sredstvo za sporazumevanje na daljavo je vsako sredstvo, ki se lahko uporablja za sklepanje pogodb o plačilnih storitvah, kadar ponudnik plačilnih storitev in uporabnik nista sočasno fizično navzoča;

37.   storitve, povezane s plačilnim računom, so vse storitve, povezane z odprtjem, vodenjem in zaprtjem plačilnega računa, vključno s plačilnimi storitvami in plačilnimi transakcijami iz 7. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona, ter možnostjo prekoračitve in molče dovoljeno prekoračitvijo;

38.   tesna povezanost pomeni enako, kot je opredeljeno v 38. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU;

39.   trajni nalog je navodilo plačnika svojemu ponudniku plačilnih storitev, naj redno ali na vnaprej določene datume izvršuje kreditna plačila;

40.   trajni nosilec podatkov je vsak instrument, ki uporabniku omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kakor je to potrebno za namene teh podatkov, in ki omogoča nespremenjeno predvajanje shranjenih podatkov;

41.   tretja država je država, ki ni država članica iz 7. točke tega člena;

42.   Uprava Republike Slovenije za javna plačila (v nadaljnjem besedilu: UJP) je državni organ, ki opravlja plačilne storitve na podlagi tega zakona in posebnih predpisov, ki določajo njene naloge in pristojnosti;

43.   zakonito prebivanje v EU pomeni, da ima fizična oseba pravico prebivati v državi članici na podlagi prava EU ali nacionalnega prava, vključno s potrošniki brez stalnega prebivališča in osebami, ki prosijo za azil na podlagi Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev in Protokola z dne 31. januarja 1967 h Konvenciji (Akt o notifikaciji nasledstva Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/92 in 2/93) ter drugih mednarodnih pogodb, ki urejajo status beguncev in prosilcev za azil;

44.   zamenjava ali storitev zamenjave plačilnega računa je storitev, ki temelji na potrošnikovi zahtevi in pomeni prenos informacij o vseh ali nekaterih trajnih nalogih, ponavljajočih se direktnih obremenitvah in ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih, izvršenih na plačilnem računu, od enega ponudnika plačilnih storitev k drugemu ali katerega koli pozitivnega stanja sredstev na plačilnem računu z enega plačilnega računa na drugega ali oba navedena prenosa, pri čemer se lahko prejšnji plačilni račun zapre ali pa ne;

45.   zasebnik ali zasebnica (v nadaljnjem besedilu: zasebnik) je fizična oseba, ki ni podjetnik in ki samostojno opravlja določeno registrirano ali s predpisom določeno dejavnost, kot so notar, zdravnik, odvetnik, kmet in podobno;

46.   zastopnik je fizična ali pravna oseba, ki pri opravljanju plačilnih storitev na podlagi pooblastila za zastopanje deluje v imenu plačilne institucije.

(1)Plačilne storitve po tem zakonu so naslednje aktivnosti, ki jih ponudnik plačilnih storitev opravlja v okviru svoje poslovne dejavnosti:

1.      aktivnosti, ki omogočajo polog gotovine na plačilni račun, in vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa;

2.      aktivnosti, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa, in vse aktivnosti, ki so potrebne za upravljanje tega računa;

3.      aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij v breme in v dobro plačilnega računa pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi plačilni račun, ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev;

4.      aktivnosti, ki omogočajo izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so denarna sredstva zagotovljena z odobritvijo posojila uporabniku;

5.      izdajanje plačilnih instrumentov in/ali pridobivanje plačilnih transakcij;

6.      izvrševanje denarnih nakazil;

7.      storitve odreditve plačil;

8.      storitve zagotavljanja informacij o računih.

(2)Plačilne storitve iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka vključujejo izvrševanje plačilnih transakcij z:

1.      direktnimi obremenitvami, vključno z enkratnimi direktnimi obremenitvami,

2.      plačilnimi karticami ali podobnimi napravami, ali

3.      kreditnimi plačili.

(1)Domača plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev ali edini ponudnik plačilnih storitev opravi plačilne storitve za plačnika in prejemnika plačila na območju Republike Slovenije.

(2)Čezmejna plačilna transakcija je plačilna transakcija, pri kateri plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev opravita plačilne storitve za plačnika oziroma prejemnika plačila na območju različnih držav članic. Plačilna transakcija se izvrši čezmejno tudi v primeru, če isti ponudnik plačilnih storitev opravi plačilne storitve za plačnika v eni državi članici in za prejemnika plačila v drugi državi članici.

(1)Uporabnik je fizična ali pravna oseba, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje.

(2)Plačnik je fizična ali pravna oseba, ki odredi plačilno transakcijo tako, da izda plačilni nalog ali zagotovi soglasje k izvršitvi plačilnega naloga, ki ga izda prejemnik plačila.

(3)Prejemnik plačila je fizična ali pravna oseba, ki je predvideni prejemnik denarnih sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije.

(1)Plačilna transakcija je dejanje pologa, prenosa ali dviga denarnih sredstev, ki ga odredi plačnik ali je odrejena v njegovem imenu ali jo odredi prejemnik plačila, pri čemer je izvršitev plačilne transakcije prek ponudnika plačilnih storitev neodvisna od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila.

(2)Plačilna transakcija na daljavo je plačilna transakcija, ki se odredi prek interneta ali naprave, ki se lahko uporablja za komuniciranje na daljavo.

(3)Plačilni nalog je navodilo plačnika ali prejemnika plačila svojemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim odredi izvršitev plačilne transakcije.

(1)Direktna obremenitev je plačilna storitev, pri kateri prejemnik plačila na podlagi plačnikovega soglasja odredi plačilno transakcijo za obremenitev plačnikovega plačilnega računa.

(2)Plačnik lahko da soglasje za izvršitev plačilne transakcije z direktno obremenitvijo prejemniku plačila, prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev ali svojemu ponudniku plačilnih storitev.

Denarno nakazilo je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev prejme plačnikova denarna sredstva, ne da bi odprl plačilni račun za plačnika ali prejemnika plačila, izključno z namenom, da se enak znesek denarnih sredstev da na razpolago prejemniku plačila ali se prenese prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev, ki da sredstva na razpolago prejemniku plačila ali jih prenese na prejemnikov plačilni račun.

Kreditno plačilo je plačilna storitev, pri kateri plačnik svojemu ponudniku plačilnih storitev odredi izvršitev posamezne plačilne transakcije ali več plačilnih transakcij, vključno s trajnim nalogom, s svojega plačilnega računa v dobro plačilnega računa prejemnika plačila.

(1)Plačilni račun je račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu enega uporabnika ali več uporabnikov in ki se uporablja za izvršitev plačilnih transakcij.

(2)Plačilne institucije lahko vodijo le plačilne račune, ki se uporabljajo izključno za izvrševanje plačilnih transakcij.

(1)Transakcijski račun je plačilni račun, ki ga odpre banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali podružnica banke države članice v Republiki Sloveniji v imenu enega uporabnika ali več uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij in druge namene, povezane z opravljanjem bančnih storitev za uporabnika. Denarna sredstva na transakcijskem računu se štejejo kot vpogledni denarni depozit.

(2)Za namene tega zakona se kot transakcijski račun šteje tudi enotni zakladniški račun države ali občine, ki je odprt pri Banki Slovenije, ter račun, ki je kot podračun enotnega zakladniškega računa države ali občine odprt pri UJP.

(3)Plačilne institucije ne smejo voditi transakcijskih računov.

(1)Fiduciarni račun je transakcijski račun, ki ga odpre imetnik v svojem imenu, a za račun ene ali več tretjih oseb. Fiduciarnega računa se ne sme spremeniti v običajni transakcijski račun in obratno.

(2)Banka lahko odpre fiduciarni račun, če:

-        ima imetnik položaj notarja, odvetnika, izvršitelja, skrbnika zapuščine, skrbnika za posebne primere, upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, ali osebe, ki opravlja skrbniške storitve v okviru svoje redne dejavnosti ali poklica, ali osebe, ki opravlja storitev odkupa terjatev v okviru redne dejavnosti,

-        imetnik preko fiduciarnega računa opravlja poravnavo poslov s terjatvami iz gospodarskih pogodb, in so bili posli s terjatvami sklenjeni v okviru storitve, ki jo imetnik nudi svojim strankam, pri čemer imetnik v breme lastnega kapitala prevzema odgovornost za izpolnitev obveznosti strank v razmerju do nasprotnih strank teh poslov tako, da v vsakega od poslov, ki se poravnajo preko fiduciarnega računa vstopi kot novi prodajalec oziroma prodajalka (v nadaljnjem besedilu: prodajalec) v razmerju do kupca oziroma kupovalke (v nadaljnjem besedilu: kupec) in kot novi kupec v razmerju do prodajalca (v nadaljnjem besedilu: centralna nasprotna stranka),

-        imetnik fiduciarni račun uporablja samo za sprejemanje plačil iz odstopljenih terjatev iz gospodarskih pogodb, pri čemer plačila sprejema v svojem imenu in za račun osebe, ki opravlja poravnavo poslov s terjatvami iz gospodarskih pogodb v vlogi centralne nasprotne stranke, ali

-        je njegova uporaba predpisana z zakonom.

(3)Denarna sredstva na fiduciarnem računu se štejejo za premoženje tretjih oseb za račun katerih imetnik vodi takšen račun in ne za premoženje imetnika računa. Upniki imetnika fiduciarnega računa ne morejo za izterjavo svojih terjatev do imetnika računa niti v njegovem stečaju s prisilnimi ukrepi posegati na to premoženje. Sredstva na fiduciarnem računu ne spadajo v zapuščino imetnika računa.

(1)Skupni plačilni račun je plačilni račun, ki ga odpre ponudnik plačilnih storitev v imenu dveh ali več fizičnih oseb ali v imenu dveh ali več pravnih oseb.

(2)Vsak posamezni imetnik skupnega plačilnega računa lahko razpolaga s celotnimi denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu, razen če so v pogodbi o vodenju skupnega plačilnega računa določena drugačna pooblastila za razpolaganje z denarnimi sredstvi na skupnem plačilnem računu.

(3)Denarna sredstva na skupnem plačilnem računu se lahko v celoti uporabijo za poplačilo obveznosti posameznega imetnika do tretjih oseb. Dogovor med imetniki skupnega plačilnega računa o višini deležev posameznih imetnikov in odgovornosti posameznega imetnika ne omejuje pravic tretjih oseb, da v postopku izvršbe ali stečaja posameznega imetnika poplačajo svoje terjatve do tega imetnika v breme celotnih denarnih sredstev na skupnem plačilnem računu.

(4)Kadar posebni zakon določa, da je izvršba na določena sredstva dolžnika omejena, se v postopku izvršbe zoper posameznega imetnika skupnega plačilnega računa te omejitve upoštevajo glede vsakega posameznega imetnika skupnega plačilnega računa.

(1)Plačilni instrument je vsaka naprava ali niz postopkov oziroma oboje, ki je dogovorjena oziroma so dogovorjeni med posameznim uporabnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev, in je vezan le na tega uporabnika z namenom, da ga uporabi za odreditev plačilnega naloga.

(2)Izdajanje plačilnih instrumentov je plačilna storitev, pri kateri ponudnik plačilnih storitev posluje s plačnikom ter mu zagotavlja plačilni instrument za odreditev in obdelavo plačnikovih plačilnih transakcij.

(3)Pridobivanje plačilnih transakcij je plačilna storitev, ki jo zagotavlja ponudnik plačilnih storitev, ki posluje s prejemnikom plačila tako, da sprejema in obdeluje plačilne transakcije, s katerimi se sredstva prenesejo na prejemnika plačila.

Plačilni instrumenti za plačila majhnih vrednosti so plačilni instrumenti, pri katerih je izpolnjen najmanj eden od naslednjih pogojev:

1.      omogočajo izvrševanje posameznih plačilnih transakcij, ki ne presegajo 30 eurov, ali

2.      skupna omejitev porabe v določenem obdobju oziroma skupna vrednost elektronskega denarja, ki je naložen na plačilnem instrumentu, ne presega 150 eurov.

Storitev odreditve plačil je storitev za odreditev plačilnega naloga na zahtevo uporabnika plačilnih storitev v zvezi s plačilnim računom, odprtim pri drugem ponudniku plačilnih storitev.

Storitev zagotavljanja informacij o računih je internetna storitev za zagotavljanje konsolidiranih informacij o enem plačilnem računu ali več plačilnih računih, ki jih ima uporabnik plačilnih storitev pri drugem ponudniku plačilnih storitev ali pri več kot enem ponudniku plačilnih storitev.

(1)Na območju Republike Slovenije lahko plačilne storitve opravljajo naslednji subjekti, za katere se v nadaljevanju tega zakona uporablja izraz ponudniki plačilnih storitev:

1.      banke, ki so pridobile dovoljenje pristojnega organa za opravljanje plačilnih storitev v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in banke držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev, in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije, ter banke tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije,

2.      družbe za izdajo elektronskega denarja, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom in družbe za izdajo elektronskega denarja držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno, ter družbe za izdajo elektronskega denarja tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije, če so plačilne storitve, ki jih opravljajo te podružnice, povezane z izdajo elektronskega denarja,

3.      družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu s tem zakonom,

4.      plačilne institucije, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom in plačilne institucije držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev, in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno,

5.      plačilne institucije z opustitvijo, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom,

6.      ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, ki so vpisani v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, ki so vpisani v register plačilnih institucij držav članic pristojnih nadzornih organov držav sedeža, in so v skladu s tem zakonom ustanovili podružnico na območju Republike Slovenije ali opravljajo storitev zagotavljanja informacij o računih na območju Republike Slovenije prek zastopnika ali neposredno,

7.      Banka Slovenije,

8.      UJP ter drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje njihovih nalog in pristojnosti.

(2)Kadar Banka Slovenije opravlja plačilne storitve v okviru izključnih pristojnosti v skladu z zakonom, ki ureja Banko Slovenije, ali z drugimi zakoni, ki določajo izključne pristojnosti Banke Slovenije, se določbe 5. in 6. poglavja tega zakona uporabljajo le, če poseben predpis ali pogodba o opravljanju plačilnih storitev tako določa.

(3)Kadar UJP ali drugi državni organi ali organi samoupravne lokalne skupnosti opravljajo plačilne storitve v okviru svojih pristojnosti na podlagi posebnega predpisa, se uporabljajo določbe 5. in 6. poglavja tega zakona, razen če ta zakon ali drug predpis določa drugače.

Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, je ponudnik plačilnih storitev, ki zagotavlja in vodi plačilni račun za plačnika.

(1)Ponudnik storitev odreditve plačil je ponudnik plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(2)Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih je ponudnik plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(1)Ponudniki storitev, ki opravljajo eno ali obe dejavnosti iz prve in druge alineje 11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona in za katere skupna vrednost plačilnih transakcij, ki so bile izvršene v preteklih 12 mesecih, presega en milijon eurov, Banki Slovenije v dveh mesecih po koncu tega obdobja pošljejo obvestilo, ki vsebuje opis ponujenih storitev in v katerem je navedeno, po katerem izvzetju iz prve in druge alineje 11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona se šteje, da opravljajo dejavnost.

(2)Če na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka in ob upoštevanju meril iz 11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona Banka Slovenije ugotovi, da dejavnosti ni mogoče obravnavati kot omejeno mrežo, ponudniku storitev odredi poseben ukrep, da v 30 dneh zagotovi izpolnjevanje pogojev za omejeno mrežo ali da v tem roku vloži zahtevo za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v skladu s tem zakonom. Za postopek po tem odstavku se smiselno uporabljajo določbe četrtega odstavka 257. člena tega zakona.

(3)Ponudniki storitev, ki opravljajo dejavnosti iz 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona, Banki Slovenije pošljejo obvestilo, ki vsebuje opis ponujenih storitev in v katerem je navedeno, po katerem izvzetju iz 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona se šteje, da opravljajo dejavnost, in ji v dveh mesecih po zaključku poslovnega leta zagotovijo letno revizijsko mnenje, ki potrjuje, da je dejavnost v skladu z omejitvami iz 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona.

(4)Banka Slovenije Evropski bančni organ obvesti o storitvah, priglašenih v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena, ter navede, v skladu s katerim izvzetjem iz 11. oziroma 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona se dejavnost opravlja. Obvestilo mora vsebovati podatke o firmi in sedežu ponudnika storitev, opis storitev, ki jih ponudnik storitev opravlja, vrednost in obseg teh storitev ter morebitne dodatne informacije v zvezi s kriteriji za izvzetje.

(5)Firma in sedež ponudnika storitev ter opis storitev, priglašenih v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena, se objavijo v registru iz 79. in 84. člena tega zakona.

(1)Plačilna institucija je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v Republiki Sloveniji opravlja vsaj del svojih plačilnih storitev in ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2)Plačilna institucija države članice je pravna oseba s sedežem v drugi državi članici, ki v tej drugi državi članici opravlja vsaj del svojih plačilnih storitev in ki je pridobila dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3)Podružnica je za namene tega poglavja organizacijska enota, ki je ločena od sedeža plačilne institucije, ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse storitve, ki so del poslovanja matične plačilne institucije. Za namene tega poglavja se vse poslovne enote in podružnice, ki jih v isti državi gostiteljici ali tretji državi ustanovi plačilna institucija, štejejo za eno samo podružnico. Za namene tega poglavja se vse podružnice in poslovne enote, ki jih v Republiki Sloveniji ustanovi plačilna institucija države članice, štejejo za eno samo podružnico.

(1)Ponudniki plačilnih storitev iz 1. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ki opravljajo storitve na območju Republike Slovenije, plačilnim institucijam in plačilnim institucijam držav članic omogočijo objektiven, nediskriminatoren in sorazmeren dostop do svojih storitev, povezanih s plačilnimi računi. Tak dostop mora biti dovolj širok, da lahko plačilne institucije in plačilne institucije držav članic neovirano in učinkovito opravljajo plačilne storitve.

(2)Ponudniki plačilnih storitev iz 1. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ki opravljajo storitve na območju Republike Slovenije, Banki Slovenije sporočijo ustrezno utemeljene razloge, zaradi katerih so zavrnile zahtevo plačilne institucije ali plačilne institucije države članice za dostop do njihovih storitev, povezanih s plačilnimi računi.

(1)Plačilna institucija je organizirana v eni od pravno organizacijskih oblik gospodarskih družb, določenih z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(2)Za plačilno institucijo se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(1)Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve, ko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2)Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev opravlja tudi druge gospodarske posle (v nadaljnjem besedilu: hibridna plačilna institucija), vključno s storitvami upravljanja plačilnih sistemov, če izpolnjuje pogoje za opravljanje storitev upravljanja plačilnih sistemov v skladu s tem zakonom.

(3)Plačilna institucija lahko poleg plačilnih storitev in drugih gospodarskih poslov opravlja tudi pomožne storitve za izvrševanje plačilnih transakcij, kot so dajanje posojil v zvezi s plačilnimi storitvami, menjava valut, dejavnosti varovanja ter shranjevanja in obdelave podatkov v zvezi s plačilnimi storitvami, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje teh storitev na podlagi tega ali drugih zakonov. Plačilna institucija, ki poleg plačilnih storitev opravlja le še pomožne storitve, se ne šteje za hibridno plačilno institucijo.

(4)Določbe tega zakona se uporabljajo za plačilne institucije, ki opravljajo plačilne storitve kot izključno dejavnost ali kot hibridne plačilne institucije, razen če zakon izrecno določa, da posamezne določbe veljajo le za hibridne plačilne institucije.

(1)Plačilna institucija lahko pri opravljanju plačilnih storitev prejme denarna sredstva uporabnikov izključno z namenom izvršitve plačilne transakcije, ki naj se izvrši na določen dan, v skladu s pogodbo o plačilnih storitvah.

(2)Šteje se, če se ne dokaže drugače, da so denarna sredstva prejeta izključno za namene izvršitve plačilne transakcije, če je plačilna institucija prejela denarna sredstva hkrati s prejemom ali po prejemu plačilnega naloga za izvršitev te plačilne transakcije.

(3)Plačilne institucije ne smejo sprejemati depozitov od javnosti po zakonu, ki ureja bančništvo, ali izdajati elektronskega denarja po tem zakonu.

(4)Denarna sredstva, ki jih prejme plačilna institucija od uporabnikov izključno zaradi izvršitve plačilne transakcije v skladu z drugim odstavkom tega člena, ne pomenijo sprejemanja depozitov od javnosti po zakonu, ki ureja bančništvo, ali opravljanja storitev izdajanja elektronskega denarja po tem zakonu.

(1)Če plačilna institucija uporabnikom ponuja posojila v zvezi s plačilnimi storitvami, se lahko takšno posojilo odobri le pod naslednjimi pogoji:

1.      posojilo je namenjeno izključno izvrševanju plačilnih transakcij v zvezi s plačilnimi storitvami,

2.      posamezno posojilo, vključno z obnavljajočim posojilom, se odobri za največ 12 mesecev,

3.      posojilo ni krito z viri sredstev, ki jih plačilna institucija prejme od uporabnikov plačilnih storitev z namenom izvršitve plačilne transakcije,

4.      plačilna institucija zagotavlja zadosten kapital glede na skupno višino odobrenih posojil.

(2)Poleg pogojev iz prejšnjega odstavka mora plačilna institucija v zvezi s posojili iz prejšnjega odstavka, ki se odobrijo potrošniku, izpolnjevati tudi pogoje, ki jih glede odobritve posojila potrošnikom določa zakon, ki ureja potrošniške kredite.

(1)Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve na območju tiste države, kjer:

1.      sklepa pravne posle, katerih predmet so plačilne storitve, ali

2.      uporabnikom ponuja plačilne storitve prek reklamnih sporočil, poslanih tem osebam po pošti, ali na drug način ponuja plačilne storitve uporabnikom na območju te države.

(2)Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve na območju določene države tudi, če na območju te države ponuja plačilne storitve na način iz prejšnjega odstavka preko svoje podružnice, zastopnika ali neposredno.

(3)Šteje se, da plačilna institucija opravlja plačilne storitve neposredno na območju določene države, če opravlja plačilne storitve na način iz prvega odstavka tega člena brez ustanovitve podružnice in brez zastopnika v tej državi.

(1)Pravna oseba, ki zaprosi za dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, mora imeti v času izdaje dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ustanovni kapital:

1.      najmanj v višini 20.000 eurov, če bo opravljala le plačilne storitve iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona;

2.      najmanj v višini 50.000 eurov, če bo opravljala plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona; ali

3.      najmanj v višini 125.000 eurov, če bo opravljala katero koli plačilno storitev iz 1. do 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(2)Če namerava plačilna institucija opravljati več plačilnih storitev, mora zagotoviti ustanovni kapital v višini, določeni za plačilno storitev, za katero se zahteva najvišji znesek ustanovnega kapitala.

(3)Ustanovni kapital vključuje eno postavko ali več postavk iz točk od (a) do (e) prvega odstavka 26. člena Uredbe 575/2013/EU.

(1)Člani poslovodstva plačilne institucije poleg splošnih pogojev, ki jih za člane organov vodenja ali nadzora delniške družbe določa zakon, ki ureja gospodarske družbe, in osebe, ki so v plačilni instituciji neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, morajo imeti tudi ugled, ki ga zahteva vodenje poslov plačilne institucije, ter ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev. Šteje se, če se ne dokaže nasprotno, da ima oseba ustrezno znanje in izkušnje pri opravljanju plačilnih storitev, če ima najmanj triletne izkušnje z vodenjem poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot plačilna institucija ali z vodenjem drugih primerljivih poslov. Šteje se, če se ne dokaže nasprotno, da ima oseba ugled in lastnosti za vodenje poslov plačilne institucije, če njeno ravnanje ne vzbuja dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega vodenja poslov plačilne institucije v skladu s pravili o upravljanju tveganj, profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanja nasprotij interesov, pri čemer se upošteva naslednje podatke:

-        iz sodnih, upravnih in predkazenskih postopkov, ki lahko vplivajo na ugled, integriteto in poštenost osebe.

-        podatke o preteklih delovnih razmerjih in

-        morebitne pretekle ocene primernosti, ki jo je opravil drug pristojni organ ali delodajalec.

(2)Podatke o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka pridobi Banka Slovenije od vložnika zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, od plačilne institucije ali člana poslovodstva plačilne institucije ali osebe, ki je neposredno odgovorna za vodenje poslov plačilne institucije, lahko pa jih pridobi po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc pristojnih organov.

(1)Kvalificirani delež je delež, kakor je opredeljen v 36. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU.

(2)Oseba, ki namerava pridobiti deleže glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu plačilne institucije, na podlagi katerih bi dosegla ali presegla kvalificirani delež (v nadaljnjem besedilu: bodoči kvalificirani imetnik), pred pridobitvijo takega deleža pridobi dovoljenje Banke Slovenije.

(3)Banka Slovenije v izreku odločbe, s katero izda dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, določi višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu plačilne institucije, za pridobitev katerega se izdaja dovoljenje, kot enega od teh razponov:

1.      delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od kvalificiranega deleža in manjši od 20 odstotkov,

2.      delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od 20 odstotkov in manjši od 30 odstotkov,

3.      delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od 30 odstotkov in manjši od 50 odstotkov,

4.      delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu plačilne institucije, ki je enak ali večji od 50 odstotkov,

5.      delež, na podlagi katerega bodoči kvalificirani imetnik postane nadrejena oseba plačilne institucije.

(4)Kvalificirani imetnik pred vsakim nadaljnjim povečanjem deleža glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu plačilne institucije, na podlagi katerega bi presegel razpon, za katerega velja že izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pridobi novo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža.

(5)Za imetništvo kvalificiranega deleža v plačilni instituciji se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja bančništvo, o:

-        vsebini zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;

-        presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika;

-        razlogih za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;

-        roku za pridobitev deleža, na katerega se nanaša dovoljenje;

-        prenehanju veljavnosti dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;

-        glasovalnih pravicah neupravičenega imetnika;

-        obvestilih v zvezi s kvalificiranimi deleži;

-        odvzemu dovoljenja za kvalificiran delež;

-        odredbi o odsvojitvi delnic;

-        poročilu o odsvojitvi delnic in ugotovitveni odločbi o odpravljenih kršitvah in odločbi o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic, razen če je s tem členom izrecno določeno drugače.

(6)Za postopek odločanja Banke Slovenije o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža se smiselno uporabljata prvi in tretji odstavek 281. člena tega zakona.

(7)Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža ter dokumentacijo in dokazila, ki jih je treba priložiti k tej zahtevi.

(1)Plačilna institucija lahko na območju Republike Slovenije opravlja plačilne storitve, za katere je pridobila dovoljenje Banke Slovenije.

(2)Plačilna institucija sme opravljati plačilne storitve, ki jih na podlagi dovoljenja lahko opravlja na območju Republike Slovenije, tudi:

1.      na območju druge države članice prek podružnice, zastopnika ali neposredno, če so izpolnjeni pogoji iz 49. člena tega zakona, in

2.      na območju tretje države prek podružnice, ko je podružnica vpisana v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom, prek zastopnika ali neposredno na območju tretje države.

(1)Zahteva za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija vsebuje:

1.      akt o ustanovitvi in podatek o poslovnem naslovu,

2.      opis plačilnih storitev in drugih gospodarskih dejavnosti, ki jih namerava opravljati vložnik, ter tveganj, ki jim bo izpostavljena,

3.      poslovni načrt opravljanja plačilnih storitev za prva tri poslovna leta, iz katerega izhajajo naslednji podatki:

-  za izračun minimalnega kapitala v prvem letu poslovanja po vseh treh metodah iz drugega odstavka 55. člena tega zakona,

-  o izpolnjevanju tehničnih, organizacijskih, kadrovskih in drugih pogojev za varno in zanesljivo poslovanje plačilne institucije iz 53. člena tega zakona,

4.      dokazila, da vložnik razpolaga z zahtevanim ustanovnim kapitalom iz 31. člena tega zakona,

5.      za vložnika, ki namerava opravljati storitve iz 1. do 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, opis ukrepov za varovanje denarnih sredstev uporabnikov iz 68. do 70. člena tega zakona,

6.      opis sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol iz 54. člena tega zakona,

7.      opis postopka, vzpostavljenega za spremljanje in reševanje varnostnih incidentov in z varnostjo povezanih pritožb strank ter naknadno ukrepanje v zvezi z njimi, vključno z mehanizmom za poročanje o incidentih, v katerem so upoštevane obveznosti plačilne institucije glede obveščanja iz 152. člena tega zakona in poglavja III Uredbe (EU) 2022/2554 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o digitalni operativni odpornosti za finančni sektor in spremembi uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 600/2014, (EU) št. 909/2014 in (EU) 2016/1011 (UL L št. 333 z dne 27. 12. 2022, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Uredba 2022/2554/EU),

8.      opis postopka, vzpostavljenega za beleženje, spremljanje, sledenje in omejevanje dostopa do občutljivih plačilnih podatkov,

9.      opis ureditve za zagotavljanje neprekinjenega poslovanja, vključno z jasno opredelitvijo ključnih operacij, učinkovite politike in načrtov neprekinjenega poslovanja na področju IKT ter načrtov odzivanja in okrevanja IKT ter postopkov za redno testiranje in pregledovanje ustreznosti in učinkovitosti takih načrtov v skladu z Uredbo 2022/2554/EU,

10.   opis načel in opredelitev, ki se uporabljajo za zbiranje statističnih podatkov o uspešnosti, transakcijah in goljufijah ter prevarah,

11.   dokument o varnostni strategiji, vključno s podrobno oceno tveganj v zvezi s plačilnimi storitvami ter opisom varnostnih ukrepov za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjšanje, sprejetih za ustrezno zaščito uporabnikov plačilnih storitev pred ugotovljenimi tveganji, vključno z goljufijami in prevarami ter nezakonito uporabo občutljivih in osebnih podatkov,

12.   opis vložnikove organizacijske strukture, vključno z opisom nameravane uporabe zastopnikov in podružnic ter nadzornih pregledov v njihovih prostorih in zunaj njih, ki se jih vložnik zaveže opraviti pri zastopnikih in podružnicah vsaj enkrat letno, kot tudi dogovorov o zunanjih izvajalcih operativnih nalog plačilnih storitev,

13.   opis morebitne udeležbe v plačilnih sistemih,

14.   opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih je vložnik vzpostavil zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, in Uredbo (EU) 2023/1113 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2023 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev in nekaterih kriptosredstev, in spremembi Direktive (EU) 2015/849 (UL L št. 150 z dne 9. 6. 2023, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2023/1113/EU),

15.   navedbo oseb, ki so imetniki kvalificiranih deležev v smislu 36. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU, velikost kvalificiranih deležev in dokazila o primernosti imetnikov kvalificiranih deležev, ki se presoja v skladu s 33. členom tega zakona,

16.   navedbo oseb, ki so člani organov poslovodstva, in oseb, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ter dokazila, da te osebe izpolnjujejo zahtevane pogoje iz 32. člena tega zakona,

17.   navedbo pooblaščenih revizorjev ali revizijskih družb, če bodo morala biti letna poročila vložnika revidirana v skladu s 73. členom tega zakona, in če so že imenovani.

(2)V zvezi z opisi iz 5. do 7. točke ter 12. in 13. točke prejšnjega odstavka vložnik zagotovi tudi opis organizacijskih rešitev in notranjih revizijskih postopkov, ki jih je vzpostavil z namenom, da bi zavaroval interese svojih uporabnikov in zagotovil neprekinjenost in zanesljivost izvajanja plačilnih storitev.

(3)V opisu varnostnih ukrepov za nadzor nad tveganji in njihovo zmanjšanje iz 11. točke prvega odstavka tega člena se navede, na kakšen način ti ukrepi zagotavljajo visoko raven digitalne operativne odpornosti v skladu s poglavjem II Uredbe 2022/2554/EU, zlasti glede tehnične varnosti in varstva podatkov, med drugim za programsko opremo in sisteme IKT, ki jih uporabljajo vložnik ali zunanji izvajalci, ki v celoti ali delno opravljajo dejavnosti zanj. Navedeni ukrepi vključujejo tudi varnostne ukrepe iz prvega odstavka 151. člena tega zakona.«

(4)Vložnik, ki namerava opravljati plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, kot pogoj za pridobitev dovoljenja sklenejo zavarovanje poklicne odgovornosti, ki zajema ozemlja, na katerih ponujajo svoje storitve, ali drugo primerljivo jamstvo za kritje odgovornosti, ki bo zagotovilo kritje njihove odgovornosti iz 136., 141. in 145. člena tega zakona.

(5)Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino dokumentacije in dokazil iz prvega odstavka tega člena.

(1)Pri odločanju o izdaji dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija Banka Slovenije presoja, ali vložnik izpolnjuje pogoje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija iz tega zakona, zlasti glede:

1.      statusnega ustroja iz 26. do 33. člena tega zakona,

2.      zavarovanja poklicne odgovornosti v skladu s četrtim odstavkom 35. člena tega zakona v primeru plačilnih institucij, ki opravljajo plačilne storitve iz 7. ali 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona,

3.      varnega in zanesljivega poslovanja iz 53. člena tega zakona,

4.      sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol iz 54. člena tega zakona,

5.      zagotavljanja minimalnega kapitala iz 55. člena tega zakona in

6.      varstva denarnih sredstev uporabnikov iz podpoglavja 2.8 tega zakona.

(2)V dovoljenju za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija Banka Slovenije opredeli plačilne storitve, ki jih sme opravljati plačilna institucija.

(3)Če sistem upravljanja iz 54. člena tega zakona ne zagotavlja ustreznega upravljanja z vsemi tveganji, ki bi jim lahko bila izpostavljena plačilna institucija pri opravljanju plačilnih storitev, za katere se zahteva izdaja dovoljenja, in drugih gospodarskih poslov, ki jih opravlja plačilna institucija, lahko Banka Slovenije dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija izda le za določene plačilne storitve, na katere se nanaša zahteva za izdajo dovoljenja.

Banka Slovenije zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, če:

1.      vložnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 36. člena tega zakona;

2.      je zaradi povezav vložnika z osebami, s katerimi je v razmerju tesne povezanosti, kakor je opredeljena v 38. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU, verjetno, da bo ovirano ali bistveno oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona;

3.      je ob upoštevanju predpisov tretje države, ki veljajo za osebe, s katerimi je vložnik v razmerju tesne povezanosti, in prakse pri izvrševanju teh predpisov, verjetno, da bo ovirano ali bistveno oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona;

4.      je verjetno, da bo zaradi dejavnosti vložnika, ki niso plačilne storitve, ogrožena finančna stabilnost plačilne institucije ali da bo zaradi teh dejavnosti oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona.

Če Banka Slovenije zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja zaradi razloga iz 4. točke 37. člena tega zakona, lahko v obrazložitvi k odločbi o zavrnitvi zahteve vložnika seznani z možnostjo, da za opravljanje plačilnih storitev ustanovi ločeno pravno osebo in vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija za to pravno osebo, če oceni, da teh razlogov pri ločeni pravni osebi ne bo.

(1)Če namerava plačilna institucija začeti opravljati plačilne storitve, ki niso zajete v že izdanem dovoljenju za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, predhodno pridobi dovoljenje Banke Slovenije za razširitev dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(2)Za razširitev dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se smiselno uporabljajo 35. do 37. člen tega zakona.

(1)Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 36. člena tega zakona, ter o spremembi oseb, ki so s plačilno institucijo v razmerju tesne povezanosti, ali o spremembah v teh razmerjih. K temu obvestilu priloži ustrezno spremenjeno dokumentacijo iz 35. člena tega zakona.

(2)Plačilna institucija dokumentacijo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev in ohranjanje dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija hrani najmanj pet let od prenehanja razmerja ali stanja, na katerega se nanašajo, razen če posebni predpisi za določene listine ali podatke določajo daljši rok hrambe.

(1)Če zaradi izvedbe združitve oziroma delitve nastane nova družba, ki bo opravljala plačilne storitve, ta nova družba pred vpisom združitve oziroma delitve v sodni register pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev.

(2)Če je plačilna institucija udeležena pri združitvi ali delitvi družb, pri kateri plačilna institucija nadaljuje opravljanje plačilnih storitev, pred izvedbo združitve ali delitve pridobi dovoljenje Banke Slovenije.

(3)Za odločanje o dovoljenju iz tega člena se smiselno uporabljajo določbe 35. do 37. člena tega zakona.

(4)Zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev zaradi združitve oziroma delitve je treba priložiti tudi listine, ki jih v ta namen določa zakon, ki ureja gospodarske družbe.

(1)Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti ali glede posameznih plačilnih storitev, če plačilna institucija ne začne opravljati plačilnih storitev v enem letu od izdaje dovoljenja ali če plačilna institucija za več kakor šest mesecev preneha opravljati plačilne storitve. Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha z dnem, ko poteče rok iz prvega stavka tega odstavka.

(2)Če je nad plačilno institucijo začet postopek stečaja ali prisilne likvidacije v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje, preneha dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v celoti z dnem začetka stečajnega postopka ali postopka prisilne likvidacije. Sklep o začetku stečajnega postopka ali postopka prisilne likvidacije nad plačilno institucijo vroči sodišče tudi Banki Slovenije.

(3)Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti, če pristojni organi plačilne institucije sprejmejo sklep o likvidaciji plačilne institucije. Dovoljenje preneha v primeru likvidacije plačilne institucije z dnem izbrisa plačilne institucije iz sodnega registra.

(4)Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija preneha v celoti ali deloma, če pristojni organi plačilne institucije sprejmejo sklep o spremembi dejavnosti plačilne institucije tako, da plačilna institucija v celoti ali deloma preneha opravljati plačilne storitve. Dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v primerih iz prvega stavka tega odstavka preneha z dnem vpisa sklepa o spremembi dejavnosti v sodni register.

(5)Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o nastanku okoliščin iz prvega odstavka tega člena. O sklepih iz tretjega in četrtega odstavka tega člena plačilna institucija obvesti Banko Slovenije nemudoma po njihovem sprejemu.

(6)Če nastopijo okoliščine iz prvega do četrtega odstavka tega člena, izda Banka Slovenije odločbo, s katero ugotovi, da je dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v celoti ali delno prenehalo.

(7)Plačilna institucija z dnem, ko je dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilne institucije prenehalo v skladu s prvim do četrtim odstavkom tega člena, ne sme več sklepati novih poslov v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, glede katerih je dovoljenje prenehalo.

(1)Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve prek podružnice v državi gostiteljici ali v tretji državi, ali prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici, o tem predhodno obvesti Banko Slovenije.

(2)Obvestilo o opravljanju plačilnih storitev prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici vsebuje naslednje informacije:

1.      firmo in sedež ali ime in naslov stalnega prebivališča zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici,

2.      opis mehanizmov notranje kontrole, ki jih bo uporabljal zastopnik zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma v skladu s predpisi, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki se posodablja ob vsaki bistveni spremembi podatkov, ki se sporočijo v prvem uradnem obvestilu,

3.      navedbo oseb, ki so članice poslovodstva zastopnika, in oseb, ki so pri zastopniku neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, z dokazili, da izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 32. člena tega zakona, razen če je zastopnik ponudnik plačilnih storitev,

4.      opis plačilnih storitev, ki jih namerava plačilna institucija opravljati prek zastopnika, in

5.      edinstveno identifikacijsko kodo ali številko zastopnika kadar je ustrezno.

(3)Obvestilo o opravljanju plačilnih storitev preko podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi vsebuje naslednje informacije:

1.      firmo in naslov podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi,

2.      opis organizacijske strukture podružnice,

3.      navedbo oseb, ki so del poslovodstva podružnice, in oseb, ki so v podružnici neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami,

4.      opis plačilnih storitev, ki jih namerava plačilna institucija opravljati prek podružnice, in

5.      informacije iz 3. in 6. točke prvega odstavka 35. člena tega zakona glede dejavnosti v zvezi s plačilnimi storitvami na območju države gostiteljice ali tretje države.

(4)Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o spremembi okoliščin iz drugega in tretjega odstavka tega člena, zlasti o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek posameznega zastopnika v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici ali o dodatnih zastopnikih v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici in o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek podružnice v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi ali o dodatnih podružnicah v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi.

(1)Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve prek podružnice ali zastopnika v državi gostiteljici, ko so izpolnjeni pogoji iz 49. člena tega zakona. Plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo lahko začne opravljati plačilne storitve prek podružnice v tretji državi ali prek zastopnika v Republiki Sloveniji, ko je podružnica vpisana ali je zastopnik vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom.

(2)Plačilna institucija lahko prek posameznega zastopnika ali podružnice opravlja plačilne storitve le na območju tiste države članice, ki je v registru plačilnih institucij vpisana pri tem zastopniku ali podružnici.

(3)Plačilna institucija zagotovi, da njena podružnica v državi gostiteljici in njen zastopnik v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici uporabnike na primeren način obvesti o tem, da deluje za račun plačilne institucije.

(1)Plačilna institucija, ki namerava izvajati posamezne operativne naloge, povezane z izvajanjem plačilnih storitev, prek zunanjih izvajalcev, predhodno o tem obvesti Banko Slovenije.

(2)Plačilna institucija lahko prenese izvajanje pomembnih operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev vključno s sistemi IKT, na zunanje izvajalce, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.      da je v razmerju do izvajalca teh nalog zagotovljena ustrezna kakovost notranje kontrole na ravni plačilne institucije,

2.      da nista otežena sledenje in nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti plačilne institucije v skladu s tem zakonom in drugimi zakoni,

3.      da se s prenosom izvajanja teh nalog ne prenaša odgovornosti višjega vodstva plačilne institucije na zunanje izvajalce ali tretje osebe,

4.      da se odgovornost plačilne institucije do njenih uporabnikov, kakor je opredeljena s tem zakonom in drugimi zakoni, ne zmanjšuje in

5.      da plačilna institucija kljub prenosu pomembnih operativnih nalog na zunanje izvajalce zagotovi izpolnjevanje vseh pogojev, ki veljajo za pridobitev in ohranitev dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3)Operativne naloge, povezane z izvajanjem plačilnih storitev, vključno s sistemi IKT, se štejejo kot pomembne, če bi lahko napaka ali izpad v njihovem izvajanju bistveno ogrozila neprekinjeno izpolnjevanje obveznosti plačilne institucije, njen finančni položaj ali zanesljivost ter neprekinjenost izvajanja plačilnih storitev.

(4)Plačilna institucija, ki je prenesla izvajanje operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, v zvezi z ravnanji zunanjih izvajalcev zagotovi izpolnjevanje svojih obveznosti po tem zakonu ali drugih zakonih.

(5)Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o vseh spremembah glede uporabe zunanjih izvajalcev.

(1)Plačilna institucija, ki opravlja plačilne storitve prek podružnice ali zastopnika ali je prenesla izvajanje operativnih nalog, povezanih z izvajanjem plačilnih storitev, na zunanje izvajalce, je odgovorna za zakonitost in pravilnost ravnanja podružnice in zastopnika v zvezi z izvajanjem plačilnih storitev, ki jih podružnica in zastopnik opravljata v imenu plačilne institucije, ter za zakonitost in pravilnost izvajanja operativnih nalog, ki jih opravlja zunanji izvajalec za plačilno institucijo.

(2)Plačilna institucija svoje odgovornosti iz prejšnjega odstavka v razmerju do uporabnikov ne more izključiti ali omejiti.

(1)Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice prek podružnice ali zastopnika, o tem predhodno obvesti Banko Slovenije v skladu s 43. členom tega zakona in hkrati navede države gostiteljice, v katerih namerava poslovati.

(2)Plačilna institucija, ki namerava opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice neposredno, o tem predhodno obvesti Banko Slovenije ter hkrati z obvestilom pošlje tudi opis plačilnih storitev, ki jih namerava neposredno opravljati v državi gostiteljici in navedbo držav gostiteljic, v katerih namerava poslovati.

(3)Kadar namerava plačilna institucija za izvajanje operativnih nalog, povezanih z opravljanjem plačilnih storitev, uporabiti zunanje izvajalce v državi gostiteljici, o tem obvesti Banko Slovenije.

(1)Banka Slovenije v enem mesecu od prejema obvestila iz prejšnjega člena, ki vsebuje vse zahtevane informacije iz 43. člena tega zakona, pošlje pristojnemu nadzornemu organu v državi gostiteljici obvestilo o nameri opravljanja plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika ali o nameri neposrednega opravljanja plačilnih storitev plačilne institucije na območju te države gostiteljice in o tem obvesti plačilno institucijo.

(2)Banka Slovenije pošlje nadzornemu organu države gostiteljice hkrati z obvestilom iz prejšnjega odstavka tudi informacije o:

1.      firmi, naslovu in po potrebi o številki dovoljenja plačilne institucije,

2.      državah članicah, v katerih namerava poslovati,

3.      plačilnih storitvah, ki jih namerava plačilna institucija opravljati na območju te države gostiteljice,

4.      informacije iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, če namerava plačilna institucija uporabiti zastopnika,

5.      informacije iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona, če namerava plačilna institucija uporabiti podružnico.

(3)Banka Slovenije po prejemu obvestila pristojnega organa države gostiteljice, s katerim pristojni organ države gostiteljice sporoči ustrezne informacije, povezane z nameravanim opravljanjem plačilnih storitev zadevne plačilne institucije, zlasti o vseh utemeljenih razlogih za pomisleke, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali ustanovitvijo podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma, presodi, ali se strinja z oceno pristojnih organov države gostiteljice. V primeru nestrinjanja Banka Slovenije pristojnemu organ države gostiteljice sporoči razloge za svojo odločitev.

(4)Če Banka Slovenije, zlasti glede na informacije, prejete od pristojnih organov države gostiteljice v skladu s prejšnjim odstavkom, oceni, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma oziroma da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da bi nameravano opravljanje plačilnih storitev s strani zadevne plačilne institucije pomenijo kršitve zakonodaje države gostiteljice, Banka Slovenije izda odločbo, s katero zavrne registracijo zastopnika ali podružnice oziroma jo razveljavi, če je bila že opravljena. Za postopek izdaje odločbe o zavrnitvi registracije se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o odvzemu dovoljenja. Če Banka Slovenije oceni, da takšni utemeljeni razlogi niso podani, zastopnika ali podružnico vpiše v register.

(5)Banka Slovenije svojo odločitev o nameravanem opravljanju plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika ali o nameravanem neposrednem opravljanju plačilnih storitev sporoči pristojnim organom države gostiteljice in plačilni instituciji v treh mesecih po prejemu obvestila iz prejšnjega člena.

(1)Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve na območju države gostiteljice prek podružnice ali prek zastopnika z dnem:

1.      ko je podružnica vpisana ali zastopnik plačilne institucije vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom in

2.      ko sta pristojni nadzorni organ države gostiteljice in plačilna institucija v skladu s petim odstavkom prejšnjega člena obveščena, da je ocena Banka Slovenije glede nameravanega opravljanja plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika ugodna.

(2)Plačilna institucija lahko začne opravljati plačilne storitve neposredno na območju države gostiteljice, ko sta pristojni nadzorni organ države gostiteljice in plačilna institucija v skladu s petim odstavkom prejšnjega člena obveščena, da je ocena Banke Slovenije glede nameravanega neposrednega opravljanja plačilnih storitev ugodna.

(3)Plačilna institucija Banko Slovenije obvesti o datumu, od katerega bo v zadevnih državah gostiteljicah opravljala plačilne storitve. Banka Slovenije o tem obvesti pristojne nadzorne organe držav gostiteljic.

(4)Plačilna institucija nemudoma obvesti Banko Slovenije o spremembi informacij iz drugega odstavka prejšnjega člena, vključno z dodatnimi zastopniki, podružnicami ali zunanjimi izvajalci njenih dejavnosti v državah gostiteljicah, v katerih posluje. Za odločanje Banke Slovenije se uporabi postopek iz prejšnjega člena.

(1)Plačilna institucija države članice lahko plačilne storitve, ki jih je upravičena opravljati v državi sedeža, opravljati tudi na območju Republike Slovenije prek podružnice ali zastopnika ali neposredno.

(2)Ko Banka Slovenije prejme obvestilo pristojnega organa države sedeža, da namerava plačilna institucija opravljati plačilne storitve v Republiki Sloveniji, v enem mesecu po prejemu informacij te oceni in pristojnemu organu države sedeža sporoči ustrezne informacije, povezane z nameravanim opravljanjem plačilnih storitev s strani zadevne plačilne institucije, zlasti o vseh utemeljenih razlogih za pomisleke, da gre v povezavi z nameravano uporabo zastopnika ali ustanovitvijo podružnice za pranje denarja ali financiranje terorizma.

(3)Plačilna institucija države članice lahko začne opravljati plačilne storitve na območju Republike Slovenije prek podružnice ali zastopnika, z dnem:

1.      ko je podružnica vpisana ali je zastopnik plačilne institucije vpisan v register plačilnih institucij v državi sedeža in

2.      ko Banko Slovenije pristojni organ države sedeža obvesti, da je ocena pristojnega organa države sedeža o nameravanem opravljanju plačilnih storitev na območju Republike Slovenije prek podružnice ali zastopnika ugodna.

(4)Plačilna institucija države članice lahko začne opravljati plačilne storitve neposredno na območju Republike Slovenije, ko Banko Slovenije pristojni organ države sedeža obvesti, da je ocena pristojnega organa države sedeža o nameravanem neposrednem opravljanju plačilnih storitev na območju Republike Slovenije ugodna.

Banka Slovenije lahko zahteva, da ji plačilne institucije, ki imajo na ozemlju Republike Slovenije zastopnike ali podružnice, redno poročajo o dejavnostih, ki se opravljajo na ozemlju Republike Slovenije. Takšna poročila Banka Slovenije zahteva za informativne ali statistične namene, če pa zastopniki in podružnice opravljajo dejavnosti plačilnih storitev na podlagi uresničevanja pravice do ustanavljanja, zaradi spremljanja skladnosti z določbami 5., 13. in 16. poglavja tega zakona. Za take zastopnike in podružnice veljajo zahteve glede varovanja poklicne skrivnosti, ki so najmanj enakovredne zahtevam iz 269. do 273. člena tega zakona.

Plačilne institucije, ki poslujejo na ozemlju Republike Slovenije prek zastopnikov na podlagi uresničevanja pravice do ustanavljanja in katerih glavni sedež je v drugi državi članici, na ozemlju Republike Slovenije imenujejo osrednjo kontaktno točko, da se zagotovita ustrezna komunikacija in sporočanje informacij glede spoštovanja določb 5., 13. in 16. poglavja tega zakona, brez poseganja v določbe predpisov, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ter da se pristojnim organom države sedeža in Banki Slovenije olajša nadzorovanje, med drugim tako, da se pristojnim organom na zahtevo zagotovijo dokumenti in informacije.

Plačilna institucija mora ves čas veljavnosti dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev izpolnjevati organizacijske, kadrovske, tehnične in druge pogoje za varno in zanesljivo poslovanje v skladu s tem zakonom.

(1)Plačilna institucija vzpostavi in vzdržuje zanesljiv in celovit sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol, ki zagotavlja varno in skrbno upravljanje plačilne institucije. Sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol morata biti sorazmerna z naravo, obsegom in kompleksnostjo plačilnih storitev, ki jih opravlja plačilna institucija ter ustrezna, zanesljiva in zadostna.

(2)Sistem upravljanja iz prejšnjega odstavka obsega:

1.      jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi razmerji glede odgovornosti in

2.      učinkovite postopke ugotavljanja, ocenjevanja, obvladovanja in spremljanja tveganj ter poročanja o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena plačilna institucija.

(3)Sistem notranjih kontrol iz prvega odstavka tega člena vključuje tudi ustrezne administrativne in računovodske postopke ter dogovore o uporabi storitev IKT v skladu z Uredbo 2022/2554/EU, in postopke za preverjanje izpolnjevanja obveznosti glede preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ter Uredbo 2023/1113/EU.

(1)Plačilna institucija ves čas poslovanja zagotavlja kapital, ki mora vedno dosegati ali presegati višjo od naslednjih vrednosti:

1.      vrednost ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 31. člena tega zakona,

2.      vrednost kapitalske zahteve, ki se izračuna na podlagi metode iz drugega odstavka tega člena.

(2)Vrednost kapitalske zahteve za plačilne institucije, razen tistih, ki opravljajo le storitve iz 7. ali 8. točke ali 7. in 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, se izračuna na podlagi metode, ki jo za posamezno plačilno institucijo določi Banka Slovenije z odločbo, ob upoštevanju vrste in kompleksnosti plačilnih storitev, ki jih bo opravljala plačilna institucija, ter obsega plačil in tveganj, ki jim bo izpostavljena plačilna institucija. Banka Slovenije lahko plačilni instituciji določi eno od naslednjih metod:

1.      metodo stalnih splošnih stroškov,

2.      metodo obsega plačil,

3.      metodo prihodkov iz poslovanja.

(3)Pri hibridni plačilni instituciji se kapitalska zahteva izračunava samo za tisti del njenega poslovanja, ki je povezan z opravljanjem plačilnih storitev.

(4)Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o spremembi dejstev in okoliščin iz drugega odstavka tega člena.

(5)Če se dejstva in okoliščine iz drugega odstavka tega člena bistveno spremenijo, lahko Banka Slovenije z odločbo določi drugo metodo za izračun kapitalske zahteve.

(1)Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi stalnih splošnih stroškov znaša 10 odstotkov stalnih splošnih stroškov plačilne institucije iz preteklega poslovnega leta.

(2)V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se kapitalska zahteva po metodi stalnih splošnih stroškov izračuna z upoštevanjem predvidenega zneska stalnih splošnih stroškov, ki ga je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu v postopku pridobitve dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3)Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine stalnih splošnih stroškov, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu kapitalske zahteve po metodi stalnih splošnih stroškov:

1.      v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina stalnih splošnih stroškov plačilne institucije bistveno odstopa od višine, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu,

2.      v tekočem poslovnem letu, če višina stalnih splošnih stroškov plačilne institucije bistveno odstopa od višine stalnih splošnih stroškov v preteklem poslovnem letu.

(4)Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem pomembnem odstopanju višine stalnih splošnih stroškov od višine stalnih splošnih stroškov v preteklem poslovnem letu oziroma od višine stalnih splošnih stroškov, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kot leto dni.

(1)Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi obsega plačil je znesek, ki ga predstavlja produkt med izhodiščnim zneskom iz drugega odstavka tega člena in faktorjem za uravnoteženje iz 60. člena tega zakona.

(2)Izhodiščni znesek se izračuna z upoštevanjem višine povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega poslovnega leta na podlagi naslednje lestvice: Če znaša povprečni mesečni znesek plačilnih transakcij preteklega leta znaša izhodiščni znesek do 5.000.000 EUR 4,0 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 5.000.000 EUR do 10.000.000 EUR 200.000 EUR + 2,5 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 5.000.000 EUR nad 10.000.000 EUR do 100.000.000 EUR 325.000 EUR + 1 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 10.000.000 EUR nad 100.000.000 EUR do 250.000.000 EUR 1.225.000 EUR + 0,5 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 100.000.000 EUR nad 250.000.000 EUR 1.975.000 EUR + 0,25 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 250.000.000 EUR Če znaša povprečni mesečni znesek plačilnih transakcij preteklega leta znaša izhodiščni znesek do 5.000.000 EUR 4,0 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 5.000.000 EUR do 10.000.000 EUR 200.000 EUR + 2,5 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 5.000.000 EUR nad 10.000.000 EUR do 100.000.000 EUR 325.000 EUR + 1 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 10.000.000 EUR nad 100.000.000 EUR do 250.000.000 EUR 1.225.000 EUR + 0,5 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 100.000.000 EUR nad 250.000.000 EUR 1.975.000 EUR + 0,25 % povprečnega mesečnega zneska plačilnih transakcij preteklega leta nad 250.000.000 EUR

(3)Povprečni mesečni znesek plačilnih transakcij preteklega leta iz prejšnjega odstavka je enak eni dvanajstini skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v preteklem poslovnem letu izvedla plačilna institucija.

(4)V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se za izračun kapitalske zahteve po metodi obsega plačil namesto povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij preteklega leta upošteva predvidena višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij za prvo leto poslovanja, ki jo je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu v postopku pridobitve dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(5)Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu izhodiščnega zneska iz drugega odstavka tega člena:

1.      v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij bistveno odstopa od višine, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu,

2.      v tekočem poslovnem letu, če višina povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij bistveno odstopa od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij v preteklem letu.

(6)Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem pomembnem odstopanju višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij v preteklem poslovnem letu ali od višine povprečnih mesečnih zneskov plačilnih transakcij, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kakor leto dni.

(1)Kapitalska zahteva plačilne institucije po metodi prihodkov iz poslovanja, je znesek, ki ga predstavlja zmnožek med izhodiščnim zneskom iz drugega odstavka tega člena in faktorjem za uravnoteženje iz 60. člena tega zakona.

(2)Izhodiščni znesek za izračun kapitalske zahteve po metodi prihodkov iz poslovanja se izračuna z upoštevanjem vrednosti indikatorja prihodkov iz 59. člena tega zakona, na podlagi naslednje lestvice: Če znaša indikator prihodkov znaša izhodiščni znesek do 2.500.000 EUR 10 % od indikatorja prihodkov do 2.500.000 EUR nad 2.500.000 EUR do 5.000.000 EUR 250.000 EUR + 8 % od indikatorja prihodkov nad 2.500.000 EUR do 5.000.000 EUR nad 5.000.000 EUR do 25.000.000 EUR 450.000 EUR + 6 % od indikatorja prihodkov nad 5.000.000 EUR do 25.000.000 EUR nad 25.000.000 EUR do 50.000.000 EUR 1.650.000 EUR + 3 % od indikatorja prihodkov nad 25.000.000 EUR do 50.000.000 EUR nad 50.000.000 EUR 2.400.000 EUR + 1,5 % od indikatorja prihodkov nad 50.000.000 EUR Če znaša indikator prihodkov znaša izhodiščni znesek do 2.500.000 EUR 10 % od indikatorja prihodkov do 2.500.000 EUR nad 2.500.000 EUR do 5.000.000 EUR 250.000 EUR + 8 % od indikatorja prihodkov nad 2.500.000 EUR do 5.000.000 EUR nad 5.000.000 EUR do 25.000.000 EUR 450.000 EUR + 6 % od indikatorja prihodkov nad 5.000.000 EUR do 25.000.000 EUR nad 25.000.000 EUR do 50.000.000 EUR 1.650.000 EUR + 3 % od indikatorja prihodkov nad 25.000.000 EUR do 50.000.000 EUR nad 50.000.000 EUR 2.400.000 EUR + 1,5 % od indikatorja prihodkov nad 50.000.000 EUR

(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena kapitalska zahteva, izračunana po metodi prihodkov iz poslovanja, ne sme biti nižja od zneska, ki ustreza 80 odstotkov povprečja indikatorja prihodkov, izračunanega na podlagi podatkov iz poslovanja v preteklih treh poslovnih letih. V prvih treh letih poslovanja kot plačilna institucija se lahko za opredelitev povprečja indikatorja prihodkov uporabijo ocene.

(1)Indikator prihodkov je enak vsoti prihodkov od obresti, prejetih provizij in nadomestil ter drugih poslovnih prihodkov, zmanjšani za odhodke iz naslova obresti. Za izračun indikatorja prihodkov se ne upoštevajo prihodki iz izrednih ali občasnih postavk.

(2)Indikator prihodkov se lahko zmanjša za odhodke iz naslova storitev, ki jih za plačilno institucijo izvaja zunanji izvajalec, če gre za plačilo drugi plačilni instituciji ali plačilni instituciji države članice.

(3)Indikator prihodkov se izračuna na podlagi podatkov iz izkaza poslovnega izida preteklega poslovnega leta.

(4)V prvem letu poslovanja kot plačilna institucija se za izračun kapitalske zahteve po metodi prihodkov iz poslovanja namesto skupnih prihodkov iz poslovanja preteklega leta kot osnova upoštevajo predvideni prihodki iz poslovanja, ki jih je plačilna institucija navedla v poslovnem načrtu.

(5)Banka Slovenije lahko z odločbo zahteva prilagoditev višine posameznih postavk, ki jih plačilna institucija upošteva pri izračunu indikatorja prihodkov po prvem odstavku tega člena:

1.      v prvem letu poslovanja kot plačilna institucija, če višina posamezne postavke bistveno odstopa od višine, kakor je bila predvidena v poslovnem načrtu, ali

2.      v tekočem poslovnem letu, če višina posamezne postavke bistveno odstopa od višine te postavke v preteklem poslovnem letu.

(6)Plačilna institucija Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem pomembnem odstopanju višine posameznih postavk, ki jih upošteva pri izračunu indikatorja prihodkov po prvem odstavku tega člena, od višine teh postavk v preteklem poslovnem letu ali od višine teh postavk, kot je bila predvidena v poslovnem načrtu, če plačilne storitve opravlja manj kakor leto dni.

Za izračun kapitalske zahteve po metodi obsega plačil in metodi prihodkov iz poslovanja, se uporablja faktor za uravnoteženje, ki je enak:

1.      0,5, če plačilna institucija opravlja le plačilno storitev iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona;

2.      1,0, če plačilna institucija opravlja katero koli plačilno storitev iz 1. do 5. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona.

(1)Banka Slovenije lahko z odredbo plačilni instituciji naloži zvišanje kapitalske zahteve, izračunane po metodi, ki jo mora uporabljati v skladu z odločbo Banke Slovenije iz drugega ali petega odstavka 55. člena tega zakona, za največ 20 odstotkov. Pri odločanju o tem zvišanju Banka Slovenije upošteva podatkovne zbirke o izgubah ter kakovost sistema upravljanja s tveganji in sistema notranjih kontrol plačilne institucije.

(2)Z odredbo iz prejšnjega odstavka Banka Slovenije določi tudi ukrepe, ki jih mora izpolniti plačilna institucija, da zanjo preneha veljati izredno zvišanje kapitalske zahteve.

(3)Za odredbo iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o ukrepu odprave kršitve.

(1)Banka Slovenije lahko z odločbo plačilni instituciji dovoli znižanje kapitalske zahteve, izračunane po metodi, ki jo mora uporabljati v skladu z odločbo Banke Slovenije iz drugega ali petega odstavka 55. člena tega zakona, za največ 20 odstotkov, če s tem nista zmanjšani varnost in zanesljivost poslovanja plačilne institucije. Pri odločanju o dovoljenju za znižanje kapitalske zahteve Banka Slovenije upošteva kvaliteto sistema upravljanja s tveganji, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol plačilne institucije.

(2)Plačilna institucija v zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za znižanje kapitalske zahteve navede dejstva in okoliščine o kvaliteti sistema upravljanja s tveganji, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol, ki bistveno prispevajo k zagotavljanju varnosti in zanesljivosti poslovanja plačilne institucije, in predloži ustrezne dokaze.

(3)Ne glede na znižanje kapitalske zahteve na podlagi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena kapital plačilne institucije v nobenem primeru ne sme biti nižji od vrednosti ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 31. člena tega zakona.

(4)Plačilna institucija, ki je pridobila dovoljenje za znižanje kapitalske zahteve, Banki Slovenije v rokih in na način, kot so določeni v odločbi o izdaji dovoljenja za znižanje kapitalske zahteve, poroča o nadaljnjem izpolnjevanju pogojev za znižanje kapitalske zahteve.

(5)Banka Slovenije odvzame dovoljenje za znižanje kapitalske zahteve, če:

1.      pogoji za znižanje kapitalske zahteve niso več izpolnjeni, ali

2.      plačilna institucija Banki Slovenije o nadaljnjem izpolnjevanju pogojev za znižanje kapitalske zahteve ne poroča v roku ali na način, kot so določeni v odločbi o izdaji dovoljenja za znižanje kapitalske zahteve.

(1)Kapital plačilne institucije pomeni kapital, kot je opredeljen v 118. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe 575/2013/EU, kjer je najmanj 75 odstotkov temeljnega kapitala v obliki navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz 50. člena Uredbe 575/2013/EU, dodatni kapital pa je enak eni tretjini temeljnega kapitala ali manjši.

(2)Sestavine kapitala in odbitne postavke iz tega člena se uporabljajo v pomenu, kakor je določen v zakonu, ki ureja gospodarske družbe. Pri uporabi za družbe, ki niso organizirane kot delniške družbe, se sestavine kapitala in odbitne postavke ustrezno prilagodijo sestavinam in odbitnim postavkam, ki veljajo za te družbe v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(1)Pri izračunu kapitala plačilne institucije se ne smejo upoštevati: 1. sestavine, ki se uporabijo pri izračunu kapitala družbe za izdajo elektronskega denarja, druge plačilne institucije, kreditne institucije, investicijskega podjetja, družbe za upravljanje, zavarovalnice, pozavarovalnice ali pokojninske družbe, ki je del iste skupine kot plačilna institucija, ali 2. sestavine, ki jih hibridna plačilna institucija uporablja za opravljanje dejavnosti, ki niso plačilne storitve.

(2)Za namene prejšnjega odstavka pojem plačilne institucije in družbe za izdajo elektronskega denarja vključuje plačilne institucije oziroma družbe za izdajo elektronskega denarja s sedežem v Republiki Sloveniji, drugi državi članici ali tretji državi. Plačilne institucije oziroma družbe za izdajo elektronskega denarja iz tretjih držav so subjekti, ki v okviru svoje dejavnosti opravljajo plačilne storitve oziroma storitve izdajanja elektronskega denarja, kakor so opredeljene v tem zakonu.

(1)Pojmi finančna institucija, investicijsko podjetje in pokojninska družba, ki so uporabljeni v 63. in 64. členu tega zakona, pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja bančništvo.

(2)Pojmi zavarovalnica, pozavarovalnica in družba za upravljanje, ki so uporabljeni v 63. in 64. členu tega zakona, pomenijo enako kakor v zakonu, ki ureja finančne konglomerate.

(1)Plačilna institucija redno izračunava višino kapitalske zahteve in višino kapitala.

(2)Plačilna institucija Banki Slovenije poroča o izračunih iz prejšnjega odstavka in o podatkih, ki so podlaga za te izračune.

Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino poročil ter roke in način poročanja glede kapitala plačilne institucije iz prejšnjega člena.

(1)Plačilna institucija, ki opravlja plačilne storitve iz 1. do 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela v zvezi z izvršitvijo plačilnih transakcij, vodi ločeno od lastnih denarnih sredstev in denarnih sredstev, ki jih je prejela od oseb, ki niso uporabniki.

(2)Plačilna institucija za vsakega uporabnika vodi ločeno evidenco denarnih sredstev, ki jih vodi v imenu tega uporabnika v zvezi z izvršitvijo plačilnih transakcij.

(3)Plačilna institucija denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije in jih do izteka naslednjega delovnega dne po prejemu ni prenesla prejemniku plačila ali njegovemu ponudniku plačilnih storitev, najpozneje naslednji delovni dan po prejemu prenese na posebni račun pri banki s sedežem v Republiki Sloveniji, pri banki s sedežem v drugi državi članici ali pri centralni banki, po lastni presoji te centralne banke.

(4)Ne glede na prejšnji odstavek lahko plačilna institucija denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilne transakcije in jih do izteka naslednjega delovnega dne po prejemu ni prenesla prejemniku plačila ali njegovemu ponudniku plačilnih storitev, naloži tudi v:

1.      dolžniške vrednostne papirje, katerih izdajatelj je Republika Slovenija ali druga država članica, Evropska centralna banka, Banka Slovenije ali centralna banka druge države članice, ter

2.      dolžniške vrednostne papirje, razen podrejenih vrednostnih papirjev, katerih izdajatelj je banka s sedežem v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici.

(1)Določbe prejšnjega člena se ne uporabljajo, če plačilna institucija zagotovi ustrezno zavarovanje izpolnitve svojih finančnih obveznosti do uporabnikov za primer, če plačilna institucija ne bi bila sposobna izpolniti svojih finančnih obveznosti do uporabnikov.

(2)Zavarovanje se šteje kot ustrezno, če plačilna institucija zavaruje izpolnitev svojih finančnih obveznosti do uporabnikov z zavarovalno pogodbo ali drugo primerljivo garancijo, sklenjeno z zavarovalnico ali banko s sedežem v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici, ki ne sodi v isto skupino kakor plačilna institucija.

(3)Zavarovalno pogodbo ali drugo primerljivo garancijo sklene plačilna institucija v korist uporabnikov kot zavarovancev. Zavarovalna pogodba ali garancija mora uporabnikom zagotavljati izplačilo zneska, ki bi moral biti sicer ločen na podlagi prvega odstavka prejšnjega člena.

(1)Kadar hibridna plačilna institucija prejme denarna sredstva uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij kot tudi za namene izvrševanja drugih storitev, ki niso plačilne storitve, hibridna plačilna institucija zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov v skladu z 68. ali 69. členom tega zakona le za tista denarna sredstva, ki jih je uporabnik namenil za izvrševanje plačilnih transakcij.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka, ko se del denarnih sredstev, ki jih uporabniki namenijo za izvrševanje plačilnih transakcij, spreminja ali ni vnaprej znan, lahko hibridna plačilna institucija zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov na način iz 68. ali 69. člena tega zakona za del denarnih sredstev uporabnikov, ki naj bi jih uporabniki po oceni hibridne plačilne institucije predvidoma uporabili za opravljanje plačilnih transakcij. Hibridna plačilna institucija določi delež sredstev, ki jih bodo uporabniki predvidoma uporabili za izvrševanje plačilnih transakcij, z uporabo metode za določitev deleža, za katero je pridobila dovoljenje Banke Slovenije (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje Banke Slovenije za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev).

(3)Banka Slovenije izda dovoljenje za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev, če oceni, da bo delež, določen z uporabo metode, ustrezen glede na pretekle podatke o uporabi denarnih sredstev uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij oziroma druge namene.

(4)Hibridna plačilna institucija zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev priloži dokumentacijo o metodi, ki jo bo uporabljala za določitev deleža, in ki vsebuje obrazložitev ter prikaz časovne vrste preteklih podatkov o uporabi denarnih sredstev uporabnikov za namene izvrševanja plačilnih transakcij oziroma druge namene. Če hibridna plačilna institucija ob vložitvi zahteve ne razpolaga z ustrezno časovno vrsto preteklih podatkov o uporabi denarnih sredstev uporabnikov, lahko v zahtevi predlaga, da se do pridobitve teh podatkov uporabi ocena deleža denarnih sredstev uporabnikov, ki se bodo predvidoma uporabila za izvrševanje plačilnih transakcij. Tak predlog mora biti utemeljen.

(5)Hibridna plačilna institucija poroča Banki Slovenije o izračunu deleža z metodo za določitev deleža denarnih sredstev uporabnikov, za katero je pridobila dovoljenje Banke Slovenije, ter o preteklih podatkih glede zneska denarnih sredstev, ki so jih uporabniki dejansko namenili za izvršitev plačilnih transakcij, v rokih in na način, določenih v odločbi o izdaji dovoljenja za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev.

(6)Banka Slovenije odvzame dovoljenje za uporabo metode za določitev deleža denarnih sredstev, če:

1.      pogoji iz drugega odstavka tega člena niso več izpolnjeni ali če delež, določen z uporabo metode, ni več ustrezen glede na pretekle podatke o uporabi denarnih sredstev uporabnikov, ali

2.      plačilna institucija Banki Slovenije ne poroča o dejstvih iz prejšnjega odstavka v roku ali na način, kakor so določeni v odločbi o izdaji dovoljenja za uporabo metode za izračun varovanega deleža denarnih sredstev uporabnika.

(1)Če plačilna institucija varstvo denarnih sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 68. členom tega zakona, se denarna sredstva uporabnikov, ki jih je prejela za izvršitev plačilnih transakcij, vključno z denarnimi sredstvi, ki jih vodi na posebnem računu iz tretjega odstavka 68. člena tega zakona, ter naložbami iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona, v razmerju do upnikov plačilne institucije štejejo za premoženje njenih uporabnikov. V primeru postopka zaradi insolventnosti nad plačilno institucijo imajo uporabniki izločitveno pravico na teh denarnih sredstvih, v primeru postopka izvršbe ali zavarovanja zoper plačilno institucijo pa so iz izvršbe izvzeta.

(2)V primeru postopka zaradi insolventnosti nad plačilno institucijo, ki varstvo denarnih sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 68. členom tega zakona, upravitelj tega postopka:

1.      v roku 10 dni od začetka postopka ugotovi stanje varovanih sredstev po posameznem uporabniku na dan začetka postopka zaradi insolventnosti in o tem obvesti Banko Slovenije;

2.      v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na območju cele države, v kateri plačilna institucija opravlja plačilne storitve, objavi poziv uporabnikom, da v skladu s pravili postopka zaradi insolventnosti prijavijo svoje izločitvene pravice iz naslova varovanih denarnih sredstev.

(3)V primeru postopka zaradi insolventnosti plačilne institucije, ki varstvo sredstev uporabnikov zagotavlja v skladu z 69. členom tega zakona, upravitelj tega postopka:

1.      v roku 10 dni od začetka tega postopka v najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na območju cele države, v kateri plačilna institucija opravlja plačilne storitve, objavi poziv uporabnikom, da v roku, ki velja za prijavo izločitvenih pravic po prejšnjem odstavku, prijavijo svoje terjatve iz naslova denarnih sredstev, ki so jih plačilni instituciji izročili za izvršitev plačilnih transakcij;

2.      v imenu in za račun uporabnikov, ki so prijavili svoje terjatve v skladu s prvo točko tega odstavka, uveljavlja zahtevke iz naslova zavarovalne pogodbe ali druge primerljive garancije, razen če posamezni uporabnik te zahtevke uveljavlja sam.

(4)Kadar hibridna plačilna institucija v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov le za del njihovih denarnih sredstev, se za namene tega člena šteje, da je posamezni uporabnik od skupnih denarnih sredstev, ki jih je prenesel plačilni instituciji za izvrševanje plačilnih transakcij in druge namene, namenil izvrševanju plačilnih transakcij enak delež denarnih sredstev, kakor ga je opredelila plačilna institucija v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena za namene iz prvega odstavka tega člena.

Plačilna institucija Banko Slovenije predhodno obvesti o vsaki nameravani spremembi načina varovanja denarnih sredstev uporabnikov in predloži ustrezna dokazila o njegovi skladnosti z določbami tega zakona.

(1)Za poslovne knjige in letna poročila plačilnih institucij ter za revidiranje letnih poročil plačilnih institucij se uporabljajo splošna pravila, določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, in v zakonu, ki ureja revidiranje ter Uredbi (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (UL L št. 243, z dne 11. 9. 2002, str. 1), zadnjič spremenjeni z Uredbo (ES) št. 297/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2008 o spremembah Uredbe (ES) št. 1606/2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov, glede Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (UL L št. 97 z dne 9. 4. 2008, str. 62), če v tem in 74. členu tega zakona ni drugače določeno.

(2)Plačilna institucija Banki Slovenije najpozneje v dveh mesecih po koncu poslovnega leta predloži nerevidirane računovodske izkaze za preteklo poslovno leto. Hibridna plačilna institucija v tem roku Banki Slovenije predloži tudi ločene računovodske informacije iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev.

(3)Če je plačilna institucija zavezana k revidiranju, Banki Slovenije v osmih dneh po prejemu revizorjevega poročila, vendar ne kasneje kakor v šestih mesecih po koncu poslovnega leta, predloži:

1.      letno poročilo in

2.      revizorjevo poročilo o revidiranju letnega poročila z vsebino, kakor je določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, vključno z mnenjem revizorja o ločenih računovodskih informacijah iz bilance stanja, in izkaza poslovnega izida v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev.

(1)Revizijska družba, ki opravlja revizijski pregled letnega poročila plačilne institucije, Banko Slovenije nemudoma obvesti o vsakem dejstvu ali okoliščini, ki jo je ugotovila pri revizijskem pregledu in ki lahko pomeni enega od teh položajev:

1.      pomembno kršitev predpisov, ki urejajo opravljanje plačilnih storitev,

2.      lahko vpliva na nemoteno poslovanje plačilne institucije ali

3.      lahko privede do revizorjevega mnenja s pridržkom, odklonilnega mnenja ali zavrnitve izdelave mnenja.

(2)Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za dejstva ali okoliščine v zvezi z družbo, ki je v razmerju tesne povezanosti s plačilno institucijo na podlagi obvladovanja.

(3)Revizijska družba Banki Slovenije na njeno zahtevo pošlje tudi druge podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju nadzora nad plačilno institucijo v skladu s tem zakonom.

(4)Posredovanje podatkov Banki Slovenije po prvem do tretjem odstavku tega člena nima značilnosti kršitve revizorjeve obveznosti varovanja zaupnih podatkov po zakonu, ki ureja revidiranje, ali na podlagi pogodbe.

(1)Plačilna institucija z opustitvijo je pravna ali fizična oseba, ki opravlja storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona na podlagi dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje teh storitev kot plačilna institucija z opustitvijo.

(2)Določbe 2. poglavja tega zakona o zahtevah za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se uporabljajo tudi za plačilne institucije z opustitvijo, razen če je Banka Slovenije plačilni instituciji z opustitvijo v skladu s 76. členom tega zakona dovolila opustitev izpolnjevanja posameznih zahtev ali če ta zakon izrecno določa, da se za plačilne institucije z opustitvijo posamezne določbe tega zakona ne uporabljajo.

(1)Pravna ali fizična oseba lahko opravlja plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona kot plačilna institucija z opustitvijo, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje teh storitev kot plačilna institucija z opustitvijo tako, da zanjo ne veljajo posamezne zahteve glede statusnega ustroja plačilnih institucij, sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol plačilne institucije, ki jih morajo v skladu s tem zakonom izpolnjevati plačilne institucije.

(2)Pravna ali fizična oseba lahko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.      ima sedež ali stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,

2.      bo plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil opravljala kot dodatno dejavnost in bodo dostopne le tistim uporabnikom, ki bodo hkrati uporabljali druge storitve tega ponudnika, ki niso plačilne storitve,

3.      povprečni mesečni znesek vseh plačilnih transakcij, ki jih namerava opraviti plačilna institucija z opustitvijo, vključno s transakcijami, opravljenimi prek njenih zastopnikov, v posameznem letu ne presega 100.000 eurov in

4.      člani poslovodstva in osebe, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s storitvami izvrševanja denarnih nakazil, izpolnjujejo pogoje, ki jih za člane poslovodstva in osebe, ki so v plačilni instituciji odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, določa ta zakon.

(3)Vložnik v zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo navede, za katere posamezne zahteve v zvezi s statusnim ustrojem plačilnih institucij, sistemom upravljanja in sistemom notranjih kontrol plačilne institucije zahteva opustitev ali uporabo v omejenem obsegu, navede razloge za te opustitve ali uporabo v omejenem obsegu in predloži dokazila o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka.

(4)Banka Slovenije izda dovoljenje za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo, če:

1.      vložnik izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka tega člena,

2.      niso podani razlogi za zavrnitev dovoljenja iz 37. člena tega zakona, razen tistih zahtev, za katere je vložnik v skladu s prejšnjim odstavkom zahteval opustitev ali uporabo v omejenem obsegu, in

3.      če oceni, da zaradi opustitve posameznih zahtev ali njihove uporabe v omejenem obsegu pri opravljanju storitev izvrševanja denarnih nakazil ne nastanejo posebna tveganja za uporabnike ali je morebitno tveganje za uporabnike sprejemljivo zaradi večjih koristi za uporabnike.

(5)V odločbi o izdaji dovoljenja plačilni instituciji z opustitvijo Banka Slovenije navede, katere zahteve se ne uporabljajo za plačilno institucijo z opustitvijo ali se uporabljajo v omejenem obsegu.

(6)Plačilna institucija z opustitvijo nemudoma obvesti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka tega člena.

(7)Za dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izvrševanja denarnih nakazil plačilni instituciji z opustitvijo se ob upoštevanju določil iz drugega do šestega odstavka tega člena smiselno uporabljajo

35. do 37., 39., 40. in 41. člen tega zakona.

(1)Plačilna institucija z opustitvijo lahko plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil opravlja na območju:

1.      Republike Slovenije, vključno z zastopniki in podružnicami v Republiki Sloveniji, in

2.      tretje države.

(2)Plačilna institucija z opustitvijo lahko začne opravljati plačilne storitve prek podružnice v tretji državi ali prek zastopnika v Republiki Sloveniji, ko je podružnica ali zastopnik vpisan v register plačilnih institucij v skladu s tem zakonom.

(1)Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih je pravna ali fizična oseba, ki opravlja le plačilne storitve zagotavljanja informacij o računih iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, in je izvzeta iz uporabe postopka in izpolnjevanja pogojev iz 2. poglavja tega zakona, z izjemo 1. do 3.,

6. do 9., 11., 12. in 16. točke prvega odstavka 35. člena, določb 47. do 52. člena tega zakona ter tretjega odstavka tega člena.

(2)Subjekt, ki vloži zahtevo za registracijo za opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih, zahtevi priloži tudi potrdilo o sklenjenem zavarovanju poklicne odgovornosti, ki zajema ozemlja, na katerih ponujajo svoje storitve, ali drugo primerljivo jamstvo za kritje svoje odgovornosti do ponudnikov plačilnih storitev, ki vodijo račune, ali uporabnikov plačilnih storitev zaradi neodobrenega ali goljufivega dostopa do informacij o plačilnih računih ali prevare pri dostopu do informacij o plačilnih računih oziroma neodobrene ali goljufive uporabe teh informacij ali prevare pri uporabi teh informacij.

(3)Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih se šteje za plačilno institucijo in se, če ni s tem zakonom določeno drugače, zanj smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na plačilne institucije, razen določbe 5. poglavja, z izjemo 89., 90., kjer je ustrezno, 103., 119., 132. člena in 151. do 153. člena ter 3. in 4. točke prvega odstavka 257. člena tega zakona.

(4)Ko subjekt, ki namerava opravljati samo storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, pri Banki Slovenije vloži zahtevo za registracijo za opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih in dokumentacijo v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, ga Banka Slovenije vpiše v register. Za odločanje Banke Slovenije o zahtevi za registracijo za opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih se smiselno uporabljajo določbe podpoglavja 15.2 tega zakona.

(1)Register plačilnih institucij je centralizirana baza podatkov o plačilnih institucijah in plačilnih institucijah z opustitvijo, o njihovih zastopnikih v Republiki Sloveniji in državah gostiteljicah ter o njihovih podružnicah v državah gostiteljicah in tretjih državah. Podružnica je za namene tega poglavja organizacijska enota, ki je ločena od sedeža plačilne institucije, ni pravna oseba in neposredno izvaja nekatere ali vse storitve, ki so del poslovanja matične plačilne institucije. Za namene tega poglavja se vse poslovne enote in podružnice, ki jih v isti državi gostiteljici ali tretji državi ustanovi plačilna institucija, štejejo za eno samo podružnico. Za namene tega poglavja se vse podružnice in poslovne enote, ki jih v Republiki Sloveniji ustanovi plačilna institucija države članice, štejejo za eno samo podružnico.

(2)V register plačilnih institucij se za vsako posamezno plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo vpisujejo naslednji podatki:

1.      firma in sedež plačilne institucije, ali plačilne institucije z opustitvijo,

2.      plačilne storitve, za katere je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, ali navedba, da lahko plačilna institucija z opustitvijo opravlja izključno storitve izvrševanja denarnih nakazil,

3.      o podružnici v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi:

-  firma in sedež prve podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi,

-  plačilne storitve, ki jih opravlja prek vseh podružnic v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi,

4.      o vsakem posameznem zastopniku v Republiki Sloveniji ali državi gostiteljici:

-  firma in sedež ali ime in priimek ter naslov stalnega prebivališča zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici,

-  plačilne storitve, ki jih opravlja prek zastopnika.

(3)Vsi vpisi, povezani s plačilnimi institucijami z opustitvijo in ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih, se v register plačilnih institucij vpisujejo ločeno, z izrecno navedbo, da gre za plačilne institucije z opustitvijo oziroma ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih.

(4)Register plačilnih institucij vodi Banka Slovenije in zagotavlja njegovo redno posodabljanje. Register plačilnih institucij je javen in brezplačno dostopen na spletni strani Banke Slovenije.

Banka Slovenije vpiše plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo v register plačilnih institucij ob izdaji dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo.

(1)Obvestilo plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo o nameri opravljanja plačilnih storitev preko podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi po prvem odstavku 43. člena tega zakona, z vsebino iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona, se šteje kot zahteva za vpis podružnice v državi gostiteljici ali tretji državi v register plačilnih institucij.

(2)Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v državi gostiteljici ali v tretji državi v register plačilnih institucij oziroma vpis razveljavi, če je bil že opravljen, če oceni, da:

1.      podatki iz tretjega odstavka 43. člena tega zakona, ki jih je predložila plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, niso pravilni,

2.      osebe, ki so del poslovodstva podružnice, ali osebe, ki so v podružnici neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ne izpolnjujejo pogojev iz 32. člena tega zakona, ali

3.      so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev prek podružnice za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

(3)Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v državi gostiteljici v register plačilnih institucij tudi, če je po izvedenem postopku iz 48. člena tega zakona ocena Banke Slovenije glede nameravane uporabe podružnice neugodna.

(4)Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis podružnice v tretji državi v register plačilnih institucij tudi, če je ob upoštevanju predpisov tretje države oziroma prakse tretje države pri uporabi in izvrševanju teh predpisov verjetno, da bo ovirano oziroma bistveno oteženo opravljanje nadzora nad plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona.

(1)Obvestilo o nameri opravljanja plačilnih storitev prek zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici po prvem odstavku 43. člena tega zakona, z vsebino iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, se šteje kot zahteva za vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij.

(2)Če plačilna institucija zahteva vpis zastopnika v Republiki Sloveniji v register plačilnih institucij, Banka Slovenije v dveh mesecih po prejemu informacij iz drugega odstavka 43. člena tega zakona plačilni instituciji sporoči, ali je bil zastopnik vpisan v register. Če Banka Slovenije dvomi v pravilnost predloženih informacij iz drugega odstavka 43. člena tega zakona, pred vpisom zastopnika v register sprejme dodatne ukrepe, s katerimi te informacije preveri. O morebitni zavrnitvi vpisa Banka Slovenije plačilno institucijo nemudoma obvesti. Če plačilna institucija zahteva vpis zastopnika v državi gostiteljici, se uporabi postopek iz 48. člena tega zakona.

(3)Banka Slovenije zavrne vpis zastopnika v Republiki Sloveniji ali v državi gostiteljici v register plačilnih institucij oziroma vpis razveljavi, če je bil že opravljen, če oceni, da:

1.      podatki po drugem odstavku 43. člena tega zakona, ki jih je predložila plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, niso pravilni,

2.      osebe, ki so članice poslovodstva zastopnika, ali osebe, ki so pri zastopniku neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, ne izpolnjujejo pogojev iz 32. člena tega zakona, ali

3.      so podani utemeljeni razlogi za sum, da gre v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev prek zastopnika za poskus ali izvajanje pranja denarja ali financiranja terorizma.

(4)Banka Slovenije zavrne zahtevo za vpis zastopnika v državi gostiteljici v register plačilnih institucij tudi, če je po izvedenem postopku iz 48. člena tega zakona ocena Banke Slovenije glede nameravane uporabe zastopnika neugodna.

(1)Banka Slovenije izbriše plačilno institucijo ali plačilno institucijo z opustitvijo, vključno z njenimi podružnicami in zastopniki, ki se vpisujejo v register plačilnih institucij v skladu z 79. členom tega zakona, iz registra plačilnih institucij, če:

1.      je plačilni instituciji ali plačilni instituciji z opustitvijo v celoti prenehalo dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenje za opravljanje denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo na podlagi 42. člena tega zakona, z dnem izdaje ugotovitvene odločbe po šestem odstavku 42. člena tega zakona, ali

2.      je plačilni instituciji ali plačilni instituciji z opustitvijo v celoti odvzeto dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija ali dovoljenje za opravljanje denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo v skladu z 258. členom tega zakona, z dnem izdaje odločbe o odvzemu dovoljenja.

(2)Banka Slovenije izbriše podružnico plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo iz registra plačilnih institucij, če:

1.      prejme obvestilo iz četrtega odstavka 43. člena tega zakona o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek posamezne podružnice v posamezni državi gostiteljici ali tretji državi, z dnem prejema tega obvestila, ali

2.      ugotovi, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 81. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(3)Banka Slovenije izbriše podružnico plačilne institucije v posamezni državi gostiteljici iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(4)Banka Slovenije izbriše podružnico v posamezni tretji državi iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 81. člena tega zakona, z dnem izdaje odločbe o izbrisu podružnice iz registra plačilnih institucij.

(5)Banka Slovenije izbriše posameznega zastopnika plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo iz registra plačilnih institucij, če:

1.      prejme obvestilo iz četrtega odstavka 43. člena tega zakona o prenehanju opravljanja plačilnih storitev prek posameznega zastopnika v Republiki Sloveniji ali posamezni državi gostiteljici, z dnem prejema tega obvestila, ali

2.      ugotovi, da so v zvezi z zastopnikom podane okoliščine iz tretjega odstavka prejšnjega člena, z dnem izdaje odločbe o izbrisu zastopnika iz registra plačilnih institucij.

(6)Banka Slovenije izbriše zastopnika plačilne institucije v posamezni državi gostiteljici iz registra plačilnih institucij tudi, če ugotovi, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka prejšnjega člena, z dnem izdaje odločbe o izbrisu zastopnika iz registra plačilnih institucij.

Banka Slovenije za vpis informacij v register Evropskega bančnega organa tega nemudoma uradno obvesti o informacijah iz 79. do 83. člena tega zakona, ki jih vnese v register iz 79. člena tega zakona, v jeziku, ki se običajno uporablja na področju financ. Banka Slovenije je odgovorna za pravilnost navedenih informacij in njihovo redno posodabljanje.

(1)To poglavje ureja:

1.      obveznosti ponudnikov plačilnih storitev pri zagotavljanju informacij v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev,

2.      pogodbe o opravljanju plačilnih storitev ter pravila glede sprememb in prenehanja pogodb in

3.      pravila glede izvrševanja plačilnih transakcij.

(2)To poglavje se uporablja za domače in čezmejne plačilne transakcije, ki se izvršijo v eurih ali drugi valuti države članice.

(3)To poglavje, razen 5. točke tretjega odstavka 90. člena tega zakona, določbe glede najdaljšega roka izvršitve v 93. členu, 2. točke prvega odstavka 103. člena, tretji do peti odstavek 125. člena, 127. in 128. člen, prvi odstavek 129. člena in 131. člen tega zakona, se uporablja za domače in čezmejne plačilne transakcije v valuti, ki ni valuta države članice.

(4)Ne glede na prvi odstavek tega člena se to poglavje, razen 5. točke tretjega odstavka 90. člena, 7. točke šestega odstavka 90. člena, določbe glede najdaljšega roka izvršitve v 93. členu, 2. točke prvega odstavka 103. člena, drugega do petega odstavka 125. člena, tretjega odstavka 126. člena, prvega in drugega odstavka 127. člena, prvega od petega odstavka 140. člena, drugega odstavka 145. člena, prvega odstavka 146. člena in tretjega, četrtega in petega odstavka 150. člena tega zakona, uporablja za plačilne transakcije v vseh valutah, kadar se najmanj eden od ponudnikov plačilnih storitev nahaja v Republiki Sloveniji, drugi ponudnik plačilnih storitev oziroma drugi ponudniki plačilnih storitev pa se nahajajo zunaj EU, in sicer v zvezi s tistimi deli plačilne transakcije, ki se izvršijo v EU.

(5)S pogodbo o plačilnih storitvah ni mogoče izključiti ali omejiti uporabe določb tega poglavja, razen če zakon izrecno določa, da je odstopanje od posameznih določb dopustno na podlagi dogovora strank. Ponudniki plačilnih storitev lahko uporabnikom zagotovijo plačilne storitve pod pogoji, ki so za uporabnike ugodnejši kakor pogoji, določeni v tem poglavju.

(6)Kadar uporabnik ni potrošnik, se lahko s pogodbo o plačilnih storitvah izključi ali omeji uporaba določb iz podpoglavja 5.2 tega zakona, razen določb oddelka 5.2.5 tega zakona.

(7)Če ni s tem zakonom določeno drugače, se s pogodbo o plačilnih storitvah lahko določijo tudi način in obseg začasne ali trajne omejitve opravljanja posameznih plačilnih storitev ali izvrševanja plačilnih transakcij ter okoliščine in primeri, v katerih ponudnik plačilnih storitev opravljanje posamezne plačilne storitve ali plačilne transakcije začasno ali trajno omeji. Ta odstavek se ne uporablja za osnovni plačilni račun.

(1)Ponudnik plačilnih storitev uporabniku ne sme zaračunati nadomestil za zagotavljanje informacij, ki jih mora zagotoviti uporabniku v skladu s podpoglavjem 5.2 tega zakona, ali za izpolnjevanje svojih obveznosti do uporabnika iz podpoglavja 5.3 tega zakona, razen če zakon izrecno določa drugače.

(2)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik se lahko dogovorita o zaračunavanju nadomestil za zagotavljanje informacij, če uporabnik izrecno zahteva dodatno ali pogostejše zagotavljanje informacij, kot je predvideno v podpoglavju 5.2 tega zakona, ali zagotavljanje informacij s komunikacijskimi sredstvi, ki niso dogovorjena v okvirni pogodbi.

(3)Nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, morajo biti primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki nastanejo ponudniku plačilnih storitev zaradi izpolnjevanja njegovih obveznosti.

(4)Določbe tega člena ne posegajo v pravico ponudnika plačilnih storitev, da uporabnikom zaračunava opravljanje plačilnih storitev.

(5)Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, dogovorita, da se uporabniku zaračunavajo tudi posebna nadomestila za zagotavljanje informacij na podlagi podpoglavja 5.2 tega zakona in za izpolnjevanje obveznosti ponudnika plačilnih storitev na podlagi podpoglavja 5.3 tega zakona.

(1)Pogodba o plačilnih storitvah se lahko sklene kot okvirna pogodba ali kot pogodba o izvršitvi enkratne plačilne transakcije.

(2)Z okvirno pogodbo se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o izvrševanju posameznih ali več zaporednihplačilnih transakcij v prihodnosti. Okvirna pogodba lahko vključuje tudi dogovor o izdaji elektronskega denarja, če je ponudnik plačilnih storitev oseba iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ali dogovor o odprtju plačilnega računa, če se plačilne storitve opravljajo prek plačilnega računa.

(3)S pogodbo o izvršitvi enkratne plačilne transakcije se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o izvršitvi posamezne plačilne transakcije, ki ni zajeta v okvirni pogodbi.

(4)Za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, se glede razmerja med ponudnikom plačilnih storitev in uporabnikom uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v zvezi s pogodbo o naročilu.

(5)Kadar pogodba o opravljanju plačilnih storitev vključuje tudi dogovor o odobritvi posojila potrošniku, se glede pogojev odobritve posojila potrošniku uporablja zakon, ki ureja potrošniške kredite, razen če ta zakon določa posebne pogoje glede odobritve posojil potrošnikom v zvezi s plačilnimi storitvami.

(1)Kadar ta zakon določa obveznost ponudnika plačilnih storitev, da uporabniku posreduje določene informacije, ponudnik plačilnih storitev te informacije zagotovi brez izrecne zahteve uporabnika na način, ki ne zahteva posebnih aktivnosti na strani uporabnika, da te informacije pridobi in se z njimi seznani.

(2)Kadar ta zakon izrecno določa, da lahko ponudnik plačilnih storitev zagotovi uporabniku zahtevane informacije tako, da informacije na dogovorjeni način da na voljo uporabniku, lahko ponudnik plačilnih storitev informacije uporabniku zagotovi na način, da uporabnik z določenim dogovorjenim ravnanjem pridobi informacije, da se z njimi seznani.

Ponudnik plačilnih storitev mora v primeru spora dokazati, da je izpolnil zahteve glede zagotavljanja informacij uporabniku v skladu s podpoglavjem 5.2 tega zakona.

(1)Ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo okvirne pogodbe posreduje naslednje informacije:

1.      o ponudniku plačilnih storitev,

2.      o pogojih za uporabo plačilne storitve,

3.      o nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih,

4.      o načinu in sredstvih komunikacije,

5.      o zaščitnih in drugih ukrepih v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij,

6.      o pogojih za spremembo in prenehanje okvirne pogodbe in

7.      o reševanju sporov.

(2)Informacije o ponudniku plačilnih storitev vključujejo naslednje podatke:

1.      naziv in sedež ponudnika plačilnih storitev, naziv in sedež morebitnega zastopnika ali podružnice v Republiki Sloveniji ter druge naslove, kjer je ponudnik plačilnih storitev dosegljiv uporabnikom, vključno z elektronskim naslovom;

2.      o organih, ki so pristojni za nadzor nad ponudnikom plačilnih storitev, njegovo podružnico ali zastopnikom v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev v Republiki Sloveniji;

3.      navedbo registra plačilnih institucij ali drugega podobnega javnega registra, ki vsebuje podatke o dovoljenjih za opravljanje plačilnih storitev, in registracijsko številko ali enakovredno identifikacijsko oznako ponudnika plačilnih storitev v tem registru.

(3)Informacije o pogojih za uporabo plačilnih storitev vključujejo podatke o:

1.      glavnih značilnostih plačilne storitve;

2.      enolični identifikacijski oznaki ali drugih podatkih, ki jih mora navesti uporabnik, da se lahko plačilni nalog pravilno odredi ali izvrši;

3.      obliki in postopku za dajanje soglasja za odreditev plačilnega naloga ali izvršitev plačilne transakcije in preklic takega soglasja v skladu s 116., 122. in 123. členom tega zakona;

4.      času, ko se šteje, da je ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog v smislu 120. člena tega zakona in morebitno časovno omejitev za prejem nalogov v posameznem delovnem dnevu, ko se prejeti nalogi štejejo za prejete naslednji delovni dan v skladu s četrtim odstavkom 120. člena tega zakona;

5.      najdaljšem roku izvršitve plačilne transakcije;

6.      možnosti omejitve porabe za uporabo plačilnega instrumenta, če obstaja možnost dogovora za omejitev porabe v skladu s 134. členom tega zakona;

7.      pravice uporabnika plačilne storitve na podlagi 8. člena Uredbe 2015/751/EU v primeru kartičnih plačilnih instrumentov s souporabo blagovne znamke.

(4)Informacije o nadomestilih, obrestnih merah in menjalnih tečajih vključujejo podatke o:

1.      vseh nadomestilih, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračuna uporabniku, vključno z nadomestili, povezanimi z načinom in pogostostjo posredovanja ali dajanja informacij iz tega zakona na voljo, ter razčlenitev postavk, če uporabniku zaračuna skupno nadomestilo;

2.      obrestnih merah in menjalnih tečajih, kadar je ustrezno, ki se bodo uporabili, ali v primeru uporabe referenčne obrestne mere ali referenčnega menjalnega tečaja tudi metodo za izračun dejanskih obresti ter ustrezen datum in indeks ali osnovo za ugotavljanje takšne obrestne mere ali menjalnega tečaja;

3.      možnosti, da se sprememba obrestne mere ali menjalnega tečaja, ki temelji na spremembi referenčne obrestne mere ali menjalnega tečaja, uporabi takoj in brez predhodnega obveščanja, ter način obveščanja uporabnika o teh spremembah v skladu s 97. členom tega zakona.

(5)Informacije o načinu in sredstvih komunikacije med uporabnikom in ponudnikom plačilnih storitev vključujejo podatke o:

1.      komunikacijskih sredstvih, vključno s tehničnimi zahtevami glede opreme in programska oprema uporabnika, ki se bo uporabljala za izmenjavo informacij v skladu s tem zakonom;

2.      načinu in pogostosti posredovanja in dajanja na voljo informacij, ki se posredujejo ali dajejo na voljo uporabnikom v skladu s tem zakonom;

3.      jeziku, v katerem bo sklenjena okvirna pogodba in v katerem bo potekala komunikacija v času trajanja pogodbenega razmerja;

4.      pravici uporabnika, da kadarkoli zahteva izvod okvirne pogodbe ter informacije in pogoje iz tega člena v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov v skladu z 92. členom tega zakona.

(6)Informacije o zaščitnih in drugih ukrepih v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij vključujejo podatke o:

1.      ukrepih, ki jih zagotovi uporabnik za zaščito plačilnega instrumenta, in način obveščanja o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta v skladu s 132. členom tega zakona;

2.      varnem postopku, ki ga bo ponudnik plačilnih storitev uporabljal za obveščanje uporabnika plačilnih storitev v primeru domnevnih ali dejanskih prevar in goljufij ali varnostnih groženj;

3.      pogojih, pod katerimi lahko ponudnik plačilnih storitev enostransko blokira uporabo plačilnega instrumenta v skladu s 134. členom tega zakona;

4.      odgovornosti plačnika za neodobreno transakcijo v skladu s 137. členom tega zakona, vključno z informacijami o znesku izgube, ki jo krije plačnik v skladu s prvim odstavkom 137. člena tega zakona;

5.      načinu in rokih, v katerih uporabnik obvesti ponudnika plačilnih storitev o vseh neodobrenih in nepravilno odrejenih ali izvršenih plačilnih transakcijah v skladu s 149. členom tega zakona;

6.      odgovornosti ponudnika plačilnih storitev za odreditev plačilnih transakcij in neodobreno, neizvršeno, nepravilno ali pozno izvršeno plačilno transakcijo v skladu s 140., 141., 142. in 146. členom tega zakona;

7.      pogojih za uveljavljanje povračila zneskov v skladu s 150. členom tega zakona.

(7)Informacije o pogojih za spremembo in prenehanje okvirne pogodbe vključujejo podatke o:

1.      pogodbeno predvideni možnosti, da se bo štelo, da je uporabnik sprejel spremembe pogojev v skladu z drugim odstavkom 96. člena tega zakona, če do dneva pred njihovim predlaganim začetkom veljavnosti ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da jih ne sprejema, vključno z obvestilom o pravici uporabnika, da odpove okvirno pogodbo v skladu tretjim odstavkom 96. člena tega zakona, če je ponudnika plačilnih storitev obvestil o zavrnitvi predlaganih sprememb do dneva pred njihovim predlaganim začetkom veljavnosti;

2.      trajanju okvirne pogodbe;

3.      pogojih za odpoved okvirne pogodbe s strani uporabnika ali ponudnika plačilnih storitev v skladu z 98. in 99. členom tega zakona.

(8)Informacije o postopkih zaradi kršitev tega zakona in o postopkih izvensodnega reševanja sporov vključujejo podatke o:

1.      pravu, ki se uporablja za okvirno pogodbo, in o pristojnem sodišču;

2.      postopkih zaradi prekrškov v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev po tem zakonu in o organu, ki je pristojen za vodenje teh postopkov;

3.      postopku reševanja sporov pri ponudniku plačilnih storitev, ki je uporabniku na voljo v primeru spora v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, v skladu z 285. členom tega zakona;

4.      postopku izvensodnega reševanja sporov, ki je uporabniku na voljo v primeru spora v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, in o telesu, pristojnem za reševanje teh sporov v skladu z 286. členom tega zakona.

(1)Ponudnik plačilnih storitev uporabniku posreduje splošne informacije iz prejšnjega člena tako, da ima uporabnik dovolj časa, da se pred sklenitvijo okvirne pogodbe seznani s pogoji glede opravljanja plačilne storitve.

(2)Ponudnik plačilnih storitev uporabniku v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov posreduje splošne informacije iz prejšnjega člena na lahko razumljiv način, v jasni in razumljivi obliki ter v slovenskem jeziku ali v drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki.

(3)Ponudnik plačilnih storitev lahko uporabniku posreduje splošne informacije iz prejšnjega člena tudi tako, da uporabniku posreduje predlog okvirne pogodbe oziroma splošnih pogojev, kot sestavni del okvirne pogodbe, in ki vsebuje informacije in pogoje iz prejšnjega člena. Predlog okvirne pogodbe mora biti posredovan v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena.

(4)Če je bila okvirna pogodba na zahtevo uporabnika sklenjena z uporabo sredstev za sporazumevanje na daljavo, ki ponudniku plačilnih storitev ne omogočajo posredovanja splošnih informacij iz prejšnjega člena v skladu z določbami prvega do tretjega odstavka tega člena, ponudnik plačilnih storitev te informacije posreduje uporabniku takoj po sklenitvi okvirne pogodbe.

Uporabnik lahko kadar koli v času trajanja okvirne pogodbe zahteva, da mu ponudnik plačilnih storitev posreduje na papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov splošne informacije iz 90. člena tega zakona in določila okvirne pogodbe.

Plačnikov ponudnik plačilnih storitev pred izvršitvijo posamezne plačilne transakcije, ki jo odredi plačnik na podlagi okvirne pogodbe, plačniku na njegovo zahtevo posreduje jasne informacije o najdaljšem roku izvršitve te plačilne transakcije in nadomestilih, ki jih bo zaračunal plačniku, vključno z razčlenitvijo postavk, če bo plačniku zaračunal skupno nadomestilo.

(1)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki na podlagi okvirne pogodbe izvrši posamezno plačilno transakcijo, nemudoma po obremenitvi plačnikovega plačilnega računa ali če plačnik ne uporablja plačilnega računa po prejemu plačilnega naloga, plačniku posreduje naslednje informacije:

1.      podatke, ki plačniku omogočajo identifikacijo posamezne plačilne transakcije, vključno z informacijami o prejemniku plačila, če je to potrebno,

2.      znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri se je obremenil plačnikov plačilni račun, ali v valuti, ki jo je navedel plačnik v plačilnem nalogu, če je bila plačilna transakcija izvršena brez uporabe plačilnega računa,

3.      znesek morebitnih nadomestil, ki jih je zaračunal plačniku za izvršitev posamezne plačilne transakcije, vključno z razčlenitvijo postavk, če je plačniku zaračunal skupno nadomestilo,

4.      znesek morebitnih obresti, ki jih plača plačnik,

5.      morebitni menjalni tečaj, ki ga je pri izvršitvi plačilne transakcije uporabil ponudnik plačilnih storitev, in znesek plačilne transakcije po tej pretvorbi valute in

6.      datum valute obremenitve plačilnega računa ali datum prejema plačilnega naloga.

(2)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku posreduje informacije iz prejšnjega odstavka v skladu z drugim odstavkom 91. člena tega zakona. Okvirna pogodba določa, da lahko plačnik zahteva, da mu ponudnik plačilnih storitev informacije iz prejšnjega odstavka posreduje v rednih časovnih presledkih, vendar vsaj enkrat na mesec, brezplačno in na način, dogovorjen v pogodbi, ki plačniku omogoča, da te informacije shranjuje in nespremenjene predvaja.

(3)Plačnik, ki je potrošnik, lahko zahteva, da mu njegov ponudnik plačilnih storitev vsaj enkrat na mesec brezplačno posreduje informacije o posameznih izvršenih plačilnih transakcijah v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(1)Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ki na podlagi okvirne pogodbe izvrši posamezno plačilno transakcijo za prejemnika plačila, nemudoma po izvršitvi plačilne transakcije prejemniku posreduje naslednje informacije:

1.      podatke, ki prejemniku omogočajo identifikacijo plačilne transakcije, in plačnika, ter druge informacije, ki so posredovane skupaj s plačilno transakcijo,

2.      znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri je odobren prejemnikov plačilni račun,

3.      znesek morebitnih nadomestil, ki jih prejemnikov ponudnik plačilnih storitev zaračuna prejemniku za izvršitev posamezne plačilne transakcije, vključno z razčlenitvijo postavk, če prejemniku plačila zaračunava skupno nadomestilo,

4.      znesek morebitnih obresti, ki jih plača prejemnik plačila,

5.      morebitni menjalni tečaj, ki ga je pri izvršitvi plačilne transakcije uporabil ponudnik plačilnih storitev, ter znesek plačilne transakcije pred to pretvorbo valute, in

6.      datum valute odobritve denarnih sredstev na plačilnem računu prejemnika plačila.

(2)Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila posreduje informacije iz prejšnjega odstavka v skladu z drugim odstavkom 91. člena tega zakona. Okvirna pogodba lahko določa, da ponudnik plačilnih storitev informacije iz prejšnjega odstavka posreduje ali da na voljo prejemniku plačila v rednih časovnih presledkih, vendar vsaj enkrat na mesec, na način, ki prejemniku plačila omogoča, da informacije shranjuje in nespremenjene predvaja.

(3)Prejemnik plačila, ki je potrošnik, lahko zahteva, da mu njegov ponudnik plačilnih storitev vsaj enkrat na mesec brezplačno posreduje informacije o posameznih izvršenih plačilnih transakcijah v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(1)Ponudnik plačilnih storitev lahko predlaga spremembe pogojev okvirne pogodbe iz 90. člena tega zakona tako, da posreduje uporabniku predlog sprememb najmanj dva meseca pred predlaganim dnem začetka uporabe spremenjenih pogojev. Uporabnik plačilne storitve lahko sprejme ali zavrne spremembe do datuma njihovega predlaganega začetka veljavnosti.

(2)Če je tako dogovorjeno v okvirni pogodbi, lahko ponudnik plačilnih storitev predlaga spremembe pogojev okvirne pogodbe iz 90. člena tega zakona tako, da uporabnika obvesti, da se bo štelo, da uporabnik sprejema predlog spremembe pogojev okvirne pogodbe, če do dneva pred predlaganim datumom za začetek njihove uporabe ne obvesti ponudnika plačilnih storitev, da predloga ne sprejema. Sprememba pogojev okvirne pogodbe v tem primeru začne veljati z dnem, ki je predlagan za začetek uporabe spremenjenih pogojev, razen če uporabnik izrecno soglaša, da sprememba začne veljati takoj.

(3)Ponudnik plačilnih storitev uporabnika hkrati z obvestilom iz prejšnjega odstavka obvesti, da ima uporabnik plačilnih storitev v primeru, če zavrne predlagane spremembe, pravico, da z učinkom kadar koli do datuma, ko bi se začela sprememba uporabljati, brez plačila nadomestil odpove okvirno pogodbo.

(4)Ponudnik plačilnih storitev uporabniku posreduje predlog sprememb pogojev okvirne pogodbe iz prvega odstavka tega člena na način, kakor je določen v drugem odstavku 91. člena tega zakona.

(1)Okvirna pogodba lahko določa, da spremembe obrestne mere in menjalnega tečaja, ki temeljijo na spremembi dogovorjene referenčne obrestne mere ali referenčnega menjalnega tečaja, začnejo veljati takoj in brez predhodnega obvestila uporabniku.

(2)Ponudnik plačilnih storitev obvesti uporabnika o spremembi obrestne mere iz prejšnjega odstavka ob prvi priložnosti na način, kakor je opredeljen v drugem odstavku 91. člena tega zakona, razen če okvirna pogodba določa pogostost ali način obveščanja uporabnika o spremembi obrestne mere.

(3)Če se obrestna mera ali menjalni tečaj iz prvega odstavka tega člena spremeni v korist uporabnika, ponudniku o spremembi ni treba obvestiti uporabnika.

(4)Ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da se spremembe obrestnih mer in menjalnih tečajev, ki se uporabljajo za plačilne transakcije, izvedejo in izračunavajo po nevtralni poti na način, ki ne ustvarja razlik med uporabniki plačilnih storitev.

(1)Uporabnik lahko kadarkoli odpove okvirno pogodbo s takojšnjim učinkom, razen če je v okvirni pogodbi določen odpovedni rok za odstop uporabnika od pogodbe, ki pa ne sme biti daljši od enega meseca. Določbe okvirne pogodbe, ki bi v nasprotju s tem zakonom omejevale pravico uporabnika, da odpove okvirno pogodbo, so nične.

(2)Če uporabnik odpove okvirno pogodbo, plača uporabnik morebitna nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev za plačilne storitve za določeno časovno obdobje le v sorazmernem deležu do prenehanja okvirne pogodbe. Če se taka nadomestila plačujejo vnaprej, ponudnik plačilnih storitev uporabniku povrne sorazmerni delež plačanega nadomestila.

(3)Nadomestila, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračunava uporabniku zaradi uporabnikove odpovedi okvirne pogodbe, so primerna in sorazmerna z dejanskimi stroški, ki ponudniku plačilnih storitev nastanejo zaradi odpovedi. Ponudnik plačilnih storitev ne sme zaračunati uporabniku posebnih nadomestil zaradi odpovedi pogodbe, če uporabnik odpove okvirno pogodbo, ki je sklenjena za določen čas v trajanju več kakor šest mesecev ali za nedoločen čas, po izteku šestih mesecev od sklenitve pogodbe.

(4)Določbe tega člena ne posegajo v pravice uporabnika do odpovedi okvirne pogodbe pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.

(1)Ponudnik plačilnih storitev lahko odpove okvirno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas, z odpovednim rokom najmanj dva meseca, okvirna pogodba pa lahko določi daljši odpovedni rok in dodatne pogoje za odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev. Obvestilo o odpovedi okvirne pogodbe ponudnik plačilnih storitev posreduje uporabniku na način, opredeljen v prvem in drugem odstavku 91. člena tega zakona.

(2)Če ponudnik plačilnih storitev odpove okvirno pogodbo, plača uporabnik morebitna nadomestila, ki jih zaračunava ponudnik plačilnih storitev za plačilne storitve za določeno časovno obdobje le v sorazmernem deležu do prenehanja okvirne pogodbe. Če se taka nadomestila plačujejo vnaprej, ponudnik plačilnih storitev uporabniku povrne sorazmerni delež plačanega nadomestila.

(3)Določbe tega člena ne posegajo v pravice ponudnika plačilnih storitev do odpovedi okvirne pogodbe pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.

(1)Okvirna pogodba je izpodbojna, če določa pogoje glede dejstev iz 90. člena tega zakona, ki jih ponudnik plačilnih storitev ni posredoval uporabniku v skladu z 91. členom tega zakona. Okvirna pogodba je izpodbojna tudi, če določa pogoje glede dejstev iz 90. člena tega zakona, ki so bistveno drugačni od pogojev, ki jih je ponudnik plačilnih storitev posredoval uporabniku v skladu z 91. členom tega zakona.

(2)Za izpodbijanje okvirne pogodbe zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja, glede izpodbijanja pogodb.

(3)Ta zakon ne posega v pravice strank, da uveljavljajo razveljavitev pogodbe na podlagi drugih predpisov.

(1)Ne glede na 90. člen tega zakona ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo okvirne pogodbe o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti zagotovi le informacije o glavnih značilnostih plačilne storitve, in sicer:

1.      možnih načinih uporabe plačilnega instrumenta za plačila majhnih vrednosti,

2.      odgovornosti ponudnika plačilnih storitev in uporabnika v primeru izvršitve neodobrene plačilne transakcije in neizvršitve ali nepravilne izvršitve plačilne transakcije,

3.      nadomestilih, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračuna uporabniku,

4.      drugih bistvenih okoliščinah, kadar te informacije uporabnik potrebuje za odločitev o sklenitvi pogodbe glede plačilnega instrumenta za plačila majhnih vrednosti, in

5.      tem, kje so uporabniku na voljo druge splošne informacije iz 90. člena tega zakona.

(2)Ne glede na 96. in 97. člen tega zakona lahko okvirna pogodba o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti določa, da ponudniku plačilnih storitev ni treba predlagati sprememb okvirne pogodbe na način, kakor je določen v prvem in drugem odstavku 91. člena tega zakona.

(1)Okvirna pogodba o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti lahko določa, da ponudnik plačilnih storitev po izvršitvi posamezne plačilne transakcije uporabniku posreduje ali da na voljo informacije o posamezni plačilni transakciji, in sicer le podatke:

1.      ki uporabniku omogočajo identifikacijo plačilne transakcije,

2.      znesek posamezne plačilne transakcije, ali kadar se več plačilnih transakcij iste vrste izvrši istemu prejemniku, le skupni znesek vseh plačilnih transakcij, izvršenih istemu prejemniku, in

3.      vseh nadomestilih, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračuna za posamezne plačilne transakcije, ali kadar se več plačilnih transakcij iste vrste izvrši istemu prejemniku, le skupni znesek nadomestil, ki se zaračunajo za vse plačilne transakcije, izvršene istemu prejemniku.

(2)Okvirna pogodba o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti lahko določa, da ponudniku plačilnih storitev ni treba obveščati uporabnika o posameznih plačilnih transakcijah, če se plačilni instrument za plačila majhnih vrednosti uporablja anonimno ali če ponudnik plačilnih storitev tehnično ne more zagotoviti informacij o posameznih plačilnih transakcijah. Ponudnik plačilnih storitev plačniku v tem primeru omogoči, da preveri znesek denarnih sredstev, ki so shranjena na plačilnem instrumentu.

(1)Ponudnik plačilnih storitev, ki zavrne sklenitev okvirne pogodbe ali jo odpove, dokumentira konkretne razloge za zavrnitev ali odpoved ter o konkretnih razlogih za zavrnitev sklenitve oziroma odpoved od okvirne pogodbe seznani uporabnika na način, opredeljen v drugem odstavku 91. člena tega zakona, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov.

(2)Ponudnik plačilnih storitev dokumentacijo iz prejšnjega odstavka hrani najmanj pet let od dneva zavrnitve sklenitve oziroma odpovedi okvirne pogodbe, razen če drugi predpisi za določene listine ali podatke določajo daljši rok hrambe.

(1)Ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo pogodbe o izvršitvi enkratne plačilne transakcije da na voljo naslednje informacije v zvezi s svojimi storitvami:

1.      katero vrsto enolične identifikacijske oznake ali druge podatke navede uporabnik, da se lahko plačilni nalog pravilno odredi ali izvrši;

2.      najdaljši rok izvršitve plačilne transakcije;

3.      vsa nadomestila, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračunava uporabnikom, vključno z razčlenitvijo postavk, če uporabniku zaračunava skupno nadomestilo;

4.      morebitni menjalni tečaj ali referenčni menjalni tečaj, ki ga ponudnik plačilnih storitev uporablja za plačilno transakcijo.

(2)Poleg tega ponudnik plačilnih storitev odreditve plačil plačniku pred odreditvijo da na voljo naslednje jasne in izčrpne informacije:

1.      naziv in sedež ponudnika plačilnih storitev, naziv in sedež morebitnega zastopnika ali podružnice v Republiki Sloveniji ter druge kontaktne podatke, vključno z elektronskim naslovom, za komunikacijo s ponudnikom plačilnih storitev;

2.      kontaktne informacije o pristojnem organu.

(3)Ponudnik plačilnih storitev da uporabniku informacije iz prvega odstavka tega člena na voljo na enostaven način tako, da ima uporabnik dovolj časa, da se seznani s pogoji glede izvršitve plačilne transakcije, preden je kakor koli zavezan s pogodbo o plačilni storitvi. Ponudnik plačilnih storitev lahko da uporabniku na voljo informacije iz prvega odstavka tega člena tudi s predložitvijo predloga pogodbe o izvršitvi enkratne plačilne transakcije ali predloga plačilnega naloga, ki vsebuje zahtevane informacije.

(4)Ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da so informacije iz prvega odstavka tega člena podane na lahko razumljiv način, v jasni in razumljivi obliki v slovenskem ali drugem jeziku, o katerem se dogovorita stranki. Na zahtevo uporabnika ponudnik plačilnih storitev informacije iz prvega odstavka tega člena uporabniku posreduje v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(5)Če je bila pogodba o enkratni plačilni transakciji na zahtevo uporabnika sklenjena z uporabo sredstev za sporazumevanje na daljavo, ki ponudniku plačilnih storitev ne omogočajo, da bi ravnal v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, ponudnik plačilnih storitev informacije iz prvega odstavka tega člena posreduje ali da na voljo uporabniku takoj po izvršitvi plačilne transakcije.

(6)Ponudnik plačilnih storitev uporabniku na lahko dostopen način posreduje ali da na voljo tudi druge informacije iz 90. člena tega zakona, ki so pomembne za izvrševanje enkratne plačilne transakcije.

Kadar plačilni nalog odredi ponudnik storitev odreditve plačil, ta takoj po odreditvi plačniku in, kadar je to ustrezno, prejemniku plačila poleg informacij in pogojev, določenih v 103. členu tega zakona, posreduje ali da na voljo naslednje informacije:

1.      potrdilo o uspešni odreditvi plačilnega naloga pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika;

2.      podatke, ki plačniku in prejemniku plačila omogočajo identifikacijo posamezne plačilne transakcije in prejemniku plačila po potrebi identifikacijo plačnika, ter vse informacije, posredovane s plačilno transakcijo;

3.      znesek plačilne transakcije;

4.      znesek morebitnih nadomestil, plačanih ponudniku storitev odreditve plačil za transakcijo, vključno z razčlenitvijo postavk, če ponudnik storitev odreditve plačil zaračunava skupno nadomestilo.

Kadar plačilni nalog odredi ponudnik storitev odreditve plačil, ta ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, da na voljo podatke, ki omogočajo identifikacijo plačilne transakcije.

Plačnikov ponudnik plačilnih storitev takoj po prejemu plačilnega naloga plačniku na enak način, kakor je določen v tretjem in četrtem odstavku 103. člena tega zakona, posreduje ali da na voljo informacije v zvezi s ponudnikovimi storitvami, in sicer:

1.      podatke, ki plačniku omogočajo identifikacijo plačilne transakcije, in po potrebi tudi informacije v zvezi s prejemnikom plačila;

2.      znesek plačilne transakcije v valuti, ki je navedena v plačilnem nalogu;

3.      znesek morebitnih nadomestil, ki jih poravna plačnik, vključno z razčlenitvijo postavk, če je plačniku zaračunal skupno nadomestilo;

4.      menjalni tečaj ali sklic na menjalni tečaj, ki ga je ponudnik plačilnih storitev uporabil pri izvršitvi plačilne transakcije, kadar je uporabljeni menjalni tečaj drugačen od tečaja, o katerem je ponudnik plačilnih storitev obvestil uporabnika v skladu s 103. členom tega zakona, ter znesek plačilne transakcije po pretvorbi valute;

5.      datum prejema plačilnega naloga.

Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev takoj po izvršitvi enkratne plačilne transakcije prejemniku plačila na enak način, kakor je določen v tretjem in četrtem odstavku 103. člena tega zakona, posreduje ali da na voljo informacije v zvezi s ponudnikovimi storitvami, in sicer:

1.      podatke, ki prejemniku plačila omogočajo identifikacijo plačilne transakcije in po potrebi tudi plačnika, ter druge informacije, posredovane s plačilno transakcijo;

2.      znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri so sredstva prejemniku plačila na razpolago;

3.      znesek morebitnih nadomestil, ki jih poravna prejemnik plačila, vključno z razčlenitvijo postavk, če je prejemniku zaračunal skupno nadomestilo;

4.      morebitni menjalni tečaj, ki ga je pri izvršitvi plačilne transakcije uporabil prejemnikov ponudnik plačilnih storitev, ter znesek plačilne transakcije pred to pretvorbo valute;

5.      datum valute odobritve prejemnika plačila.

Kadar uporabnik posreduje ponudniku plačilnih storitev plačilni nalog za enkratno plačilno transakcijo z uporabo plačilnega instrumenta, ki ga je uporabniku izdal drug ponudnik plačilnih storitev na podlagi okvirne pogodbe o izdaji plačilnega instrumenta, ponudniku plačilnih storitev ni treba posredovati ali dati na voljo informacij o enkratni plačilni transakciji, ki so bile ali bodo uporabniku posredovane ali dane na voljo na podlagi okvirne pogodbe o izdaji plačilnega instrumenta z drugim ponudnikom plačilnih storitev.

(1)Če prejemnik plačila ponuja plačniku pretvorbo valute pred odreditvijo plačilne transakcije ali če je pretvorba valute pred odreditvijo plačilne transakcije plačniku ponujena na bankomatu ali na prodajnem mestu, stranka, ki ponuja pretvorbo valute, plačnika seznani z informacijami o menjalnem tečaju, ki se bo uporabil za pretvorbo, in z nadomestili, ki jih bo zaračunala plačniku v zvezi s pretvorbo valute.

(2)Šteje se, da je plačnik soglašal s pretvorbo valute pred odreditvijo plačilne transakcije, če je stranka, ki ponuja pretvorbo valute, plačnika seznanila s pogoji iz prejšnjega odstavka pred odreditvijo plačilne transakcije.

(1)Če prejemnik plačila zahteva od plačnika plačilo posebnega nadomestila ali ponuja plačniku znižanje v primeru plačila z uporabo določenega plačilnega instrumenta, plačnika o tem obvesti pred odreditvijo plačilne transakcije.

(2)Če ponudnik plačilnih storitev ali druga stranka, udeležena pri transakciji, zahteva od uporabnika plačilo posebnega nadomestila za uporabo določenega plačilnega instrumenta, uporabnika o tem obvesti pred odreditvijo plačilne transakcije.

(3)Plačnik plača nadomestila iz prvega in drugega odstavka tega člena le, če je bil njihov celotni znesek znan pred odreditvijo plačilne transakcije.

Dodatne zahteve glede zagotavljanja predhodnih informacij v zvezi z opravljanjem storitev, ki izhajajo iz posebnih predpisov, zavezujejo ponudnika plačilnih storitev v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev le, če ta zakon izrecno tako določa.

Ponudnik plačilnih storitev, ki ponuja potrošnikom posojila za opravljanje plačilnih transakcij, vključno s posojili v obliki prekoračitve na plačilnem računu, potrošniku pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah poleg informacij iz 90. in 103. člena tega zakona zagotovi tudi informacije o pogojih posojilne pogodbe v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite.

Ponudnik plačilnih storitev, ki omogoča potrošnikom sklenitev pogodb o plačilnih storitvah na daljavo v smislu zakona, ki ureja varstvo potrošnikov, pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah na daljavo potrošniku poleg informacij iz 90. in 103. člena tega zakona zagotovi tudi informacije, ki jih potrošniku v zvezi s sklepanjem pogodb na daljavo zagotovi na podlagi zakona, ki ureja varstvo potrošnikov.

Ponudnik plačilnih storitev potrošniku pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah poleg informacij iz 90. in 103. člena tega zakona in, kadar je to ustrezno, 113. člena tega zakona, zagotovi tudi podatke, ki jih mora zagotoviti potrošniku na podlagi zakona, ki ureja varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami.

Ponudnik plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve v obliki storitev informacijske družbe, kakor so opredeljene v zakonu, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu, pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah uporabnikom poleg informacij, ki se zahtevajo na podlagi drugih določb podpoglavja 5.2 tega zakona, zagotovi tudi podatke, ki jih mora ponudnik storitev informacijske družbe zagotoviti uporabnikom pred sklenitvijo pogodbe o storitvah informacijske družbe na podlagi zakona, ki ureja elektronsko poslovanje na trgu.

(1)Ponudnik plačilnih storitev izvrši plačilno transakcijo, če je plačnik odobril plačilno transakcijo tako, da je podal soglasje za njeno izvršitev.

(2)Plačnik poda soglasje za izvršitev plačilne transakcije pred izvršitvijo plačilne transakcije, razen če sta se ponudnik plačilnih storitev in plačnik dogovorila, da lahko plačnik poda soglasje tudi po izvršitvi plačilne transakcije.

(3)Plačnik lahko poda soglasje za izvršitev posamezne plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij v obliki in po postopku, ki sta dogovorjena med plačnikom in ustreznim ponudnikom plačilnih storitev. Soglasje za izvršitev plačilne transakcije se lahko da tudi prek prejemnika plačila ali ponudnika storitev odreditve plačil.

(4)Če plačnik ne poda soglasja za izvršitev plačilne transakcije v skladu z dogovorom iz tretjega odstavka tega člena, se šteje, da plačilna transakcija ni bila odobrena.

(1)Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, na zahtevo ponudnika plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, nemudoma potrdi, ali je na plačilnem računu plačnika razpoložljiv znesek, potreben za izvršitev kartične plačilne transakcije, pod pogojem, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.      plačilni račun plačnika je dostopen prek interneta, ko je vložen zahtevek,

2.      plačnik je ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, dal izrecno soglasje, da se odzove na zahtevo določenega ponudnika plačilnih storitev, da potrdi, da je na plačilnem računu plačnika razpoložljiv znesek, ki ustreza določeni kartični plačilni transakciji, in

3.      soglasje iz prejšnje točke je bilo dano, preden je vložen prvi zahtevek za potrditev.

(2)Ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, lahko zahteva potrdilo iz prejšnjega odstavka, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.      plačnik je ponudniku plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, dal izrecno soglasje, da zahteva potrdilo iz prejšnjega odstavka,

2.      plačnik je za zadevni znesek odredil kartično plačilno transakcijo in pri tem uporabil kartični plačilni instrument, ki ga je izdal ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, in

3.      pred vsakim zahtevkom za potrditev ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, dokaže svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, in v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU, varno komunicira s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun.

(3)V skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, je lahko potrdilo iz prvega odstavka tega člena le v obliki odgovora »da« ali »ne«, in ne v obliki bilance stanja računa. Tega odgovora ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične instrumente, ne sme hraniti ali uporabljati za druge namene kot za namene izvršitve kartične plačilne transakcije.

(4)Potrdilo iz prvega odstavka tega člena ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, ne sme omogočiti, da blokira sredstva na plačilnem računu plačnika.

(5)Plačnik lahko od ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račun, zahteva, naj mu sporoči istovetnost ponudnika plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, in njegov odgovor.

(6)Ta člen se ne uporablja za plačilne transakcije, odrejene prek kartičnih plačilnih instrumentov, na katerih je shranjen elektronski denar.

(1)Plačnik ima pravico, da prek ponudnika storitve odreditve plačil pridobi plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona. Pravica do uporabe storitev ponudnika storitev odreditve plačil se ne uporablja, če plačilni račun ni dostopen prek interneta.

(2)Ko da plačnik izrecno soglasje za izvršitev plačila v skladu s 116. členom tega zakona, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, izvede dejavnosti iz četrtega odstavka tega člena, da zagotovi plačnikovo pravico do uporabe storitve odreditve plačila.

(3)Ponudnik storitev odreditve plačil;

1.      nikoli ne zadržuje sredstev plačnika, povezanih z opravljanjem storitev odreditve plačil,

2.      zagotovi, da osebni varnostni elementi uporabnika plačilnih storitev niso dostopni drugim pogodbenim strankam, razen uporabniku in izdajatelju osebnih varnostnih elementov, in da jih ponudnik storitev odreditve plačil posreduje prek varnih in učinkovitih kanalov,

3.      zagotovi, da se vse druge informacije o uporabniku plačilnih storitev, pridobljene pri opravljanju storitev odreditve plačil, posredujejo le plačniku in le z izrecnim soglasjem uporabnika plačilnih storitev,

4.      ob vsaki odreditvi plačila dokaže svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, in v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU, na varen način komunicira s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun, ter s plačnikom in prejemnikom plačila,

5.      ne hrani občutljivih plačilnih podatkov uporabnika plačilnih storitev,

6.      od uporabnika plačilnih storitev ne zahteva nobenih drugih podatkov, razen podatkov, ki so potrebni za opravljanje storitve odreditve plačila,

7.      podatkov ne uporablja, ne dostopa do njih in jih ne hrani za druge namene kot za opravljanje storitve odreditve plačila, ki jo plačnik izrecno zahteva, in

8.      ne spremeni zneska, prejemnika plačila ali kakršnega koli drugega elementa transakcije.

(4)Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun:

1.      varno komunicira s ponudniki storitev odreditve plačil v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU,

2.      takoj po prejemu plačilnega naloga od ponudnika storitve odreditve plačil slednjemu posreduje ali mu da na voljo vse informacije o odreditvi plačilne transakcije in vse informacije, ki so mu dostopne glede izvršitve plačilne transakcije, in

3.      obravnava plačilne naloge, posredovane prek ponudnika storitev odreditve plačil, zlasti z vidika rokov, prednostne obravnave in stroškov teh nalogov, enako kot plačilne naloge, ki jih prejme neposredno od plačnika, razen če je drugačna obravnava potrebna zaradi objektivnih razlogov.

(5)Opravljanje storitev odreditve plačil ni pogojeno z obstojem pogodbenega razmerja med ponudniki storitev odreditve plačil in ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, v ta namen.

(1)Uporabnik plačilnih storitev ima pravico uporabljati storitve, ki omogočajo dostop do informacij o računih iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona. Ta pravica se ne uporablja, kadar plačilni račun ni dostopen prek interneta.

(2)Ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih;

1.      opravlja storitve samo na podlagi izrecnega soglasja uporabnika plačilnih storitev,

2.      zagotovi, da osebni varnostni elementi uporabnika plačilnih storitev niso dostopni drugim pogodbenim strankam, razen uporabniku in izdajatelju osebnih varnostnih elementov, in da jih ponudnik storitev zagotavljanja informacij o računih posreduje prek varnih in učinkovitih kanalov,

3.      ob vsaki komunikaciji dokaže svojo istovetnost pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun uporabnika plačilnih storitev, in v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU, na varen način komunicira s ponudnikom plačilnih storitev, ki vodi račun, ter z uporabnikom plačilnih storitev,

4.      dostopa samo do informacij določenih plačilnih računov in s tem povezanih plačilnih transakcij,

5.      ne zahteva občutljivih plačilnih podatkov, povezanih s plačilnimi računi, in

6.      podatkov ne uporablja, ne dostopa do njih ali jih ne hrani za druge namene kot za opravljanje storitve zagotavljanja informacij o računih, ki jo uporabnik plačilnih storitev izrecno zahteva v skladu s predpisi o varstvu podatkov.

(3)Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, v zvezi s plačilnimi računi:

1.      varno komunicira s ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU, in

2.      obravnava zahteve po podatkih, posredovane v okviru storitev ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih, na nediskriminatoren način, razen če je drugačna obravnava potrebna zaradi objektivnih razlogov.

(4)Opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih ni pogojeno z obstojem pogodbenega razmerja med ponudniki storitev zagotavljanja informacij o računih in ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune, v ta namen.

(1)Plačilna transakcija se izvrši na podlagi plačilnega naloga. Ponudnik plačilnih storitev izvrši plačilno transakcijo, ko prejme plačilni nalog, razen če so izpolnjeni pogoji za zavrnitev plačilnega naloga v skladu s tem zakonom.

(2)Plačnikov račun se ne sme obremeniti pred prejemom plačilnega naloga. Šteje se, da je ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog, ko mu je plačilni nalog izročen z uporabo sredstev za komunikacijo, ki so dogovorjena v pogodbi o plačilnih storitvah, ne glede na morebitno predhodno vključenost ponudnika plačilnih storitev v proces oblikovanja in odreditve plačilnega naloga.

(3)Če ponudnik plačilnih storitev prejme plačilni nalog na dan, ki ni določen kot njegov delovni dan, se šteje, da je plačilni nalog prejel naslednji delovni dan.

(4)Ponudnik plačilnih storitev lahko določi uro proti koncu delovnega dne, tako da se za vse plačilne naloge, ki jih prejme po tej uri, šteje, da jih je prejel naslednji delovni dan.

(5)Če se uporabnik in ponudnik plačilnih storitev dogovorita, da se izvrševanje plačilnega naloga začne na določen dan ali ob koncu določenega obdobja ali na dan, ko plačnik da sredstva na voljo ponudniku plačilnih storitev, se šteje, da je za namen 127. člena tega zakona čas prejema plačilnega naloga dogovorjeni dan. Če dogovorjeni dan ni delovni dan za ponudnika plačilnih storitev, se za plačilni nalog šteje, da je bil prejet naslednji delovni dan.

(1)Če so izpolnjeni vsi pogoji za izvršitev plačilnega naloga, kakor so določeni v okvirni pogodbi, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, ne sme zavrniti izvršitve odobrenega plačilnega naloga, ne glede na to, ali je plačilni nalog odredil plačnik, ponudnik storitev odreditve plačila prek plačnika ali prejemnik plačila oziroma je bil odrejen prek prejemvnika plačila, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov.

(2)Ponudnik plačilnih storitev o zavrnitvi izvršitve plačilnega naloga ali odreditve plačilne transakcije in, če je to mogoče, o razlogih za zavrnitev in postopku za odpravo napak, ki so bile vzrok za zavrnitev, obvesti uporabnika, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov.

(3)Ponudnik plačilnih storitev obvestilo iz prejšnjega odstavka posreduje ali da na voljo uporabniku na način, dogovorjen v pogodbi, takoj, ko je mogoče, najpozneje pa v roku, ki je določen za izvršitev plačilnega naloga v skladu s 127. členom tega zakona.

(4)Okvirna pogodba lahko določa, da ponudnik plačilnih storitev uporabniku zaračuna primerno nadomestilo za obvestilo o zavrnitvi plačilnega naloga, če je zavrnitev utemeljena iz objektivnih razlogov.

(5)Če je ponudnik plačilnih storitev zavrnil plačilni nalog v skladu s tem členom, se šteje, da plačilnega naloga ni prejel.

(1)Plačnik lahko kadar koli prekliče plačilni nalog tako, da umakne soglasje za izvršitev plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij. Vsaka plačilna transakcija izvršena po preklicu soglasja, se šteje kot neodobrena.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek plačnik ne more umakniti soglasja za izvršitev plačilne transakcije po tem, ko je plačilni nalog za izvršitev plačilne transakcije postal nepreklicen v skladu s 123. členom tega zakona.

(3)Plačnik lahko umakne soglasje za izvršitev posamezne plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij v obliki in po postopku, ki sta dogovorjena med plačnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev.

(4)Ponudnik plačilnih storitev in plačnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se prvi in drugi odstavek tega člena ne uporabljata.

(1)Uporabnik ne more preklicati plačilnega naloga potem, ko ga prejme plačnikov ponudnik plačilnih storitev, razen če je v tem členu za posamezne primere določeno drugače.

(2)Če plačilno transakcijo odredi ponudnik storitev odreditve plačil, prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, plačnik ne sme preklicati plačilnega naloga potem, ko je dal soglasje ponudniku storitev odreditve plačil za odreditev plačilne transakcije, ali potem, ko je dal soglasje za izvršitev plačilne transakcije v korist prejemnika plačila.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek pa lahko v primeru, ko plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila z direktno obremenitvijo, plačnik prekliče plačilni nalog, ki ga je odredil prejemnik plačila, do konca delovnega dne pred dogovorjenim dnevom obremenitve plačnikovega računa. Pravica do preklica plačilnega naloga v skladu s tem odstavkom ne posega v pravice plačnika do povračil na podlagi 149. člena tega zakona.

(4)Uporabnik lahko v primeru iz petega odstavka 120. člena tega zakona prekliče plačilni nalog najpozneje do konca delovnega dne pred dnevom, ki je dogovorjen kot začetek izvrševanja plačilnega naloga.

(5)Po poteku rokov iz prvega do četrtega odstavka tega člena lahko uporabnik prekliče plačilni nalog le na podlagi dogovora z zadevnimi ponudniki plačilnih storitev. Če plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, mora s preklicem plačilnega naloga po poteku roka iz drugega oziroma tretjega odstavka tega člena soglašati tudi prejemnik plačila.

(6)V okvirni pogodbi se lahko določi, da lahko ponudnik plačilnih storitev uporabniku posebej zaračuna preklic plačilnega naloga po poteku rokov iz prvega do četrtega odstavka tega člena.

(7)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

Plačilna transakcija se izvrši v valuti, o kateri se dogovorita uporabnik in njegov ponudnik.

(1)Ponudnik plačilnih storitev lahko uporabniku v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije zaračuna le nadomestila, o katerih je predhodno obvestil uporabnika v skladu s četrtim odstavkom 90. člena, 93. členom, prvim odstavkom 101. člena ali prvim odstavkom 103. člena tega zakona.

(2)V zvezi z izvršitvijo domačih in čezmejnih plačilnih transakcij prejemnik plačila plača nadomestila, ki jih zaračuna njegov ponudnik plačilnih storitev, plačnik pa plača nadomestila, ki jih zaračuna njegov ponudnik plačilnih storitev.

(3)Plačnikovi ponudniki plačilnih storitev, prejemnikovi ponudniki plačilnih storitev in morebitni posredniki, ki sodelujejo pri izvrševanju plačilne transakcije za račun ponudnika plačilnih storitev, pri izvršitvi plačilne transakcije prenesejo celotni znesek plačilne transakcije od plačnika do prejemnika plačila.

(4)Ne glede na prejšnji odstavek se lahko prejemnik in njegov ponudnik plačilnih storitev dogovorita, da ponudnik plačilnih storitev odtegne svoja nadomestila od prenesenega zneska, preden ga odobri na prejemnikovem plačilnem računu, ali ga da na voljo prejemniku. V tem primeru ponudnik plačilnih storitev prejemniku v obvestilu po izvršitvi plačilne transakcije iz 95. ali 107. člena tega zakona ločeno prikaže celotni znesek plačilne transakcije in nadomestila, ki jih je odtegnil.

(5)Če se od prenesenega zneska odtegujejo druga nadomestila, ki niso nadomestila iz prejšnjega odstavka, plačnikov ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da prejemnik plačila prejme celotni znesek plačilne transakcije, ki jo odredi plačnik. Če plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, v primeru iz prvega stavka tega odstavka prejemnikov ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da prejemnik plačila prejme celotni znesek plačilne transakcije.

(6)Določbe tega člena ne posegajo v dogovore med ponudniki plačilnih storitev glede medsebojnega zaračunavanja stroškov v zvezi z izvrševanjem plačilnih transakcij.

(1)Ta zakon ne posega v pravico prejemnika plačila, da plačniku zaračuna posebno nadomestilo ali da mu ponudi popust zaradi uporabe določenega plačilnega instrumenta.

(2)Ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila ne sme preprečiti ali ga kakor koli omejevati, da od plačnika zahteva plačilo nadomestila ali mu ponudi znižanje plačila za blago ali storitve ali drugo spodbudo za uporabo določenega plačilnega instrumenta. Zaračunana nadomestila ne smejo preseči neposrednih stroškov, ki jih ima prejemnik plačila zaradi uporabe določenega plačilnega instrumenta.

(3)V vsakem primeru prejemnik plačila ne sme zahtevati nadomestil za uporabo plačilnih instrumentov, za katere drugo poglavje Uredbe 2015/751/EU določa uporabo medbančnih provizij, in za tiste plačilne storitve, za katere se uporablja Uredba 260/2012/EU.

(1)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je pri domači plačilni transakciji, ki se izvrši v eurih, znesek plačilne transakcije odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev isti dan, ko je plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog v skladu s 120. členom tega zakona.

(2)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je pri čezmejni plačilni transakciji, ki se izvrši v eurih, znesek plačilne transakcije odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev najpozneje do konca naslednjega delovnega dne po dnevu, ko je plačnikov ponudnik plačilnih storitev prejel plačilni nalog v skladu s 120. členom tega zakona. Ta rok se pri plačilni transakciji, ki jo uporabnik odredi v papirni obliki, podaljša za dodatni delovni dan.

(3)Prejšnji odstavek se uporablja tudi za domače in čezmejne plačilne transakcije, ki se izvršijo v valuti države članice, ki ni euro, razen če se ponudnik plačilnih storitev in uporabnik dogovorita o drugačnem roku izvršitve, ki pa ne sme biti daljši kakor štiri delovne dni po prejemu plačilnega naloga.

Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev posreduje plačilni nalog, ki ga je odredil prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev v rokih, o katerih sta se dogovorila ponudnik plačilnih storitev in prejemnik plačila, tako, da je na dogovorjeni dan mogoče izvršiti plačilno transakcijo.

(1)Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejemniku omogoči razpolaganje z denarnimi sredstvi na njegovem plačilnem računu, ali če prejemnik nima plačilnega računa pri tem ponudniku plačilnih storitev, da sredstva prejemniku na razpolago takoj:

1.      ko je znesek plačilne transakcije za prejemnika plačila odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev v skladu s 127. členom tega zakona, kadar se pri ponudniku plačilnih storitev prejemnika plačila:

-  ne izvede pretvorba valute ali

-  izvede pretvorba valute med eurom in valuto države članice ali med valutama dveh držav članic, in

2.      ko prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejme vse informacije, potrebne za odobritev prejemnikovega računa ali prejemnika plačila.

(2)Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za plačila znotraj enega ponudnika plačilnih storitev.

(3)Če dan, ko so denarna sredstva odobrena na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev, ni delovni dan prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev, se za namene iz prvega odstavka tega člena šteje, da je prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejel denarna sredstva za prejemnika plačila prvi naslednji delovni dan.

(1)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je datum valute obremenitve plačnikovega plačilnega računa v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije enak ali poznejši od datuma, ko se ta plačilni račun obremeni za znesek plačilne transakcije.

(2)Prejemnikov ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je datum valute odobritve prejemnikovega plačilnega računa v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije najpozneje delovni dan, ko so sredstva plačilne transakcije odobrena na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev.

(1)Če uporabnik položi gotovino na plačilni račun prejemnika, ki je potrošnik, pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi ta račun, in v valuti, v kateri se vodi plačilni račun, ponudnik plačilnih storitev ne glede na 129. in 130. člen tega zakona zagotovi, da je datum valute odobritve potrošnikovega plačilnega računa takoj, ko ponudnik plačilnih storitev prejme denarna sredstva, in da so denarna sredstva na razpolago potrošniku takoj po prejemu denarnih sredstev.

(2)Če uporabnik položi gotovino na plačilni račun prejemnika, ki ni potrošnik, pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi ta plačilni račun, in v valuti, v kateri se vodi plačilni račun, ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da je datum valute odobritve prejemnikovega plačilnega računa najpozneje naslednji delovni dan po prejemu denarnih sredstev in da so denarna sredstva na razpolago prejemniku najpozneje naslednji delovni dan po prejemu denarnih sredstev.

(3)Kadar uporabnik polaga gotovino v valuti države članice, ki ni euro, na plačilni račun prejemnika pri ponudniku plačilnih storitev, ki vodi ta račun, se lahko uporabnik in ponudnik plačilnih storitev dogovorita o drugačnih rokih, kot so opredeljeni v prvem in drugem odstavku tega člena, ki ne smejo biti daljši kakor štiri delovne dni po prejemu gotovine.

(1)Uporabnik uporablja plačilni instrument v skladu s pogoji, ki urejajo izdajo in uporabo plačilnega instrumenta in ki so objektivni, nediskriminatorni in sorazmerni, ter takoj po prejemu plačilnega instrumenta zlasti zagotovi vse razumne ukrepe, da zavaruje osebne varnostne elemente plačilnega instrumenta.

(2)Uporabnik brez odlašanja obvesti ponudnika plačilnih storitev ali osebo, ki jo ponudnik plačilnih storitev navede, o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta.

(1)Ponudnik plačilnih storitev, ki uporabniku izda plačilni instrument, v razmerju do uporabnika zagotovi:

1.      da so osebni varnostni elementi plačilnega instrumenta dostopni izključno uporabniku, ki je prejel plačilni instrument, brez poseganja v obveznosti uporabnika iz 132. člena tega zakona,

2.      da uporabniku ob vsakem času na primeren način omogoči posredovanje obvestila iz drugega odstavka 132. člena tega zakona oziroma zahteve za prenehanje onemogočanja uporabe plačilnega instrumenta (v nadaljnjem besedilu: blokada plačilnega instrumenta) v skladu s četrtim odstavkom 134. člena tega zakona,

3.      da lahko brezplačno pošlje obvestilo v skladu z drugim odstavkom 132. člena tega zakona in da zaračuna, če sploh, samo stroške nadomestitve, neposredno povezane s plačilnim instrumentom,

4.      da se prepreči vsakršna nadaljnja uporaba plačilnega instrumenta, potem ko je uporabnik posredoval obvestilo v skladu z drugim odstavkom 132. člena tega zakona.

(2)Ponudnik plačilnih storitev ne sme poslati plačilnega instrumenta uporabniku brez njegove izrecne zahteve, razen v primeru, ko se že izdani plačilni instrument nadomešča z novim. Ponudnik plačilnih storitev nosi tveganje pošiljanja plačilnega instrumenta ali pošiljanja kakršnih koli osebnih varnostnih elementov plačilnega instrumenta uporabniku.

(3)Ponudnik plačilnih storitev v 18 mesecih po prejemu uporabnikovega obvestila iz 2. točke prvega odstavka tega člena uporabniku zagotavlja sredstva, ki uporabniku na njegovo zahtevo omogočajo, da dokaže posredovanje takšnega obvestila.

(1)Če se plačilni instrument uporablja za posredovanje plačnikovega soglasja za izvršitev plačilne transakcije, se lahko plačnik in ponudnik plačilnih storitev dogovorita o omejitvi porabe za plačilne storitve, izvršene z uporabo takšnega plačilnega instrumenta, z določitvijo najvišjega zneska posameznih ali zaporednih plačilnih transakcij, ki jih lahko plačnik odobri z uporabo plačilnega instrumenta v določenem obdobju.

(2)Ponudnik plačilnih storitev in plačnik se lahko v okvirni pogodbi dogovorita, da lahko ponudnik plačilnih storitev blokira plačilni instrument, ki se uporablja za odobritev plačilnih transakcij, če:

1.      obstajajo objektivno utemeljeni razlogi, povezani z varnostjo plačilnega instrumenta,

2.      obstaja sum, da gre za neodobreno ali goljufivo uporabo plačilnega instrumenta ali prevaro pri uporabi plačilnega instrumenta, ali

3.      če obstaja znatno povečano tveganje, da plačnik ne bo mogel izpolniti svoje obveznosti plačila in je uporaba plačilnega instrumenta povezana z odobritvijo posojila plačniku.

(3)V primeru iz prejšnjega odstavka ponudnik plačilnih storitev obvesti plačnika o blokadi plačilnega instrumenta in razlogih zanjo, če je mogoče, preden je plačilni instrument blokiran, sicer pa najpozneje takoj po blokadi. Obvestilo o blokadi plačilnega instrumenta ponudnik plačilnih storitev posreduje plačniku na način, ki je dogovorjen v okvirni pogodbi.

(4)Ponudnik plačilnih storitev ponovno omogoči uporabo plačilnega instrumenta ali ga nadomesti z novim plačilnim instrumentom, ko razlogi za blokado prenehajo.

(5)Ne glede na tretji odstavek tega člena ponudniku plačilnih storitev ni treba obvestiti plačnika o blokadi plačilnega instrumenta, če je takšno obvestilo v nasprotju z objektivno utemeljenimi varnostnimi ukrepi ali je prepovedano z drugimi predpisi.

(1)Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, lahko ponudniku storitev zagotavljanja informacij o računih ali ponudniku storitev odreditve plačil zavrne dostop do plačilnega računa zaradi objektivno utemeljenih in ustrezno dokazanih razlogov, povezanih z neodobrenim ali goljufivim dostopom do plačilnega računa ali prevaro pri dostopu do plačilnega računa s strani ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih ali ponudnika storitev odreditve plačil, vključno z neodobreno ali goljufivo odreditvijo plačilne transakcije ali prevaro pri odreditvi plačilne transakcije. V tem primeru ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, o zavrnitvi dostopa do plačilnega računa in o razlogih zanjo na dogovorjeni način obvesti plačnika.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka ponudnik plačilnih storitev obvesti plačnika o zavrnitvi dostopa do plačilnega računa in o razlogih zanjo, če je to mogoče, preden je dostop zavrnjen, sicer pa najpozneje takoj po zavrnitvi. Obvestilo o blokadi plačilnega instrumenta ponudnik plačilnih storitev posreduje plačniku na način, ki je dogovorjen v okvirni pogodbi.

(3)Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, omogoči dostop do plačilnega računa, ko razlogi za zavrnitev dostopa prenehajo.

(4)Ne glede na drugi odstavek tega člena ponudniku plačilnih storitev ni treba obvestiti plačnika o blokadi plačilnega instrumenta, če je takšno obvestilo v nasprotju z objektivno utemeljenimi varnostnimi ukrepi ali je prepovedano z drugimi predpisi.

(5)V primerih iz prvega odstavka tega člena ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, o incidentu, povezanem s ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih ali ponudnikom storitev odreditve plačil, nemudoma obvesti organ, ki je pristojen za nadzor nad ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih ali nad ponudnikom storitev odreditve plačil. Informacije vključujejo ustrezne podrobnosti primera in razloge za ukrepanje.

(6)Kadar Banka Slovenije kot pristojni organ za nadzor nad ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih ali nad ponudnikom storitev odreditve plačil prejme obvestilo iz prejšnjega odstavka, oceni primer in ukrepa v skladu s tem oziroma drugim zakonom.

(1)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku odgovarja za izvršitev plačilne transakcije brez plačnikovega soglasja za izvršitev v skladu s 116. členom tega zakona (v nadaljnjem besedilu: neodobrena plačilna transakcija).

(2)Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije, plačniku nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne, potem ko je transakcijo opazil oziroma je bil o njej obveščen, razen kadar plačnikov ponudnik plačilnih storitev utemeljeno sumi, da gre za prevaro ali goljufijo, in o razlogih za sum pisno obvesti Banko Slovenije, v primeru suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti pa tudi policijo ali državno tožilstvo. Če je bila neodobrena plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, plačnikov ponudnik plačilnih storitev vzpostavi tako stanje plačnikovega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena, in zagotovi, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ni poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.

(3)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije, plačniku povrne tudi vsa zaračunana nadomestila, ki jih je zaračunal plačniku, ter obresti, do katerih je upravičen plačnik v zvezi z izvršitvijo neodobrene plačilne transakcije.

(4)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev se lahko razbremeni odgovornosti za izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka tega člena:

1.      v tistem delu, ko izgubo krije uporabnik v skladu s 137. členom tega zakona, ali

2.      če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, na katere ponudnik plačilnih storitev ne more vplivati oziroma bi bile posledice takšnih okoliščin kljub vsem nasprotnim prizadevanjem ponudnika plačilnih storitev neizogibne.

(5)Kadar plačilno transakcijo odredi ponudnik storitve odreditve plačil, ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne. Če je bila neodobrena plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, vzpostavi takšno stanje plačnikovega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena.

(6)Če je ponudnik storitev odreditve plačil odgovoren za neodobreno plačilno transakcijo, ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, na njegovo zahtevo nemudoma zagotovi nadomestilo za vso nastalo izgubo ali plačane zneske, ki jih je ta imel s povračilom plačniku, vključno z zneskom neodobrene plačilne transakcije. V skladu z drugim odstavkom 148. člena tega zakona mora ponudnik storitev odreditve plačil v okviru svojih pristojnosti dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana ter da na njeno izvršitev ni vplivala nobena tehnična okvara ali druga pomanjkljivost, povezana s plačilno storitvijo, ki jo opravlja.

(7)Uporabnik lahko zahteva od ponudnika plačilnih storitev ali, kadar je to ustrezno, od ponudnika storitev odreditve plačil povrnitev nadaljnje škode, ki je posledica neodobrene plačilne transakcije, za katero je odgovoren ponudnik plačilnih storitev ali ponudnik storitev odreditve plačil v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava.

(1)Uporabnik lahko krije izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, če je tako dogovorjeno z okvirno pogodbo, vendar do največ 50 eurov, če je izvršitev neodobrenih plačilnih transakcij, zaradi katerih je izguba nastala, posledica uporabe:

1.      ukradenega ali izgubljenega plačilnega instrumenta ali

2.      zlorabe plačilnega instrumenta.

(2)Prejšnji odstavek se ne uporablja, če:

1.      izgube, kraje ali zlorabe plačilnega instrumenta ni bilo mogoče odkriti pred izvedbo plačila, razen če je plačnik sam ravnal goljufivo ali s prevaro, ali

2.      je izguba posledica dejanj ali neukrepanja zaposlenih, zastopnikov ali podružnic ponudnika plačilnih storitev ali zunanjih izvajalcev.

(3)Uporabnik krije celotno izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, če je izvršitev neodobrene plačilne transakcije posledica uporabnikove prevare ali goljufije, ali če uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom tega zakona. V teh primerih se omejitev kritja izgube iz prvega odstavka tega člena ne uporablja.

(4)Kadar plačnikov ponudnik plačilnih storitev ne zahteva močne avtentikacije strank, plačnik nosi finančne posledice le, če je plačnik ravnal goljufivo ali s prevaro. Če prejemnik plačila ali njegov ponudnik plačilnih storitev zavrne močno avtentikacijo strank, povrne finančno škodo, povzročeno plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev.

(5)Ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena ponudnik plačilnih storitev uporabniku povrne celotno izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, če ponudnik plačilnih storitev ni zagotovil sredstev za obveščanje o izgubljenem, ukradenem ali zlorabljenem plačilnem instrumentu v skladu z 2. točko prvega odstavka 133. člena tega zakona. Ponudnik plačilnih storitev se razbremeni odgovornosti po tem odstavku le, če je škoda posledica uporabnikove prevare ali goljufije.

(6)Ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena mora ponudnik plačilnih storitev povrniti uporabniku celotno izgubo zneskov iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena, ki nastane po tem, ko je uporabnik v skladu s 132. členom tega zakona obvestil ponudnika plačilnih storitev, da je bil plačilni instrument izgubljen, ukraden ali zlorabljen. Ponudnik plačilnih storitev se razbremeni odgovornosti po tem odstavku le, če je škoda posledica uporabnikovega goljufivega ravnanja ali prevare.

(7)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

(1)Ne glede na določbe 136. in 137. člena tega zakona plačnikov ponudnik plačilnih storitev ne odgovarja plačniku za izvršitev neodobrene plačilne transakcije z elektronskim denarjem, če plačnikov ponudnik plačilnih storitev ne more blokirati plačnikovega plačilnega računa, na katerem je shranjen plačnikov elektronski denar, ali blokirati plačnikovega plačilnega instrumenta za uporabo elektronskega denarja.

(2)Oprostitev odgovornosti iz prejšnjega odstavka se uporablja za plačilne račune, na katerih je shranjen elektronski denar, oziroma za plačilne instrumente za uporabo elektronskega denarja, pri katerih vrednost izdanega elektronskega denarja ne presega 150 eurov.

(1)Kadar prejemnik plačila odredi plačilno transakcijo ali je ta odrejena prek njega v okviru kartične plačilne transakcije in njen točen znesek v trenutku, ko plačnik da soglasje za izvršitev plačilne transakcije, ni znan, lahko ponudnik plačilnih storitev plačnika blokira sredstva na plačnikovem plačilnem računu samo, če je plačnik dal soglasje za točen znesek sredstev, ki jih je treba blokirati.

(2)Ko ponudnik plačilnih storitev plačnika prejme informacije o točnem znesku plačilne transakcije, najpozneje pa takoj, ko prejme plačilnih nalog, brez odlašanja sprosti sredstva, blokirana na plačilnem računu iz prejšnjega odstavka.

(1)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovarja plačniku za pravilno izvršitev plačilne transakcije, ki jo je odredil neposredno plačnik pri tem ponudniku plačilnih storitev, prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev v skladu s 127. členom tega zakona.

(2)Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev plačilne transakcije na podlagi prejšnjega odstavka, plačniku brez nepotrebnega odlašanja povrne znesek neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ali če je bila plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, vzpostavi takšno stanje plačilnega računa, kakršno bi bilo, če do napačne izvršitve ne bi prišlo. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.

(3)Če plačnikov ponudnik plačilnih storitev dokaže, da je bil račun prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev odobren za znesek plačilne transakcije v skladu s 127. členom tega zakona, prejemnikov ponudnik plačilnih storitev odgovarja prejemniku plačila za pravilno izvršitev plačilne transakcije v skladu s 129. in 130. členom tega zakona in prejemniku takoj da na voljo znesek nepravilno izvršene plačilne transakcije, ali če se plačilna transakcija izvrši v dobro prejemnikovega plačilnega računa, ustrezni znesek odobri na prejemnikovem plačilnem računu. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu prejemnika plačila ne sme biti poznejši od datuma, ko bi moral biti znesek v skladu s 130. členom tega zakona knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(4)Kadar je plačilna transakcija izvršena pozno, ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila zagotovi na zahtevo plačnikovega ponudnika plačilnih storitev, ki deluje v imenu plačnika, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu prejemnika plačila ni poznejši od datuma, ko bi moral biti znesek knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(5)Ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren svojemu uporabniku zaradi neizvršitve ali nepravilne, tudi pozne, izvršitve plačilne transakcije, je uporabniku odgovoren tudi za povračilo izgube iz naslova nadomestil, ki jih je zaračunal uporabniku, ter obresti, do katerih je upravičen plačnik v zvezi z nepravilno izvršeno plačilno transakcijo.

(6)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

(1)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, odgovarja plačniku za pravilno izvršitev plačilne transakcije, ki jo je odredil plačnik prek ponudnika storitev odreditve plačil, v skladu s 127. členom tega zakona. Plačnikov ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, plačniku povrne znesek neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ali, če je bila plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, vzpostavi takšno stanje plačilnega računa, kakršno bi bilo, če do napačne izvršitve ne bi prišlo.

(2)Ponudnik storitev odreditve plačil mora dokazati, da je ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun plačnika, prejel plačilni nalog v skladu s 120. členom tega zakona in da je bila v okviru njegovih pristojnosti opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in da na njeno izvršitev ni vplivala nobena tehnična okvara ali druga pomanjkljivost, povezana z neizvršitvijo, nepravilno izvršitvijo ali pozno izvršitvijo transakcije.

(3)Če je ponudnik storitev odreditve plačil odgovoren za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije, ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, na njegovo zahtevo nemudoma zagotovi nadomestilo za kakršno koli nastalo izgubo ali plačane zneske zaradi povračila plačniku.

(4)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

(1)Če plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, je prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila odgovoren za pravilno posredovanje plačilnega naloga plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev v roku, o katerem sta se dogovorila prejemnik in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev na podlagi 128. člena tega zakona. Če je prejemnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren za neizvršitev ali nepravilno izvršitev plačilne transakcije po tem odstavku, takoj ponovno posreduje ustrezen plačilni nalog plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev.

(2)V primeru poznega posredovanja plačilnega naloga mora biti znesek knjižen na plačilnem računu prejemnika plačila najpozneje na datum, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(3)Ko je znesek plačilne transakcije, ki jo je odredil prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, odobren na računu prejemnikovega ponudnika plačilnih storitev, je prejemnikov ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila odgovoren za pravilno izvršitev plačilne transakcije v skladu s 129. in 130. členom tega zakona. Znesek mora biti na plačilnem računu prejemnika plačila knjižen najpozneje na datum, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(4)Če prejemnikov ponudnik plačilnih storitev ni odgovoren prejemniku plačila na podlagi prvega ali tretjega odstavka tega člena, je za neizvršitev ali nepravilno izvršitev plačilne transakcije, ki jo je odredil prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, plačniku odgovoren plačnikov ponudnik plačilnih storitev.

(5)Če je plačnikov ponudnik plačilnih storitev odgovoren po prejšnjem odstavku, plačniku po potrebi in brez odlašanja povrne znesek neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ali če je bila plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, vzpostavi takšno stanje plačilnega računa, kakršno bi bilo, če do nepravilne izvršitve ne bi prišlo. Datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.

(6)Za plačnikovega ponudnika plačilnih storitev obveznost iz prejšnjega odstavka ne velja, kadar dokaže, da je ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila prejel znesek plačilne transakcije, čeprav je bila izvršitev plačilne transakcije odložena. V tem primeru ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila znesek knjiži na plačilnem računu prejemnika plačila najpozneje na datum, ko bi moral biti knjižen v primeru pravilno izvršene transakcije.

(7)Ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren na podlagi tega člena, je uporabniku odgovoren tudi za povračilo izgube iz naslova nadomestil, ki jih je zaračunal uporabniku, ter obresti, do katerih je upravičen plačnik v zvezi z neizvršeno ali nepravilno, tudi pozno, izvršeno plačilno transakcijo.

(8)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

(1)Če je prejemnik plačila v plačilnem nalogu določen z enolično identifikacijsko oznako, se šteje, da je bil plačilni nalog izvršen pravilno glede prejemnika plačila, če se je izvršil prejemniku v skladu z enolično identifikacijsko oznako.

(2)Če uporabnik predloži ponudniku plačilnih storitev nepravilno enolično identifikacijsko oznako, ponudnik plačilnih storitev ni odgovoren uporabniku za neizvršitev ali nepravilno izvršitev plačilne transakcije v smislu 140., 141. oziroma 142. člena tega zakona.

(3)Če uporabnik poleg enolične identifikacijske oznake ali drugih podatkov, ki jih v skladu s tretjim odstavkom 90. člena oziroma prvim odstavkom 103. člena tega zakona zahteva ponudnik plačilnih storitev za izvršitev plačilnega naloga, ponudniku plačilnih storitev predloži tudi druge podatke, je ponudnik plačilnih storitev odgovoren samo za izvršitev plačilne transakcije v skladu z enolično identifikacijsko oznako, ki jo je predložil uporabnik.

(4)Če je ponudnik plačilnih storitev izvršil plačilno transakcijo v skladu z nepravilno enolično identifikacijsko oznako, ki jo je predložil uporabnik, si mora ponudnik plačilnih storitev v razumnih mejah prizadevati, da bi izterjal znesek izvršene plačilne transakcije. Ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila sodeluje v teh prizadevanjih tudi tako, da plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev sporoči vse ustrezne informacije v zvezi z zbiranjem sredstev.

(5)Če zbiranje sredstev iz prejšnjega odstavka ni mogoče, plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku na pisno zahtevo sporoči vse informacije, ki so na voljo plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev in so pomembne za plačnika, da lahko slednji sproži pravni postopek za izterjavo sredstev.

(6)Za izterjavo zneskov izvršene plačilne transakcije po četrtem odstavku tega člena lahko ponudnik plačilnih storitev uporabniku zaračuna posebno nadomestilo, če je to dogovorjeno v okvirni pogodbi.

(1)Ponudnik plačilnih storitev ni odgovoren uporabniku za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije na podlagi 140., 141. oziroma 142. člena tega zakona, če je neizvršitev, nepravilna izvršitev ali pozna izvršitev plačilne transakcije posledica izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, ki se jim ponudnik plačilnih storitev ni mogel izogniti ali jih preprečiti.

(2)Ponudnik plačilnih storitev prav tako ni odgovoren uporabniku, če je neizvršitev, nepravilna izvršitev ali pozna izvršitev plačilne transakcije posledica izpolnjevanja obveznosti ponudnika plačilnih storitev, ki izhajajo iz drugih predpisov, ki zavezujejo ponudnika plačilnih storitev.

(1)Ponudnik plačilnih storitev je odgovoren uporabniku za neodobreno plačilno transakcijo v skladu s 136. členom tega zakona in za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije v skladu s 140., 141. oziroma 142. členom tega zakona tudi v primeru, če je za neizvršitev ali nepravilno izvršitev odgovoren posrednik ali druga oseba, ki sodeluje pri izvrševanju plačilne transakcije.

(2)Ponudnik plačilnih storitev lahko uveljavlja povrnitev zneskov, ki jih je izplačal uporabniku v skladu s 136., 140., 141. oziroma 142. členom tega zakona, vključno z nadomestili, kadar kateri izmed ponudnikov plačilnih storitev ne uporablja močne avtentikacije strank, in druge škode, ki mu je nastala zaradi neizvršitve ali nepravilne izvršitve plačilne transakcije, od posrednika ali druge osebe, ki je odgovoren oziroma odgovarja za nepravilno izvršitev plačilne transakcije v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava.

(1)V primeru neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije mora ponudnik plačilnih storitev ne glede na svojo odgovornost za pravilno izvršitev plačilne transakcije na zahtevo svojega uporabnika nemudoma ukrepati, da bi izsledil plačilno transakcijo, in uporabniku posredovati informacije v zvezi z neizvršeno ali nepravilno izvršeno plačilno transakcijo, s katerimi razpolaga, da bi uporabniku omogočil uveljavljanje povračil v zvezi z nepravilno izvršeno plačilno transakcijo. To mora biti za uporabnika brezplačno.

(2)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

Uporabnik lahko v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava zahteva od ponudnika plačilnih storitev povrnitev druge škode, ki je posledica neizvršitve ali nepravilne izvršitve plačilne transakcije, in za katero je odgovoren ponudnik plačilnih storitev.

(1)Če uporabnik trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije ali da plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, mora ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in knjižena ter da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali druga pomanjkljivost storitve, ki jo je opravil ponudnik plačilnih storitev.

(2)Če je plačilna transakcija odrejena prek ponudnika storitev odreditve plačil, mora ponudnik storitve odreditve plačil v okviru svojih pristojnosti dokazati, da je bila opravljena avtentikacija plačilne transakcije, da je bila plačilna transakcija pravilno evidentirana in da na njeno izvršitev ni vplivala nikakršna tehnična okvara ali druga pomanjkljivost, povezana s plačilno storitvijo, ki jo opravlja.

(3)Če uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršene plačilne transakcije, zgolj uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, vključno s ponudnikom storitev odreditve plačil, kadar je to ustrezno, ni nujno zadosten dokaz, da je plačnik odobril plačilno transakcijo ali da je goljufal ali da naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz 132. člena tega zakona. Ponudnik plačilnih storitev, vključno, kadar je to ustrezno, s ponudnikom storitev odreditve plačil, zagotovi dokaze, da je uporabnik plačilne storitve ravnal goljufivo, s prevaro ali hudo malomarno.

(4)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

(1)Ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije v skladu s tem zakonom, uporabniku na njegovo zahtevo zagotovi popravek tako, da:

1.      povrne zneske neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcij v skladu s 136., 137., 140., 141. oziroma 142. členom tega zakona ali

2.      zagotovi pravilno izvršitev plačilne transakcije.

(2)Ponudnik plačilnih storitev mora zagotoviti uporabniku popravek, če uporabnik obvesti ponudnika plačilnih storitev o neodobrenih oziroma nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah brez odlašanja, ko ugotovi, da je prišlo do takšnih plačilnih transakcij, vendar najpozneje v 13 mesecih po dnevu obremenitve.

(3)Če ponudnik plačilnih storitev uporabniku ni posredoval ali dal na voljo informacij o izvršitvi neodobrene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije v skladu s podpoglavjem 5.2 tega zakona, mora ponudnik plačilnih storitev, ki je odgovoren za izvršitev neodobrene plačilne transakcije oziroma nepravilno izvršitev plačilne transakcije, uporabniku zagotoviti popravek tudi po izteku 13-mesečnega roka, če je uporabnik obvestil ponudnika plačilnih storitev o neodobrenih oziroma nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah brez odlašanja, ko je ugotovil, da je prišlo do takšnih plačilnih transakcij.

(4)Kadar je vključen ponudnik storitev odreditve plačil, ne glede na peti in šesti odstavek 136. člena ter 141. člen tega zakona, uporabniku plačilnih storitev popravek zagotovi ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena.

(5)Uporabnik, ki je zahteval popravek v skladu s prvim odstavkom tega člena, lahko zahteva od ponudnika plačilnih storitev povrnitev nadaljnje škode, ki je posledica neodobrene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije, za katero je odgovoren ponudnik plačilnih storitev, v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava.

(6)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita o drugačnih časovnih obdobjih, kot so določena v tem členu.

(1)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku na njegovo zahtevo povrne celotni znesek odobrene in pravilno izvršene plačilne transakcije, ki jo je odredil prejemnik plačila ali plačnik prek prejemnika plačila, pri čemer datum valuta odobritve na plačilnem računu plačnika ne sme biti poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme, če:

1.      je plačnik podal soglasje za izvršitev plačilne transakcije brez točnega zneska plačilne transakcije in

2.      znesek plačilne transakcije presega znesek, ki bi ga lahko plačnik upravičeno pričakoval ob upoštevanju zneskov preteklih plačilnih transakcij, pogojev v okvirni pogodbi in drugih okoliščin primera.

(2)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev lahko zahteva, da plačnik dokaže, da so pogoji iz prejšnjega odstavka izpolnjeni. Plačnik ne more uveljavljati okoliščin iz 2. točke prejšnjega odstavka, če je preseženi znesek posledica menjave valut, ki temelji na uporabi dogovorjenega referenčnega menjalnega tečaja.

(3)Plačnik lahko zahteva povračilo zneska plačilne transakcije iz prvega odstavka tega člena v osmih tednih od dneva obremenitve.

(4)Plačnikov ponudnik plačilnih storitev v desetih delovnih dneh po prejemu plačnikovega zahtevka za povračilo v skladu s prejšnjim odstavkom povrne plačniku celotni znesek plačilne transakcije ali plačniku navede razloge za zavrnitev zahteve. Ponudnik plačilnih storitev lahko zavrne plačnikov zahtevek za povračilo le, če niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena. Če ponudnik plačilnih storitev zavrne plačnikov zahtevek, mora hkrati z obvestilom o razlogih za zavrnitev plačnika obvestiti tudi o postopkih izvensodnega reševanja sporov in postopkih zaradi prekrškov ter o organih, pristojnih za vodenje teh postopkov.

(5)Plačnik in plačnikov ponudnik plačilnih storitev se lahko v okvirni pogodbi dogovorita, da plačnik nima pravice do povračila zneska plačilne transakcije iz prvega odstavka tega člena, če:

1.      je plačnik podal soglasje za izvršitev plačilne transakcije neposredno ponudniku plačilnih storitev in

2.      je ponudnik plačilnih storitev ali prejemnik plačila plačniku vsaj štiri tedne pred dnevom zapadlosti na dogovorjeni način posredoval ali dal na voljo informacije o prihodnji plačilni transakciji.

(6)Ne glede na prejšnji odstavek ima plačnik poleg pravice iz prvega odstavka tega člena, za direktne obremenitve iz 1. člena Uredbe 260/2012/EU brezpogojno pravico do povračila v roku, določenem v tretjem odstavku tega člena. Pravica ponudnika plačilnih storitev iz četrtega odstavka tega člena, da zavrne plačnikov zahtevek za povračilo, če niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, se v tem primeru ne uporablja.

(7)Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita, da se ta člen deloma ali v celoti ne uporablja.

(1)Ponudniki plačilnih storitev vzpostavijo okvir z ustreznimi ukrepi za zmanjšanje tveganj in nadzornimi mehanizmi za obvladovanje operativnih in varnostnih tveganj, povezanih s plačilnimi storitvami, ki jih opravljajo. Ponudniki plačilnih storitev kot del tega okvira vzpostavijo in vzdržujejo učinkovite postopke za obvladovanje incidentov, tudi za odkrivanje in razvrstitev večjih operativnih in varnostnih incidentov.

(2)Prejšnji odstavek ne posega v uporabo poglavja II Uredbe 2022/2554/EU za ponudnike plačilnih storitev iz 1. do 6. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona.

(3)Ponudniki plačilnih storitev Banki Slovenije enkrat letno ali v krajših časovnih presledkih, kot jih določi Banka Slovenije, predložijo posodobljeno in celovito oceno operativnih in varnostnih tveganj, povezanih s plačilnimi storitvami, ki jih opravljajo, ter oceno ustreznosti ukrepov za zmanjšanje tveganj in nadzornih mehanizmov, ki se izvajajo kot odziv na ta tveganja.

(1)O večjih operativnih ali varnostnih incidentih ponudniki plačilnih storitev, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji, brez nepotrebnega odlašanja obvestijo Banko Slovenije.

(2)Kadar incident vpliva ali lahko vpliva na finančne interese njegovih uporabnikov plačilnih storitev, ponudnik plačilnih storitev brez nepotrebnega odlašanja obvesti svoje uporabnike plačilnih storitev o incidentu in o vseh razpoložljivih ukrepih, ki jih lahko sprejmejo, da bi zmanjšali negativne učinke incidenta.

(3)Banka Slovenije po prejemu obvestila iz prvega odstavka tega člena brez nepotrebnega odlašanja sporoči Evropskemu bančnemu organu in Evropski centralni banki ustrezne podrobnosti o incidentu. Ko Banka Slovenije oceni pomembnost incidenta za druge zadevne organe Republike Slovenije, te organe o tem ustrezno obvesti.

(4)Banka Slovenije sodeluje z Evropskim bančnim organom in Evropsko centralno banki pri ocenjevanju pomembnosti incidenta za druge zadevne organe Unije in domače organe.

(5)Kadar Evropski bančni organ in Evropska centralna banka Banko Slovenije obvestita o večjem operativnem ali varnostnem incidentu, Banka Slovenije na podlagi tega obvestila, kadar je to ustrezno, sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev neposredne varnosti finančnega sistema.

(6)Ponudniki plačilnih storitev, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji, morajo Banki Slovenije vsaj enkrat letno predložiti statistične podatke o prevarah in goljufijah, povezanih z različnimi načini plačila. Banka Slovenije te podatke v zbirni obliki sporoči Evropskemu bančnemu organu in Evropski centralni banki.

(7)Prvi do šesti odstavek tega člena se ne uporabljajo za ponudnike plačilnih storitev iz 1. do 6. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona.

(1)Ponudnik plačilnih storitev opravi močno avtentikacijo stranke, kadar plačnik:

1.      dostopa do svojega plačilnega računa prek interneta;

2.      odredi elektronsko plačilno transakcijo; ali

3.      opravi kakršno koli dejavnost prek kanala na daljavo, ki lahko pomeni tveganje plačilne prevare ali goljufije ali druge zlorabe.

(2)Pri odreditvi elektronskih plačilnih transakcij iz 2. točke prejšnjega odstavka morajo ponudniki plačilnih storitev za elektronske plačilne transakcije na daljavo uporabljati močno avtentikacijo strank, ki vsebuje elemente za dinamično povezavo transakcije z določenim zneskom in določenim prejemnikom plačila.

(3)V primeru iz prvega odstavka tega člena morajo imeti ponudniki plačilnih storitev vzpostavljene ustrezne varnostne ukrepe, s katerimi zavarujejo zaupnost in celovitost osebnih varnostnih elementov uporabnikov plačilnih storitev.

(4)Drugi in tretji odstavek tega člena se uporabljata tudi, kadar se plačila odredijo prek ponudnika storitev odreditve plačil in kadar se informacije zahtevajo prek ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih.

(5)Ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, omogoči ponudniku storitev odreditve plačil in ponudniku storitev zagotavljanja informacij o računih, da upoštevata postopke avtentikacije, ki jih je ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, zagotovil uporabniku v skladu s prvim in tretjim odstavkom tega člena, in kadar je vključen ponudnik storitev odreditve plačil, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena.

Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik se lahko v okvirni pogodbi o izdaji plačilnega instrumenta za plačila majhnih vrednosti dogovorita o naslednjem:

1.      če plačilni instrument ne omogoča blokade, o izključitvi uporabe naslednjih določb: drugega odstavka 132. člena, 2. in 3. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 133. člena ter petega in šestega odstavka 137. člena tega zakona;

2.      če se plačilni instrument uporablja anonimno oziroma ponudnik plačilne storitve zaradi drugih razlogov, značilnih za plačilni instrument, ne more dokazati, da je bila plačilna transakcija odobrena, o izključitvi uporabe naslednjih določb: 136. člena, prvega, drugega, tretjega, petega in šestega odstavka 137. člena ter 148. člena tega zakona;

3.      da ne glede na 121. člen tega zakona ponudniku plačilnih storitev ni treba obvestiti uporabnika o zavrnitvi plačilnega naloga, če neizvršitev plačilnega naloga izhaja iz okoliščin posameznega primera;

4.      da ne glede na 122. člen tega zakona plačnik ne more preklicati plačilnega naloga po tem, ko je posredoval plačilni nalog oziroma soglasje, da se plačilna transakcija izvrši, prejemniku plačila;

5.      da ne glede na 127. člen tega zakona veljajo drugačni roki za izvršitev plačilne transakcije.

Druge plačilne transakcije so transakcije, ki se izvršijo v kateri koli valuti, če se plačilna transakcija izvrši s prenosom denarnih sredstev med najmanj enim ponudnikom plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve na območju Republike Slovenije, in ponudnikom plačilnih storitev, ki opravlja plačilne storitve na območju tretje države, in če niso zajete s četrtim odstavkom 85. člena tega zakona.

(1)Določbe 85. in 86. člena tega zakona in določbe podpoglavja 5.2 tega zakona, razen 2. in 3. točke četrtega odstavka 90. člena tega zakona, se uporabljajo za pogodbo o plačilnih storitvah, ki ureja izvrševanje drugih plačilnih transakcij, razen v primerih iz drugega do četrtega odstavka tega člena.

(2)Ne glede na tretji odstavek 90. člena oziroma prvi odstavek 103. člena tega zakona ponudnik plačilnih storitev uporabniku pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah ni treba zagotoviti informacij glede najdaljšega roka izvršitve plačilne transakcije prejemnikovemu ponudniku plačilnih storitev v tretji državi, če v trenutku sklenitve okvirne pogodbe s temi informacijami ne razpolaga. Ponudnik plačilnih storitev si v tem primeru po najboljših močeh prizadeva, da uporabniku zagotovi informacije o predvidenem roku izvršitve.

(3)Če je v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije v pogodbi o plačilnih storitvah dogovorjeno, da ponudnik plačilnih storitev svojemu uporabniku zaračuna tudi nadomestila, ki jih za izvršitev plačilne transakcije zaračunava drug ponudnik plačilnih storitev ali posrednik, ki sodeluje pri izvrševanju plačilne transakcije, ponudnik plačilnih storitev uporabnika pred odreditvijo transakcije obvesti o višini teh nadomestil. Če ponudnik plačilnih storitev v času odreditve transakcije s temi informacijami ne razpolaga, si po najboljših močeh prizadeva, da uporabniku zagotovi informacije o predvideni višini nadomestil.

(4)Za okvirno pogodbo, ki ureja izvrševanje drugih plačilnih transakcij z uporabo plačilnih instrumentov, se ne uporabljata 101. in 102. člen tega zakona.

Ponudnik plačilnih storitev in uporabnik se lahko dogovorita, da se posamezne določbe podpoglavja 5.3 tega zakona v celoti ali deloma ne uporabljajo za druge plačilne transakcije.

(1)Na območju Republike Slovenije lahko storitve izdajanja elektronskega denarja opravljajo naslednji subjekti, za katere se v nadaljevanju tega zakona uporablja izraz izdajatelji elektronskega denarja:

1.      banke, ki so pridobile dovoljenje pristojnega organa za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in banke držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno izdajajo elektronski denar na območju Republike Slovenije, ter banke tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije,

2.      družbe za izdajo elektronskega denarja, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu s tem zakonom, in družbe za izdajo elektronskega denarja držav članic, ki so pridobile dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije ali neposredno opravljajo storitve izdajanja elektronskega denarja na območju Republike Slovenije, ter družbe za izdajo elektronskega denarja tretjih držav, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja in so v skladu s tem zakonom ustanovile podružnico na območju Republike Slovenije,

3.      družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo,

4.      Banka Slovenije, ko ne deluje v okviru izključnih pristojnosti v skladu z zakonom, ki ureja Banko Slovenije, ali z drugimi zakoni, ki določajo izključne pristojnosti Banke Slovenije,

5.      UJP ter drugi državni organi in samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, kadar izdajajo elektronski denar v okviru svojih izključnih pristojnosti na podlagi posebnega zakona.

(1)Pogodba o izdajanju elektronskega denarja je pogodba, s katero se izdajatelj elektronskega denarja zaveže izdati elektronski denar imetniku v nominalni vrednosti prejetih denarnih sredstev.

(2)Izdajatelj elektronskega denarja pred sklenitvijo pogodbe o izdajanju elektronskega denarja posreduje imetniku elektronskega denarja informacije o pogojih unovčenja sredstev, vključno z vsemi nadomestili, tako da ima imetnik dovolj časa, da se z njimi seznani.

(3)Elektronski denar se v časovnem obdobju od izdaje do potrošnje ne obrestuje. Izdajatelj elektronskega denarja imetniku elektronskega denarja tudi ne sme ponuditi drugih koristi, povezanih s časovnim obdobjem, v katerem imetnik hrani elektronski denar.

(4)Za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, se glede pravnega razmerja med izdajateljem elektronskega denarja in imetnikom elektronskega denarja uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v zvezi s pogodbo o naročilu.

(1)Imetnik elektronskega denarja lahko kadar koli zahteva, da mu izdajatelj elektronskega denarja unovči protivrednost izdanega elektronskega denarja, ki ga hrani.

(2)Izdajatelj elektronskega denarja lahko imetniku elektronskega denarja zaračuna nadomestila in druge stroške le, če je tako določeno v pogodbi o izdajanju elektronskega denarja in če:

1.      se unovčenje sredstev zahteva pred prenehanjem pogodbe o izdajanju elektronskega denarja,

2.      je pogodba o izdajanju elektronskega denarja sklenjena za določen čas, imetnik elektronskega denarja pa prekine pogodbo pred iztekom pogodbe, ali

3.      se unovčenje sredstev zahteva več kot eno leto po prenehanju pogodbe o izdajanju elektronskega denarja.

(3)Vsako nadomestilo ali drug strošek iz prejšnjega odstavka je v sorazmerju in v skladu z dejanskimi stroški, ki jih je imel izdajatelj elektronskega denarja zaradi zahteve imetnika elektronskega denarja za unovčenje sredstev.

(4)Pravice imetnika elektronskega denarja iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena s pogodbo ni mogoče izključiti oziroma omejiti. V pogodbi o izdajanju elektronskega denarja se jasno navedejo pogoji za unovčenje elektronskega denarja, vključno z vsemi nadomestili.

(5)Če se unovčenje sredstev zahteva pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o izdajanju elektronskega denarja, lahko imetnik elektronskega denarja zahteva, da se izplača protivrednost izdanega elektronskega denarja delno ali v celoti.

(6)Če imetnik elektronskega denarja zahteva unovčenje sredstev ob izteku pogodbe ali v enem letu po izteku veljavnosti pogodbe o izdajanju elektronskega denarja, se izplača:

1.      celotna protivrednost hranjenega elektronskega denarja, ali

2.      protivrednost hranjenega elektronskega denarja v višini, ki jo zahteva imetnik elektronskega denarja, če je elektronski denar izdala hibridna družba za izdajo elektronskega denarja iz drugega odstavka 162. člena tega zakona, in se vnaprej ne ve, kolikšen delež sredstev se bo uporabil kot elektronski denar.

(7)Izdajatelj elektronskega denarja in imetnik elektronskega denarja, ki ni potrošnik, se lahko dogovorita o drugačnih pogojih za unovčenje sredstev.

(1)Družba za izdajo elektronskega denarja je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja.

(2)Družba za izdajo elektronskega denarja države članice je pravna oseba s sedežem v drugi državi članici, ki je pridobila dovoljenje pristojnega nadzornega organa države sedeža za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja.

(3)Družba za izdajo elektronskega denarja je organizirana v eni od pravnoorganizacijskih oblik gospodarskih družb, določenih z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(4)Za družbo za izdajo elektronskega denarja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, če ni s tem zakonom določeno drugače.

(5)Za družbe za izdajo elektronskega denarja se smiselno uporabljajo določbe tretjega odstavka 24. člena, 25. in 30. člena, 32. do 51. člena, 53. in 54. člena, 73. in 74. člena, 79. do 81. člena, 83. in 84. člena, 240. do 242. člena, 245. do 259. člena, 274. do 277. člena ter 282. in 283. člena tega zakona in regulativni tehnični standardi, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s petim odstavkom 28. člena in sedmim odstavkom 29. člena Direktive 2015/2366/EU, če ni v tem poglavju določeno drugače.

(6)Ne glede na prejšnji odstavek družba za izdajo elektronskega denarja ne sme izdajati elektronskega denarja prek zastopnikov, lahko pa pooblasti fizično ali pravno osebo, da distribuira in unovčuje elektronski denar v njenem imenu.

(7)Družba za izdajo elektronskega denarja lahko prek zastopnika opravlja plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, če so izpolnjeni pogoji, ki jih za zastopnike plačilnih institucij določa ta zakon.

(8)Družba za izdajo elektronskega denarja tretje države, ki je upravičena izdajati elektronski denar v državi sedeža, lahko izdaja elektronski denar tudi na ozemlju Republike Slovenije, vendar samo prek podružnice in pod pogoji, določenimi v tem zakonu, ter ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja bančništvo, o opravljanju bančnih storitev banke tretje države in dovoljenju za ustanovitev podružnice banke tretje države.

(9)Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino dokumentacije in dokazil, ki jih je treba priložiti k zahtevam, o katerih je pristojna odločati Banka Slovenije po določbah tega poglavja, in podrobnejšo vsebino obvestil in način pošiljanja obvestil, ki jih morajo družbe za izdajo elektronskega denarja pošiljati Banki Slovenije v skladu z določbami tega poglavja.

(1)Družba za izdajo elektronskega denarja lahko začne izdajati elektronski denar, ko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za izdajanje elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja. Družba za izdajo elektronskega denarja lahko poleg izdajanja elektronskega denarja opravlja tudi plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, ki so povezane z izdajanjem elektronskega denarja, pod pogoji, ki jih za opravljanje teh storitev določa ta zakon.

(2)Družba za izdajo elektronskega denarja lahko poleg storitev iz prejšnjega odstavka opravlja tudi naslednje dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: hibridna družba za izdajo elektronskega denarja):

1.      plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, ki niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja, vključno z dajanjem posojil v zvezi s plačilnimi storitvami, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje teh storitev na podlagi tega ali drugih zakonov,

2.      storitve upravljanja plačilnih sistemov, če izpolnjuje pogoje za opravljanje storitev upravljanja plačilnih sistemov v skladu s tem zakonom,

3.      druge gospodarske dejavnosti, če izpolnjuje pogoje, ki jih glede izvajanja teh dejavnosti določa drug zakon.

(3)Za hibridno družbo za izdajo elektronskega denarja se uporabljajo določbe tega zakona o družbi za izdajo elektronskega denarja, razen če zakon za hibridne družbe za izdajo elektronskega denarja določa drugače.

(4)Družba za izdajo elektronskega denarja lahko, če izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje teh storitev na podlagi tega ali drugih zakonov, opravlja tudi operativne in pomožne storitve, povezane z izdajanjem elektronskega denarja ali opravljanjem plačilnih storitev, kot so menjava valut, shranjevanje in obdelava podatkov, dejavnost hrambe v zvezi s plačilnimi storitvami.

(5)Družba za izdajo elektronskega denarja sredstva, ki jih prejme od imetnika elektronskega denarja, takoj zamenja za elektronski denar.

(6)Za družbo za izdajo elektronskega denarja, ki opravlja plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, se smiselno uporabljata drugi odstavek 12. člena in četrti odstavek 28. člena tega zakona.

(7)Družba za izdajo elektronskega denarja ne sme odobriti posojila iz sredstev, ki jih je prejela v zameno za elektronski denar in jih mora varovati v skladu s 166. členom tega zakona.

(1)Pravna oseba, ki zaprosi za dovoljenje za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja, mora imeti v času izdaje dovoljenja Banke Slovenije ustanovni kapital vsaj v višini 350.000 eurov.

(2)Pri izračunu ustanovnega kapitala iz prejšnjega odstavka se upoštevajo postavke iz točk (a) do (e) prvega odstavka 26. člena Uredbe 575/2013/EU.

(1)Družba za izdajo elektronskega denarja ves čas poslovanja zagotavlja kapital, ki mora vedno dosegati ali presegati višjo od vrednosti:

1.      ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi prejšnjega člena, ali

2.      kapitalske zahteve, ki se izračuna na podlagi drugega ali tretjega odstavka tega člena.

(2)Kapitalska zahteva za družbo za izdajo elektronskega denarja za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja je enaka dvema odstotkoma povprečnega zneska elektronskega denarja v obtoku. Povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku je povprečni celotni znesek finančnih obveznosti v zvezi z izdanim elektronskim denarjem ob koncu vsakega koledarskega dne v prejšnjih šestih koledarskih mesecih, ki se izračuna na prvi koledarski dan vsakega koledarskega meseca in se uporablja za ta koledarski mesec. Če družba za izdajo elektronskega denarja ni zaključila dovolj dolgega obdobja poslovne dejavnosti, se povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku določi na podlagi predvidenega dnevnega povprečnega zneska elektronskega denarja v obtoku, ki je določen s poslovnim načrtom iz 3. točke prvega odstavka 35. člena tega zakona, ob upoštevanju vseh prilagoditev načrta, ki jih od družbe zahteva Banka Slovenije.

(3)Kapitalska zahteva za hibridno družbo za izdajo elektronskega denarja, ki opravlja storitve iz 1. točke drugega odstavka 162. člena tega zakona, se izračuna kot seštevek vrednosti kapitalske zahteve iz prejšnjega odstavka in vrednosti kapitalske zahteve za dejavnost plačilnih storitev, izračunani po metodi, ki jo določi Banka Slovenije na podlagi 55. člena tega zakona.

(4)Za hibridno družbo za izdajo elektronskega denarja, ki omogoča imetnikom elektronskega denarja vplačilo denarnih sredstev tudi za namene, ki niso povezani z izdajo elektronskega denarja, pri tem pa znesek elektronskega denarja v obtoku ni vnaprej določen oziroma znan, se kapitalska zahteva izračuna za reprezentativni del vplačanih sredstev, ki naj bi se predvidoma uporabil kot elektronski denar, če je mogoče ta del primerno oceniti na podlagi preteklih podatkov. Če družba za izdajo elektronskega denarja ni zaključila dovolj dolgega obdobja poslovne dejavnosti, se reprezentativni del določi na podlagi predvidenega zneska elektronskega denarja v obtoku, ki je določen s poslovnim načrtom iz 3. točke prvega odstavka 35. člena tega zakona, ob upoštevanju vseh prilagoditev načrta, ki jih od družbe zahteva Banka Slovenije.

(5)Kapital družbe za izdajo elektronskega denarja se izračuna s smiselno uporabo 63. in 64. člena tega zakona ter podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi 67. člena tega zakona. Družba za izdajo elektronskega denarja, ki opravlja plačilne storitve, ki niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja, v izračunu kapitala za dejavnost izdajanja elektronskega denarja ne sme uporabiti sestavin kapitala, ki jih je namenila za pokrivanje kapitalskih zahtev za dejavnost plačilnih storitev, ki niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja. Družba za izdajo elektronskega denarja izračunava kapitalske zahteve in kapital ter poroča ob smiselni uporabi 66. člena tega zakona ter podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi 67. člena tega zakona.

(6)Banka Slovenije lahko od družbe za izdajo elektronskega denarja, na podlagi upoštevanja kvalitete sistema upravljanja s tveganji družbe, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol, zahteva izredno zvišanje ali dovoli znižanje kapitalskih zahtev iz tega člena, vendar največ za 20 odstotkov, na podlagi smiselne uporabe 61. in 62. člena tega zakona.

Ne glede na 33. člen tega zakona, lahko Banka Slovenije, če hibridna družba za izdajo elektronskega denarja opravlja eno ali več dejavnosti iz 3. točke drugega odstavka 162. člena tega zakona, na predlog bodočega imetnika kvalificiranega deleža odloči, da se za pridobitev kvalificiranega deleža v taki hibridni družbi za izdajo elektronskega denarja zahteve iz 33. člena tega zakona deloma ali v celoti ne uporabljajo. Pri tem Banka Slovenije zlasti upošteva pravnoorganizacijsko obliko ter vrsto in obseg gospodarskih dejavnosti iz 3. točke drugega odstavka 162. člena tega zakona, ki jih opravlja hibridna družba za izdajo elektronskega denarja, ter pravnoorganizacijsko obliko ter vrsto in obseg dejavnosti, ki jih opravlja bodoči imetnik kvalificiranega deleža.

(1)Družba za izdajo elektronskega denarja sredstva, ki jih je prejela v zameno za izdani elektronski denar, varuje smiselno enako kot plačilna institucija v skladu z 68. do 71. členom tega zakona, če ni v tem členu določeno drugače.

(2)Družbi za izdajo elektronskega denarja sredstev, ki jih prejme v obliki plačila z uporabo plačilnega instrumenta, ni treba zaščititi, dokler se ne vknjižijo v dobro na njen plačilni račun ali se ji drugače dajo na razpolago v skladu z zahtevami tega zakona glede roka izvršitve plačilne storitve. V vsakem primeru morajo biti prejeta denarna sredstva zaščitena najpozneje peti delovni dan po izdaji elektronskega denarja.

(3)Družba za izdajo elektronskega denarja, ki v skladu s 1. točko drugega odstavka 162. člena tega zakona opravlja plačilne storitve iz 5. člena tega zakona, mora pri opravljanju plačilnih storitev, ki niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja, upoštevati določbe podpoglavja 2.8 tega zakona.

(4)Družba za izdajo elektronskega denarja predhodno obvesti Banko Slovenije o vsaki nameravani spremembi načina varovanja denarnih sredstev, ki so bila prejeta v zameno za izdani elektronski denar, in predloži ustrezna dokazila o njegovi skladnosti z določbami tega zakona.

(5)Banka Slovenije predpiše podrobnejša pravila za varna sredstva z nizkim tveganjem, v katera lahko družba za izdajo elektronskega denarja naloži sredstva, ki jih je prejela v zameno za izdani elektronski denar.

(1)Banka Slovenije lahko na zahtevo vložnika zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja odloči, da zanjo ne veljajo posamezne zahteve glede sistema upravljanja notranjih kontrol, kapitala in kapitalskih zahtev, imetništva kvalificiranih deležev in glede varstva denarnih sredstev imetnika elektronskega denarja, ki jih morajo v skladu s tem zakonom izpolnjevati družba za izdajo elektronskega denarja (v nadaljnjem besedilu: družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo), ter mu dovoli vpis v register družb za izdajo elektronskega denarja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.      ima sedež v Republiki Sloveniji,

2.      vse poslovne dejavnosti ustvarjajo povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku, ki ne presega 200.000 eurov,

3.      člani poslovodstva in osebe, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s storitvami izdajanja elektronskega denarja, smiselno izpolnjujejo pogoje, ki jih določa prvi odstavek 32. člena tega zakona.

(2)Določbe tega podpoglavja o zahtevah za izdajanje elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja se uporabljajo tudi za družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, razen določbe o zahtevah, ki jih je Banka Slovenije družbi za izdajo elektronskega denarja dovolila opustiti v skladu s tem členom ali če ta zakon izrecno določa, da se za družbe za izdajo elektronskega denarja posamezne določbe tega zakona ne uporabljajo.

(3)Za hibridno družbo za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, ki omogoča imetnikom elektronskega denarja vplačilo denarnih sredstev v zvezi z izdajo elektronskega denarja in za druge namene, ki niso povezani z izdajo elektronskega denarja, pri tem pa znesek elektronskega denarja v obtoku ni vnaprej določen oziroma znan, se za namen iz 2. točke prvega odstavka tega člena upošteva reprezentativni del vplačanih sredstev, ki naj bi se predvidoma uporabil kot elektronski denar, če je ta reprezentativni del mogoče razumno oceniti na podlagi preteklih podatkov. Če hibridna družba za izdajo elektronskega denarja ni zaključila dovolj dolgega obdobja poslovne dejavnosti, se reprezentativni del oceni na podlagi predvidenega zneska elektronskega denarja v obtoku, ki je določen s poslovnim načrtom, priloženim k zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za izdajanje elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo iz prvega odstavka tega člena, ob upoštevanju vseh prilagoditev načrta, ki jih od družbe zahteva Banka Slovenije.

(4)Družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo lahko opravlja plačilne storitve iz 5. člena tega zakona le, če so plačilne storitve povezane z izdanim elektronskim denarjem. Ne glede na prejšnji stavek lahko družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo opravlja plačilne storitve izvrševanja denarnih nakazil iz 6. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, tudi če te storitve niso povezane z izdajanjem elektronskega denarja, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije na podlagi 76. člena tega zakona.

(5)Družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo lahko izdaja elektronski denar samo na način, ki imetniku omogoča shranjevanje elektronskega denarja na plačilnem instrumentu ali plačilnem računu, do vrednosti največ 150 eurov.

(6)Družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo:

1.      takoj obvesti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka tega člena,

2.      enkrat na leto poroča Banki Slovenije o povprečnem znesku elektronskega denarja v obtoku na dan 31. decembra.

(7)Družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo lahko opravlja storitve izdajanja elektronskega denarja na območju:

-        Republike Slovenije neposredno ali na podlagi pooblastitve fizične ali pravne osebe za distribuiranje in unovčevanje elektronskega denarja v njenem imenu, ali

-        tretje države.

(8)Banka Slovenije predpiše podrobnejšo vsebino obvestil in način pošiljanja obvestil, ki jih družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo pošiljajo Banki Slovenije v skladu z določbami tega poglavja.

Pravila glede primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjave plačilnih računov in dostopa do osnovnih plačilnih računov se uporabljajo za vse plačilne račune, ki omogočajo vsaj polog gotovine na plačilni račun in dvig gotovine s plačilnega računa ter izvrševanje plačilnih transakcij.

Banka Slovenije na svoji spletni strani objavi seznam s standardizirano terminologijo.

(1)Ponudnik plačilnih storitev pravočasno, pred sklenitvijo okvirne pogodbe, potrošniku brezplačno, v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov, zagotovi dokument z informacijami o nadomestilih glede najbolj reprezentativnih storitev, povezanih s plačilnim računom, s seznama s standardizirano terminologijo (v nadaljnjem besedilu: dokument z informacijami o nadomestilih) in glosar.

(2)Dokument z informacijami o nadomestilih vsebuje vse standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo. Ponudnik plačilnih storitev v dokumentu z informacijami o nadomestilih navede zgolj nadomestila za tiste storitve s seznama s standardizirano terminologijo, ki jih ponuja v okviru svojega poslovanja.

(3)Dokument z informacijami o nadomestilih:

1.      je kratek in vsebinsko zaključen dokument;

2.      je pripravljen in oblikovan tako, da je jasen in enostaven za branje, z znaki, ki so primerne velikosti za branje;

3.      je enako razumljiv, ko je natisnjen ali fotokopiran v črno-beli obliki, če je izvirnik barven;

4.      je v slovenskem, ali v drugem jeziku, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev;

5.      vsebuje točne informacije in ne sme zavajati, v njem pa se uporablja valuta plačilnega računa ali druga valuta EU, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev;

6.      vsebuje naslov »dokument z informacijami o nadomestilih «, ki je naveden na vrhu prve strani poleg enotnega simbola, s katerim se dokument razlikuje od ostalega gradiva;

7.      vsebuje navedbo, da zajema nadomestila za najbolj reprezentativne storitve, povezane s plačilnim računom, in da so izčrpne predpogodbene in pogodbene informacije o vseh storitvah na voljo v drugih dokumentih.

(4)Ponudnik plačilnih storitev dokument z informacijami o nadomestilih zagotovi ločeno od informacij iz 90. člena tega zakona.

(5)Če ponudnik plačilnih storitev ponuja eno ali več storitev v paketu storitev, povezanih s plačilnim računom, zagotovi, da dokument z informacijami o nadomestilih razkriva nadomestilo za celotni paket, storitve, vključene v paket, in njihovo količino ter dodatno nadomestilo za katerokoli storitev, ki presega količino, vključeno v nadomestilo za paket.

(6)Ponudnik plačilnih storitev da potrošnikom na voljo tudi glosar, ki vključuje najmanj standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo in z njim povezane opredelitve pojmov.

(7)Glosar iz prejšnjega odstavka, vključno z morebitnimi drugimi opredelitvami pojmov, je oblikovan v jasnem in nedvoumnem jeziku ter ne sme biti zavajajoč.

(8)Ponudnik plačilnih storitev zagotovi, da sta dokument z informacijami o nadomestilih in glosar vedno na voljo potrošniku.

(9)Ponudnik plačilnih storitev da oba dokumenta iz prejšnjegaodstavka na voljo na način, ki je lahko dostopen, v elektronski obliki, na svojih spletnih straneh, kadar so na voljo, in v prostorih ponudnika plačilnih storitev.

(10)Poleg primera iz prvega odstavka tega člena ponudnik plačilnih storitev zagotovi potrošniku oba dokumenta iz osmega odstavka tega člena brezplačno tudi v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov vedno, kadar potrošnik to od njega zahteva.

(1)Ob upoštevanju 94. in 95. člena tega zakona ponudnik plačilnih storitev potrošniku vsaj enkrat letno brezplačno zagotovi obračun vseh zaračunanih nadomestil ter ga, kadar je to ustrezno, informira o obrestnih merah iz 4. točke četrtega odstavka tega člena za storitve, povezane s plačilnim računom. Pri tem uporabi standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo.

(2)Ponudnik plačilnih storitev in potrošnik se dogovorita o načinu posredovanja obračuna nadomestil.

(3)Ponudnik plačilnih storitev obračun nadomestil na zahtevo potrošnika zagotovi v papirni obliki.

(4)Obračun nadomestil, za obdobje na katero se nanaša, vsebuje najmanj naslednje informacije:

1.      nadomestilo na enoto, zaračunano za vsako storitev, in kolikokrat je bila storitev uporabljena;

2.      kadar so storitve združene v paket, nadomestilo, zaračunano za celotni paket, in kolikokrat je bilo nadomestilo za paket zaračunano, ter dodatno nadomestilo, zaračunano za katero koli storitev, ki presega količino, vključeno v nadomestilo za paket;

3.      skupni znesek nadomestil, zaračunanih za vsako storitev, vsak paket storitev in storitve, ki presegajo količino, vključeno v nadomestilo za paket;

4.      kadar je to ustrezno, obrestno mero za posojilo, povezano s plačilnim računom, vključno s posojili v obliki prekoračitve na plačilnem računu, in skupni znesek obresti;

5.      skupni znesek nadomestil, zaračunanih za vse storitve.

(5)Obračun nadomestil:

1.      je pripravljen in oblikovan tako, da je jasen in enostaven za branje, z znaki, ki so primerne velikosti za branje;

2.      vsebuje točne informacije in ne sme zavajati, v njem pa se mora uporabljati valuta plačilnega računa ali druga valuta, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev;

3.      vsebuje naslov »obračun nadomestil«, ki je naveden na vrhu prve strani obračuna poleg enotnega simbola, s katerim se dokument razlikuje od drugih dokumentov;

4.      je v slovenskem, ali v drugem jeziku, če se tako dogovorita potrošnik in ponudnik plačilnih storitev.

(6)Ponudnik plačilnih storitev obračun nadomestil zagotovi ločeno od informacij iz 94. in 95. člena tega zakona.

(1)Ponudnik plačilnih storitev v pogodbah s potrošniki in pri oglaševanju za potrošnike uporablja standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo za tiste storitve, ki jih ponuja v okviru svojega poslovanja. Ponudnik plačilnih storitev lahko uporablja tržna imena v dokumentu z informacijami o nadomestilih in v obračunu nadomestil pod pogojem, da ta tržna imena dopolnjujejo standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo in da dodatno označujejo zadevne storitve.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek lahko ponudnik plačilnih storitev uporablja tržna imena za označevanje storitev v pogodbah s potrošniki in pri oglaševanju, pod pogojem, da jasno določajo ustrezne standardizirane izraze s seznama s standardizirano terminologijo za tiste storitve, ki jih ponuja v okviru svojega poslovanja.

(1)Banka Slovenije na svoji spletni strani omogoči brezplačni dostop do primerjave nadomestil, vključno z nadomestili za storitve s seznama s standardizirano terminologijo, ki jih zaračunavajo ponudniki plačilnih storitev v Republiki Sloveniji.

(2)Način in obliko objave nadomestil iz prejšnjega odstavka ter način, obliko in roke za posredovanje podatkov o nadomestilih Banki Slovenije določi Banka Slovenije.

(1)Kadar ponudnik plačilnih storitev plačilni račun ponuja kot del paketa z drugim produktom ali storitvijo, ki ni povezana s plačilnim računom, potrošnika obvesti, ali lahko pogodbo za odprtje plačilnega računa sklene ločeno.

(2)Če lahko potrošnik sklene pogodbo za odprtje plačilnega računa ločeno, ponudnik plačilnih storitev ločeno zagotovi tudi informacije o stroških oziroma nadomestilih, ki veljajo za posamezne ostale produkte in storitve v tem paketu, glede katerih se lahko pogodba sklene ločeno.

(1)Ponudnik plačilnih storitev vsakemu potrošniku, ki odpre ali ima plačilni račun pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji, v zvezi s plačilnimi računi z isto valuto omogoči zamenjavo plačilnega računa.

(2)Postopek zamenjave začne prejemni ponudnik plačilnih storitev, ko od potrošnika prejme pisno pooblastilo v slovenskem, ali v drugem jeziku, za katerega se dogovorita. Pisno pooblastilo je oblikovano jasno in razumljivo. V primeru skupnega plačilnega računa prejemni ponudnik plačilnih storitev pridobi pisno pooblastilo od vsakega imetnika posebej. Prejemni ponudnik plačilnih storitev potrošniku posreduje kopijo pooblastila.

(3)Pooblastilo potrošnika vsebuje izrecno soglasje:

-        prenosnemu ponudniku plačilnih storitev za izvedbo posameznih nalog iz petega oziroma šestega odstavka tega člena in

-        prejemnemu ponudniku plačilnih storitev za izvedbo posameznih nalog iz sedmega odstavka tega člena.

(4)V pooblastilu iz prejšnjega odstavka potrošnik opredeli:

-        seznam ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačil, trajnih nalogov in soglasij za direktne obremenitve, ki jih želi potrošnik prenesti na nov plačilni račun;

-        datum, od katerega se trajni nalogi in direktne obremenitve izvajajo s plačilnega računa, ki ga odpre ali ima pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev. Ta datum je najmanj šest delovnih dni po dnevu, ko prejemni ponudnik plačilnih storitev od prenosnega ponudnika plačilnih storitev prejme prenesene dokumente na podlagi šestega odstavka tega člena;

-        če želi zapreti račun pri prenosnemu ponudniku plačilnih storitev, tudi datum zaprtja tega plačilnega računa.

(5)Prejemni ponudnik plačilnih storitev najpozneje v dveh delovnih dneh po prejemu pooblastila potrošnika od prenosnega ponudnika plačilnih storitev zahteva, da izvede naslednje naloge, če so določene v pooblastilu potrošnika:

1.      prejemnemu ponudniku plačilnih storitev in potrošniku, če slednji to izrecno zahteva, posreduje seznam veljavnih trajnih nalogov in razpoložljive informacije o soglasjih za direktne obremenitve, za katere potrošnik želi, da se začnejo izvrševati prek plačilnega računa pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev;

2.      prejemnemu ponudniku plačilnih storitev in potrošniku, če slednji to izrecno zahteva, posreduje vse informacije o ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih in direktnih obremenitvah, izvršenih na potrošnikovem plačilnem računu v zadnjih 13 mesecih;

3.      kadar prenosni ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi sistema za samodejno preusmeritev ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačil in direktnih obremenitev na račun potrošnika, ki ga ima pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev, od datuma, določenega v pooblastilu, preneha sprejemati direktne obremenitve in kreditna plačila;

4.      od datuma, določenega v pooblastilu, prekliče trajne naloge;

5.      na dan, ki ga določi potrošnik, prenese morebitno preostalo pozitivno stanje sredstev na potrošnikov plačilni račun pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev,

6.      na dan, ki ga določi potrošnik, zapre plačilni račun pri prenosnem ponudniku plačilnih storitev.

(6)Prenosni ponudnik plačilnih storitev po prejemu zahteve prejemnega ponudnika plačilnih storitev izvede naslednje naloge, če so določene v pooblastilu potrošnika:

1.      v petih delovnih dneh posreduje informacije iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka;

2.      kadar prenosni ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi sistema za samodejno preusmeritev ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačil in direktnih obremenitev na potrošnikov plačilni račun pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev, od datuma, določenega v pooblastilu, preneha sprejemati kreditna plačila in direktne obremenitve na plačilnem računu in o tem obvesti plačnika oziroma prejemnika plačila;

3.      od datuma, določenega v pooblastilu, prekliče trajne naloge;

4.      na dan, določen v pooblastilu, s plačilnega računa prenese morebitno preostalo pozitivno stanje denarnih sredstev na potrošnikov plačilni račun pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev;

5.      ob upoštevanju 98. člena tega zakona na datum, določen v pooblastilu, zapre plačilni račun, če potrošnik na njem nima neporavnanih obveznosti in pod pogojem, da so bile izvedene naloge iz 1., 2. in 4. točke tega odstavka. Ponudnik plačilnih storitev nemudoma obvesti potrošnika, kadar zaradi neporavnanih obveznosti ne more zapreti plačilnega računa potrošnika.

(7)Prejemni ponudnik plačilnih storitev v petih delovnih dneh po prejemu informacij iz petega odstavka tega člena izvede naslednje naloge, če so določene v pooblastilu potrošnika, v obsegu, ki ga omogočajo informacije, ki jih je posredoval prenosni ponudnik plačilnih storitev ali potrošnik:

1.      vzpostavi trajne naloge, ki jih je zahteval potrošnik, in jih začne izvrševati od datuma, določenega v pooblastilu;

2.      zagotovi vse potrebno za sprejemanje direktnih obremenitev in jih začne izvrševati od datuma, določenega v pooblastilu;

3.      kadar je to ustrezno, seznani potrošnike z njihovimi pravicami na podlagi točke (d) tretjega odstavka 5. člena Uredbe št. 260/2012/EU;

4.      plačnike, navedene v pooblastilu, ki izvajajo ponavljajoča se dohodna kreditna plačila na plačilni račun potrošnika, obvesti o podatkih o plačilnem računu potrošnika pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev in jim posreduje kopijo pooblastila potrošnika. Če prejemni ponudnik plačilnih storitev nima vseh informacij, ki jih potrebuje za obveščanje plačnikov, od potrošnika ali prenosnega ponudnika plačilnih storitev zahteva, da posreduje manjkajoče informacije;

5.      prejemnike plačil, navedene v pooblastilu, ki uporabljajo direktne obremenitve za pridobivanje denarnih sredstev s plačilnega računa potrošnika, obvesti o podatkih o plačilnem računu potrošnika pri prejemnem ponudniku plačilnih storitev in datumu začetka izvrševanja direktnih obremenitev s tega računa, ter jim posreduje kopijo pooblastila potrošnika. Če prejemni ponudnik plačilnih storitev nima vseh informacij, ki jih potrebuje za obveščanje prejemnikov plačil, manjkajoče informacije zahteva od potrošnika ali prenosnega ponudnika plačilnih storitev.

(8)Če se potrošnik odloči, da bo namesto izrecnega soglasja prejemnemu ponudniku plačilnih storitev v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom tega člena, plačnikom ali prejemnikom plačila osebno posredoval informacije iz 4. in 5. točke prejšnjega odstavka, prejemni ponudnik plačilnih storitev potrošniku v roku iz prejšnjega odstavka posreduje standardizirana obvestila s podatki o plačilnem računu in začetnim datumom, navedenim v pooblastilu.

(9)Ob upoštevanju drugega odstavka 134. člena tega zakona prenosni ponudnik plačilnih storitev zato, da med postopkom zamenjave potrošnik ni oviran, ne blokira plačilnih instrumentov pred datumom, določenim v pooblastilu potrošnika.

(1)Prenosni ponudnik plačilnih storitev, pri katerem ima potrošnik plačilni račun, potrošniku, kadar mu ta sporoči, da želi odpreti plačilni račun pri prevzemnem ponudniku plačilnih storitev v drugi državi članici, ob prejemu take zahteve:

1.      kadar je na voljo, brezplačno posreduje seznam vseh obstoječih aktivnih trajnih nalogov in soglasij za direktne obremenitve, ki jih upravlja prenosni ponudnik plačilnih storitev, ter informacije, ki so na voljo o ponavljajočih se dohodnih kreditnih plačilih in direktnih obremenitvah, ki jih upravlja prejemnik plačila, izvršenih na potrošnikovem plačilnem računu v zadnjih 13 mesecih. Ta seznam za prejemnega ponudnika plačilnih storitev ne pomeni obveznosti vzpostavitve storitev, ki jih ne zagotavlja;

2.      prenese morebitno preostalo pozitivno stanje denarnih sredstev s potrošnikovega plačilnega računa na potrošnikov plačilni račun pri prevzemnem ponudniku plačilnih storitev, pod pogojem, da takšna zahteva vsebuje vse podatke o prevzemnem ponudniku plačilnih storitev in plačilnem računu potrošnika;

3.      zapre plačilni račun potrošnika.

(2)Ob upoštevanju prvega odstavka 98. člena tega zakona in pod pogojem, da potrošnik na tem plačilnem računu nima neporavnanih obveznosti, ponudnik plačilnih storitev, pri katerem ima potrošnik plačilni račun, na datum, ki ga potrošnik določi v zahtevi, opravi naloge iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka. Ta datum mora biti najmanj šest delovnih dni po tem, ko ponudnik plačilnih storitev prejme zahtevo potrošnika.

(3)Ponudnik plačilnih storitev in potrošnik se lahko dogovorita, da se prejšnji odstavek deloma ali v celoti ne uporablja.

(4)Ponudnik plačilnih storitev takoj obvesti potrošnika, kadar zaradi neporavnanih obveznosti ne more zapreti plačilnega računa.

(1)Prenosni in prejemni ponudnik plačilnih storitev potrošniku brezplačno posredujeta njegove osebne podatke in informacije o obstoječih trajnih nalogih in direktnih obremenitvah, ki jih ima pri prenosnem ali prejemnem ponudniku plačilnih storitev.

(2)Prenosni ponudnik plačilnih storitev brezplačno posreduje informacije, ki jih prejemni ponudnik plačilnih storitev zahteva v skladu s 1. točko šestega odstavka 175. člena tega zakona. Prenosni ponudnik plačilnih storitev za to ne sme zaračunati stroškov potrošniku ali prejemnemu ponudniku plačilnih storitev.

(3)Morebitna nadomestila, ki jih prenosni ponudnik plačilnih storitev zaračuna potrošniku za zaprtje plačilnega računa pri njem, morajo biti določena v skladu z 98. členom tega zakona.

(4)Morebitna nadomestila, ki jih prenosni ali prejemni ponudnik plačilnih storitev zaračuna potrošniku za storitve iz 175. člena tega zakona, razen storitev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, morajo biti primerna in v skladu z dejanskimi stroški ponudnika plačilnih storitev.

(1)Ponudnik plačilnih storitev, ki sodeluje pri zamenjavi plačilnega računa, je odgovoren za pravilno izvedbo zamenjave plačilnega računa in potrošniku nemudoma povrne celotno izgubo zneskov, vključno s stroški in obrestmi, ki jih je potrošnik utrpel, ker ponudnik plačilnih storitev ni ravnal v skladu s 175. členom tega zakona.

(2)Odgovornost ponudnika plačilnih storitev iz prejšnjega odstavka je izključena v primerih izjemnih in nepredvidljivih okoliščin, na katere ponudnik plačilnih storitev ne more vplivati, posledice pa bi bile kljub prizadevanjem ponudnika plačilnih storitev neizogibne, ali kadar je ravnanje oziroma opustitev ponudnika plačilnih storitev posledica izpolnjevanja obveznosti ponudnika plačilnih storitev, ki izhajajo iz drugih predpisov, ki zavezujejo ponudnika plačilnih storitev. Odgovornost ponudnika plačilnih storitev je izključena tudi, če je finančna izguba posledica potrošnikove prevare ali goljufije, ali če potrošnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil svojih obveznosti v zvezi z zamenjavo plačilnega računa v skladu s tem zakonom.

(1)Ponudnik plačilnih storitev da potrošniku na voljo informacije o postopku zamenjave plačilnega računa, in sicer o:

1.      vlogah prenosnega in prejemnega ponudnika plačilnih storitev pri vsakem koraku postopka zamenjave iz 175. člena tega zakona;

2.      časovnem okviru za dokončanje posameznih korakov;

3.      morebitnih nadomestilih, zaračunanih za postopek zamenjave;

4.      kakršnih koli informacijah, ki jih mora zagotoviti potrošnik;

5.      postopkih izvensodnega reševanja sporov iz 286. člena tega zakona;

6.      sistemu jamstva za vloge, v katerega je vključen.

(2)Informacije iz prejšnjega odstavka so brezplačno, v papirni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov, v vseh prostorih ponudnika plačilnih storitev, ki so dostopni potrošnikom, in v elektronski obliki, vedno na voljo na spletni strani ponudnika plačilnih storitev ter se na zahtevo posredujejo potrošnikom.

(1)Potrošnika, ki zakonito prebiva v EU, in ki zaprosi za odprtje osnovnega plačilnega računa v EU ali do njega dostopa, banka ne sme razlikovati zlasti na podlagi državljanstva, prebivališča, spola, rase, barve kože, etničnega ali družbenega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodni skupnosti, narodni manjšini iz druge države, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Pogoji, ki veljajo za odprtje in dostop do osnovnega plačilnega računa, na noben način ne smejo biti neutemeljeno razlikovalni.

(2)Osnovni plačilni račun je vrsta plačilnega računa, ki ima značilnosti iz 182. člena tega zakona.

(1)Osnovni plačilni račun morajo potrošnikom ponujati vse banke, ki vodijo plačilne račune potrošnikov.

(2)Banka osnovni plačilni račun ponuja v obsegu, kot ga sicer ponuja v okviru svojega poslovanja.

(3)Potrošnik, ki zakonito prebiva v EU, vključno s potrošnikom brez stalnega naslova in prosilcem za azil ter potrošnikom, ki mu dovoljenje za bivanje ni bilo odobreno, vendar njegov izgon iz pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoč, ima pravico do odprtja in uporabe osnovnega plačilnega računa pri banki. Ta pravica velja ne glede na potrošnikovo stalno prebivališče.

(4)Banka postopek odpiranja osnovnega plačilnega računa oblikuje tako, da uveljavljanje te pravice ni preveč težavno ali obremenjujoče za potrošnika. Banka osnovni plačilni račun odpre brez nepotrebnega odlašanja oziroma najpozneje v desetih delovnih dneh od prejema popolne prošnje potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa.

(5)Rok iz prejšnjega odstavka velja tudi v primeru zavrnitve prošnje potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa.

(6)Banka zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa, kadar bi odprtje takšnega računa povzročilo kršitev določb zakona, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ker banka ne bi mogla izpolniti obveznosti pregleda stranke in posledično v skladu z določbami zakona iz tega stavka ne sme skleniti poslovnega razmerja s stranko. Banka v tem primeru ukrepa v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma.

(7)Banka lahko zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa, če:

1.      potrošnik že ima plačilni račun pri banki v Republiki Sloveniji, ki mu omogoča uporabo plačilnih storitev iz prvega odstavka 182. člena tega zakona, razen kadar potrošnik navede, da je bil obveščen, da bo ta plačilni račun zaprt. Banka lahko v ta namen upošteva pisno izjavo, ki jo podpiše potrošnik;

2.      potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke, pri kateri želi odpreti osnovni plačilni račun.

(8)V primerih iz šestega in sedmega odstavka tega člena banka po sprejetju odločitve o zavrnitvi prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa potrošnika nemudoma pisno in brezplačno obvesti o zavrnitvi prošnje in konkretnem razlogu za zavrnitev, razen če je to prepovedano na podlagi drugih predpisov.

(9)Banka v primeru zavrnitve prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa potrošnika obvesti o postopku pritožbe zoper zavrnitev prošnje o odprtju osnovnega plačilnega računa, pravici, da o zavrnitvi prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa seznani Banko Slovenije, in o pravici do izvensodnega reševanja sporov v skladu z 286. členom tega zakona. V obvestilu banka navede tudi ustrezne kontaktne podatke.

(10)Banka odprtja osnovnega plačilnega računa ne sme pogojevati z nakupom dodatnih storitev ali delnic banke, razen če je slednje pogoj za vse potrošnike, ki so v pogodbenem razmerju z banko.

(1)Osnovni plačilni račun zajema naslednje storitve:

1.      storitve, ki so potrebne za odprtje, vodenje in zaprtje plačilnega računa;

2.      storitve, ki omogočajo polog sredstev na plačilni račun;

3.      storitve, ki omogočajo dvig gotovine s plačilnega računa v EU na bančnem okencu ali bankomatih med obratovalnim časom banke ali izven njega;

4.      izvrševanje domačih in čezmejnih direktnih obremenitev;

5.      izvrševanje domačih in čezmejnih plačilnih transakcij s plačilno kartico, vključno z internetnimi plačili;

6.      izvrševanje domačih in čezmejnih kreditnih plačil, vključno s trajnimi nalogi, na terminalih, okencih in prek internetnih storitev banke, če to banka omogoča v okviru svojega rednega poslovanja.

(2)Banka osnovni plačilni račun zagotavlja vsaj v eurih.

(3)Potrošniki lahko z osnovnim plačilnim računom opravljajo neomejeno število transakcij v zvezi s storitvami iz prvega odstavka tega člena.

(4)Banka potrošniku zagotovi možnost izvrševanja plačilnih transakcij z osnovnega plačilnega računa v poslovalnici banke in prek interneta, če banka to omogoča.

(5)Banke lahko na zahtevo potrošnika omogočijo prekoračitev pozitivnega stanja denarnih sredstev na osnovnem plačilnem računu in izvrševanje plačilnih transakcij s kreditno kartico, pri čemer banke potrošnikom, poleg informacij po tem zakonu, zagotovijo tudi informacije v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite.

(6)Dostop do osnovnega plačilnega računa ali njegova uporaba ne smeta biti omejena ali pogojena z uporabo prekoračitve iz prejšnjega odstavka.

(1)Banka lahko v zvezi z zagotavljanjem osnovnega plačilnega računa iz prejšnjega člena oziroma v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti iz okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa potrošniku zaračunava le primerno nadomestilo ali mu te storitve nudi brezplačno.

(2)Banka Slovenije določi način izračuna višine primernega nadomestila iz prejšnjega odstavka, pri čemer upošteva najmanj nacionalno raven prihodkov in povprečna nadomestila, ki jih banke v Republiki Slovenije zaračunavajo za storitve, povezane s plačilnim računom.

(3)V aktu iz prejšnjega odstavka Banka Slovenije lahko določi najvišje število transakcij za storitve iz 4. in 6. točke prvega odstavka prejšnjega člena ter za morebitne plačilne transakcije s kreditno kartico, za katere lahko banka zaračunava le primerno nadomestilo iz prvega odstavka tega člena, in tudi, da se lahko zaračunavajo dodatna nadomestila, če število opravljenih transakcij za te storitve v določenem obdobju preseže predpisano najvišje število.

(1)Za okvirne pogodbe, ki zagotavljajo dostop do osnovnega plačilnega računa, veljajo določbe iz oddelka 5.2.2 tega zakona, razen če ta člen določa drugače.

(2)Banka lahko enostransko prekine okvirno pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa le, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

1.      potrošnik je osnovni plačilni račun namerno uporabljal za nezakonite namene;

2.      na osnovnem plačilnem računu več kot 24 zaporednih mesecev ni bilo nobene transakcije;

3.      potrošnik je predložil netočne informacije, da bi pridobil pravico do osnovnega plačilnega računa, kadar na podlagi točnih informacij takšne pravice ne bi pridobil;

4.      potrošnik ne prebiva več zakonito v EU;

5.      potrošnik naknadno odpre plačilni račun pri drugi banki, ki mu omogoča uporabo storitev iz prvega odstavka 182. člena tega zakona;

6.      potrošnik krši ali je v zadnjih treh letih kršil pogodbeno obveznost do banke;

7.      pod pogoji, ki jih glede odstopa od pogodbe določa drug zakon.

(3)Če banka okvirno pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa odpove na podlagi 2., 4. ali 5. točke prejšnjega odstavka, vsaj dva meseca pred začetkom veljavnosti odpovedi potrošnika pisno in brezplačno obvestiti o razlogih za odpoved, razen če bi bilo takšno razkritje prepovedano na podlagi drugih predpisov.

(4)Če banka okvirno pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa odpove na podlagi 1., 3. ali 6. točke drugega odstavka tega člena, začne odpoved pogodbe učinkovati nemudoma.

(5)Banka v primeru odpovedi okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa potrošnika obvesti o postopku pritožbe zoper odpoved okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa, o pravici, da o odpovedi okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa seznani Banko Slovenije, in o pravici do izvensodnega reševanja sporov v skladu z 286. členom tega zakona. V obvestilu banka navede tudi ustrezne kontaktne podatke.

(1)Banka objavi informacije o razpoložljivosti in splošnih cenovnih pogojih osnovnih plačilnih računov, postopkih za uveljavitev pravice do dostopa do osnovnega plačilnega računa in o načinih za dostop do postopkov izvensodnega reševanja sporov na svojih spletnih straneh in v vseh prostorih, v katerih posluje s potrošniki, in sicer na enak način in v enakem obsegu kot za ostale plačilne račune. Banka jasno in nedvoumno označi, kateri plačilni račun je osnovni plačilni račun. Informacije v zvezi z osnovnim plačilnim računom morajo biti jasne in nezavajajoče ter ne smejo biti nepoštene in pri potrošniku vzbujati napačnih pričakovanj v zvezi z razpoložljivostjo osnovnega plačilnega računa.

(2)Banka da potrošniku brezplačno na voljo lahko dostopne informacije o posebnih značilnostih in pogojih uporabe osnovnega plačilnega računa, ki ga ponuja, z njim povezanih nadomestilih in brezplačno pomoč v zvezi s tem. Iz informacij mora biti jasno razvidno, da za dostop do osnovnega plačilnega računa nakup dodatnih storitev ni obvezen.

(3)Banka vsakega potrošnika, ki mu zavrne sklenitev okvirne pogodbe ali jo odpove, hkrati pisno seznani s pravico do osnovnega plačilnega računa, razen če so izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa iz šestega ali sedmega odstavka 181. člena tega zakona. Banka obveščanje o pravici do osnovnega plačilnega računa ali ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji iz šestega ali sedmega odstavka 181. člena tega zakona dokumentira in dokumentacijo hrani najmanj pet let od dneva obvestila, razen če drugi predpisi za določene listine ali podatke določajo daljši rok hrambe.

(1)Za papirno menico, ki jo je v skladu z zakonom, ki ureja menico, izdal ali akceptiral uporabnik, ki je pravna oseba, zasebnik ali podjetnik, v zvezi z opravljanjem dejavnosti, in ki je plačljiva v breme denarnih sredstev, ki se vodijo na uporabnikovem plačilnem računu pri ponudniku plačilnih storitev (v nadaljnjem besedilu: domicilirana menica), se šteje, da vključuje tudi:

1.      nepreklicno pooblastilo uporabnika imetniku menice, ki je upravičen zahtevati plačilo na podlagi domicilirane menice v skladu z zakonom, ki ureja menico, da odredi izvršitev plačilne transakcije v breme plačnikovih sredstev pri plačnikovem ponudniku plačilnih storitev v skladu z domicilirano menico;

2.      nepreklicno soglasje uporabnika svojemu ponudniku plačilnih storitev, da v breme uporabnikovih denarnih sredstev izvrši plačilno transakcijo, ki jo odredi imetnik menice v skladu s prejšnjo točko.

(2)Določbe tega poglavja ne posegajo v pravice uporabnika, imetnika menice ali drugih oseb, ki so jih pridobili na podlagi zakona, ki ureja menico.

(1)Imetnik domicilirane menice odredi izvršitev plačilne transakcije na podlagi domicilirane menice tako, da uporabnikovemu ponudniku plačilnih storitev predloži domicilirano menico in podatke za izvršitev plačilne transakcije v breme uporabnikovega plačilnega računa pri tem ponudniku plačilnih storitev in s prenosom denarnih sredstev imetniku menice (v nadaljnjem besedilu: plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice).

(2)Ponudnik plačilnih storitev lahko zavrne izvršitev plačilne transakcije na podlagi plačilnega naloga za unovčitev domicilirane menice, če je:

1.      imetnik domicilirane menice odredil plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice, ki je očitno v nasprotju z domicilirano menico (npr. glede zneska, domicila, zapadlosti menice), ali

2.      plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice odredila oseba, ki ni menični upnik, ali druga oseba, ki jo je menični upnik pooblastil za odreditev plačilne transakcije zaradi plačila domicilirane menice.

(1)Ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa onemogoči razpolaganje z denarnimi sredstvi in jih prenese na predpisane račune na podlagi sklepa sodišča ali drugega organa, pristojnega za izvršbo in zavarovanje, v skladu s predpisi, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva, razen če je v tem poglavju določeno drugače.

(2)Določbe zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje na dolžnikovih denarnih sredstvih pri organizaciji za plačilni promet, se ne uporabljajo v zvezi s plačilnimi računi, ki se uporabljajo izključno za namen izvrševanja plačilnih transakcij v skladu s tem zakonom.

(3)Izvršbe in zavarovanja na denarna sredstva neposrednihin posrednih uporabnikov državnega proračuna ter občinskih proračunov, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije se lahko v skladu z 10. poglavjem tega zakona izvršujejo le preko podračunov enotnega zakladniškega računa države ali občine, odprtih pri UJP.

(4)Če je ponudnik plačilnih storitev izvršil rubež in prenos denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi iz prvega odstavka tega člena, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz predpisov, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, mora ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa nemudoma povrniti prenesena denarna sredstva, v vsakem primeru pa najpozneje do konca naslednjega delovnega dne, po tem ko je zaznal prenos denarnih sredstev oziroma je bil o njem obveščen. Ponudnik plačilnih storitev mora vzpostaviti tako stanje plačilnega računa imetnika, kakršno bi bilo, če sklep o izvršbi ne bi bil izvršen, in zagotoviti, da datum valute knjiženja v dobro na plačilnem računu imetnika ni poznejši od datuma, ko je bil znesek knjižen v breme.

(5)Ponudnik plačilnih storitev mora imetniku plačilnega računa povrniti tudi vsa zaračunana nadomestila ter obresti, do katerih je upravičen imetnik plačilnega računa v zvezi z neupravičenim prenosom denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi iz prejšnjega odstavka.

(6)Kadar ponudnik plačilnih storitev izvrši rubež in prenos sredstev na podlagi prvega odstavka tega člena, mora imetniku plačilnega računa na njegovo zahtevo posredovati vse relevantne podatke, zlasti pa podatke o izdajatelju sklepa, znesku rubeža in prenosa in višini obveznosti iz sklepa o izvršbi.

Minister, pristojen za finance, oziroma ministrica, pristojna za finance (v nadaljnjem besedilu: minister, pristojen za finance), predpiše način ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi ali zavarovanju, ki jih v skladu s svojimi pristojnostmi izdajo davčni organi.

(1)Če ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa zaračunava posebno nadomestilo za izvajanje dejanj na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju, na denarnih sredstvih imetnika plačilnega računa pri tem ponudniku plačilnih storitev, morajo biti ta nadomestila primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki nastanejo ponudniku plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepa o izvršbi ali zavarovanju.

(2)Za namen izvajanja nadzora primernosti višine stroškov iz prejšnjega odstavka so ponudniki plačilnih storitev Banki Slovenije, ob vsaki spremembi oziroma najmanj enkrat letno, najpozneje do 31. januarja za preteklo koledarsko leto, dolžni predložiti pravilne in popolne podatke o višini nadomestil, ki so jih zaračunavali za izvajanje posameznih dejanj na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju.

(3)Ponudniki plačilnih storitev na svojih spletnih straneh objavijo pravilne in popolne podatke o višini nadomestil, ki jih zaračunavajo za izvajanje dejanj na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju.

(1)Register transakcijskih računov je enotna informatizirana baza podatkov o transakcijskih računih in sefih ter imetnikih transakcijskih računov, pooblaščencih imetnikov transakcijskih računov, dejanskih lastnikih transakcijskih računov ter najemnikih sefov.

(2)Register transakcijskih računov vzpostavi in upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljnjem besedilu: agencija).

(1)Banke, ki vodijo transakcijske račune in oddajajo sefe, Banka Slovenije glede računov bank in hranilnic, ki jih vodi v skladu z zakonom, ter UJP glede podračunov, ki jih vodi v skladu z zakonom, agenciji tekoče zagotavljajo podatke za vzpostavitev in vodenje registra transakcijskih računov, razen podatkov o dejanskih lastnikih imetnikov transakcijskih računov, ki se prevzemajo iz registra dejanskih lastnikov.

(2)V registru transakcijskih računov se obdelujejo podatki o:

1.      imetniku transakcijskega računa:

-  ime, priimek in naslov prebivališča imetnika, ki je fizična oseba, ali firma, sedež in poslovni naslov imetnika transakcijskega računa, ki je pravna oseba, ali firma, sedež in poslovni naslov ter ime in priimek imetnika transakcijskega računa, ki je podjetnik ali zasebnik, ali naziv in naslov drugega imetnika transakcijskega računa;

-  davčna številka imetnika, če je imetnik vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register, in država sedeža ali prebivališča imetnika;

-  identifikacijska oznaka imetnika in država sedeža ali prebivališča imetnika, če imetnik ni vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register;

-  matična številka imetnika, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik, če je imetnik vpisan v Poslovni register Slovenije;

-  šifra proračunskih uporabnikov, če je pri poslovnem subjektu vpisana v Poslovnem registru Slovenije;

2.      pooblaščencu imetnika transakcijskega računa:

-  ime, priimek in naslov prebivališča pooblaščenca, ki je fizična oseba, ali firma, sedež in poslovni naslov pooblaščenca, ki je pravna oseba, ali firma, sedež in poslovni naslov ter ime in priimek pooblaščenca, ki je podjetnik ali zasebnik, ali naziv in naslov drugega pooblaščenca;

-  davčna številka pooblaščenca, če je pooblaščenec vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register, in država sedeža ali prebivališča pooblaščenca;

-  identifikacijska oznaka pooblaščenca in država sedeža ali prebivališča pooblaščenca, če pooblaščenec ni vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register;

-  matična številka pooblaščenca, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik, če je pooblaščenec vpisan v Poslovni register Slovenije;

-  šifra proračunskih uporabnikov, če je pri poslovnem subjektu vpisana v Poslovnem registru Slovenije;

-  datum prejema in datum preklica pooblastila;

3.      dejanskemu lastniku imetnika transakcijskega računa:

-  ime, priimek, datum rojstva, državljanstvo in naslov prebivališča dejanskega lastnika;

-  davčna številka dejanskega lastnika, če je dejanski lastnik vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register;

-  država prebivališča dejanskega lastnika;

-  druga identifikacijska oznaka dejanskega lastnika, ki se uporablja v rezidenčni državi dejanskega lastnika, če dejanski lastnik ni vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register;

-  višina lastniškega deleža ali drug način nadzora dejanskega lastnika;

-  datum vpisa in datum izbrisa dejanskega lastnika;

4.      transakcijskem računu:

-  številka računa;

-  naziv in matična številka ponudnika, ki vodi transakcijski račun;

-  oznaka vrste računa, ki je določena s predpisom iz desetega odstavka tega člena;

-  podatek, da sredstva na transakcijskem računu ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali zavarovanju;

-  datum odprtja računa;

-  datum zaprtja računa;

-  podatek, da se transakcijski račun, katerega imetnik je fizična oseba, uporablja za opravljanje dejavnosti;

-  številka računa imetnika transakcijskega računa pri pravnem nasledniku ponudnika plačilnih storitev;

5.      sefu:

-  ime, priimek in naslov prebivališča najemnika sefa, ki je fizična oseba, ali firma, sedež in poslovni naslov najemnika sefa, ki je pravna oseba, ali firma, sedež in poslovni naslov ter ime in priimek najemnika sefa, ki je podjetnik ali zasebnik, ali naziv in naslov drugega najemnika sefa;

-  davčna številka najemnika, če je najemnik vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register, in država sedeža ali prebivališča najemnika;

-  identifikacijska oznaka najemnika in država sedeža ali prebivališča najemnika, če najemnik ni vpisan v davčni register v skladu z zakonom, ki ureja davčni register;

-  matična številka najemnika, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik, če je najemnik vpisan v Poslovni register Slovenije;

-  šifra proračunskih uporabnikov, če je pri poslovnem subjektu vpisana v Poslovnem registru Slovenije;

-  trajanje najema.

(3)Podatki iz 1., 4. in 5. točke prejšnjega odstavka se izbrišejo iz registra transakcijskih računov in prenesejo v arhiv registra transakcijskih računov pri agenciji ob zaprtju transakcijskega računa oziroma prenehanju najema sefa, podatki iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka pa se izbrišejo iz registra transakcijskih računov in prenesejo v arhiv registra transakcijskih računov pri agenciji ob prenehanju pooblastila oziroma ko fizična oseba ni več dejanski lastnik imetnika transakcijskega računa, če se to zgodi pred zaprtjem transakcijskega računa.

(4)Točnost in ažurnost podatkov iz 1., 2., 3. in 5. točke drugega odstavka tega člena se zagotavljata s povezavo registra transakcijskih računov s Poslovnim registrom Slovenije, registrom dejanskih lastnikov, centralnim registrom prebivalstva ali davčnim registrom, prek katerih se podatki avtomatično prevzemajo v register transakcijskih računov. Prevzemanje in povezovanje podatkov potekata z uporabo davčne številke.

(5)Za zagotovitev točnosti in ažurnosti podatkov v registru transakcijskih računov agencija kot upravljavka registra prevzema naslednje podatke in njihove spremembe:

-        podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu imetnika transakcijskega računa, ki je pravna oseba, podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu ter imenu in priimku imetnika transakcijskega računa, ki je podjetnik ali zasebnik, podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu pooblaščenca imetnika transakcijskega računa ter najemnika sefa, ki je pravna oseba, podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu ter imenu in priimku pooblaščenca imetnika transakcijskega računa ter najemnika sefa, ki je podjetnik ali zasebnik, ter podatek o datumu njegovega izbrisa iz Poslovnega registra Slovenije in podatke o nazivu in naslovu drugega imetnika transakcijskega računa iz Poslovnega registra Slovenije;

-        podatke o imenu, priimku in naslovu prebivališča imetnika transakcijskega računa, ki je fizična oseba, ter podatke o imenu, priimku in naslovu prebivališča pooblaščenca imetnika transakcijskega računa ter najemnika sefa, ki je fizična oseba, iz centralnega registra prebivalstva;

-        podatke o imenu, priimku, datumu rojstva, državljanstvu in naslovu prebivališča dejanskega lastnika imetnika transakcijskega računa, davčni številki ali drugi identifikacijski oznaki dejanskega lastnika imetnika transakcijskega računa, ki se uporablja v rezidenčni državi dejanskega lastnika, državi prebivališča dejanskega lastnika imetnika transakcijskega računa, višini lastniškega deleža ali drug način nadzora dejanskega lastnika imetnika transakcijskega računa, datum vpisa in datum izbrisa dejanskega lastnika imetnika transakcijskega računa iz registra dejanskih lastnikov;

-        podatke o imenu, priimku in naslovu prebivališča imetnika transakcijskega računa, ki je fizična oseba, ter podatke o imenu, priimku in naslovu prebivališča pooblaščenca imetnika transakcijskega računa ter najemnika sefa, ki je fizična oseba in ni vpisan v centralni register prebivalstva, iz davčnega registra;

-        podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu imetnika transakcijskega računa, ki je pravna oseba, podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu ter imenu in priimku imetnika transakcijskega računa, ki je podjetnik ali zasebnik, podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu pooblaščenca imetnika transakcijskega računa ter najemnika sefa, ki je pravna oseba, ter podatke o firmi, sedežu in poslovnem naslovu ter imenu in priimku pooblaščenca imetnika transakcijskega računa ter najemnika sefa, ki je podjetnik ali zasebnik, iz davčnega registra, če imetnik, pooblaščenec ali najemnik ni vpisan v Poslovni register Slovenije.

(6)Imetniki transakcijskih računov, ki so fizične osebe, ponudnikom plačilnih storitev, ki vodijo transakcijske račune, za namen javnega in brezplačnega dostopa do podatkov v registru transakcijskih računov v skladu s prvim odstavkom 194. člena tega zakona, zagotavljajo podatke iz sedme alineje 4. točke drugega odstavka tega člena, če transakcijske račune uporabljajo za opravljanje dejavnosti, in sicer preden začnejo transakcijske račune uporabljati za opravljanje dejavnosti.

(7)Če imetnik transakcijskega računa ne ravna v skladu s prejšnjim odstavkom, agencija po pravnomočno končanem prekrškovnem postopku iz četrtega odstavka 310. člena tega zakona na podlagi podatkov, ki jih zagotovijo ponudniki plačilnih storitev, omogoči javni in brezplačni dostop do podatkov o imetnikovem transakcijskem računu v skladu s prvim odstavkom 194. člena tega zakona. Finančna uprava Republike Slovenije o pravnomočno končanem prekrškovnem postopku obvesti ponudnika plačilnih storitev, ki vodi transakcijski račun. V obvestilu se navedejo polno ime in priimek ter matična številka imetnika transakcijskega računa, datum pravnomočnosti odločitve in številka transakcijskega računa, ki ga imetnik uporablja za opravljanje dejavnosti.

(8)Register transakcijskih računov mora biti vzpostavljen tako, da je mogoča enolična identifikacija imetnikov transakcijskih računov, njihovih pooblaščencev in dejanskih lastnikov oziroma najemnikov sefov. V primeru skupnega transakcijskega računa, več pooblaščencev in dejanskih lastnikov imetnika transakcijskega računa ali več najemnikov istega sefa se v registru transakcijskih računov vodijo podatki iz drugega odstavka tega člena o vseh imetnikih skupnega transakcijskega računa, vseh pooblaščencih in dejanskih lastnikih imetnika transakcijskega računa oziroma o vseh najemnikih sefa.

(9)Podatki iz drugega odstavka tega člena se hranijo v arhivu registra transakcijskih računov še deset let po zaprtju računa, prenehanju najema sefa, prenehanju pooblastila oziroma po tem, ko fizična oseba ni več dejanski lastnik imetnika transakcijskega računa, razen podatka, da se transakcijski račun, katerega imetnik je fizična oseba, uporablja za opravljanje dejavnosti in podatka, da sredstva na transakcijskem računu ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali zavarovanju, ki se hranita eno leto.

(10)Agencija v soglasju z Banko Slovenije določi podrobnejša pravila o vzpostavitvi in vodenju registra transakcijskih računov.

(1)Podatki o transakcijskih računih in sefih ter njihovih imetnikih, pooblaščencih in dejanskih lastnikih imetnikov oziroma najemnikih se obdelujejo v registru transakcijskih računov z namenom, da se zagotovi centralizirani dostop do teh podatkov.

(2)Podatki o transakcijskih računih fizičnih oseb so osebni podatki, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov z namenom, da se osebam iz tretjega odstavka 194. člena tega zakona, s centraliziranim dostopom do teh podatkov omogoči tekoče opravljanje dejanj v postopkih izvršbe ali zavarovanja ter drugih postopkih zaradi prisilne izvršitve terjatev zoper imetnike transakcijskih računov, ki so fizične osebe. Osebni podatki fizičnih oseb se v registru transakcijskih računov obdelujejo tudi z namenom zagotavljanja varnosti pravnega prometa, tekočega in učinkovitega opravljanja plačilnih storitev, odločanja o kreditni sposobnosti, odkrivanje kršitev s področja plačilnega prometa ter učinkovitega preprečevanja in odkrivanja pranja denarja ter financiranja terorizma. Prav tako se podatki o transakcijskih računih fizičnih oseb, njihovih pooblaščencih in dejanskih lastnikih imetnikov transakcijskih računov ter o najemnikih sefov, v registru transakcijskih računov obdelujejo tudi z namenom, da se ti podatki zagotovijo osebam, za katere poseben zakon določa pravno podlago in namen obdelave osebnih podatkov.

(1)Podatki v registru transakcijskih računov so javni in brezplačno dostopni na spletni strani agencije. Določba ne velja za podatke o pooblaščencih in dejanskih lastnikih imetnikov transakcijskih računov ter sefih in osebne podatke fizičnih oseb, razen za podatke o transakcijskih računih podjetnikov in zasebnikov, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Namen javne objave podatkov o transakcijskih računih podjetnikov in zasebnikov, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti, je zagotavljanje varnosti pravnega prometa v zvezi z opravljanjem dejavnosti.

(2)Agencija varuje osebne podatke v zvezi s sefi, pooblaščenci in dejanskimi lastniki imenikov transakcijskih računov ter podatke o fizičnih osebah in njihovih transakcijskih računih kot zaupne v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, razen če so podatki o transakcijskih računih podjetnikov in zasebnikov postali javni v skladu s prejšnjim odstavkom. Agencija z naslednjim dnem po dnevu izbrisa podjetnika ali zasebnika iz Poslovnega registra Slovenije, ki se šteje za prenehanje opravljanja njegove dejavnosti, samodejno, na podlagi podatkov Poslovnega registra Slovenije, onemogoči javno objavo in dostop do osebnih podatkov podjetnikov ali zasebnikov.

(3)Osebne podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb lahko pridobijo:

1.      osebe, ki so na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova upravičene predlagati postopek izvršbe ali zavarovanja zoper imetnika transakcijskega računa v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ali z drugim zakonom, ki določa postopek prisilne izvršitve terjatev,

2.      sodišča in drugi organi, ki opravljajo dejanja v postopku izvršbe ali drugih postopkih, ki jih vodijo v okviru svojih pristojnosti, in

3.      ponudniki plačilnih storitev iz 1., 7. in 8. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona za namen izvrševanja sklepov o izvršbi, brezplačno.

(4)Osebne podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb, pooblaščencih in dejanskih lastnikih imetnikov transakcijskih računov ter sefih, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov, lahko pridobijo tudi imetnik transakcijskega računa, ali pooblaščenec, ali dejanski lastnik imetnika transakcijskega računa, ali najemnik sefa glede podatkov, ki se nanašajo nanj, ter druge osebe, za katere drug zakon določa pravno podlago in namen obdelave osebnih podatkov. Fizična oseba uveljavlja pravico dostopa do osebnih podatkov v registru transakcijskih računov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

(5)Za namen preverjanja obstoja transakcijskega računa pri opravljanju plačilnih storitev ter tekočega in učinkovitega opravljanja plačilnih storitev, agencija ponudnikom plačilnih storitev omogoči brezplačni dostop do podatkov o številkah transakcijskih računov fizičnih oseb, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov. Ponudniki plačilnih storitev lahko za uporabnika preverjajo istovetnost podatkov o transakcijskih računih fizičnih oseb, ki so odprti pri drugih ponudnikih plačilnih storitev, če so poleg številke transakcijskega računa o imetniku računa zagotovljeni tudi naslednji podatki:

-        davčna številka ali identifikacijska oznaka ter ime in priimek ali

-        ime in priimek ter naslov prebivališča fizične osebe. Če sta v registru dve ali več oseb z enakim imenom, priimkom in naslovom prebivališča, mora ponudnik plačilnih storitev poizvedbo dopolniti z davčno številko ali identifikacijsko oznaka posameznika. Plačilni nalog se šteje za prejetega s strani ponudnika plačilnih storitev tudi, če se ob vpogledu v register transakcijskih računov ugotovi neskladnost podatkov o prejemniku plačila.

(6)Za namen preverjanja obstoja transakcijskega računa pri obravnavi prošnje potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa v skladu s sedmim odstavkom 181. člena tega zakona oziroma za prekinitev okvirne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 184. člena tega zakona, ter za tekoče in učinkovito izvrševanje sklepov o izvršbi ali zavarovanju, agencija bankam omogoči brezplačni dostop do podatkov o številkah transakcijskih računov fizičnih oseb, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov. Banke lahko preverjajo obstoj transakcijskega računa fizičnih oseb, če so zagotovljeni naslednji podatki:

-        davčna številka ali identifikacijska oznaka ter ime in priimek ali

-        ime in priimek ter naslov prebivališča fizične osebe. Če sta v registru dve ali več oseb z enakim imenom, priimkom in naslovom prebivališča, mora ponudnik plačilnih storitev poizvedbo dopolniti z davčno številko ali identifikacijsko oznako posameznika.

(7)Za dostop do podatkov iz arhiva registra transakcijskih računov se smiselno uporabljajo določbe prvega do četrtega odstavka tega člena, razen prve točke tretjega odstavka tega člena, ter določbe 195. in 196. člena tega zakona.

(1)Agencija posreduje osebne podatke o transakcijskem računu fizične osebe, pooblaščencu in dejanskem lastniku imetnika transakcijskega računa ter o sefu, prosilcu iz tretjega oziroma četrtega odstavka prejšnjega člena na podlagi zahteve za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov.

(2)Zahteva za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov o pooblaščencu ali dejanskem lastniku imetnika transakcijskega računa, sefu oziroma transakcijskem računu fizične osebe vsebuje:

1.      ime in priimek ali firmo in naslov prosilca in njegov podpis,

2.      ime, priimek in davčno številko ali identifikacijsko oznako fizične osebe, ki je imetnik transakcijskega računa, pooblaščenca ali dejanskega lastnika imetnika transakcijskega računa oziroma najemnika sefa, in

3.      navedbo pravne podlage in namen obdelave osebnih podatkov.

(3)Sodišče pridobi podatke o transakcijskem računu fizične osebe z neposrednim elektronskim dostopom do podatkov iz registra transakcijskih računov na podlagi poizvedbe, ki lahko vsebuje le ime, priimek in naslov prebivališča fizične osebe, ki je imetnik transakcijskega računa. Če sta v registru dve ali več oseb z enakim imenom, priimkom in naslovom, mora sodišče poizvedbo dopolniti z davčno številko ali identifikacijsko oznako posameznika.

(4)Zahteva za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov se vloži v pisni ali elektronski obliki. Agencija z aktom določi pogoje in način vložitve zahtev v elektronski obliki.

(5)Agencija zagotovi sodiščem, davčnemu organu in drugim organom, ki so pristojni za izvršbo, neposredni elektronski dostop do podatkov iz registra transakcijskih računov. O neposrednem elektronskem dostopu do podatkov iz registra transakcijskih računov se lahko agencija dogovori tudi z drugimi državnimi organi, nosilci javnih pooblastil ali drugimi osebami, ki so na podlagi posebnega zakona upravičeni za pridobitev podatkov iz registra.

(6)Agencija se lahko s posameznimi prosilci, ki so na podlagi prejšnjega člena upravičeni za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov, dogovori o elektronskem pošiljanju zahtevanih podatkov oziroma jim omogoči neposredni dostop do njih.

(7)Za posredovanje podatkov iz registra transakcijskih računov agencija prosilcu zaračuna stroške v skladu s tarifo, razen če ta ali poseben zakon določa, da je posamezen prosilec upravičen do brezplačne pridobitve podatkov. Tarifo določi agencija v soglasju z ministrom, pristojnim za finance.

(1)Za postopke odločanja o zahtevah za pridobitev podatkov iz registra transakcijskih računov se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če v tem zakonu ni določeno drugače.

(2)Če agencija zahtevi ugodi, posreduje prosilcu potrdilo o podatkih iz registra transakcijskih računov v skladu s predpisom iz 192. člena tega zakona.

(1)To poglavje ureja plačilne sisteme in pogoje za njihovo upravljanje.

(2)Pojem plačilni sistem je v tem zakonu uporabljen le za plačilne sisteme, za katere se uporablja slovensko pravo.

(3)Za namene tega poglavja delovni dan pomeni časovno obdobje, ki zajema kliring in poravnavo oziroma kliring ali poravnavo ter druge aktivnosti, ki se izvedejo v poslovnem ciklu plačilnega sistema, kot je opredeljen v pravilih plačilnega sistema. Delovni dan, kot je opredeljen v pravilih plačilnega sistema, ni nujno vezan na koledarske dneve.

(4)Za sistemsko pomembne plačilne sisteme se ta zakon in na njegovi podlagi izdani podzakonski akti ne uporabljajo.

(5)Sistemsko pomemben plačilni sistem je plačilni sistem, za katerega Svet Evropske centralne banke, v skladu z drugim odstavkom 1. člena Uredbe Evropske centralne banke (EU) št. 795/2014 z dne 3. julija 2014 o pregledniških zahtevah za sistemsko pomembne sisteme (UL L št. 217 z dne 23. 7. 2014, str. 16), sprejme odločitev, da zanj velja navedena uredba.

(1)Plačilni sistem je dogovor med tremi ali več udeleženci plačilnega sistema iz 204. člena tega zakona brez upoštevanja upravljavca plačilnega sistema, če ta v okviru plačilnega sistema izključno upravlja ta plačilni sistem, in morebitnih posrednih udeležencev o standardiziranih postopkih in skupnih pravilih za kliring in poravnavo oziroma kliring ali poravnavo nalogov za prenos med udeleženci plačilnega sistema.

(2)Kliring je postopek prenosa, preverjanja, razvrščanja, potrjevanja nalogov za prenos ter morebitnega izračuna denarne obveznosti oziroma terjatve posameznega udeleženca v plačilnem sistemu iz naslova njegove udeležbe v tem plačilnem sistemu, pri čemer denarne obveznosti oziroma terjatve udeležencev ne prenehajo.

(3)Poravnava v plačilnem sistemu je dejanje delnega ali popolnega prenehanja denarnih obveznosti in terjatev med udeleženci plačilnega sistema s prenosom denarnih sredstev ali medsebojnim poračunavanjem na podlagi nalogov za prenos.

(4)Medsebojno poračunavanje iz prejšnjega odstavka je postopek delnega ali popolnega prenehanja denarnih obveznosti in terjatev udeležencev plačilnega sistema na podlagi nalogov za prenos z:

1.      izračunom skupne neto denarne obveznosti ali skupne neto denarne terjatve posameznega udeleženca plačilnega sistema do drugih udeležencev plačilnega sistema kot celote ali

2.      pobotom vzajemnih denarnih obveznosti in terjatev med dvema posameznima udeležencema plačilnega sistema.

(5)Skupna neto denarna obveznost ali skupna neto denarna terjatev posameznega udeleženca plačilnega sistema iz prejšnjega odstavka je razlika med seštevkom vseh denarnih obveznosti in seštevkom vseh denarnih terjatev posameznega udeleženca plačilnega sistema, na podlagi nalogov za prenos, ki jih ta udeleženec posreduje ali prejme v plačilnem sistemu v določenem obdobju.

(1)Povezani plačilni sistemi so plačilni sistemi, ki na podlagi dogovora med upravljavci plačilnih sistemov omogočajo udeležencem povezanih plačilnih sistemov, da se nalogi za prenos, ki so posredovani v zadevni plačilni sistem, izvršijo v drugem povezanem plačilnem sistemu.

(2)Dogovori med povezanimi plačilnimi sistemi ne predstavljajo samostojnega plačilnega sistema.

(3)Za namene 207., 208. in 209. člena tega zakona se upravljavec povezanih plačilnih sistemov, ki ni udeleženec nobenega povezanega plačilnega sistema, šteje za udeleženca vseh povezanih plačilnih sistemov.

Pomemben plačilni sistem je plačilni sistem, ki zaradi obsega ali vrste plačilnih transakcij, ki se poravnavajo v plačilnem sistemu, ali drugih okoliščin pomembno vpliva na tekoče izvajanje plačilnih transakcij v državi ali na zaupanje uporabnikov v varnost in učinkovitost izvajanja teh transakcij.

(1)Plačilni sistem pridobi status pomembnega plačilnega sistema na podlagi odločbe Banke Slovenije, s katero Banka Slovenije ugotovi, da so podane okoliščine iz prejšnjega člena, in določi, da se plačilni sistem šteje kot pomemben plačilni sistem (v nadaljnjem besedilu: odločba o določitvi statusa pomembnega plačilnega sistema).

(2)Če Banka Slovenije v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema ugotovi, da plačilni sistem izpolnjuje kriterije za status pomembnega plačilnega sistema v skladu s prejšnjim členom in predpisom, izdanim na podlagi 239. člena tega zakona, od vložnika, če je to potrebno, zahteva, da v roku, ki ga določi Banka Slovenije, ki ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev, uskladi pravila plačilnega sistema s tretjim odstavkom 204. člena tega zakona in z zahtevami iz drugega odstavka 215. člena, 218. člena, drugega odstavka 219. člena ter 220. in 223. člena tega zakona. Banka Slovenije hkrati z odločbo o izdaji dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema izda tudi odločbo o določitvi statusa pomembnega plačilnega sistema. Plačilni sistem v tem primeru pridobi status pomembnega plačilnega sistema z dnem izdaje dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema. Če vložnik ne uskladi pravil plačilnega sistema s tretjim odstavkom 204. člena tega zakona ali z zahtevami iz drugega odstavka 215. člena, 218. člena, drugega odstavka 219. člena ter 220. in 223. člena tega zakona v roku, ki ga določi Banka Slovenije, Banka Slovenija zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema.

(3)Če Banka Slovenije izda odločbo o določitvi statusa pomembnega plačilnega sistema upravljavcu, ki že ima dovoljenje za upravljanje tega plačilnega sistema in katerega udeleženci ne izpolnjujejo pogojev iz tretjega odstavka 204. člena oziroma drugega odstavka 215. člena, 218. člena, drugega odstavka 219. člena ter 220. in 223. člena tega zakona, mora upravljavec v roku, ki ga določi Banka Slovenije, ki ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev po vročitvi odločbe o določitvi statusa pomembnega plačilnega sistema, pri Banki Slovenije vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za spremembo pravil plačilnega sistema. Plačilni sistem v tem primeru pridobi status pomembnega plačilnega sistema z dnem izdaje dovoljenja Banke Slovenije za spremembo pravil plačilnega sistema v skladu s tretjim odstavkom 204. člena tega zakona oziroma z zahtevami iz drugega odstavka 215. člena, 218. člena, drugega odstavka 219. člena ter 220. in 223. člena tega zakona. Če upravljavec plačilnega sistema ne uskladi pravil plačilnega sistema v roku, ki ga določi Banka Slovenije, dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema preneha.

(4)Če Banka Slovenije po izdaji odločbe o določitvi statusa pomembnega plačilnega sistema ugotovi, da so razlogi iz prejšnjega člena prenehali, upravljavcu plačilnega sistema izda odločbo, s katero ugotovi prenehanje statusa pomembnega plačilnega sistema. Upravljavec plačilnega sistema mora v treh mesecih od vročitve odločbe o prenehanju statusa pomembnega plačilnega sistema pri Banki Slovenije vložiti zahtevo za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za spremembo pravil plačilnega sistema za uskladitev z določbami tretjega odstavka 204. člena in 206. člena tega zakona.

(5)Banka Slovenije o pomembnih plačilnih sistemih in o upravljavcih pomembnih plačilnih sistemov obvesti Evropski organ za vrednostne papirje in trge.

(1)Ne glede na druge določbe tega poglavja lahko Banka Slovenije upravlja plačilni sistem tako, da sprejme pravila delovanja plačilnega sistema.

(2)Banka Slovenije v pravilih plačilnega sistema iz prejšnjega odstavka določi:

1.      pogoje udeležbe v plačilnem sistemu,

2.      način poravnave obveznosti med udeleženci plačilnega sistema, in

3.      ali se plačilni sistem šteje kot pomemben plačilni sistem v smislu tega zakona.

(1)Nalog za prenos je navodilo, ki ima v skladu s pravili plačilnega sistema za posledico nastanek ali prenehanje denarne obveznosti med udeleženci plačilnega sistema, vključno z navodilom, s katerim se odredi prenos denarnih sredstev med udeleženci plačilnega sistema.

(2)Poravnalni računi so računi, ki se uporabljajo za poravnavo terjatev in obveznosti med udeleženci plačilnega sistema s prenosom denarnih sredstev na podlagi nalogov za prenos.

(1)Udeleženci plačilnega sistema so lahko:

1.      banke s sedežem v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici,

2.      institucije iz 2. do 24. točke petega odstavka 2. člena Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/78/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L št. 176 z dne 30. 6. 2006, str. 338), zadnjič spremenjene z Direktivo (EU) 2024/1619 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2024 o spremembi Direktive 2013/36/EU v zvezi z nadzorniškimi pooblastili, sankcijami, podružnicami iz tretjih držav in okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganji (UL L št. 2024/1619 z dne 19. 6. 2024), za katere se ta direktiva ne uporablja,

3.      družbe za izdajo elektronskega denarja s sedežem v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici ter družbe za izdajo elektronskega denarja s sedežem v tretji državi, ki smejo v tretji državi opravljati storitve izdajanja elektronskega denarja in za njihovo poslovanje veljajo pravila, ki so vsaj tako stroga kot tista, določena v tem zakonu,

4.      investicijska podjetja, kot so opredeljena v zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov, s sedežem v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici,

5.      banke in investicijska podjetja s sedežem v tretji državi, ki smejo v tretji državi opravljati bančne storitve oziroma investicijske storitve in investicijske posle ter za njihovo poslovanje veljajo pravila, ki so vsaj tako stroga kot tista, določena v zakonu, ki ureja bančništvo, ali zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov,

6.      UJP in drugi državni organi, podjetja z javnim jamstvom in samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji v skladu s predpisi, ki urejajo izvajanje njihovih nalog in pristojnosti,

7.      upravljavci drugih plačilnih sistemov ali poravnalnih sistemov za poravnavo poslov s finančnimi instrumenti po zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov,

8.      centralne nasprotne stranke, kot so opredeljene v 1. točki 2. člena Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L št. 201 z dne 27. 7. 2012, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo (EU) 2022/2554 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o digitalni operativni odpornosti za finančni sektor in spremembi uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 600/2014, (EU) št. 909/2014 in (EU) 2016/1011 (UL L št. 333 z dne 27. 12. 2022, str. 1), posredniki za poravnavo, klirinške družbe, upravljavci plačilnega sistema ali klirinški člani centralne nasprotne stranke z dovoljenjem, izdanim na podlagi 17. člena Uredbe 648/2012/EU,

9.     plačilne institucije, kot so opredeljene v 4. točki prvega odstavka 20. člena tega zakona, in

10.   ponudniki plačilnih storitev po tem zakonu, ki ne spadajo v nobeno od zgornjih skupin.

(2)Udeleženec plačilnega sistema je poleg oseb iz prejšnjega odstavka tudi upravljavec tega plačilnega sistema.

(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena ponudniki plačilnih storitev iz 10. točke prvega odstavka tega člena ne morejo biti udeleženci ali posredni udeleženci v skladu s prvim odstavkom 205. člena tega zakona pomembnega plačilnega sistema, razen v vlogi upravljavca plačilnega sistema po prejšnjem odstavku. Subjekti iz 1. do 9. točke prvega odstavka tega člena se štejejo za udeležence pomembnega plačilnega sistema po tem zakonu, če so odgovorni za izpolnjevanje finančnih obveznosti, ki izhajajo iz nalogov za prenos v tem sistemu.

(4)Ne glede na prvi odstavek tega člena udeleženci plačilnega sistema ne morejo postati institucije iz prvega odstavka 62. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 77/18, 17/19 – popr., 66/19, 123/21 in 45/24).

(5)V skladu s pravili plačilnega sistema lahko isti udeleženec plačilnega sistema deluje kot centralna nasprotna stranka, posrednik za poravnavo ali klirinška družba in lahko izvaja del teh nalog ali vse naloge.

(1)Posredna udeležba v plačilnem sistemu je dogovor med posameznim udeležencem plačilnega sistema iz prvega odstavka prejšnjega člena in posrednim udeležencem, ki posrednemu udeležencu omogoča posredovanje in prejemanje nalogov za prenos v plačilnem sistemu v skladu s pravili plačilnega sistema tako, da je posredni udeleženec znan upravljavcu tega plačilnega sistema.

(2)Za namene 207. in 208. člena tega zakona se posredni udeleženec, ki je oseba iz 1. do 9. točke prvega odstavka prejšnjega člena, šteje kot udeleženec plačilnega sistema. To ne omejuje odgovornosti neposrednega udeleženca, prek katerega posredni udeleženec posreduje in prejema naloge za prenos v plačilnem sistemu.

(1)Pravila plačilnega sistema morajo določati objektivne, nediskriminatorne in sorazmerne pogoje za udeležbo ponudnikov plačilnih storitev, ki so pravne osebe, v plačilnem sistemu. Pravila plačilnega sistema lahko omejujejo udeležbo ponudnikov plačilnih storitev, ki so pravne osebe, v plačilnem sistemu le toliko, kolikor je potrebno za varovanje pred finančnimi, operativnimi, poslovnimi in drugimi tveganji ter za varovanje finančne in operativne stabilnosti plačilnega sistema.

(2)Nedopustni pogoji za udeležbo ponudnikov plačilnih storitev v plačilnem sistemu so zlasti:

1.      kakršna koli omejevalna pravila v zvezi z udeležbo v drugih plačilnih sistemih;

2.      kakršna koli pravila, ki razlikujejo ponudnike plačilnih storitev glede pravic, obveznosti ali upravičenj pri udeležbi v plačilnem sistemu;

3.      kakršne koli omejitve glede na institucionalni status.

(3)Prvi in drugi odstavek tega člena se ne uporabljata za plačilne sisteme, kjer vsi udeleženci spadajo v skupino v smislu 35. točke 4. člena tega zakona.

(4)Kadar udeleženec pomembnega plačilnega sistema, ponudniku plačilnih storitev, ki ni udeleženec sistema, omogoča pošiljanje nalogov za prenos skozi plačilni sistem, mora to možnost v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena na zahtevo na objektiven, sorazmeren in nediskriminatoren način ponuditi tudi drugim ponudnikom plačilnih storitev.

(5)Če ponudnik plačilnih storitev, pri udeležencu pomembnega plačilnega sistema, ki omogoča drugemu ponudniku plačilnih storitev pošiljanje nalogov za prenos skozi plačilni sistem, vloži zahtevo za pošiljanje nalogov za prenos in jo udeleženec pomembnega plačilnega sistema zavrne, mora ponudniku plačilnih storitev, ki je vložil takšno zahtevo, sporočiti vse razloge za kakršno koli zavrnitev.

(1)Plačilne institucije in družbe za izdajo elektronskega denarja, ki prosijo za udeležbo ali so udeležene v pomembnih plačilnih sistemih, morajo imeti: 1. opis sprejetih ukrepov za varovanje denarnih sredstev uporabnikov plačilnih storitev oziroma denarnih sredstev imetnikov elektronskega denarja; 2. opis upravljavske ureditve vložnika in mehanizmov notranjih kontrol za plačilne storitve ali storitve izdaje elektronskega denarja, ki jih nameravajo ponujati, vključno z administrativnimi in računovodskimi postopki ter postopki upravljanja tveganj, ter opis ureditve za uporabo storitev IKT iz 6. in 7. člena Uredbe (EU) 2022/2554/EU, in 3. načrt prenehanja delovanja.

(2)Kadar vložnik zavaruje denarna sredstva uporabnikov plačilnih storitev oziroma denarnih sredstev imetnikov elektronskega denarja tako, da sredstva položi na ločen račun pri banki ali jih vloži v varna, likvidna sredstva z nizkim tveganjem, za namene iz 1. točke prejšnjega odstavka, opis sprejetih ukrepov vsebuje: 1. opis naložbene politike, s katero se zagotavlja, da so izbrana sredstva likvidna, varna in z nizkim tveganjem, 2. število oseb, ki imajo dostop do ločenega računa pri banki, in njihove funkcije, 3. opis postopka upravljanja in poravnave, s katerim se zagotavlja, da so denarna sredstva uporabnikov plačilnih storitev v korist teh uporabnikov izvzeta iz zahtevkov drugih upnikov plačilne institucije ali družbe za izdajo elektronskega denarja, zlasti v primeru insolventnosti, 4. osnutek pogodbe z banko, 5. izrecno izjavo plačilne institucije ali družbe za izdajo elektronskega denarja o izpolnjevanju zahtev iz 68. do 71. člena tega zakona.

(3)Kadar vložnik zavaruje denarna sredstva uporabnika plačilnih storitev oziroma denarna sredstva imetnika elektronskega denarja z zavarovalno pogodbo ali primerljivim jamstvom zavarovalnice ali banke, za namene iz 1. točke prvega odstavka tega člena, opis sprejetih ukrepov vsebuje: 1. potrditev, da je zavarovalna pogodba ali primerljivo jamstvo sklenjeno z zavarovalnico ali banko, ki ni del iste skupine podjetij kot plačilna institucija ali družba za izdajo elektronskega denarja, 2. podatke o vzpostavljenem postopku usklajevanja, s katerim se zagotavlja, da zavarovalna pogodba ali primerljivo jamstvo zadostuje za to, da so obveznosti plačilne institucije ali družbe za izdajo elektronskega denarja glede zavarovanja denarnih sredstev vedno izpolnjene, 3. trajanje in pogoje podaljšanja kritja, 4. zavarovalno pogodbo ali primerljivo jamstvo ali njun osnutek.

(4)Za namene iz 2. točke prvega odstavka tega člena mora opis dokazovati, da so upravljavska ureditev, mehanizmi notranje kontrole in ureditev za uporabo IKT iz 2. točke prvega odstavka tega člena sorazmerni, ustrezni, zanesljivi in zadostni. Poleg tega upravljavska ureditev in mehanizmi za notranje kontrole vključujejo: 1. opis tveganj, ki jih je ugotovila plačilna institucija ali družba za izdajo elektronskega denarja, vključno z vrsto tveganj in postopki, ki jih je ali jih bo plačilna institucija ali družba za izdajo elektronskega denarja vzpostavila za ocenjevanje in preprečevanje takih tveganj, 2. različne postopke za izvajanje občasnih in stalnih kontrol, vključno s pogostostjo in številom osebja, 3. računovodske postopke, s katerimi plačilna institucija ali družba za izdajo elektronskega denarja vodi evidenco svojih finančnih informacij in poroča o njih, 4. identiteto osebe oziroma oseb, odgovornih za notranjo kontrolo, med drugim za občasne in stalne kontrole ter nadzor skladnosti, in posodobljeni življenjepis te osebe oziroma oseb, 5. identiteto vseh revizorjev, ki niso pooblaščeni revizorji, kakor so opredeljeni v 25. točki 3. člena Zakona o revidiranju (Uradni list RS, št. 65/08, 63/13 – ZS-K, 84/18, 115/21 in 85/24), 6. sestavo organov poslovodstva, in če ga vložnik ima, tudi nadzornega sveta, 7. opis nalog, oddanih v zunanje izvajanje, njihovega spremljanja in nadzorovanja, da bi preprečili poslabšanje kakovosti notranjih kontrol plačilne institucije ali družbe za izdajo elektronskega denarja, 8. opis spremljanja in nadzorovanje zastopnikov in podružnic v okviru vložnikovih notranjih kontrol, 9. kadar je vložnik odvisno podjetje reguliranega subjekta v drugi državi članici, opis upravljanja skupine.

(5)Načrt prenehanja delovanja iz 3. točke prvega odstavka tega člena je prilagojen predvideni velikosti in poslovnemu modelu vložnika ter vključuje opis ukrepov za zmanjšanje tveganj, ki jih bo sprejel vložnik ob prenehanju opravljanja plačilnih storitev, da bi zagotovil izvršitev nedokončanih plačilnih transakcij in prenehanje obstoječih pogodb.

(6)Banka Slovenije nadzira izpolnjevanje zahtev iz tega člena.

(1)Začetek postopka zaradi insolventnosti ali drugega postopka oziroma ukrepa pristojnega organa Republike Slovenije, druge države članice ali tretje države zoper udeleženca plačilnega sistema, ki izključuje ali omejuje izvršitev nalogov tega udeleženca, ne vpliva na pravice in obveznosti udeležencev plačilnega sistema oziroma udeležencev povezanega plačilnega sistema v zvezi z udeležbo v plačilnem sistemu, ki so nastale pred začetkom tega postopka oziroma ukrepa.

(2)Za pravice in obveznosti udeležencev plačilnega sistema v zvezi z udeležbo v tem sistemu se v primeru postopka ali ukrepa iz prejšnjega odstavka uporablja pravo, ki velja za ta plačilni sistem.

(3)Začetek postopka ali ukrepa iz prvega odstavka tega člena je za namen tega zakona trenutek, ko pristojni organ odloči o začetku takšnega postopka ali ukrepa. Če predpisi, ki urejajo postopek ali ukrep iz prvega odstavka tega člena, določajo nastanek pravnih posledic postopka ali ukrepa glede na drugo uradno dejanje v postopku, se kot začetek postopka ali ukrepa šteje trenutek tega dejanja.

(4)Pristojni organ Republike Slovenije, ki je odločil o začetku postopka ali ukrepa iz prvega odstavka tega člena, o začetku takšnega postopka ali ukrepa nemudoma obvesti Banko Slovenije. Organ, ki odloči o začetku postopka ali ukrepa, v odločitvi navede dan, uro in minuto sprejema odločitve.

(5)Banka Slovenije na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka o začetku postopka ali ukrepa iz prvega odstavka tega člena proti udeležencu plačilnega sistema obvesti upravljavca tega plačilnega sistema, če gre za postopek ali ukrep proti udeležencu pomembnega plačilnega sistema, pa tudi pristojne organe drugih držav članic, Evropski odbor za sistemska tveganja in Evropski organ za vrednostne papirje in trge.

(1)Nalog za prenos, ki ga v plačilni sistem posreduje udeleženec tega sistema ali udeleženec povezanega sistema, oziroma medsebojno poračunavanje sta veljavna, če je nalog za prenos vstopil v plačilni sistem pred začetkom postopka ali ukrepa iz prvega odstavka prejšnjega člena zoper tega udeleženca.

(2)Če pravila plačilnega sistema določajo poravnavo s postopkom medsebojnega poračunavanja iz četrtega odstavka 198. člena tega zakona, posamezne denarne obveznosti ali terjatve udeleženca iz naslova posredovanih in prejetih nalogov za prenos prenehajo z izračunom nove skupne neto denarne obveznosti oziroma terjatve vsakega posameznega udeleženca do drugih udeležencev kot celote. Skupna neto denarna obveznost ali terjatev nadomesti posamezne denarne terjatve ali obveznosti udeleženca iz naslova prejetih in posredovanih nalogov za prenos, ki so bili vključeni v medsebojno poračunavanje.

(3)Nalog za prenos in medsebojno poračunavanje sta veljavna tudi v primeru, če je nalog za prenos vstopil v plačilni sistem po začetku postopka ali ukrepa iz prvega odstavka prejšnjega člena zoper udeleženca tega plačilnega sistema ali povezanega plačilnega sistema, če se nalog za prenos izvrši v plačilnem sistemu isti delovni dan, v okviru katerega je bil začet takšen postopek ali ukrep, in če upravljavec plačilnega sistema oziroma povezanega plačilnega sistema dokaže, da ob nastopu nepreklicnosti naloga za prenos ni vedel in ni mogel vedeti za začetek takšnega postopka ali ukrepa.

(4)Določbe drugih predpisov, ki v zvezi z začetkom postopkaali ukrepa iz prvega odstavka prejšnjega člena določajo pravico do odpovedi pogodbe ali razveljavitve izvršenih transakcij oziroma neveljavnost ali prepoved pobota, se ne uporabljajo, če so denarne obveznosti in denarne terjatve udeleženca plačilnega sistema prenehale na podlagi medsebojnega poračunavanja v skladu s pravili plačilnega sistema.

(1)Začetek postopka ali ukrepa iz prvega odstavka 207. člena tega zakona zoper posameznega udeleženca plačilnega sistema ali udeleženca povezanega plačilnega sistema ne vpliva na veljavnost in izvrševanje pravic iz zavarovanja na premoženju, ki ga je ta udeleženec zagotovil v zvezi s plačilnim sistemom ali povezanim plačilnim sistemom, če je pravica iz zavarovanja na tem premoženju nastala:

1.      pred začetkom postopka ali ukrepa in je udeleženec zagotovil premoženje kot zavarovanje pred začetkom tega postopka ali ukrepa, ali

2.      isti delovni dan, v okviru katerega je bil začet postopek ali ukrep, in je udeleženec, zoper katerega je bil začet tak postopek ali ukrep, isti delovni dan to premoženje tudi zagotovil, če upravljavec plačilnega sistema oziroma povezanega plačilnega sistema dokaže, da ob nastanku pravice iz zavarovanja na tem premoženju ali ob zagotovitvi tega premoženja ni vedel in ni mogel vedeti za začetek postopka ali ukrepa.

(2)Prejšnji odstavek se uporablja tudi, če posamezna oseba zagotovi premoženje za zavarovanje svojih obveznosti do Banke Slovenije, nacionalne centralne banke države članice ali Evropske centralne banke.

(3)Pravica zavarovanja na premoženju za namen tega člena je zastavna pravica oziroma pravica na podlagi prenosa v zavarovanje, ki ga zagotovi udeleženec plačilnega sistema v zvezi z udeležbo v plačilnem sistemu ali druga oseba v zvezi s posli z Banko Slovenije, nacionalno centralno banko države članice ali Evropsko centralno banko.

(1)Upravljavec plačilnega sistema je oseba, ki je odgovorna za upravljanje plačilnega sistema, tako da zagotavlja delovanje plačilnega sistema v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi akti. Upravljavec plačilnegasistema je odgovoren za celovito upravljanje vseh tveganj v plačilnem sistemu.

(2)Plačilni sistem lahko upravljajo:

1.      Banka Slovenije,

2.      banka, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za upravljanjeplačilnih sistemov na podlagi zakona, ki ureja bančništvo,

3.      banka države članice in banka s sedežem v tretji državi, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnihsistemov v skladu s tem zakonom,

4.      druga pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnih sistemov kot klirinška družba na podlagi tega zakona, in

5.      druga pravna oseba s sedežem v drugi državi članici ali tretji državi, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba države članice ali tretje države na podlagi tega zakona.

(3)Subjektom, ki imajo dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnih sistemov, lahko Banka Slovenije odpre posebne račune, ki jih upravljavci plačilnih sistemov odprejo za račun udeležencev tega plačilnega sistema kot dejanskih upravičencev in so namenjena izključno izvajanju poravnave oziroma zavarovanju terjatev oziroma izpolnitvi obveznosti iz naslova nalogov za prenos, v skladu s pravili zadevnega plačilnegasistema. Sredstva na tem računu se obravnavajo ločeno od drugih sredstev upravljavca plačilnih sistemov in niso del upravljavčeve stečajne mase, v primeru postopka izvršbe ali zavarovanja zoper upravljavca plačilnega sistema pa so iz izvršbe izvzeta.

(1)Osebe iz 2. do 5. točke drugega odstavka prejšnjega člena pridobijo dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje vsakegaposameznega plačilnega sistema.

(2)Zahtevi za izdajo dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema vložnik priloži pravila plačilnega sistema in druge dokaze o tem, da vložnik izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema, določene s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

(3)Oseba iz 2. do 5. točke drugega odstavka prejšnjega člena lahko začne upravljati plačilni sistem, ko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje tega plačilnega sistema.

(4)Če Banka Slovenije ugotovi, da vložnik ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka tega člena, zahtevo za izdajo dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema zavrne.

(1)Upravljavec plačilnega sistema s pravili plačilnega sistema določi standardizirane postopke in skupna pravila za kliring in poravnavo oziroma kliring ali poravnavo nalogov za prenos v plačilnem sistemu.

(2)Pravila plačilnega sistema določajo zlasti:

1.      pogoje za udeležbo v plačilnem sistemu, način in pogoje za vključitev udeleženca v plačilni sistem in za izstop ter izključitev udeleženca iz plačilnega sistema,

2.      način posredovanja nalogov za prenos, način preverjanja pravilnosti nalogov za prenos in roke za obveščanje o zavrnitvi nalogov za prenos,

3.      trenutek nepreklicnosti naloga za prenos,

4.      trenutek vstopa naloga za prenos v plačilni sistem,

5.      postopek za izračun denarne obveznosti na podlagi kliringa in poravnave oziroma kliringa ali poravnave medsebojnih denarnih obveznosti udeležencev plačilnega sistema, ki izvirajo iz nalogov za prenos,

6.      pravila o obvladovanju tveganj v plačilnem sistemu,

7.      pravo, ki se uporablja za plačilni sistem.

(3)Pravila plačilnega sistema lahko določijo trenutek nepreklicnosti naloga za prenos najpozneje do trenutka vstopa naloga za prenos v plačilni sistem.

(4)Za plačilni sistem se lahko uporablja pravo tiste države članice, v kateri ima sedež vsaj eden od udeležencev plačilnega sistema.

(5)Pravila plačilnega sistema o trenutku nepreklicnosti nalogovza prenos in o trenutku vstopa nalogov za prenos v plačilni sistem ne vplivajo na pravila povezanih plačilnih sistemov glede vstopa in nepreklicnosti nalogov za prenos, razen če je izrecno drugače določeno s pravili vseh povezanih plačilnih sistemov.

(6)Pravila povezanega plačilnega sistema morajo biti v čim večji meri usklajena s pravili drugih povezanih plačilnih sistemov glede opredelitve trenutka vstopa in nepreklicnosti nalogov za prenos.

(1)Sprememba pravil plačilnega sistema v delu, ki se nanaša na vsebine iz drugega odstavka prejšnjega člena, začne veljati, ko upravljavec plačilnega sistema pridobi dovoljenje Banke Slovenije za spremembo pravil plačilnega sistema.

(2)Vključitev ali izstop oziroma izključitev udeleženca v plačilnem sistemu se ne šteje kot sprememba pravil plačilnega sistema.

(3)Za zahtevo in odločanje o zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za spremembo pravil plačilnega sistema po prvem odstavku tega člena se smiselno uporablja 211. člen tega zakona.

Upravljavec plačilnega sistema zagotovi trdnost, jasnost, preglednost in izvršljivost pravne podlage plačilnega sistema v vseh segmentih pravnega reda in za vse pomembne vidike dejavnosti tega plačilnega sistema.

(1)Upravljavec plačilnega sistema zagotavlja jasno in pregledno upravljanje plačilnega sistema, s katerim zagotavlja varnost in učinkovitost plačilnega sistema. Dokumentirana in učinkovita ureditev upravljanja plačilnega sistema, ki določa jasne in neposredne pristojnosti in odgovornosti, je dostopna lastnikom upravljavca, pristojnim organom in udeležencem ter v splošnejši obliki tudi javnosti.

(2)Upravljavec pomembnega plačilnega sistema zagotavlja, da zasnova, pravila in splošna strategija pomembnega plačilnega sistema ter pomembne odločitve upravljavca ustrezno odražajo legitimne interese zadevnih deležnikov pomembnega plačilnega sistema. Pomembne odločitve so jasno razkrite zadevnim deležnikom, v primeru širšega vpliva na trg pa tudi javnosti.

Upravljavec plačilnega sistema vzpostavi in vzdržuje zanesljiv okvir za upravljanje tveganj, v skladu s katerim celovito upravlja vsa tveganja v plačilnem sistemu.

(1)Upravljavec plačilnega sistema vzpostavi pravila in postopke, s katerimi omogoči, da se dokončna poravnava izvrši najpozneje ob koncu nameravanega dneva poravnave.

(2)Nameravani dan poravnave iz prejšnjega odstavka je dan, ki ga pošiljatelj naloga za prenos vnese v plačilni sistem kot dan poravnave.

Upravljavec pomembnega plačilnega sistema zagotovi, da se dokončna denarna poravnava izvrši s sredstvi za poravnavo, ki imajo nizko kreditno in likvidnostno tveganje ali so brez takega tveganja.

(1)Upravljavec plačilnega sistema zagotovi učinkovita in jasno opredeljena pravila in postopke, ki obravnavajo ključne vidike v primeru neizpolnitve obveznosti udeleženca in urejajo obnovitev sredstev po neizpolnitvi obveznosti.

(2)Upravljavec pomembnega plačilnega sistema javno objavi ključne vidike pravil in postopkov, navedenih v prejšnjem odstavku.

(1)Splošno poslovno tveganje pomeni vsako možno poslabšanje finančnega položaja upravljavca pomembnega plačilnega sistema, pomembno za nemoteno poslovanje, zaradi takšnega upada prihodkov ali rasti odhodkov, da odhodki presežejo prihodke in povzročijo izgubo, ki jo je treba pokriti v breme kapitala.

(2)Upravljavec pomembnega plačilnega sistema zagotavljaidentifikacijo, spremljanje in upravljanje splošnih poslovnih tveganj ter vzdržuje likvidna neto sredstva za pokrivanje morebitnih poslovnih izgub, tako da lahko nadaljuje z dejavnostmi in storitvami, tudi če utrpi izgubo, kot je določeno v prejšnjem odstavku.

(3)Upravljavec pomembnega plačilnega sistema vzpostavi in vzdržuje uresničljiv načrt za sanacijo ali redno likvidacijo.

(4)Upravljavec pomembnega plačilnega sistema zagotavlja likvidna neto sredstva, financirana z lastniškim kapitalom, ki zadostujejo za izvedbo načrta iz prejšnjega odstavka, v vrednosti, ki je enaka najmanj šestmesečnim tekočim poslovnim odhodkom iz naslova upravljanja pomembnega plačilnega sistema.

(1)Operativno tveganje pomeni tveganje, da pomanjkljivosti v informacijskih sistemih ali notranjih procesih, človeške napake, napake pri vodenju ali motnje zaradi zunanjih dogodkov ali storitev, zaupanih zunanjim izvajalcem, povzročijo zmanjšanje, poslabšanje ali prekinitev storitev, ki jih zagotavlja plačilni sistem.

(2)Upravljavec plačilnega sistema zagotavlja zanesljiv okvir z ustreznimi sistemi, politikami, postopki in kontrolami za ugotavljanje, spremljanje in upravljanje operativnega tveganja.

Upravljavec plačilnega sistema vzpostavi proces, v katerem opredeli kriterije učinkovitosti in uspešnosti plačilnega sistema in postopke, s katerimi zagotovi doseganje opredeljenih kriterijev.

Upravljavec pomembnega plačilnega sistema uporablja ustrezne mednarodne sprejete postopke in standarde za izmenjavo podatkov in informacij ali dopusti njihovo uporabo.

(1)Upravljavec plačilnega sistema sprejme pravila in postopke, ki so jasni in celoviti ter v celoti dostopni udeležencem. Upravljavec plačilnega sistema udeležencem razkrije tudi druge zadostne informacije za natančno razumevanje tveganj, ki so jim izpostavljeni z udeležbo v plačilnem sistemu.

(2)Bistvena pravila, ključne postopke in nadomestila plačilnega sistema upravljavec javno objavi.

(1)Upravljavec plačilnega sistema nemudoma obvesti Banko Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 211. člena tega zakona.

(2)Upravljavec plačilnega sistema Banko Slovenije tekoče obvešča o vključitvi udeležencev v plačilni sistem ali izstopu oziroma izključitvi udeležencev iz plačilnega sistema, vključno z vključitvijo ali izstopom oziroma izključitvi morebitnih posrednih udeležencev.

(3)Oseba iz prvega in drugega odstavka 204. člena tega zakona, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, obvesti Banko Slovenije o svoji udeležbi ali posredni udeležbi v plačilnih sistemih, za katere se uporablja pravo druge države članice ali tretje države.

(4)Oseba iz prvega odstavka 204. člena tega zakona, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, na zahtevo stranke ali druge osebe, ki izkaže upravičen interes, to osebo obvesti o plačilnih sistemih, v katerih je udeležena, in o poglavitnih pravilih delovanja teh sistemov.

(5)Upravljavec plačilnega sistema Banki Slovenije sporoča podatke o delovanju plačilnega sistema.

Klirinška družba je organizirana v eni od pravnoorganizacijskih oblik kapitalskih družb, ki jih določa zakon, ki ureja gospodarske družbe. Za klirinško družbo se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, če ni s tem zakonom določeno drugače.

(1)Pravna oseba, ki zaprosi za dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba, ime v času izdaje dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema ustanovni kapital najmanj v višini 125.000 eurov.

(2)Za izračun ustanovnega kapitala klirinške družbe se smiselno uporablja tretji odstavek 31. člena tega zakona.

Za člane poslovodstva in osebe, ki so v klirinški družbi neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi z upravljanjem plačilnega sistema, se smiselno uporabljajo določbe 32. člena tega zakona.

(1)Imetniki kvalificiranih deležev klirinške družbe so osebe, ki so posredno ali neposredno imetniki poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic, ki jim zagotavljajo:

1.      najmanj deset odstotni delež glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu klirinške družbe ali

2.      delež glasovalnih pravic ali pravic v kapitalu klirinške družbe, ki je manjši od deset odstotkov, vendar omogoča izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje klirinške družbe.

(2)Zaradi zagotavljanja varnega in skrbnega upravljanja klirinške družbe so lahko imetniki kvalificiranih deležev klirinške družbe le osebe, ki se po oceni Banke Slovenije štejejo kot primerne.

(3)Banka Slovenije presoja primernost imetnikov kvalificiranih deležev z vidika delovanja in vplivanja imetnika kvalificiranega deleža na varno in skrbno upravljanje klirinške družbe. Pri tem Banka Slovenije upošteva zlasti pravnoorganizacijsko obliko in dejavnosti, ki jih imetnik opravlja, njegov finančni položaj in druge značilnosti, pomembne za presojo njegovega vpliva na varno in skrbno upravljanje klirinške družbe.

K zahtevi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba se priloži:

1.      akt o ustanovitvi;

2.      navedbo in opis plačilnega sistema, ki ga klirinška družba namerava upravljati;

3.      poslovni načrt opravljanja storitev upravljanja plačilnega sistema za prva tri poslovna leta, iz katerega izhaja, da vložnik izpolnjuje tehnične, organizacijske, kadrovske in druge pogoje za varno in zanesljivo opravljanje storitev upravljanja plačilnega sistema (prvi odstavek 235. člena tega zakona);

4.      dokazila, da vložnik razpolaga z ustanovnim kapitalom iz 227. člena tega zakona;

5.      opis sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol iz drugega do četrtega odstavka 235. člena tega zakona;

6.      opis morebitne udeležbe v drugih plačilnih sistemih;

7.      navedbo oseb, ki so imetniki kvalificiranih deležev, velikost kvalificiranih deležev in dokazila o primernosti imetnikov kvalificiranih deležev, ki se presoja v skladu s tretjim odstavkom prejšnjega člena;

8.      navedbo oseb, ki so člani organov poslovodstva, in oseb, ki bodo neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi z upravljanjem plačilnega sistema, ter dokazila, da te osebe izpolnjujejo zahtevane pogoje iz prvega odstavka 32. člena tega zakona;

9.      navedbo pooblaščenih revizorjev ali revizijskih družb, če so že imenovani;

10.   drugo dokumentacijo, ki jo predpiše Banka Slovenije in iz katere izhaja, da klirinška družba izpolnjuje pogoje za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba.

(1)Banka Slovenije izda dovoljenje za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba, če vložnik izpolnjuje pogoje, določene v drugem odstavku 211. člena, 227., 228. in 235. členu tega zakona in predpisih, izdanih na njegovi podlagi.

(2)Če Banka Slovenije ugotovi, da vložnik ne izpolnjuje pogojev iz prejšnjega odstavka, zahtevo za izdajo dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema zavrne.

(1)Klirinška družba Banko Slovenije nemudoma obvesti o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka prejšnjega člena. K temu obvestilu priloži ustrezno spremenjeno dokumentacijo iz 230. člena tega zakona.

(2)Klirinška družba dokumentacijo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev in ohranjanje dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba hrani najmanj pet let od prenehanja razmerja oziroma stanja, na katero se nanaša, razen če posebni predpisi za določene listine ali podatke določajo daljši rok hrambe.

(1)Dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba preneha, če klirinška družba ne začne upravljati plačilnega sistema v enem letu od izdaje dovoljenja ali če za več kakor šest mesecev preneha upravljati plačilni sistem. Dovoljenje preneha z dnem, ko se izteče rok iz prvega stavka.

(2)Če se začne postopek stečaja ali prisilne likvidacije klirinške družbe v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje, preneha dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba z dnem začetka takega postopka. Sodišče sklep o začetku stečajnega postopka ali postopka prisilne likvidacije klirinške družbe vroči tudi Banki Slovenije.

(3)Dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba preneha, če pristojni organi klirinške družbe sprejmejo sklep o likvidaciji klirinške družbe. Dovoljenje preneha z dnem, ko je klirinška družba izbrisana iz sodnega registra.

(4)Dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba preneha, če pristojni organi klirinške družbe sprejmejo sklep o spremembi dejavnosti upravljavca plačilnega sistema, da upravljavec plačilnega sistema preneha upravljati plačilni sistem. Dovoljenje preneha z dnem, ko je sklep o spremembi dejavnosti vpisan v sodni register.

(5)Klirinška družba Banko Slovenije nemudoma obvesti o nastanku okoliščin iz prvega odstavka tega člena in o sprejetju sklepov iz tretjega in četrtega odstavka tega člena.

(6)Če nastopijo okoliščine iz prvega do četrtega odstavka tega člena izda Banka Slovenije odločbo, s katero ugotovi, da je dovoljenje za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba prenehalo.

(7)Klirinška družba z dnem, ko je dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba prenehalo v skladu s prvim do četrtim odstavkom tega člena, ne sme več sklepati novih poslov v zvezi z upravljanjem plačilnega sistema, glede katerega je dovoljenje prenehalo.

(1)Klirinška družba ves čas poslovanja zagotavlja kapital, ki mora vedno dosegati ali presegati višjo od vrednosti:

1.      ustanovnega kapitala, ki se zahteva na podlagi 227. člena tega zakona, ali

2.      kapitalske zahteve, ki je enaka najmanj višini tekočih poslovnih odhodkov klirinške družbe v zadnjih šestih mesecih.

(2)Če klirinška družba poleg upravljanja plačilnega sistema opravlja tudi druge storitve, se kapitalska zahteva na podlagi prejšnjega odstavka izračunava samo za tisti del njenega poslovanja, ki je povezan z upravljanjem plačilnih sistemov.

(3)Za izračun kapitala in kapitalske zahteve klirinške družbe se smiselno uporabljajo določbe 63. do 66. člena tega zakona in podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi 67. člena tega zakona.

(1)Klirinška družba ves čas veljavnosti dovoljenja za upravljanje plačilnih sistemov izpolnjuje organizacijske, kadrovske, tehnične in druge pogoje za varno in zanesljivo poslovanje pri upravljanju plačilnega sistema.

(2)Klirinška družba vzpostavi in vzdržuje zanesljiv in celovit sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol, ki zagotavlja njeno varno in skrbno poslovanje. Sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol sta sorazmerna z naravo, obsegom in kompleksnostjo upravljanja plačilnega sistema.

(3)Sistem upravljanja iz prejšnjega odstavka obsega:

1.      jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi razmerji glede odgovornosti klirinške družbe in

2.      učinkovite postopke ugotavljanja, ocenjevanja, obvladovanja, spremljanja in poročanja o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena klirinška družba.

(4)Sistem notranjih kontrol iz drugega odstavka tega člena vključuje tudi ustrezne administrativne in računovodske postopke.

(1)Za poslovne knjige in letna poročila klirinške družbe ter revidiranje letnih poročil se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ter zakona, ki ureja revidiranje, razen če je v tem zakonu določeno drugače.

(2)Letna poročila klirinške družbe pregleda revizor na način in pod pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje.

(3)Klirinška družba Banki Slovenije najpozneje v dveh mesecih po koncu poslovnega leta predloži nerevidirane računovodske izkaze za preteklo poslovno leto. Če klirinška družba poleg upravljanja plačilnega sistema po tem zakonu opravlja še druge dejavnosti ali storitve, Banki Slovenije poleg računovodskih izkazov predloži tudi ločene računovodske informacije iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida glede upravljanja plačilnega sistema.

(4)Klirinška družba Banki Slovenije v osmih dneh po prejemu revizorjevega poročila, vendar ne pozneje kot v šestih mesecih po koncu poslovnega leta, predloži:

1.      letno poročilo in

2.      revizorjevo poročilo o revidiranju letnega poročila z vsebino, kot je določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, vključno z mnenjem revizorja o ločenih računovodskih informacijah glede upravljanja plačilnega sistema kot klirinška družba.

(5)Glede obveznosti pooblaščenega revizorja klirinške družbe v razmerju do Banke Slovenije se smiselno uporablja 74. člen tega zakona.

(1)Klirinška družba države članice lahko upravlja plačilni sistem prek podružnice v Republiki Sloveniji ali neposredno, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje storitev upravljanja plačilnega sistema kot klirinška družba države članice.

(2)Klirinška družba tretje države lahko upravlja plačilni sistem prek podružnice v Republiki Sloveniji, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba tretje države.

(3)Glede pogojev za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba države članice ali tretje države in dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba države članice ali tretje države se smiselno uporabljajo določbe podpoglavja 12.5 tega zakona.

(1)Banka države članice lahko upravlja plačilni sistem prek podružnice v Republiki Sloveniji ali neposredno, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot banka države članice.

(2)Banka tretje države lahko upravlja plačilni sistem prek podružnice v Republiki Sloveniji, če pridobi dovoljenje Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot banka tretje države.

(3)Glede pogojev za upravljanje plačilnega sistema kot banka države članice ali tretje države in dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot banka države članice ali tretje države, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja bančništvo, glede pogojev, ki jih mora izpolnjevati banka za pridobitev dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnih sistemov.

Banka Slovenije predpiše podrobnejša pravila glede:

1.      kriterijev za opredelitev pomembnega plačilnega sistema v skladu z 200. členom tega zakona,

2.      zahtev za upravljavce plačilnih sistemov v skladu z določbami oddelka 12.3.4 tega zakona,

3.      vsebine, oblike, načina in rokov za poročanje o delovanju plačilnih sistemov v skladu s petim odstavkom 225. člena tega zakona, in

4.      vsebine zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema kot klirinška družba v skladu z 230. členom tega zakona.

(1)Zaupni podatki po tem zakonu so vsi podatki, dejstva in okoliščine o posameznem uporabniku, vključno z osebnimi podatki, s katerimi razpolaga ponudnik plačilnih storitev ali udeleženec plačilnega sistema.

(2)Ponudnik plačilnih storitev ali udeleženec plačilnega sistema varuje zaupne podatke iz prejšnjega odstavka, ne glede na način, na katerega je te podatke pridobil in teh podatkov ne sme sporočiti tretjim osebam, niti omogočiti, da bi jih uporabile tretje osebe, ali jih sami uporabiti za lastne namene.

(3)Člani organov ponudnika plačilnih storitev ali udeleženca plačilnega sistema, delničarji oziroma družbeniki, delavci oziroma druge osebe, ki so jim v zvezi z njihovim delom pri ponudniku plačilnih storitev ali udeležencu plačilnega sistema oziroma opravljanju storitev za ponudnika plačilnih storitev ali udeleženca plačilnega sistema na kakršenkoli način dostopni zaupni podatki iz prvega odstavka tega člena, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, niti omogočiti, da bi jih uporabile tretje osebe, ali jih sami uporabiti za lastne namene, razen če:

1.      uporabnik izrecno pisno pristane, da se sporočijo posamezni zaupni podatki,

2.      te podatke potrebuje nadzorni organ za nadzor, ki ga vodi v okviru svojih pristojnosti,

3.      te podatke zahteva komisija za preprečevanje korupcije v skladu z zakonom, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije ali jih zahteva sodišče, državno tožilstvo ali policija v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek,

4.      v primerih posredovanja podatkov nadrejenim osebam v zvezi z nadzorom na konsolidirani podlagi v skladu z zakonom, ki ureja finančne konglomerate, ali z drugim predpisom, ki se uporablja za konsolidirani nadzor, in

5.      v drugih primerih, kadar zakon izrecno določa dolžnost ponudnika plačilnih storitev oziroma udeleženca plačilnega sistema glede posredovanja zaupnih podatkov o posameznem uporabniku.

(4)Dolžnost varovanja zaupnih podatkov ne velja, če ponudnik plačilnih storitev, udeleženec plačilnega sistema ali oseba iz prejšnjega odstavka te podatke posreduje tožilstvu ali policiji z namenom, da naznani razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

(5)Poleg primerov iz tretjega in četrtega odstavka tega člena lahko ponudnik plačilnih storitev razkrije zaupne podatke tudi, če je to potrebno za izvedbo pogajanj za sklenitev ali izpolnjevanje pogodbe, ki jo ponudnik plačilnih storitev sklene v okviru običajne dejavnosti opravljanja plačilnih storitev, in če prejemnik zagotovi ustrezno varovanje zaupnosti podatkov. Ponudnik plačilnih storitev lahko za potrebe iz prvega stavka razkrije le tiste zaupne podatke v zvezi s stranko, ki so nujno potrebni za sklenitev ali izvajanje pogodbe.

(6)Ponudnik plačilnih storitev ali udeleženec plačilnega sistema za vsako posredovanje zaupnih podatkov zagotovi, da je mogoče pozneje ugotoviti, kateri zaupni podatki so bili posredovani, komu, kdaj in na kakšni podlagi, in sicer za obdobje desetih let po posredovanju teh podatkov.

Banka Slovenije oziroma drugi organi in osebe lahko podatke, ki so jih pridobili na podlagi prejšnjega člena, uporabijo izključno za namen, za katerega so bili pridobljeni in jih lahko posredujejo drugim osebam izključno pod pogoji, določenimi v tem ali drugem zakonu.

(1)Ponudniki plačilnih storitev in udeleženci plačilnih sistemov lahko zbirajo, obdelujejo in izmenjujejo naslednje zaupne podatke, vključno z osebnimi podatki o uporabnikih z namenom preprečevanja, preiskovanja ali odkrivanja goljufij ali prevar v zvezi s plačilnimi storitvami:

-        podatke o uporabnikih plačilnih storitev in tretjih osebah, ki so udeležene v goljufiji ali prevari oziroma poskusu te oziroma jim je ali bi jim lahko nastala škoda zaradi takega dogodka ali poskusa tega: ime in priimek oziroma naziv, stalno in začasno prebivališče oziroma sedež, matična številka, davčna številka, podatki o plačilnih računih, kartični podatki teh oseb in stanju ter prometu na teh računih, uporabljena metoda avtentikacije plačnika ter identifikacijski, avtentikacijski in komunikacijski podatki (telefonska številka, e-poštni naslov, IP naslov, revizijske sledi, korespondenca s stranko in drugi tovrstni podatki, ki so potrebni za učinkovito obravnavo zadeve) in

-        datum in opis dogodkov, povezanih z goljufijo ali prevaro oziroma poskusom te ter znesek predmetne plačilne transakcije.

(2)Ponudniki plačilnih storitev lahko zbirajo, obdelujejo in izmenjujejo zaupne podatke, vključno z osebnimi podatki o uporabnikih, tudi za namen opravljanja plačilnih storitev v skladu s 118. in 119. členom tega zakona, vendar le v obsegu, ki še omogoča opravljanje storitev odreditve plačil in storitev zagotavljanja informacij o računih, ter za namen izvajanja četrtega odstavka 143. člena tega zakona.

(3)Ponudniki plačilnih storitev lahko zaupne podatke, vključno z osebnimi, posredujejo tudi plačniku zaradi izvajanja petega odstavka 143. člena tega zakona z namenom omogočiti plačniku izterjavo denarnih sredstev od neupravičenega prejemnika plačila.

(4)Ponudniki plačilnih storitev in udeleženci plačilnih sistemov uporabnike obvestijo o obdelavi osebnih podatkov iz prvega in drugega odstavka tega člena ter jih obdelujejo v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov in drugimi predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov.

(5)Ponudniki plačilnih storitev in udeleženci plačilnih sistemov, ki obdelujejo osebne podatke iz prvega odstavka tega člena, te podatke na pisno zahtevo zaradi izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka posredujejo sodišču, državnemu tožilstvu, policiji in drugemu organu, ki te podatke potrebuje v postopku, ki ga vodi v skladu s svojimi pristojnostmi na področju preprečevanja, odkrivanja, dokazovanja in pregona kaznivih dejanj ali prekrškov, povezanih s plačilnimi goljufijami ali prevarami.

(1)Banka Slovenije je pristojna za nadzor nad bankami, plačilnimi institucijami, plačilnimi institucijami z opustitvijo in ponudniki storitev zagotavljana informacij o računih glede plačilnih storitev in pomožnih storitev, ki se opravljajo na območju Republike Slovenije, druge države članice in tretje države.

(2)Banka Slovenije je pristojna za nadzor nad plačilnimi sistemi in upravljavci plačilnih sistemov glede delovanja plačilnega sistema in upravljanja plačilnih sistemov.

(3)Banka Slovenije je v obsegu, določenem v podpoglavju 14.5 tega zakona, pristojna za nadzor nad osebami, ki v nasprotju z 20. členom tega zakona opravljajo plačilne storitve, nad osebami, ki v nasprotju s 158. členom tega zakona izdajajo elektronski denar, ter nad osebami, ki v nasprotju z 210. členom tega zakona upravljajo plačilne sisteme.

(4)Banka Slovenije je pristojna za nadzor nad izvajanjem Uredbe 2021/1230/EU.

(5)Banka Slovenije je pristojna za nadzor nad izvajanjem Uredbe 260/2012/EU.

(6)Banka Slovenije je pristojna za nadzor nad izvajanjem Uredbe 2015/751/EU.

(7)Banka Slovenije je pristojna za nadzor nad izvajanjem Uredbe 2015/847/EU, razen za nadzor nad izvajanjem 14. člena Uredbe 2015/847/EU, za katerega je pristojen Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja.

(8)Banka Slovenije je pristojna za nadzor nad izvajanjem smernic, priporočil in drugih pravnih aktov, ki jih izda Evropski bančni organ v skladu s 16. členom Uredbe 1093/2010/EU.

(9)Banka Slovenije je pristojna za nadzor nad bankami, družbami za izdajo elektronskega denarja in nad družbami za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo glede izdajanja elektronskega denarja in plačilnih ter pomožnih storitev, ki se opravljajo na območju Republike Slovenije, druge države članice in tretje države.

(10)Banka Slovenije je pristojna za nadzor nad ponudniki plačilnih storitev v zvezi z zagotavljanjem primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavo plačilnih računov in zagotavljanjem dostopa do osnovnih plačilnih računov, ki se opravljajo in zagotavljajo na območju Republike Slovenije, druge države članice in tretje države.

(11)Banka Slovenije odloči o uporabi smernic ali priporočil Evropskega nadzornega organa, ki zadeva plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja, plačilne sisteme in upravljavce plačilnih sistemov, ter lahko v celoti ali delno zavrne uporabo posameznih smernic ali priporočil, če so za to utemeljeni razlogi. Sklep o uporabi smernic ali priporočil iz prejšnjega stavka se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

(12)Za nadzor nad bankami v skladu s prvim in devetim odstavkom tega člena ter za izvajanje nadzora nad predpisi iz četrtega, petega in šestega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe od 245. do 259. člena tega zakona.

(1)Banka Slovenije z namenom preprečevanja in odvračanja ravnanj, ki pomenijo kršitev določb 1., 2., 3., 4., 5., 8., 13., 14. in 16. poglavja tega zakona, javno objavi informacije v zvezi z ukrepi nadzora in sankcijami zaradi prekrška, ki jih je izrekla zaradi kršitev določb 1., 2., 3., 4., 5., 8., 13., 14. in 16. poglavja tega zakona. Te informacije se objavijo v skladu s pravili, ki jih za razkritje informacij o izrečenih ukrepih določa zakon, ki ureja bančništvo.

(2)Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja z namenom preprečevanja in odvračanja ravnanj, ki pomenijo kršitev določb 14. člena Uredbe 2015/847/EU, javno objavi informacije v zvezi z ukrepi nadzora in sankcijami zaradi prekrška, ki jih je izrekel zaradi kršitev določbe 14. člena Uredbe 2015/847/EU. Te informacije se objavijo v skladu s pravili, ki jih za razkritje informacij o izrečenih ukrepih določa zakon, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma.

(razkritje informacij o izrečenih ukrepih)

(1)Banka Slovenije opravlja nadzor nad plačilno institucijo z namenom preverjanja, ali plačilna institucija ves čas poslovanja izpolnjuje zahteve iz tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

(2)Banka Slovenije pri opravljanju nadzora nad plačilno institucijo zlasti preverja:

1.      pogoje za varno in zanesljivo poslovanje,

2.      sistem upravljanja in sistem notranjih kontrol,

3.      ustreznost in izvajanje ukrepov za varovanje denarnih sredstev uporabnikov,

4.      primernost imetnikov kvalificiranih deležev in

5.      izpolnjevanje pogojev, ki jih za člane poslovodstva in osebe, ki so v plačilni instituciji neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, določa ta zakon.

(3)Banka Slovenije izvaja nadzor nad plačilno institucijo ob upoštevanju velikosti in sistemske pomembnosti plačilne institucije ter značilnosti, obsega in zapletenosti poslov, ki jih opravlja plačilna institucija. Nadzor je sorazmeren in prilagojen tveganjem, ki jim je izpostavljena plačilna institucija.

(1)Banka Slovenije opravlja nadzor nad plačilnimi institucijami z:

1.      izdajanjem dovoljenj,

2.      spremljanjem, zbiranjem in preverjanjem informacij plačilnih institucij ter drugih oseb, ki po določbah tega zakona oziroma drugih predpisov poročajo Banki Slovenije oziroma jo obveščajo o posameznih dejstvih in okoliščinah,

3.      opravljanjem pregledov poslovanja plačilnih institucij in

4.      izrekanjem ukrepov nadzora z odredbo ali odločbo.

(2)Banka Slovenije lahko plačilni instituciji pod pogoji, določenimi v tem zakonu, izreče naslednje ukrepe nadzora:

1.      odreditev odprave kršitev,

2.      odreditev posebnih ukrepov ali

3.      odvzem dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3)Za potrebe nadzora nad plačilno institucijo lahko Banka Slovenije zahteva ustrezna poročila in informacije od zastopnikov plačilne institucije in zunanjih izvajalcev plačilne institucije in opravi pregled njihovega poslovanja.

(4)Če je za nadzor zastopnika ali zunanjega izvajalca plačilne institucije pristojen drug organ, opravi Banka Slovenije pregled poslovanja tega zastopnika ali zunanjega izvajalca v sodelovanju s tem nadzornim organom v skladu z določbami podpoglavja 14.7 tega zakona. Za nadzor nad zastopniki in zunanjimi izvajalci plačilne institucije se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o nadzoru nad plačilno institucijo.

(1)Za opravljanje nadzora nad plačilnimi institucijami v skladu s prvim odstavkom 245. in 246. člena tega zakona plačujejo plačilne institucije Banki Slovenije letno nadomestilo za nadzor, ki ga glede na obseg plačilnih transakcij določa tarifa Banke Slovenije.

(2)Banka Slovenije določi nadomestilo iz prejšnjega odstavka največ v taki višini, da vsota nadomestil, ki jih plačajo vse plačilne institucije za posamezno leto, ne preseže dejanskih stroškov nadzora v tem letu, zmanjšanih za prihodke iz taks, ki se zaračunajo v zvezi s postopki za izdajo dovoljenj in postopki nadzora Banke Slovenije na podlagi tega zakona.

(3)Plačilna institucija plača letno nadomestilo za nadzor, izračunano na podlagi dejanskih stroškov nadzora v preteklem letu, v enkratnem znesku. Banka Slovenije izda račun za plačilo nadomestila do 31. marca v tekočem letu za preteklo leto.

(4)Če plačilna institucija ne plača nadomestila za nadzor iz prvega odstavka tega člena v enem mesecu po prejemu računa, Banka Slovenije plačilni instituciji z odločbo naloži plačilo.

(5)Odločba iz prejšnjega odstavka je izvršilni naslov.

(6)Banka Slovenije s podzakonskim predpisom določi podrobnejša pravila za določanje nadomestila iz prvega odstavka tega člena.

(1)Plačilna institucija na zahtevo Banke Slovenije posreduje vso dokumentacijo, poročila in informacije v zvezi s poslovanjem plačilne institucije, ki jih Banka Slovenije potrebuje za izvajanje nalog in pooblastil nadzora v skladu s tem zakonom. Plačilna institucija poročila in informacije posreduje v obliki in na način, ki ju določi Banka Slovenije.

(2)Poročila in informacije v zvezi s poslovanjem plačilne institucije, pomembne za nadzor nad plačilno institucijo, lahko Banka Slovenije zahteva tudi od članov poslovodstva plačilne institucije in oseb, ki so v plačilni instituciji neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, in od zaposlenih v plačilni instituciji.

(3)Banka Slovenije osebe iz prejšnjega odstavka pozove, da o zadevah iz prvega in drugega odstavka tega člena v roku, ki ne sme biti krajši od treh dni od dneva prejema poziva, izdelajo pisno poročilo, ali jih povabi, da o teh zadevah podajo ustno izjavo.

(1)Osebe, zaposlene pri Banki Slovenije, opravljajo posamezne naloge pri izvajanju nadzora Banke Slovenije na podlagi pogodbe o zaposlitvi in v skladu z internimi akti Banke Slovenije.

(2)Guverner Banke Slovenije lahko za opravljanje posameznih nalog pri izvajanju nadzora Banke Slovenije pooblasti pooblaščenega revizorja ali drugo strokovno usposobljeno osebo, ki ni zaposlena pri Banki Slovenije, če se za to osebo uveljavijo zahteve glede varovanja zaupnih informacij.

(1)Pregled poslovanja plačilne institucije opravi strokovni delavec oziroma delavka Banke Slovenije ali druga pooblaščena oseba Banke Slovenije, ki jo za opravljanje pregleda poslovanja plačilne institucije pooblasti guverner Banke Slovenije (v nadaljnjem besedilu: inšpektor Banke Slovenije).

(2)Plačilna institucija omogoči inšpektorju Banke Slovenije, da v skladu z zahtevo iz 251. člena tega zakona opravi pregled poslovanja plačilne institucije na sedežu plačilne institucije in v drugih prostorih, v katerih plačilna institucija oziroma druga oseba po njenem pooblastilu opravlja dejavnosti in posle, v zvezi s katerimi Banka Slovenije opravlja nadzor.

(3)Pregled poslovanja vključuje zlasti pregled poslovnih knjig, administrativnih oziroma poslovnih evidenc in druge poslovne dokumentacije plačilne institucije v skladu z zahtevo iz 251. člena tega zakona.

(4)Pregled poslovanja iz prvega odstavka tega člena opravlja Banka Slovenije ob delavnikih med 8. in 18. uro. Kadar je zaradi obsega ali narave pregleda to potrebno, lahko Banka Slovenije opravi pregled poslovanja tudi po 18. uri oziroma med dnevi, ki niso delavniki.

(5)Banka Slovenije pregled poslovanja opravlja tako, da ovira normalno poslovanje plačilne institucije samo toliko, kot je nujno za dosego namena nadzora.

(6)V zvezi s pregledom poslovanja se ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, o zapisniku.

(1)Zahteva za pregled poslovanja je plačilni instituciji vročena najmanj osem dni pred začetkom pregleda poslovanja.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek lahko Banka Slovenije zahtevo za pregled poslovanja predloži plačilni instituciji šele na dan začetka opravljanja pregleda poslovanja, če drugače ni mogoče doseči namena posameznega nadzora.

(3)Zahteva za pregled poslovanja obsega navedbo:

1.      poslovnih knjig, administrativnih oziroma poslovnih evidenc in druge poslovne dokumentacije, ki je predmet pregleda, in

2.      dokumentacije, ki jo mora plačilna institucija izročiti v obliki računalniških izpiskov oziroma kopij, in rok za predložitev.

(4)Zahteva za pregled poslovanja obsega tudi pravni pouk o pravnih posledicah, ki lahko nastopijo, če plačilna institucija ne bo ravnala v skladu z zahtevo za pregled poslovanja ali Banki Slovenije ne bo omogočila opravljanja pregleda poslovanja na način, določen v tem zakonu.

(5)Banka Slovenije lahko med opravljanjem pregleda poslovanja dopolni zahtevo za pregled poslovanja. Za dopolnitev zahteve se smiselno uporabljajo prvi do četrti odstavek tega člena.

(1)Plačilna institucija inšpektorju Banke Slovenije omogoči pregled vseh poslovnih knjig, poslovne dokumentacije in administrativnih oziroma poslovnih evidenc ter druge dokumentacije, v obsegu, potrebnem za izvajanje posameznega nadzora v skladu z zahtevo.

(2)Plačilna institucija inšpektorju izroči računalniške izpiske oziroma kopije poslovnih knjig, poslovne dokumentacije in administrativnih oziroma poslovnih evidenc.

(3)Člani poslovodstva in osebe, ki so v plačilni instituciji neposredno odgovorni za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, in zaposleni pri plačilni instituciji inšpektorju Banke Slovenije posredujejo poročila in informacije o vseh zadevah, pomembnih za pregled poslovanja v skladu z zahtevo.

(4)Plačilna institucija inšpektorjem Banke Slovenije zagotovi ustrezne prostore, v katerih lahko nemoteno in brez prisotnosti drugih oseb opravijo pregled poslovanja.

(5)Plačilna institucija zagotovi, da so v času, v katerem inšpektorji Banke Slovenije opravljajo pregled poslovanja, v prostorih, kjer se opravlja pregled, prisotne pooblaščene osebe plačilne institucije, ki lahko na zahtevo pooblaščenih oseb Banke Slovenije dajo ustrezna pojasnila v zvezi s poslovnimi knjigami, poslovno dokumentacijo, poslovnimi dogodki in administrativnimi oziroma poslovnimi evidencami, ki so predmet pregleda.

(1)Plačilna institucija, ki računalniško obdeluje podatke oziroma računalniško vodi poslovne knjige in druge evidence, inšpektorju Banke Slovenije zagotovi ustrezne pripomočke za pregled poslovnih knjig in evidenc ter preizkušanje ustreznosti računalniško obravnavanih podatkov.

(2)Plačilna institucija inšpektorju Banke Slovenije izroči dokumentacijo, iz katere je razviden popoln opis dela računovodskega sistema. Iz dokumentacije so razvidni podsistemi in datoteke računovodskega sistema. Dokumentacija zagotavlja vpogled v:

1.      računalniško rešitev,

2.      postopke v okviru računalniške rešitve,

3.      kontrole, ki zagotavljajo pravilno in zanesljivo obdelavo podatkov, in

4.      kontrole, ki preprečujejo nepooblaščeno dodajanje, spreminjanje ali brisanje hranjenih računalniških zapisov.

(3)Vsaka sprememba računalniške rešitve iz prvega odstavka tega člena je dokumentirana v časovnem zaporedju nastanka spremembe, skupaj z datumom spremembe. Iz dokumentacije je razvidna tudi vsaka sprememba oblike datotek.

(1)Če Banka Slovenije pri opravljanju nadzora ugotovi, da so pri plačilni instituciji podane ali bodo v naslednjih 12 mesecih verjetno podane kršitve predpisov iz prvega odstavka 245. člena tega zakona, ali če plačilna institucija ne ravna v skladu s prvim odstavkom 248. člena tega zakona, plačilno institucijo pisno obvesti o ugotovitvah in odredi, da preneha z ravnanji in odpravi kršitve ter v določenem roku Banki Slovenije predloži poročilo iz prvega odstavka 255. člena tega zakona.

(2)Če Banka Slovenije ugotovi kršitve pri vodenju poslovnih knjig oziroma administrativnih in drugih evidenc, ki jih mora voditi plačilna institucija, oziroma druge pomembnejše kršitve pri poslovanju plačilne institucije, lahko plačilni instituciji z odredbo o odpravi kršitev naloži tudi, da o odpravi kršitev predloži poročilo s pozitivnim mnenjem pooblaščenega revizorja, da so ugotovljene kršitve odpravljene.

(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko Banka Slovenije izda plačilni instituciji odredbo o odpravi kršitev brez predhodnega pisnega obveščanja, če pri opravljanju nadzora ugotovi kršitve predpisov, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, oziroma oceni, da so kršitve predpisov iz prvega odstavka 245. člena tega zakona ali bi zaradi neravnanja plačilne institucije v skladu s prvim odstavkom 248. člena tega zakona nastale posledice takšne narave, da je te kršitve plačilne institucije potrebno nemudoma odpraviti zaradi zagotavljanja finančne stabilnosti v državi ali varstva uporabnikov plačilnih storitev.

(1)Plačilna institucija odpravi ugotovljene kršitve v roku, določenem z odredbo, in Banki Slovenije dostavi poročilo o izvedenih aktivnostih (v nadaljnjem besedilu: poročilo o odpravi kršitev).

(2)Poročilu o odpravi kršitev je treba priložiti listine in druge dokaze, iz katerih izhaja, da so bile kršitve odpravljene.

(1)Če iz poročila o odpravi kršitev iz prvega odstavka prejšnjega člena in priloženih dokazov izhaja, da je plačilna institucija odpravila kršitve, ugotovljene z odredbo, Banka Slovenije v treh mesecih po prejemu celovitega poročila plačilne institucije o odpravi kršitev izda odločbo, s katero ugotovi, da so bile kršitve odpravljene (v nadaljnjem besedilu: ugotovitvena odločba o odpravljenih kršitvah).

(2)Banka Slovenije lahko pred izdajo ugotovitvene odločbe o odpravljenih kršitvah zahteva dopolnitev poročila ali opravi pregled poslovanja plačilne institucije v obsegu, potrebnem za ugotovitev, ali je plačilna institucija odpravila ugotovljene kršitve.

(3)Če Banka Slovenije pri opravljanju nadzora ugotovi, da je plačilna institucija kršila predpise iz prvega odstavka 245. člena tega zakona ali ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 248. člena tega zakona, vendar je plačilna institucija kršitve odpravila pred izdajo odredbe iz prvega odstavka 254. člena tega zakona, lahko Banka Slovenije ob upoštevanju pogojev iz četrtega odstavka tega člena izda ugotovitveno odločbo, s katero ugotovi, da je plačilna institucija kršila predpise iz prvega odstavka 245. člena tega zakona ali da ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 248. člena tega zakona in da je kršitev odpravila.

(4)Banka Slovenije izda ugotovitveno odločbo iz prejšnjega odstavka, če bi glede na naravo in pomen kršitev za varno in skrbno upravljanje plačilne institucije izdaja takšne odločbe in objava informacij na podlagi 244. člena tega zakona pomembno prispevala k izboljšanju praks upravljanja plačilnih institucij in preprečevanju ravnanj, ki pomenijo kršitev predpisov iz prvega odstavka 245. člena tega zakona ali ravnanj, ki niso v skladu s prvim odstavkom 248. člena tega zakona.

(5)Banka Slovenije pred izdajo ugotovitvene odločbe iz tretjega odstavka tega člena plačilno institucijo pisno obvesti o ugotovitvah v zvezi s kršitvami predpisov iz prvega odstavka 245. člena tega zakona ali o tem, da plačilna institucija ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 248. člena tega zakona ter o nameri, da bo izdala ugotovitveno odločbo o odpravljenih kršitvah, ter pozove plačilno institucijo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o izdaji ugotovitvene odločbe o odpravi kršitev.

(1)Banka Slovenije lahko za zagotovitev skladnosti poslovanja plačilne institucije s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, odredi naslednje posebne ukrepe:

1.      organu plačilne institucije ali osebam, ki so po zakonu ali aktih plačilne institucije pristojne za imenovanje članov poslovodstva oziroma oseb, ki so neposredno odgovorne za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, da zamenja člana poslovodstva oziroma osebo, ki je neposredno odgovoren oziroma odgovorna za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami, če preneha izpolnjevati pogoje iz 32. člena tega zakona ali jih ne izpolnjuje, če je na novo imenovan,

2.      kvalificiranemu imetniku zmanjšanje njegovega poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic v plačilni instituciji pod kvalificirani delež, če preneha izpolnjevati pogoje iz 33. člena tega zakona ali ga ne izpolnjuje, če je na novo pridobil kvalificirani delež,

3.      plačilni instituciji zvišanje kapitalske zahteve, izračunane po metodi, ki jo mora uporabljati v skladu z odločbo Banke Slovenije iz drugega ali petega odstavka 55. člena tega zakona, ali

4.      hibridni plačilni instituciji, da za namen opravljanja plačilnih storitev ustanovi ločeno pravno osebo.

(2)Banka Slovenije lahko z odredbo iz 3. točke prejšnjega odstavka odredi zvišanje kapitalske zahteve za največ 20 odstotkov. Pri odločanju Banka Slovenije upošteva kvaliteto sistema upravljanja s tveganji, podatkovnih zbirk o izgubah in sistema notranjih kontrol plačilne institucije. Z odredbo iz 3. točke prejšnjega odstavka Banka Slovenije določi tudi ukrepe, ki jih mora izpolniti plačilna institucija, da bi zanjo prenehalo veljati izredno zvišanje kapitalske zahteve.

(3)Banka Slovenije izda odredbo iz 4. točke prvega odstavka tega člena, če oceni, da je ali bi lahko bila zaradi dejavnosti hibridne plačilne institucije, ki niso plačilne storitve, verjetno ogrožena finančna stabilnost hibridne plačilne institucije ali oteženo opravljanje nadzora nad hibridno plačilno institucijo v skladu z določbami tega zakona in če oceni, da bodo z ustanovitvijo ločene pravne osebe te okoliščine odpravljene.

(4)Za odreditev posebnih ukrepov na podlagi tega člena se smiselno uporabljajo določbe oddelka 14.2.3 tega zakona o odreditvi odprave kršitev. Pri smiselni uporabi določb oddelka 14.2.3 tega zakona se namesto besedila »odprava kršitev« uporablja besedilo »izvršitev posebnih ukrepov«.

(1)Dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se lahko odvzame, če so v plačilni instituciji podane kršitve iz drugega odstavka tega člena in hkrati niso podane okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da bodo ti razlogi v ustreznem roku verjetno odpravljeni.

(2)Dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija se lahko odvzame, če:

1.      je plačilna institucija pridobila dovoljenje z navajanjem neresničnih podatkov,

2.      plačilna institucija ne izpolnjuje več pogojev iz 36. člena tega zakona ali Banke Slovenije ne obvesti o večjih spremembah glede izpolnjevanja pogojev,

3.      če plačilna institucija ne ravna v skladu z odredbo in ne odpravi kršitev ali ne izvrši ukrepov, ki jih zahteva Banka Slovenije, in ugotovljenih kršitev ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi nadzora,

4.      bi bila z nadaljnjim opravljanjem plačilnih storitev ogrožena stabilnost plačilnega sistema ali zaupanje vanj,

5.      če so podane okoliščine, zaradi katerih je oteženo učinkovito opravljanje nadzora nad plačilno institucijo, in z drugimi ukrepi nadzora ni mogoče odpraviti kršitve.

(3)Za namen iz 5. točke prejšnjega odstavka se šteje, da je izvajanje učinkovitega nadzora oteženo zlasti, če je plačilna institucija poslovno ali lastniško povezana z drugimi družbami ali posamezniki na način, da zaradi medsebojnih povezav med temi osebami ni mogoče celovito oceniti tveganj, ki nastanejo za plačilno institucijo.

(4)Če plačilna institucija ne izpolnjuje tehničnih, kadrovskih, organizacijskih oziroma drugih pogojev za opravljanje posameznih vrst plačilnih storitev, lahko Banka Slovenije namesto odvzema dovoljenja z odločbo plačilni instituciji prepove opravljati te plačilne storitve. Za postopek v zvezi z izrekom prepovedi opravljanja posameznih vrst plačilnih storitev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja bančništvo, glede postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev.

(5)Banka Slovenije na svoji spletni strani in v registrih iz 79. in 84. člena tega zakona objavi informacijo o odvzemu dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(6)Banka Slovenije Evropski bančni organ uradno obvesti o razlogih za odvzem dovoljenja.

(1)Z odločbo o odvzemu dovoljenja lahko Banka Slovenije, v primerih, če glede na težo kršitve oceni, da bo plačilna institucija kršitve odpravila v postavljenem roku, hkrati izreče, da se odvzem dovoljenja ne bo izvršil, če plačilna institucija v preizkusni dobi, ki ne sme biti krajša od šestih mesecev in ne daljša od dveh let od dneva izdaje odločbe, ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje.

(2)Kadar Banka Slovenije v skladu s prejšnjim odstavkom plačilni instituciji izreče pogojni odvzem dovoljenja, lahko določi, da bo poleg primerov iz prejšnjega odstavka odvzem dovoljenja izvršen tudi, če plačilna institucija v določenem roku ne odpravi kršitev, zaradi katerih ji je bil izrečen pogojni odvzem dovoljenja. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi Banka Slovenije v mejah preizkusne dobe.

(3)Banka Slovenije prekliče pogojni odvzem dovoljenja iz prvega odstavka tega člena in dovoljenje odvzame, če plačilna institucija v preizkusni dobi stori novo kršitev, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje, ali če ne izpolni dodatnih pogojev iz prejšnjega odstavka.

(1)Za nadzor nad plačilnimi institucijami z opustitvijo se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o nadzoru nad plačilnimi institucijami, če ni v tem členu določeno drugače.

(2)Če Banka Slovenije ugotovi, da plačilna institucija z opustitvijo ne izpolnjuje več pogojev iz 2. ali 3. točke drugega odstavka 76. člena tega zakona, ji odredi poseben ukrep, da v 30 dneh zagotovi izpolnjevanje teh pogojev ali da v tem roku vloži zahtevo za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v skladu s tem zakonom.

(3)Banka Slovenije plačilni instituciji z opustitvijo odvzame dovoljenje za opravljanje storitev denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo, če plačilna institucija z opustitvijo ne ravna v skladu z odredbo za izvedbo posebnega ukrepa iz prejšnjega odstavka.

(1)Za nadzor nad družbami za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o nadzoru nad družbo za izdajo elektronskega denarja, če ni v tem členu določeno drugače.

(2)Če Banka Slovenije ugotovi, da družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo ne izpolnjuje več pogojev iz prvega odstavka 167. člena tega zakona, ji odredi poseben ukrep, da v roku 30 dni zagotovi izpolnjevanje teh pogojev ali da v tem roku v skladu s 161. členom tega zakona zaprosi za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za izdajanje elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja v skladu s tem zakonom.

(3)Banka Slovenije družbi za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo odvzame dovoljenje za izdajanje elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, če družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo ne ravna v skladu z odredbo za izvedbo posebnega ukrepa iz prejšnjega odstavka.

(1)Banka Slovenije opravlja nadzor nad upravljavci plačilnih sistemov z namenom preverjanja, ali upravljavec plačilnega sistema izpolnjuje zahteve iz 12. poglavja tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

(2)Za nadzor nad upravljavci plačilnih sistemov se smiselno uporabljajo določbe podpoglavja 14.2 tega zakona. Pri smiselni uporabi določb iz prvega stavka se namesto izraza »plačilna institucija« uporablja izraz »upravljavec plačilnega sistema«.

(1)Za opravljanje nadzora nad upravljavci plačilnih sistemov v skladu s prejšnjim členom plačujejo upravljavci plačilnih sistemov Banki Slovenije letno nadomestilo za nadzor, ki ga glede na obseg plačilnih transakcij v plačilnem sistemu določi Banka Slovenije v svoji tarifi.

(2)Banka Slovenije določi nadomestilo iz prejšnjega odstavka največ v taki višini, da vsota nadomestil, ki jih plačajo upravljavci plačilnih sistemov za posamezno leto, ne preseže dejanskih stroškov nadzora nad upravljavci plačilnih sistemov v tem letu, zmanjšanih za prihodke iz taks, ki se zaračunajo v zvezi s postopki za izdajo dovoljenj in postopki nadzora Banke Slovenije na podlagi tega zakona.

(3)Upravljavec plačilnega sistema plača letno nadomestilo za nadzor, izračunano na podlagi dejanskih stroškov nadzora v preteklem letu, v enkratnem znesku. Banka Slovenije izda račun za plačilo nadomestila do 31. marca v tekočem letu za preteklo leto.

(4)Če upravljavec plačilnega sistema ne plača nadomestila za nadzor iz prvega odstavka tega člena v enem mesecu po prejemu računa, Banka Slovenije upravljavcu z odločbo naloži plačilo.

(5)Odločba iz prejšnjega odstavka je izvršilni naslov.

(6)Banka Slovenije s podzakonskim predpisom določi podrobnejša pravila za določanje nadomestila iz prvega odstavka tega člena.

(1)Za nadzor nad ponudnikom storitev pretvorbe valut, ki ni ponudnik plačilnih storitev, in opravlja storitve pretvorbe valut na bankomatu ali na prodajnem mestu na podlagi Uredbe 2021/1230/EU in tega zakona (v nadaljevanju: ponudnik storitev pretvorbe valut), se smiselno uporabljajo določbe 246. člena, 248. do 253. člena in 255. člena tega zakona, če ni v tem členu določeno drugače.

(2)Če Banka Slovenije pri opravljanju nadzora ugotovi, da so pri ponudniku storitev pretvorbe valut podane ali bodo v naslednjih 12 mesecih verjetno podane kršitve Uredbe 2021/1230/EU ali tega zakona, ali če ponudnik storitev pretvorbe valut ne ravna v skladu s prvim odstavkom 248. člena tega zakona, ponudnika storitev pretvorbe valut pisno obvesti o ugotovitvah in odredi, da preneha z ravnanji in odpravi kršitve ter v odredbi določenem roku Banki Slovenije predloži poročilo o odpravi kršitev iz 255. člena tega zakona.

(3)Če iz poročila o odpravi kršitev iz prejšnjega odstavka in priloženih dokazov izhaja, da je ponudnik storitev pretvorbe valut odpravil kršitve, ugotovljene z odredbo, Banka Slovenije v treh mesecih po prejemu celovitega poročila ponudnika storitev pretvorbe valut o odpravi kršitev izda odločbo, s katero ugotovi, da so bile kršitve odpravljene.

(4)Banka Slovenije lahko pred izdajo odločbe iz prejšnjega odstavka zahteva dopolnitev poročila ali opravi pregled ponudnika storitev pretvorbe valut v obsegu, potrebnem za ugotovitev, ali je ponudnik storitev pretvorbe valut odpravil ugotovljene kršitve.

(5)Če Banka Slovenije pri opravljanju nadzora ugotovi, da je ponudnik storitev pretvorbe valut kršil določbe Uredbe 2021/1230/EU ali tega zakona, vendar je kršitve oziroma verjetne kršitve odpravil pred izdajo odredbe o odpravi teh kršitev, lahko Banka Slovenije, z upoštevanjem pogojev iz šestega odstavka tega člena izda ugotovitveno odločbo, s katero ugotovi, da je ponudnik storitev pretvorbe valut kršil določbe Uredbe 2021/1230/EU ali tega zakona in da je ugotovljene kršitve odpravil.

(6)Banka Slovenije izda ugotovitveno odločbo iz prejšnjega odstavka, če lahko glede na naravo in pomen kršitev iz drugega odstavka tega člena za zagotavljanje pravne varnosti in zaščite uporabnikov izdaja takšne odločbe in objava informacij na podlagi 244. člena tega zakona pomembno prispevata k izboljšanju praks pri zagotavljanju storitve pretvorbe valut na bankomatu ali na prodajnem mestu.

(7)Banka Slovenije pred izdajo ugotovitvene odločbe iz petega odstavka tega člena ponudnika storitev pretvorbe valut pisno obvesti o ugotovitvah v zvezi s kršitvami iz drugega odstavka tega člena in o nameri, da bo izdala ugotovitveno odločbo o odpravljenih kršitvah, ter ga pozove, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o izdaji ugotovitvene odločbe o odpravi kršitev Uredbe 2021/1230/EU ali tega zakona.

(1)Če ponudnik storitev pretvorbe valut ne ravna v skladu z odredbo o odpravi kršitev iz drugega odstavka prejšnjega člena, mu Banka Slovenije izda odredbo, s katero mu naloži, da do odprave kršitev ugotovljenih z odredbo o odpravi kršitev, preneha opravljati storitve pretvorbe valut na bankomatu ali na prodajnem mestu (v nadaljnjem besedilu: odredba o prenehanju opravljanja storitev pretvorbe valut).

(2)V odredbi o prenehanju opravljanja storitev pretvorbe valut Banka Slovenije ponudniku storitev pretvorbe valut naloži, da v roku, ki ne sme biti krajši od osem in ne daljši od 15 dni, predloži poročilo, v katerem opiše ukrepe, ki jih je izvedel v zvezi s prenehanjem opravljanja storitev pretvorbe valut, in v katerem se lahko izjavi o utemeljenosti razlogov za izdajo odredbe o prenehanju opravljanja storitev pretvorbe valut. Ponudnik storitev pretvorbe valut poročilu priloži dokaze, iz katerih izhaja, da je izvedel ukrepe v zvezi s prenehanjem opravljanja storitev pretvorbe valut.

(1)Če oseba v nasprotju z 20. členom tega zakona, opravlja plačilne storitve, ji Banka Slovenije izda odredbo, s katero ji naloži, da preneha opravljati te dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: odredba o prenehanju opravljanja plačilnih storitev).

(2)Banka Slovenije lahko še pred izdajo odredbe o prenehanju opravljanja plačilnih storitev opravi pregled poslovnih knjig in druge dokumentacije osebe, opravi pregled poslovanja in zbere druge dokaze o tem, ali oseba opravlja plačilne storitve. Za zbiranje informacij in pregled poslovanja pravne osebe se smiselno uporabljajo določbe 248. do 253. člena tega zakona.

(3)V odredbi o prenehanju opravljanja plačilnih storitev Banka Slovenije osebi naloži, da v roku, ki ne sme biti krajši od osem in ne daljši od 15 dni, predloži poročilo, v katerem opiše ukrepe, ki jih je izvedla v zvezi s prenehanjem opravljanja plačilnih storitev, in v katerem se oseba lahko izjavi o utemeljenosti razlogov za izdajo odredbe. Oseba poročilu priloži dokaze, iz katerih izhaja, da je izvedla ukrepe v zvezi s prenehanjem opravljanja plačilnih storitev

(4)Če se oseba, ki ni pridobila dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev, pri opravljanju dejavnosti predstavlja kot plačilna institucija, ji Banka Slovenije izda odredbo, s katero ji naloži, da preneha s tem ravnanjem (v nadaljnjem besedilu: odredba o prenehanju opravljanja dejavnosti kot plačilna institucija).

(5)Za odredbo o prenehanju opravljanja dejavnosti kot plačilna institucija se smiselno uporabljata drugi in tretji odstavek tega člena.

(6)Če Banka Slovenije v zvezi z osebo, ki ni pridobila dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev, ugotovi okoliščine iz prvega ali četrtega odstavka tega člena, vendar je ta oseba kršitve odpravila pred izdajo odredbe iz prvega ali četrtega odstavka tega člena, lahko Banka Slovenije, pod pogoji iz osmega odstavka tega člena, izda ugotovitveno odločbo, s katero ugotovi, da je oseba kršila določbe tega zakona in da je ugotovljeno kršitev odpravila.

(7)Banka Slovenije izda ugotovitveno odločbo iz prejšnjega odstavka, če lahko glede na naravo in pomen kršitev iz prvega oziroma četrtega odstavka tega člena za zagotavljanje pravne varnosti in zaščite uporabnikov izdaja takšne odločbe in objava informacij na podlagi 244. člena tega zakona pomembno prispevata k izboljšanju praks upravljanja plačilnih institucij.

(8)Banka Slovenije pred izdajo ugotovitvene odločbe iz šestega odstavka tega člena kršitelja pisno obvesti o ugotovitvah v zvezi s kršitvami iz prvega ali četrtega odstavka tega člena in o nameri, da bo izdala ugotovitveno odločbo o odpravljenih kršitvah, ter ga pozove, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o izdaji ugotovitvene odločbe o odpravi kršitev.

(1)Če oseba v nasprotju s 158. členom tega zakona, izdaja elektronski denar, ji Banka Slovenije izda odredbo, s katero ji naloži, da preneha izdajati elektronski denar (v nadaljnjem besedilu: odredba o prenehanju izdajanja elektronskega denarja).

(2)Banka Slovenije lahko še pred izdajo odredbe o prenehanju izdajanja elektronskega denarja opravi pregled poslovnih knjig in druge dokumentacije osebe, opravi pregled poslovanja ter zbere druge dokaze o tem, ali oseba izdaja elektronski denar. Za zbiranje informacij in pregled poslovanja pravne osebe se smiselno uporabljajo določbe 248. do 253. člena tega zakona.

(3)Banka Slovenije v odredbi o prenehanju izdajanja elektronskega denarja osebi naloži, da v roku, ki ne sme biti krajši od osem in ne daljši od 15 dni, predloži poročilo, v katerem opiše ukrepe, ki jih je izvedla v zvezi s prenehanjem izdajanja elektronskega denarja, in v katerem se oseba lahko izjavi o utemeljenosti razlogov za izdajo odredbe. Oseba poročilu priloži dokaze, iz katerih izhaja, da je izvedla ukrepe v zvezi s prenehanjem izdajanja elektronskega denarja.

(4)Če se oseba, ki ni pridobila dovoljenja za izdajanje elektronskega denarja, pri opravljanju dejavnosti predstavlja kot družba za izdajo elektronskega denarja, ji Banka Slovenije izda odredbo, s katero ji naloži, da preneha s tem ravnanjem (v nadaljnjem besedilu: odredba o prenehanju opravljanja dejavnosti kot družba za izdajo elektronskega denarja).

(5)Za odredbo o prenehanju opravljanja dejavnosti kot družba za izdajo elektronskega denarja se smiselno uporabljata drugi in tretji odstavek tega člena.

(6)Če Banka Slovenije v zvezi z osebo, ki ni pridobila dovoljenja za izdajanje elektronskega denarja, ugotovi okoliščine iz prvega ali četrtega odstavka tega člena, vendar je ta oseba kršitve odpravila pred izdajo odredbe iz prvega ali četrtega odstavka tega člena, lahko Banka Slovenije pod pogoji iz osmega odstavka tega člena izda ugotovitveno odločbo, s katero ugotovi, da je oseba kršila določbe tega zakona in da je ugotovljeno kršitev odpravila.

(7)Banka Slovenije izda ugotovitveno odločbo iz prejšnjega odstavka, če lahko glede na naravo in pomen kršitev iz prvega oziroma četrtega odstavka tega člena za zagotavljanje pravne varnosti in zaščite uporabnikov izdaja takšne odločbe in objava informacij na podlagi 244. člena tega zakona pomembno prispevata k izboljšanju praks upravljanja družb za izdajo elektronskega denarja.

(8)Banka Slovenije pred izdajo ugotovitvene odločbe iz šestega odstavka tega člena kršitelja pisno obvesti o ugotovitvah v zvezi s kršitvami iz prvega odstavka tega člena in o nameri, da bo izdala ugotovitveno odločbo o odpravljenih kršitvah, in ga pozove, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o izdaji ugotovitvene odločbe o odpravi kršitev.

(1)Če oseba upravlja plačilni sistem brez dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnih sistemov po tem zakonu, izda Banka Slovenije odredbo, s katero ji naloži, da preneha z opravljanjem teh dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: odredba o prenehanju upravljanja plačilnega sistema).

(2)Če osebe iz prvega odstavka 204. člena tega zakona opravljajo poravnavo medsebojnih denarnih obveznosti v smislu 198. člena tega zakona brez dovoljenja Banke Slovenije za upravljanje plačilnega sistema, izda Banka Slovenije odredbo, s katero tem osebam naloži, da prenehajo s poravnavo medsebojnih denarnih obveznosti v smislu 198. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: odredba o prenehanju opravljanja poravnave medsebojnih denarnih obveznosti).

(3)Za odredbo iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo drugi do osmi odstavek 264. člena tega zakona.

(1)Banka Slovenije izda odločbo, s katero ugotovi, da obstaja razlog za prisilno likvidacijo pravne osebe (v nadaljnjem besedilu: odločba o ugotovitvi razloga za prisilno likvidacijo), če pravna oseba ne ravna po:

1.      odredbi o prenehanju opravljanja plačilnih storitev iz 264. člena tega zakona oziroma po odredbi o prenehanju izdajanja elektronskega denarja iz 265. člena tega zakona, ali

2.      odredbi o prenehanju upravljanja plačilnega sistema ali po odredbi o prenehanju opravljanja poravnave medsebojnih denarnih obveznosti iz prejšnjega člena.

(2)Banka Slovenije lahko izda odločbo iz prejšnjega odstavka tudi, če pravna oseba pooblaščeni osebi Banke Slovenije ne omogoči pregleda ali če kako drugače ovira opravljanje nadzora iz drugega odstavka 264. člena, drugega odstavka 265. člena tega zakona in tretjega odstavka prejšnjega člena.

(3)Odločba o ugotovitvi razloga za likvidacijo je obrazložena.

(4)Banka Slovenije na podlagi dokončne odločbe o ugotovitvi razloga za prisilno likvidacijo predlaga pristojnemu sodišču, da v skladu z zakonom, ki ureja prisilno prenehanje gospodarskih družb, zoper pravno osebo začne postopek prisilne likvidacije.

(5)Sodišče izda sklep o začetku postopka prisilne likvidacije pravne osebe na podlagi predloga Banke Slovenije iz prejšnjega odstavka brez ponovnega preizkusa pogojev za začetek tega postopka v treh delovnih dneh od vložitve predloga.

(6)Proti sklepu o začetku postopka prisilne likvidacije iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.

(7)Banka Slovenije je oproščena plačila taks v postopku prisilne likvidacije, ki ga sodišče začne na njen predlog iz tretjega odstavka tega člena.

(1)Banka Slovenije je pristojna zbirati in obdelovati informacije o vseh dejstvih in okoliščinah, vključno z osebnimi podatki, ki jih je pridobila v zvezi z izvrševanjem svojih nalog in pristojnosti, določenih s tem zakonom.

(2)Državni organi in nosilci javnih pooblastil na zahtevo Banke Slovenije posredujejo vse informacije, ki jih ta potrebuje za izvajanje svojih nalog in pristojnosti pri opravljanju nadzora na podlagi tega zakona.

(3)Za informacije iz prvega odstavka tega člena se štejejo zlasti informacije o:

1.      pogojih za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev, izdajanje elektronskega denarja, upravljanje plačilnih sistemov in drugih dovoljenj, ki jih je izdala Banka Slovenije na podlagi tega zakona;

2.      članih poslovodstva plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja ali udeleženca plačilnega sistema in o osebah, odgovornih za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami oziroma izdajanjem elektronskega denarja oziroma za vodenje poslov v zvezi z upravljanjem plačilnega sistema, presojo pogojev za opravljanje funkcije poslovodstva ali funkcije odgovorne osebe;

3.      poslovanju plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja ali udeleženca plačilnega sistema v drugih državah članicah in poslovanju plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja ali udeleženca plačilnega sistema države članice v Republiki Sloveniji;

4.      poslovanju plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja ali udeleženca plačilnega sistema v tretjih državah in poslovanju plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja ali udeleženca plačilnega sistema tretje države v Republiki Sloveniji;

5.      finančnem položaju in poslovanju plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja, udeleženca plačilnega sistema, imetnikov kvalificiranih deležev, nadrejenih in podrejenih družb ter drugih pravnih oseb, nad katerimi je Banka Slovenije pristojna opravljati nadzor;

6.      okoliščinah v zvezi s presojo pogojev za izdajo dovoljenja imetniku kvalificiranega deleža;

7.      okoliščinah v zvezi z dejavnostjo drugih oseb, kadar so razlogi za sum glede opravljanja plačilnih storitev, izdajanja elektronskega denarja ali upravljanja plačilnih sistemov v nasprotju s tem zakonom.

(1)Zaupne informacije po tem zakonu so vse informacije, ki jih pri opravljanju nadzora in drugih nalog po tem zakonu pridobi Banka Slovenije od subjektov nadzora ali drugih oseb oziroma jih izdela Banka Slovenije za namene opravljanja nadzora,vključno z internimi ocenami in poročili Banke Slovenije o poslovanju posameznega subjekta nadzora.

(2)Zaposleni v Banki Slovenije, revizorji in drugi strokovnjaki,ki delajo ali so delali po pooblastilu Banke Slovenije, morajo vse informacije, ki so jih pridobili pri opravljanju nalog za Banko Slovenije, v zvezi z izvajanjem njenih nalog in pristojnostinadzora, varovati kot zaupne in jih ne smejo razkriti nobeni drugi osebi ali državnemu organu, razen če ta zakon določa drugače.

(3)Če zakon ne določa drugače, Banka Slovenije zaupnih informacij o posameznem subjektu nadzora ne sme razkriti drugi osebi ali državnemu organu, razen v obliki povzetka, iz katerega ni mogoče prepoznati posameznih subjektov, na katere se zaupne informacije nanašajo.

(4)Prepoved iz drugega in tretjega odstavka tega člena ne velja:

1.      za zaupne informacije, ki so potrebne za izvedbo kazenskega ali predkazenskega postopka,

2.      v primeru stečaja ali prisilne likvidacije plačilne institucije, plačilne institucije z opustitvijo, ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih, družbe za izdajo elektronskega denarja, družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo ali udeleženca plačilnega sistema glede zaupnih informacij, ki so potrebne za uveljavljanje terjatev upnikov do plačilne institucije in za izvedbo drugih dejanj v stečajnem postopku ali postopku prisilne likvidacije ter s tema postopkoma povezanih pravdnih postopkov, razen glede informacij, ki se nanašajo tudi na druge osebe, ki so bile udeležene pri poskusih finančne reorganizacije plačilne institucije,

3.      za informacije o dovoljenjih za opravljanje plačilnih storitev, o dovoljenjih za izdajanje elektronskega denarja, o dovoljenjih za upravljanje plačilnih sistemov ter o dovoljenjih za pridobitev kvalificiranega deleža,

4.      v drugih primerih, ko zakon izrecno določa, da Banka Slovenije ali oseba iz drugega odstavka tega člena zaupne informacije lahko razkrije javnosti ali določenim prejemnikom.

(5)Obveznost varovanja zaupnih informacij iz prvega do tretjega odstavka tega člena velja tudi za informacije, ki jih Banka Slovenije oziroma osebe iz drugega odstavka tega člena pridobijo na podlagi izmenjave informacij z drugimi nadzornimi organi.

(6)Banka Slovenije obdeluje osebne podatke, ki jih pridobi v okviru izvajanja nalog in pooblastil, določenih s tem zakonom, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, ter Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L št. 8 z dne 12. 1. 2001, str. 1) popravljena s Popravkom Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L št. 164 z dne 26. 6. 2007, str. 36).

(1)Banka Slovenije sme zaupne informacije iz 269. člena tega zakona uporabiti samo za naslednje namene:

1.      da preveri pogoje za izdajo dovoljenj, o katerih odloča na podlagi tega zakona;

2.      da izreka ukrepe nadzora in odloča o drugih ukrepih, za katere je pooblaščena v skladu s tem ali drugim zakonom;

3.      da izreka kazni za prekrške in vloži ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja; in

4.      v postopkih sodnega varstva proti odločbam, ki jih je izdala, in drugih sodnih postopkih, ki se vodijo v zvezi z izvajanjem njenih nalog in pristojnosti na podlagi tega zakona ali predpisov EU.

(2)Banka Slovenije lahko zaupne informacije v zvezi s posamezno plačilno institucijo, plačilno institucijo z opustitvijo, ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih, družbo za izdajo elektronskega denarja, družbo za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo ali udeležencem plačilnega sistema razkrije drugim osebam izključno pod pogoji, določenimi v zakonu.

(3)Ne glede na določbe tega člena se za zahteve, ki jih Banka Slovenije prejme na podlagi zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, uporabljajo določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.

(1)Banka Slovenije lahko razkrije zaupne informacije naslednjim osebam:

1.      subjektom, ki jim lahko Banka Slovenije razkrije informacije, ki jih je pridobila pri opravljanju nadzora nad bankami v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, in pod pogoji iz zakona, ki ureja bančništvo,

2.      organom Republike Slovenije ali druge države članice, ki so pristojni za izdajo dovoljenj plačilnim institucijam, plačilnim institucijam z opustitvijo, ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih, družbam za izdajo elektronskega denarja in družbam za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo ter za nadzor nad plačilnimi institucijami, plačilnimi institucijami z opustitvijo, družbami za izdajo elektronskega denarja in družbami za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo,

3.      organom Republike Slovenije ali druge države članice, pristojnim za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma,

4.      organom Republike Slovenije ali druge države članice, pristojnim za nadzor nad varstvom osebnih podatkov,

5.      organom Republike Slovenije ali druge države članice, pristojnim za opravljanje pregleda nad delovanjem plačilnih sistemov in upravljavci plačilnih sistemov.

(2)Banka Slovenije lahko osebam iz prejšnjega odstavka razkrije le tiste zaupne informacije, ki jih organ oziroma oseba potrebuje za izvajanje svojih nalog ali pristojnosti v skladu z veljavnimi predpisi, ki urejajo njihovo delovanje in pristojnosti. Če zaupne informacije vključujejo zaupne podatke o posamezni stranki, se ti podatki posredujejo subjektom iz prejšnjega odstavka le, če bi zaupne podatke, ob upoštevanju drugega odstavka 240. člena tega zakona, lahko ti subjekti zahtevali tudi neposredno od plačilne institucije, plačilne institucije z opustitvijo, ponudnika storitev zagotavljanja informacij o računih, družbe za izdajo elektronskega denarja, družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo ali udeleženca plačilnega sistema.

(3)Osebe, ki pridobijo zaupne informacije na podlagi tega člena, smejo te informacije uporabiti samo za izvajanje svojih pristojnosti nadzora oziroma nalog iz prvega odstavka tega člena in jih ne smejo razkriti drugi osebi ali državnemu organu, razen v primerih iz četrtega odstavka 269. člena tega zakona.

(1)Banka Slovenije lahko zaupne informacije razkrije Državnemu zboru, kadar ta v skladu z zakonsko določenimi pooblastili izvaja nadzor nad delovanjem Banke Slovenije v zvezi z izvajanjem njenih nalog in pooblastil pri opravljanju nadzora, in le v obsegu, ko je posredovanje posameznih zaupnih informacij nujno za izvajanje pooblastil nadzora nad delovanjem Banke Slovenije.

(2)Državni zbor mora te informacije varovati kot zaupne in jih ne sme razkriti drugi osebi ali državnemu organu, razen v primerih iz četrtega odstavka 269. člena tega zakona.

(3)Banka Slovenije sme zaupne informacije, ki jih je pridobila od nadzornega organa druge države članice ali pri opravljanju pregleda poslovanja podružnice, zastopnika ali zunanjega izvajalca plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja ali udeleženca plačilnega sistema države članice po tem zakonu, Državnemu zboru razkriti samo s soglasjem nadzornega organa te države članice.

(1)Banka Slovenije lahko razkrije zaupne informacije osebam iz tretje države, ki imajo položaj osebe iz prvega odstavka 271. člena tega zakona, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.      je Republika Slovenija s tretjo državo sklenila dogovor o sodelovanju med navedenimi organi Republike Slovenije in te tretje države, s katerimi je dogovorjena medsebojna izmenjava zaupnih informacij;

2.      se za navedene osebe tretje države v tej državi uporabljajo pravila o obveznosti varovanja zaupnih informacij, z vsebino, določeno v 269. in 270. členu tega zakona, in

3.      je informacija, ki je predmet razkritja osebi tretje države, namenjena samo potrebam izvajanja nalog pristojnega organa ali nalog oseb iz drugega odstavka 271. člena tega zakona.

(2)Banka Slovenije sme zaupne informacije, ki jih je pridobila od nadzornega organa druge države članice ali pri opravljanju pregleda poslovanja podružnice, zastopnika ali zunanjega izvajalca plačilne institucije, družbe za izdajo elektronskega denarja ali udeleženca plačilnega sistema države članice po tem zakonu, razkriti osebam iz prejšnjega odstavka samo s soglasjem pristojnega organa te države članice.

(1)Banka Slovenije in organi Republike Slovenije, ki so pristojni za nadzor nad ponudniki plačilnih storitev, na zahtevo posameznega nadzornega organa, posredujejo temu organu vse zahtevane podatke glede ponudnika plačilnih storitev, ki jih ta organ potrebuje v postopku izdaje dovoljenja, opravljanja nadzora ali pri odločanju o drugih posamičnih zadevah v skladu s svojimi pristojnostmi.

(2)Nadzorni organi iz prejšnjega odstavka morajo drug drugega na lastno pobudo obveščati o nepravilnostih ali drugih okoliščinah, ki jih ugotovijo pri opravljanju nadzora ali drugih svojih nalog in pristojnosti, če so te ugotovitve pomembne tudi za delo drugih nadzornih organov.

(1)Banka Slovenije sodeluje z nadzornimi organi drugih držav članic in po potrebi z Evropsko centralno banko, nacionalnimi centralnimi bankami držav članic, Evropskim bančnim organom in drugimi organi držav članic, pristojnimi za izvajanje predpisov, ki se uporabljajo za ponudnike plačilnih storitev.

(2)Banka Slovenije nadzornemu organu države članice na njegovo zahtevo posreduje vse ustrezne informacije, ki so potrebne za izvajanje nalog nadzora tega nadzornega organa. Banka Slovenije nadzornemu organu države članice na lastno pobudo posreduje vse informacije, ki so ključne za izvajanje nalog nadzora tega nadzornega organa, tudi ali plačilna institucija izpolnjuje pogoje iz prvega oziroma drugega odstavka 24. člena tega zakona.

(3)Informacija se šteje za ključno po prejšnjem odstavku, če bi lahko pomembno vplivala za oceno finančne trdnosti nadzorovane finančne družbe druge države članice.

(1)Banka Slovenije pri opravljanju nadzora nad podružnicami, zastopniki in plačilnimi institucijami v državi gostiteljici sodeluje s pristojnim nadzornim organom države gostiteljice.

(2)Banka Slovenije predhodno obvesti pristojni nadzorni organ države gostiteljice, kadar namerava opraviti pregled poslovanja podružnice ali zastopnika plačilne institucije na območju te države članice.

(3)Banka Slovenije posreduje nadzornemu organu države gostiteljice, na njegovo zahtevo, vse potrebne informacije o dejstvih in okoliščinah, ki jih ugotovi pri opravljanju nadzora nad podružnico zastopnikom, ali neposrednim opravljanjem plačilnih storitev plačilne institucije v državi gostiteljici, zlasti o ugotovljenih oziroma domnevnih kršitvah. Banka Slovenije posreduje pristojnemu nadzornemu organu države članice na lastno pobudo vse bistvene informacije, tudi ali plačilna institucija izpolnjuje pogoje iz prvega oziroma drugega odstavka 24. člena tega zakona.

(4)Banka Slovenije lahko zaprosi pristojni nadzorni organ države gostiteljice, da opravi pregled poslovanja podružnice ali zastopnika plačilne institucije v tej državi gostiteljici, če se s tem postopek nadzora pospeši oziroma poenostavi oziroma če je to v skladu z interesi učinkovitosti, enostavnosti, hitrosti oziroma manjših stroškov postopka. Pod enakimi pogoji se lahko pooblaščene osebe Banke Slovenije udeležijo nadzora, ki ga izvaja pristojni nadzorni organ države gostiteljice.

(5)Če Banka Slovenije prejme obvestilo pristojnega organa države gostiteljice, da plačilna institucija s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima zastopnike ali podružnice na ozemlju te države gostiteljice, ne izpolnjuje določb nacionalnega prava, ki prenašajo določbe naslovov II, III in IV Direktive 2015/2366/EU, oceni prejete informacije in brez nepotrebnega odlašanja sprejme vse ustrezne ukrepe, da plačilna institucija odpravi te nepravilnosti. Banka Slovenije te ukrepe brez odlašanja sporoči pristojnemu organu države gostiteljice in pristojnim organom vsake druge zadevne države članice.

(1)Banka Slovenije sodeluje s pristojnim nadzornim organom države članice pri opravljanju nadzora nad podružnicami in zastopniki plačilne institucije te države članice na območju Republike Slovenije.

(2)Banka Slovenije posreduje pristojnemu nadzornemu organu države članice na njegovo zahtevo vse potrebne informacije o dejstvih in okoliščinah, ki jih ugotovi v zvezi z delovanjem podružnice, zastopnika, ali neposrednim opravljanjem plačilnih storitev plačilne institucije države članice v Republiki Sloveniji, zlasti o ugotovljenih kršitvah oziroma domnevnih kršitvah. Banka Slovenije posreduje pristojnemu nadzornemu organu države članice na lastno pobudo vse bistvene informacije, tudi o izpolnjevanju pogojev iz prvega oziroma drugega odstavka 24. člena tega zakona s strani plačilne institucije.

(3)Nadzorni organ države članice oziroma osebe, ki jih je za to pooblastil, lahko na območju Republike Slovenije opravijo pregled poslovanja podružnice ali zastopnika plačilne institucije te države članice. O nameravanem pregledu poslovanja nadzorni organ države članice predhodno obvesti Banko Slovenije.

(4)V primeru iz prejšnjega odstavka ima nadzorni organ države članice oziroma osebe, ki jih za to pooblasti, pri izvedbi pregleda poslovanja enake pristojnosti kot Banka Slovenije pri opravljanju nadzora nad plačilno institucijo.

(5)Banka Slovenije na zahtevo pristojnega nadzornega organa države članice opravi pregled poslovanja podružnice ali zastopnika plačilne institucije te države članice na območju Republike Slovenije. Nadzorni organ države članice se lahko, če tako zahteva, udeleži pregleda poslovanja iz prvega stavka tega odstavka.

(6)Ne glede na odgovornost pristojnih organov države sedeža Banka Slovenije v primeru ugotovitve, da plačilna institucija s sedežem v drugi državi članici, ki ima zastopnike ali podružnice na ozemlju Republike Slovenije, ne izpolnjuje določb 5., 13. ali 16. poglavja tega zakona, brez odlašanja obvesti pristojni organ države sedeža.

(7)Kadar je v nujnih primerih potrebno takojšnje ukrepanje, da bi odpravili resno grožnjo skupnim interesom uporabnikov plačilnih storitev v Republiki Sloveniji, lahko Banka Slovenije sprejme previdnostne ukrepe hkrati s čezmejnim sodelovanjem med pristojnimi organi, dokler pristojni organi države sedeža ne sprejmejo potrebnih ukrepov.

(8)Vsi previdnostni ukrepi iz prejšnjega odstavka morajo biti primerni in sorazmerni s svojim namenom, to je zaščito skupnih interesov uporabnikov plačilnih storitev v Republiki Sloveniji pred resno grožnjo. Zaradi teh ukrepov uporabniki plačilnih storitev plačilne institucije v Republiki Sloveniji ne smejo imeti prednosti pred uporabniki plačilnih storitev plačilne institucije v drugih državah članicah.

(9)Previdnostni ukrepi iz sedmega odstavka tega člena so začasni in prenehajo veljati, ko se opredeljene resne grožnje odpravijo, tudi s pomočjo pristojnih organov države sedeža ali v sodelovanju z njimi ali z Evropskim bančnim organom, kot je določeno v 278. členu tega zakona.

(10)Glede na nujnost primera Banka Slovenije obvesti vnaprej, v vsakem primeru pa brez odlašanja, pristojne organe države sedeža in drugih zadevnih držav članic, Evropsko komisijoin Evropski bančni organ o previdnostnih ukrepih, sprejetih v skladu s sedmim odstavkom tega člena, in jih utemelji.

(1)Kadar Banka Slovenije meni, da čezmejno sodelovanje s pristojnimi organi druge države članice v določeni zadevi ni v skladu s pogoji iz 48. do 50. člena, 270. do 273. člena ali 275. do 277. člena tega zakona, lahko zadevo predloži Evropskemubančnemu organu in ga zaprosi za pomoč v skladu z 19. členom Uredbe 1093/2010/EU.

(2)Če Banka Slovenije ravna po prejšnjem odstavku ali če pristojni organ druge države članice zadevo predloži Evropskemubančnemu organu, ker meni, da čezmejno sodelovanje z Banko Slovenije ni v skladu s pogoji, določenimi v 48. do 50. členu, 270. do 273. členu ali 275. do 277. členu tega zakona,Banka Slovenije odloži odločanje in počaka na rešitev na podlagi 19. člena Uredbe 1093/2010/EU.

Določbe tega zakona ne posegajo v obveznosti in pristojnosti nadzornih organov na podlagi zakona, ki ureja preprečevanjepranja denarja in financiranja terorizma.

Banka Slovenije odloča v posamičnih zadevah, za katere je pristojna po tem zakonu, po postopkih, določenih za odločanje Banke Slovenije v posamičnih zadevah v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, razen če je v tem poglavju za posamezno vrsto postopka izrecno določeno drugače.

(1)Banka Slovenije odloči o zahtevi za izdajo dovoljenja, za katero je pristojna na podlagi tega zakona, v treh mesecih od prejema zahteve za izdajo dovoljenja.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek Banka Slovenije odloči o zahtevi za izdajo dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema in dovoljenja za spremembo pravil plačilnega sistema v šestih mesecih od prejema zahteve za izdajo dovoljenja.

(3)Če zahteva za izdajo dovoljenja, ki ga izdaja Banka Slovenije na podlagi tega zakona, ne izpolnjuje procesnih predpostavk za odločanje v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, izda Banka Slovenije sklep o odpravi pomanjkljivosti v enem mesecu od prejema zahteve. V tem primeru rok iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena teče od trenutka, ko so bile pomanjkljivosti odpravljene.

(1)Za odločanje Banke Slovenije o zahtevi za vpis podružnice ali zastopnika v register plačilnih institucij po 81. in 82. členu tega zakona se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o postopku odločanja Banke Slovenije o izdaji dovoljenja, razen če je v podpoglavju 15.2 tega zakona določeno drugače.

(2)Za odločanje Banke Slovenije o izbrisu podružnice po 2. točki drugega odstavka ali tretjem odstavku 83. člena tega zakona in o izbrisu zastopnika po 2. točki petega odstavka 83. člena tega zakona se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o postopku za odvzem dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija.

(3)Pri smiselni uporabi določb tega zakona na podlagi prvega in drugega odstavka tega člena se namesto besed »izdaja dovoljenja« uporablja besedilo »vpis podružnice ali zastopnika v register plačilnih institucij« in namesto besed »odvzem dovoljenja« besedilo »izbris podružnice ali zastopnika iz registra plačilnih institucij«.

(1)Banka Slovenije odloči o zahtevi za vpis zastopnika plačilne institucije v Republiki Sloveniji v register plačilnih institucij v dveh mesecih od prejema zahteve. Če zahteva za vpis ne izpolnjuje procesnih predpostavk za odločanje, izda Banka Slovenije sklep o odpravi pomanjkljivosti v osmih dneh od prejema zahteve.

(2)Banka Slovenije odloči o zahtevi za vpis podružnice ali zastopnika plačilne institucije v državi gostiteljici v register plačilnih institucij v treh mesecih od prejema zahteve. Če zahteva za vpis ne izpolnjuje procesnih predpostavk za odločanje, izda Banka Slovenije sklep o odpravi pomanjkljivosti v osmih dneh od prejema zahteve.

(3)Banka Slovenije odloči o zahtevi za vpis podružnice v tretji državi v register plačilnih institucij v treh mesecih od prejema zahteve. Če zahteva za vpis ne izpolnjuje procesnih predpostavk za odločanje, izda Banka Slovenije sklep o odpravi pomanjkljivosti v osmih dneh od prejema zahteve.

(4)Če Banka Slovenije ugodi zahtevi za vpis podružnice ali zastopnika, ne izda odločbe, ampak podružnico ali zastopnika vpiše v register plačilnih institucij in o vpisu obvesti plačilno institucijo in zastopnika.

(5)Banka Slovenije začne postopek za izbris podružnice ali zastopnika iz registra plačilnih institucij, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izbris podružnice ali zastopnika iz registra plačilnih institucij iz 83. člena tega zakona.

(1)Uporabniki plačilnih storitev in druge zainteresirane strani, vključno z združenji potrošnikov, lahko pri Banki Slovenije vložijo pritožbo v zvezi z domnevnimi kršitvami tega zakona s strani ponudnikov plačilnih storitev.

(2)Banka Slovenije v odgovoru obvesti pritožnika o obstoju postopka izvensodnega reševanja sporov iz 286. člena tega zakona in da sprožitev tega postopka ne vpliva na pritožnikovo pravico, da vloži tožbo pred pristojnim sodiščem zoper ponudnika plačilnih storitev z namenom rešitve spora v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev.

(1)Ponudniki plačilnih storitev vzpostavijo in uporabljajo ustrezne in učinkovite postopke za reševanje pritožb za obravnavanje pritožb uporabnikov plačilnih storitev v zvezi s pravicami in obveznosti, ki izhajajo iz 5., 13. in 16. poglavja tega zakona.

(2)Postopke iz prejšnjega odstavka ponudnik plačilnih storitev zagotavlja v vsaki državi članici, v kateri ponuja plačilne storitve. Postopki morajo biti na voljo v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov države članice ali v drugem jeziku, če se o tem dogovorita ponudnik in uporabnik plačilnih storitev.

(3)Ponudnik plačilnih storitev si čim bolj prizadeva, da bi v papirni obliki ali če se tako dogovorita ponudnik in uporabnik plačilnih storitev, na drugem trajnem nosilcu podatkov odgovoril na pritožbo uporabnika plačilnih storitev. V odgovoru obravnava vse zadeve iz pritožbe v ustreznem času, najpozneje pa v 15 delovnih dneh od prejema pritožbe.

(4)Kadar v izjemnih primerih zaradi razlogov, na katere ponudnik plačilnih storitev ne more vplivati, ponudnik odgovora ne more zagotoviti v 15 delovnih dneh, uporabniku pošlje začasni odgovor, v katerem jasno navede razloge za zamudo pri odgovoru na pritožbo in določi rok, v katerem bo uporabnik plačilnih storitev prejel končni odgovor. Rok za prejem končnega odgovora v nobenem primeru ne sme biti daljši od 35 delovnih dni.

(5)Ponudnik plačilnih storitev uporabnika plačilnih storitev obvesti o vsaj enem subjektu izvensodnega reševanja sporov, ki je pristojen za obravnavo sporov v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz 5., 13. in 16. poglavja tega zakona. Te informacije so jasne, razumljive in zlahka dostopne na spletnem mestu ponudnika plačilnih storitev, če ta obstaja, v podružnici, ter navedene v splošnih pogojih pogodbe, sklenjene med ponudnikom in uporabnikom plačilnih storitev. V njih je navedeno, kako je mogoče dobiti več informacij o zadevnem subjektu izvensodnega reševanja sporov in pogojih za uporabo subjekta.

(1)Ponudnik plačilnih storitev zagotovi postopek izvensodnega reševanja sporov s potrošniki v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, zagotavljanjem primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavo plačilnih računov in zagotavljanjem dostopa do osnovnih plačilnih računov po tem zakonu ter v zvezi z domnevnimi kršitvami obveznosti ponudnika plačilnih storitev po Uredbi 2021/1230/EU in Uredbi 260/2012/EU pred neodvisnim subjektom, ki izpolnjuje pogoje in zagotavlja postopek v skladu z določbami zakona, ki ureja izvensodno reševanje potrošniških sporov. Na enak način se zagotavlja tudi postopek izvensodnega reševanja sporov s prejemniki plačila v zvezi z domnevnimi kršitvami obveznosti ponudnikov plačilnih storitev po Uredbi 2015/751/EU.

(2)Sodelovanje ponudnika plačilnih storitev v postopku, ki ga sproži potrošnik pred neodvisnim izvajalcem izvensodnega reševanja potrošniških sporov, je obvezno.

(3)Izvajalec izvensodnega reševanja potrošniških sporov sodeluje z organi, ki so v drugih državah članicah pristojni za izvensodno reševanje sporov v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz 5., 13. in 16. poglavja tega zakona, če reševanje posameznega spora sodi tudi v pristojnost takega organa druge države članice.

(4)Ponudnik plačilnih storitev potrošniku ne sme zaračunati posebnih nadomestil v zvezi s postopkom izvensodnega reševanja spora glede opravljanja plačilnih storitev.

(5)Prvi do četrti odstavek tega člena se ne uporabljajo za UJP ter druge države organe in občine, kadar opravljajo plačilne storitve v okviru svojih izključnih pristojnosti na podlagi posebnega zakona.

(6)Prvi do četrti odstavek tega člena se smiselno uporabljajo tudi za izdajatelje elektronskega denarja v zvezi z njihovimi dolžnostmi glede izdajanja in unovčevanja elektronskega denarja.

(1)Ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo transakcijske račune imetnikov, ki so vpisani v Poslovni register Slovenije v skladu z zakonom, ki ureja Poslovni register Slovenije, za davčne, statistične in druge z zakoni predpisane namene zbirajo podatke o dospelih neporavnanih obveznostih teh imetnikov ter o prometu in stanjih na njihovih transakcijskih računih.

(2)Ponudniki plačilnih storitev posredujejo podatke iz prejšnjega odstavka Finančni upravi Republike Slovenije in agenciji.

(3)Agencija predpiše vsebino, način in roke zbiranja in posredovanja podatkov iz prvega odstavka tega člena, ob predhodnem soglasju ministra, pristojnega za finance. Po prejemu soglasja agencija posreduje predpis iz tega odstavka v objavo v Uradni list Republike Slovenije.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji:

1.      zaračuna uporabniku nadomestila v nasprotju s 86. členom tega zakona,

2.      uporabniku pred sklenitvijo okvirne pogodbe o plačilnih storitvah ne zagotovi splošnih informacij iz 90. člena tega zakona ali jih ne zagotavlja na način iz 91. člena tega zakona,

3.      uporabniku ne zagotovi splošnih informacij in določil okvirne pogodbe v skladu z 92. členom tega zakona,

4.      uporabniku ne zagotovi informacij o posamezni plačilni transakciji v skladu z 93., 94. ali 95. členom tega zakona,

5.     uporabniku ne posreduje obvestila o odpovedi okvirne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 99. člena tega zakona;

6.      zaračuna uporabniku nadomestila v primeru odpovedi okvirne pogodbe v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 98. člena tega zakona ali drugim odstavkom 99. člena tega zakona,

7.      uporabniku v zvezi z okvirno pogodbo o plačilnem instrumentu za plačila majhnih vrednosti ne zagotovi informacij o glavnih značilnostih plačilne storitve v skladu s prvim odstavkom 101. člena tega zakona,

8.      uporabniku ne zagotovi informacij o posamezni plačilni transakciji v zvezi s plačilnimi instrumenti za plačila majhnih vrednosti v skladu s 102. členom tega zakona,

9.     ne dokumentira ali ne obvešča uporabnikov o razlogih za zavrnitev sklenitve oziroma odpoved od okvirne pogodbe v skladu s 102.a členom tega zakona,

10.      uporabniku pred sklenitvijo pogodbe o izvršitvi enkratne plačilne transakcije ne zagotovi splošnih informacij v skladu s 103. členom tega zakona,

11.      plačniku ne zagotovi informacij o posamezni plačilni transakciji po prejemu plačilnega naloga na podlagi pogodbe o enkratni plačilni transakciji v skladu s 106. členom tega zakona, ali ne zagotovi prejemniku plačila informacij o posamezni plačilni transakciji po izvršitvi plačilne transakcije na podlagi pogodbe o enkratni plačilni transakciji v skladu s 107. členom tega zakona,

12.   uporabnika pred odreditvijo plačilne transakcije ne obvesti o posebnem nadomestilu, ki ga zaračunava za uporabo določenega plačilnega instrumenta (drugi odstavek 110. člena tega zakona),

13.   uporabniku, ki je potrošnik, pred sklenitvijo pogodbe o plačilnih storitvah na daljavo ne zagotovi predhodnih informacij v skladu s 113. členom tega zakona,

14.   uporabniku, ki je potrošnik, pred sklenitvijo pogodbe o enkratni plačilni transakciji ne zagotovi predhodnih informacij v skladu s 114. členom tega zakona,

15.   ne izvrši plačilne transakcije po prejemu plačilnega naloga (120. člen tega zakona),

16.   ne obvesti uporabnika o zavrnitvi izvršitve plačilnega naloga (drugi in tretji odstavek 121. člena tega zakona),

17.   uporabniku ne omogoči preklica plačilnega naloga v skladu s 122. in 123. členom tega zakona,

18.   zaračuna uporabniku nadomestila za izvršitev plačilne transakcije v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom 125. člena tega zakona,

19.   ne zagotovi prenosa celotnega zneska plačilne transakcije v skladu s tretjim odstavkom 125. člena tega zakona oziroma v primeru dogovora iz četrtega odstavka 125. člena tega zakona ne obvesti uporabnika o celotnem znesku plačilne transakcije in nadomestil, ki jih je odtegnil,

20.   prejemniku plačila prepreči ali ga kakor koli drugače omejuje, da od plačnika zahteva plačilo nadomestila ali mu ponudi znižanje za uporabo določenega plačilnega instrumenta (126. člen tega zakona),

21.   ne izvrši plačilne transakcije v predpisanem roku (127. člen tega zakona),

22.   ne posreduje plačilnega naloga, ki ga je odredil prejemnik plačila ali plačnik preko prejemnika plačila, plačnikovemu ponudniku plačilnih storitev v dogovorjenih rokih tako, da je na dogovorjeni dan zapadlosti mogoče izvršiti plačilno transakcijo (128. člen tega zakona),

23.   ne omogoči uporabniku, da razpolaga z denarnimi sredstvi na plačilnem računu in ne zagotovi ustreznega datuma valute odobritve ali obremenitve plačilnega računa (129., 130. in 131. člen tega zakona),

24.   za izdajo in uporabo plačilnega instrumenta določi neobjektivne, diskriminatorne oziroma nesorazmerne ukrepe v nasprotju s prvim odstavkom 132. člena tega zakona,

25.   ne izpolni zahtev v zvezi z varno uporabo plačilnega instrumenta (prvi in drugi odstavek 133. člena tega zakona),

26.   ne zagotovi sredstev, ki uporabniku na njegovo zahtevo omogočajo, da dokaže posredovanje obvestila o izgubljenem, ukradenem ali zlorabljenem plačilnem instrumentu, ali jih ne zagotavlja v zahtevanem obdobju (tretji odstavek 133. člena tega zakona),

27.   ne povrne zneska neodobrenih oziroma nepravilno izvršenih plačilnih transakcij in pripadajočih nadomestil oziroma obresti ali ne zagotovi popravka datuma valute knjiženja v dobro oziroma zneska ne knjiži na plačilnem računu v skladu s 136., 137, 140. oziroma 142. členom tega zakona,

28.   ne povrne zneska neodobrene plačilne transakcije, za katero je odgovoren, in Banko Slovenije, policije ali državnega tožilstva ne obvesti v skladu z drugim odstavkom 136. člena tega zakona,

29.   če uporabnik predloži nepravilno enolično identifikacijsko oznako, ne ravna v skladu s četrtim ali petim odstavkom 143. člena tega zakona,

30.   v primeru neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije na zahtevo svojega uporabnika ne ravna v skladu s prvim odstavkom 146. člena tega zakona,

31.   ne zagotovi uporabniku popravka neodobrene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije v skladu s 149. členom tega zakona,

32.   ne povrne uporabniku zneska odobrene in pravilno izvršene plačilne transakcije oziroma ne zagotovi datuma knjiženja v dobro v skladu s 150. členom tega zakona,

33.   ne zagotovi pravice do povračila v skladu s šestim odstavkom 150. člena tega zakona,

34.   ne vzpostavi postopka oziroma pravil za reševanje sporov pri ponudniku plačilnih storitev v skladu z 285. členom tega zakona ali če tak postopek oziroma pravila ne izpolnjujejo zahtev iz 285. člena tega zakona,

35.   ne vzpostavi postopka oziroma pravil za izvensodno reševanje sporov v skladu z 286. členom tega zakona ali če tak postopek oziroma pravila ne izpolnjujejo zahtev iz 286. člena tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji:

1.      potrošniku pred sklenitvijo okvirne pogodbe ne zagotovi dokumenta z informacijami o nadomestilih iz prvega odstavka 170. člena tega zakona,

2.      potrošniku dokumenta z informacijami o nadomestilih ne zagotovi na način ali v obliki iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 170. člena tega zakona,

3.      v dokumentu z informacijami o nadomestilih ne zagotovi,da dokument razkriva nadomestila v skladu s petim odstavkom 170. člena tega zakona,

4.      potrošniku ne da na voljo glosarja v skladu s prvim, šestim, sedmim in osmim odstavkom 170. člena tega zakona,

5.      potrošniku dokumenta z informacijami o nadomestilih ali glosarja ne da na voljo na način ali v obliki v skladu z devetim odstavkom 170. člena tega zakona,

6.      potrošniku ne zagotovi obračuna nadomestil v skladu s 171. členom tega zakona,

7.      v pogodbah s potrošniki in pri oglaševanju za potrošnike ne uporablja standardiziranih izrazov s seznama najbolj reprezentativnih storitve v skladu s 171. členom tega zakona,

8.      potrošnika ne obvesti, ali lahko pogodbo za odprtje plačilnega računa sklene ločeno oziroma ne zagotovi ločeno informacij o nadomestilih, v skladu s 171. členom tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji:

1.      potrošniku ne omogoči zamenjave plačilnega računa v skladu s prvim odstavkom 175. člena tega zakona,

2.      kot prejemni ponudnik plačilnih storitev na zahtevo potrošnika ne začne postopka zamenjave v skladu z drugim odstavkom 175. člena tega zakona,

3.      kot prejemni ponudnik plačilnih storitev ne izvede nalog iz petega odstavka 175. člena tega zakona oziroma jih ne izvede pravočasno,

4.      kot prenosni ponudnik plačilnih storitev ne izvede nalog iz šestega odstavka 175. člena tega zakona oziroma jih ne izvede pravočasno,

5.      kot prejemni ponudnik plačilnih storitev ne izvede nalog iz sedmega odstavka 175. člena tega zakona oziroma jih ne izvede pravočasno,

6.      kot prejemni ponudnik plačilnih storitev ne obvesti potrošnika v skladu z osmim odstavkom 175. člena tega zakona,

7.      kot prenosni ponudnik plačilnih storitev blokira plačilni račun pred datumom, določenim v pooblastilu potrošnika, v nasprotju z devetim odstavkom 175. člena tega zakona,

8.      potrošniku, ki mu sporoči, da želi odpreti plačilni račun pri ponudniku plačilnih storitev v drugi državi članici, ne zagotovi vseh informacij oziroma ne izvede vseh aktivnosti v skladu s 176. členom tega zakona,

9.      kot prenosni ali prejemni ponudnik plačilnih storitev potrošniku ne posreduje njegovih osebnih podatkov in informacij v skladu s prvim odstavkom 177. člena tega zakona,

10.   kot prenosni ponudnik potrošniku ali prejemnemu ponudniku plačilnih storitev ne posreduje brezplačno informacij, ki jih prejemni ponudnik plačilnih storitev zahteva v skladu s 1. točko šestega odstavka 175. člena tega zakona (drugi odstavek 177. člena tega zakona),

11.   kot prenosni ponudnik plačilnih storitev potrošniku za zaprtje plačilnega računa zaračuna nadomestilo v nasprotju s tretjim odstavkom 177. člena tega zakona,

12.   kot prenosni ali prejemni ponudnik plačilnih storitev potrošniku zaračuna nadomestilo v nasprotju s četrtim odstavkom 177. člena tega zakona,

13.   potrošniku nemudoma ne povrne finančne izgube v skladu s 178. členom tega zakona,

14.   potrošniku ne da na voljo informacij v skladu s 179. členom tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje banka, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji:

1.      ne spoštuje načela prepovedi razlikovanja iz 180. člena tega zakona,

2.      potrošnikom ne ponuja osnovnega plačilnega računa v skladu s 181. členom tega zakona,

3.      prošnje potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa ne obravnava pravočasno v skladu s četrtim odstavkom 181. člena tega zakona,

4.      ne zavrne prošnje potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa v skladu s šestim odstavkom 181. člena tega zakona,

5.      zavrne prošnjo potrošnika za odprtje osnovnega plačilnega računa v nasprotju s sedmim odstavkom 181. člena tega zakona,

6.      potrošnika v primeru zavrnitve prošnje za odprtje osnovnega plačilnega računa ne obvesti o zavrnitvi prošnje v skladu z osmim odstavkom 181. člena tega zakona,

7.      potrošnika ne obvesti v skladu z devetim odstavkom 181. člena tega zakona,

8.      odprtje osnovnega plačilnega računa pogojuje z nakupom dodatnih storitev ali delnic banke v nasprotju z desetim odstavkom 181. člena tega zakona,

9.      v okviru osnovnega plačilnega računa ne zagotavlja katere od storitev iz prvega odstavka 182. člena tega zakona,

10.   osnovnega plačilnega računa ne zagotavlja vsaj v eurih v skladu z drugim odstavkom 182. člena tega zakona,

11.   potrošniku v zvezi z osnovnim plačilnim računom ne zagotavlja neomejenega števila transakcij v skladu s tretjim odstavkom 182. člena tega zakona,

12.   potrošniku ne zagotovi možnosti izvrševanja plačilnih transakcij z osnovnega plačilnega računa v skladu s četrtim odstavkom 182. člena tega zakona,

13.   ne ravna v skladu s petim odstavkom 182. člena tega zakona,

14.   dostop do osnovnega plačilnega računa ali njegovo uporabo omejuje ali pogojuje z uporabo prekoračitve (šesti odstavek 182. člen tega zakona),

15.   v zvezi z osnovnim plačilnim računom zaračunava nadomestilo v nasprotju s 183. členom tega zakona,

16.   enostransko prekine okvirno pogodbo za dostop do osnovnega plačilnega računa v nasprotju z drugim odstavkom 184. člena tega zakona,

17.   ob odpovedi pogodbe za osnovni plačilni račun ne obvesti potrošnika v skladu s tretjim odstavkom 184. člena tega zakona,

18.   potrošnika v primeru odpovedi okvirne pogodbe za dostop do osnovnega plačilnega računa ne seznani v skladu s petim odstavkom 184. člena tega zakona,

19.   potrošniku ne da brezplačno na voljo lahko dostopnih informacij o posebnih značilnostih osnovnega plačilnega računa v skladu z drugim odstavkom 185. člena tega zakona,

20.  ne zagotavlja informacij v skladu s prvim odstavkom 185. člena tega zakona,

21.  potrošnikov, ki jim zavrne sklenitev okvirne pogodbe ali jim okvirno pogodbo odpove, hkrati pisno ne seznani s pravico do osnovnega plačilnega računa ali ne dokumentira informacij v skladu s tretjim odstavkom 185. člena tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba banke, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji:

1.      ne upošteva pravil v zvezi z odpiranjem fiduciarnih računov, določenih v 14. členu tega zakona,

2.      ne vzpostavi okvira z ustreznimi ukrepi za zmanjšanje tveganj in nadzornimi mehanizmi za obvladovanje operativnih in varnostnih tveganj v skladu s prvim odstavkom 151. člena tega zakona,

3.      ne predloži Banki Slovenije enkrat letno ali v krajših časovnih presledkih, kot jih določi Banka Slovenije, posodobljene in celovite ocene operativnih in varnostnih tveganj v skladu z drugim odstavkom 151. člena tega zakona,

4.      v primeru večjega operativnega ali varnostnega incidenta ne obvesti Banke Slovenije v skladu s prvim odstavkom 152. člena tega zakona,

5.      v primeru, ko bi večji operativni ali varnostni incident lahko vplival na finančne interese njegovih uporabnikov, uporabnikov ne obvesti v skladu z drugim odstavkom 152. člena tega zakona,

6.      ne predloži Banki Slovenije vsaj enkrat letno statističnih podatkov o prevarah v skladu s šestim odstavkom 152. člena tega zakona,

7.      ne opravi močne avtentikacije, kadar je ta zahtevana v skladu s 153. členom tega zakona,

8.      v primeru odreditve elektronskih plačilnih transakcij iz 2. točke prvega odstavka 153. člena tega zakona ne uporabi močne avtentikacije strank, ki vsebuje elemente za dinamično povezavo transakcije z določenim zneskom in določenim prejemnikom plačila v skladu z drugim odstavkom 153. člena tega zakona,

9.      v primeru, ko je zahtevana močna avtentikacija, ne vzpostavi ustreznih varnostnih ukrepov, s katerimi zavaruje zaupnost in celovitost osebnih varnostnih elementov uporabnikov plačilnih storitev v skladu s tretjim odstavkom 153. člena tega zakona,

10.   Banki Slovenije ne posreduje, posreduje z zamudo ali posreduje napačne podatke o nadomestilih iz prvega odstavka 173. člena tega zakona na način, v obliki in rokih, določenih s predpisom, izdanim na podlagi drugega odstavka 173. člena tega zakona,

11.   omogoči imetniku plačilnega računa razpolaganje z denarnimi sredstvi v nasprotju s prvim odstavkom 188. člena tega zakona,

12.   ne povrne denarnih sredstev in zaračunanih nadomestil ter obresti v skladu s četrtim in petim odstavkom 188. člena tega zakona,

13.   če nadomestilo, ki ga ponudnik plačilnih storitev zaračunava za izvajanje rubeža in izvrševanje prenosa denarnih sredstev ter opravljanje drugih dejanj na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju, ni v skladu z zahtevo iz 190. člena tega zakona,

14.   ne predloži ali ne predloži pravilnih in popolnih podatkov o višini nadomestil v skladu z drugim odstavkom 190. člena tega zakona,

15.   ne objavi ali ne objavi pravilnih in popolnih podatkov o višini nadomestil v skladu s tretjim odstavkom 190. člena tega zakona,

16.   ne zagotavlja podatkov za vzpostavitev in vodenje registra transakcijskih računov v skladu s prvim odstavkom 192. člena tega zakona,

17.   krši dolžnost varovanja zaupnih podatkov iz 240. člena tega zakona,

18.   obdeluje zaupne podatke v nasprotju z 242. členom tega zakona,

19.   ne poroča v skladu z 287. členom tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik storitve odreditve plačil, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji:

1.      plačniku ali prejemniku plačila, ne zagotovi informacij v skladu s 104. členom tega zakona,

2.      ponudniku, ki vodi račun plačnika, ne zagotovi podatkov v skladu s 105. členom tega zakona,

3.      ravna v nasprotju z obveznostmi iz tretjega odstavka 118. člena tega zakona.

(2)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik storitve odreditve plačil, če je odgovoren za neizvršitev, nepravilno izvršitev ali pozno izvršitev plačilne transakcije v skladu s 141. členom tega zakona in ponudniku plačilnih storitev, ki vodi račun, na njegovo zahtevo ne zagotovi nadomestila v skladu s tretjim odstavkom 141. člena tega zakona.

(3)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika storitve odreditve plačil, ki stori prekršek iz prvega ali drugega odstavka tega člena.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik storitve zagotavljanja informacij o računih, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji ravna v nasprotju z obveznostmi iz drugega odstavka 119. člena tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika storitve zagotavljanja informacij o računih, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji zahteva potrdilo, ali je na plačilnem računu plačnika razpoložljiv znesek, potreben za izvršitev kartične plačilne transakcije, čeprav niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 117. člena tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, ki vodi račun, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji:

1.      na zahtevo ponudnika plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, ne potrdi, ali je na plačilnem računu plačnika razpoložljivi znesek, potreben za izvršitev kartične plačilne transakcije, v skladu s prvim odstavkom 117. člena tega zakona,

2.      na zahtevo ponudnika plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, o potrditvi razpoložljivega zneska na plačilnem računu plačnika ne odgovori v obliki odgovora »da« ali »ne« v skladu s tretjim odstavkom 117. člena tega zakona,

3.      na podlagi potrdila ponudniku plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, blokira sredstva na plačilnem računu plačnika v nasprotju s četrtim odstavkom 117. člena tega zakona,

4.      plačniku na njegovo zahtevo ne sporoči istovetnosti ponudnika plačilnih storitev, ki izdaja kartične plačilne instrumente, ali svojega odgovora, v skladu s petim odstavkom 117. člena tega zakona,

5.      v primeru, ko plačnik pridobiva plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, ne izvede dejavnosti v skladu s četrtim odstavkom 118. člena tega zakona, razen če so podane okoliščine iz prvega odstavka 135. člena tega zakona,

6.      opravljanje storitev odreditve plačil pogojujejo z obstojem pogodbenega razmerja s ponudnikom storitve odreditve plačil v nasprotju s petim odstavkom 118. člena tega zakona,

7.      v primeru, ko uporabnik uporablja plačilne storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, ne izvede dejavnosti v skladu s tretjim odstavkom 119. člena tega zakona, razen če so podane okoliščine iz prvega odstavka 135. člena tega zakona,

8.      opravljanje storitev zagotavljanja informacij o računih pogojuje z obstojem pogodbenega razmerja s ponudnikom storitve odreditve plačil v nasprotju s četrtim odstavkom 119. člena tega zakona.

9.      v primeru, ko plačnik pridobiva plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona ali ko uporabnik uporablja plačilne storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, o zavrnitvi dostopa do plačilnega računa in o razlogih zanjo plačnika ne obvesti v skladu z drugim odstavkom 135. člena tega zakona,

10.   v primeru, ko plačnik pridobiva plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona ali ko uporabnik uporablja plačilne storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, ne omogoči dostopa do plačilnega računa, ko razlogi za zavrnitev dostopa prenehajo, v skladu s tretjim odstavkom 135. člena tega zakona, razen če so podane okoliščine iz četrtega odstavka 135. člena tega zakona,

11.   v primeru, ko plačnik pridobiva plačilne storitve iz 7. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona ali ko uporabnik uporablja plačilne storitve iz 8. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, o incidentu, povezanem s ponudnikom storitev zagotavljanja informacij o računih ali s ponudnikom storitev odreditve plačil, ne obvesti organa, pristojnega za nadzor, v skladu s petim odstavkom 135. člena tega zakona,

12.   v primeru, ko prejemnik plačila odredi plačilno transakcijoali je ta odrejena prek njega v okviru kartične plačilne transakcije in njen točen znesek v trenutku, ko plačnik da soglasje za izvršitev plačilne transakcije, ni znan, blokira plačilni račun plačnika v nasprotju s prvim odstavkom 139. člena tega zakona,

13.   v primeru, da ne sprosti sredstev, blokiranih na plačilnem računu plačnika, v skladu z drugim odstavkom 139. člena tega zakona,

14.   v primeru transakcije pri storitvi odreditve plačil plačniku ne povrne zneska neizvršene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ali, če je bila plačilna transakcija izvršena v breme plačnikovega plačilnega računa, ne vzpostavi takšnega stanja plačilnega računa, kakršno bi bilo, če do napačne izvršitve ne bi prišlo, v skladu s prvim odstavkom 141. člena tega zakona,

15.   ponudniku storitev odreditve plačil in ponudniku storitev zagotavljanja informacij o računih ne omogoči, da upoštevata postopke avtentikacije, ki jih je zagotovil uporabniku v skladu s petim odstavkom 153. člena tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev, ki vodi račun, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev iz 1. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji:

1.      ne omogoči dostopa do svojih storitev, povezanih s plačilnimi računi, v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona,

2.      Banki Slovenije ne sporoči ustrezno utemeljenih razlogov za zavrnitev dostopa do svojih storitev, povezanih s plačilnimi računi, v skladu z drugim odstavkom 25. člena tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev iz 1. točke prvega odstavka 20. člena tega zakona, ki je storila prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, ki stori prekršek iz 1. do 12. točke prvega odstavka 288. člena tega zakona v zvezi z izvrševanjem drugih plačilnih transakcij iz 155. člena tega zakona, razen če je ponudnik pri tem ravnal v skladu s 156. členom tega zakona.

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Ponudnik plačilnih storitev s sedežem v Republiki Sloveniji ne odgovarja za prekršek iz prvega odstavka 288. člena tega zakona, ki ga stori v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev prek podružnice ali zastopnika v drugi državi članici.

(2)Ponudnik plačilnih storitev s sedežem v Republiki Sloveniji se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka 288. člena tega zakona, ki ga stori pri neposrednem opravljanju plačilnih storitev v drugi državi članici.

(3)Ponudnik plačilnih storitev se kaznuje za prekršek na podlagi prejšnjega odstavka le, če je kršitev kazniva tudi po pravu države članice, v kateri je kršitev storjena.

(4)Ponudnik plačilnih storitev s sedežem v Republiki Sloveniji se ne kaznuje za prekršek na podlagi drugega odstavka tega člena, če:

1.      je pristojni organ v državi, kjer ponudnik plačilnih storitev neposredno opravlja plačilne storitve, že izrekel kazen ponudniku plačilnih storitev zaradi kršitve in je bila kazen že izvršena ali je bilo v skladu z mednarodno pogodbo odločeno, da bo izvršena v Republiki Sloveniji,

2.      je bil v državi, kjer ponudnik plačilnih storitev neposredno opravlja plačilne storitve, s pravnomočno odločbo oproščen ali mu je bila kazen odpuščena, ali je izvršitev kazni zastarala,

3.      se za kršitev po pravu države, kjer ponudnik plačilnih storitev neposredno opravlja plačilne storitve, storilec preganja na zahtevo oškodovanca, takšna zahteva pa ni bila vložena.

(5)Odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev se kaznuje za prekršek, ki ga stori ponudnik plačilnih storitev s sedežem v Republiki Sloveniji pri neposrednem opravljanju plačilnih storitev v drugi državi članici, če so v zvezi s kršitvijo odgovorne osebe izpolnjeni pogoji iz tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena.

(1)Izdajatelj elektronskega denarja s sedežem v Republiki Sloveniji ne odgovarja za prekršek iz prvega odstavka 304. člena tega zakona, ki ga stori v zvezi z izdajanjem elektronskega denarja prek podružnice v drugi državi članici.

(2)Izdajatelj elektronskega denarja s sedežem v Republiki Sloveniji se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka 304. člena tega zakona, ki ga stori pri neposrednem izdajanju elektronskega denarja v drugi državi članici.

(3)Izdajatelj elektronskega denarja se kaznuje za prekršek na podlagi prejšnjega odstavka le, če je kršitev kazniva tudi po pravu države članice, v kateri je kršitev storjena.

(4)Izdajatelj elektronskega denarja s sedežem v Republiki Sloveniji se ne kaznuje za prekršek na podlagi drugega odstavka tega člena, če:

1.      je pristojni organ v državi, kjer izdajatelj elektronskega denarja neposredno izdaja elektronski denar, že izrekel kazen izdajatelju elektronskega denarja zaradi kršitve in je bila kazen že izvršena ali je bilo v skladu z mednarodno pogodbo odločeno, da bo izvršena v Republiki Sloveniji,

2.      je bil v državi, kjer izdajatelj elektronskega denarja neposredno izdaja elektronski denar, s pravnomočno odločbo oproščen ali mu je bila kazen odpuščena, ali je izvršitev kazni zastarala,

3.      se za kršitev po pravu države, kjer izdajatelj elektronskega denarja neposredno izdaja elektronski denar, storilec preganja na zahtevo oškodovanca, takšna zahteva pa ni bila vložena.

(5)Odgovorna oseba izdajatelja elektronskega denarja se kaznuje za prekršek, ki ga stori izdajatelj elektronskega denarja s sedežem v Republiki Sloveniji pri neposrednem izdajanju elektronskega denarja v drugi državi članici, če so v zvezi s kršitvijo odgovorne osebe izpolnjeni pogoji iz tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena.

(1)Če ponudnik plačilnih storitev s sedežem v drugi državi članici stori prekršek iz 288. člena tega zakona pri neposrednem opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji, Banka Slovenije o ugotovljenih kršitvah obvesti nadzorni organ države sedeža po postopku iz podpoglavja 14.7 tega zakona.

(2)Ne glede na prvi odstavek 288. člena tega zakona se ponudnik plačilnih storitev s sedežem v drugi državi članici, ki stori prekršek iz 288. člena tega zakona pri neposrednem opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji, ne kaznuje za prekršek po tem zakonu, če pristojni nadzorni organ države sedeža zoper tega ponudnika začne ustrezni postopek zaradi te kršitve.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje plačilna institucija ali družba za izdajo elektronskega denarja, ki ima na ozemlju Republike Slovenije zastopnike ali podružnice in ki Banki Slovenije na njeno zahtevo ne poroča o dejavnostih, ki se opravljajo na ozemlju Republike Slovenije v skladu z 51. členom tega zakona.

(2)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje plačilna institucija, ki ima na ozemlju Republike Slovenije zastopnike na podlagi uresničevanja pravice do ustanavljanja in ki ne imenuje osrednje kontaktne točke v skladu z 52. členom tega zakona.

(3)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba plačilne institucije ali družbe za izdajo elektronskega denarja, ki je storila prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(4)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba plačilne institucije, ki je storila prekršek iz drugega odstavka tega člena.

(1)Če izdajatelj elektronskega denarja s sedežem v drugi državi članici stori prekršek iz 304. člena tega zakona pri neposrednem izdajanju elektronskega denarja v Republiki Sloveniji, Banka Slovenije o ugotovljenih kršitvah obvesti nadzorni organ države sedeža po postopku iz podpoglavja 14.7 tega zakona.

(2)Ne glede na prvi odstavek 304. člena tega zakona se izdajatelj elektronskega denarja s sedežem v drugi državi članici, ki stori prekršek iz 304. člena tega zakona pri neposrednem izdajanju elektronskega denarja v Republiki Sloveniji, ne kaznuje za prekršek po tem zakonu, če pristojni nadzorni organ države sedeža zoper tega izdajatelja začne ustrezni postopek zaradi te kršitve.

(1)Z globo od 20.000 do 150.000 eurov se za prekršek kaznuje izdajatelj elektronskega denarja, če:

1.      imetniku elektronskega denarja pred sklenitvijo pogodbe o izdajanju elektronskega denarja ne posreduje informacij o pogojih unovčenja sredstev in nadomestilih (drugi odstavek 159. člena tega zakona),

2.      obrestuje elektronski denar v časovnem obdobju od izdaje do potrošnje ali ponudi imetniku elektronskega denarja druge koristi, povezane s časovnim obdobjem, v katerem imetnik hrani elektronski denar (tretji odstavek 159. člena tega zakona),

3.      imetniku na njegovo zahtevo ne izplača elektronskega denarja v skladu s 160. členom tega zakona.

(2)Z globo od 1.500 do 5.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba izdajatelja elektronskega denarja, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 20.000 do 150.000 eurov se za prekršek kaznuje družba za izdajo elektronskega denarja ali družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, če:

1.      izdaja elektronski denar, ne da bi za opravljanje te storitve pridobila dovoljenje Banke Slovenije (prvi odstavek 162. člena ali prvi odstavek 167. člena tega zakona),

2.      ne obvesti Banke Slovenije o dejstvih in okoliščinah iz prvega odstavka 40. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona,

3.      ne hrani dokumentacije v skladu z drugim odstavkom 40. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona,

4.      je udeležena pri združitvi ali delitvi družb, pri kateri družba za izdajo elektronskega denarja nadaljuje opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja ali plačilnih storitev, in pred izvedbo združitve ali delitve ne pridobi dovoljenja Banke Slovenije v skladu z 41. členom v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona,

5.      ne obvesti Banke Slovenije o dejstvih in okoliščinah v skladu s petim odstavkom 42. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona,

6.      po prenehanju dovoljenja za izdajanje elektronskega denarja sklepa nove posle v nasprotju s prepovedjo iz sedmega odstavka 42. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona,

7.      začne izdajati elektronski denar v državi gostiteljici ali tretji državi prek podružnice v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona,

8.      začne neposredno izdajati elektronski denar v državi gostiteljici, ne da bi o tem obvestila Banko Slovenije (drugi odstavek 47. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona) ali v nasprotju z drugim odstavkom 49. člena tega zakona,

9.      za izvajanje operativnih nalog, povezanih z izdajanjem elektronskega denarja ali opravljanjem plačilnih storitev, uporabi zunanje izvajalce v državi gostiteljici, ne da bi o tem obvestila Banko Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 47. člena tega zakona v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona,

10.   ne obvesti Banke Slovenije v skladu s četrtim odstavkom 43. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona ali v skladu s prvim ali petim odstavkom 45. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona ali v skladu s tretjim ali četrtim odstavkom 49. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona,

11.   ne vzpostavi ali ne vzdržuje zanesljivega in celovitega sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol (prvi odstavek 54. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona),

12.   ne poroča Banki Slovenije v skladu z drugim odstavkom 66. člena v povezavi s petim odstavkom 164. člena tega zakona,

13.   ne zagotavlja varstva denarnih sredstev imetnikov v skladu s 166. členom tega zakona,

14.   vodi poslovne knjige, sestavlja knjigovodske listine, vrednoti knjigovodske postavke ali sestavlja računovodska poročila v nasprotju s prvim odstavkom 73. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona,

15.   ne predloži pravočasno Banki Slovenije nerevidiranih računovodskih izkazov ali jih predloži brez ločenih računovodskih informacij (drugi odstavek 73. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona),

16.   ne predloži pravočasno Banki Slovenije letnega poročila in revizorjevega poročila o revidiranju letnega poročila ali ga predloži brez mnenja revizorja o ločenih računovodskih informacijah (tretji odstavek 73. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona).

(2)Z globo od 1.500 do 5.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba družbe za izdajo elektronskega denarja, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 20.000 do 150.000 eurov se za prekršek kaznuje družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, če ne obvesti Banke Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev za izdajanje elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo (167. člen tega zakona).

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo, če:

1.      uporabnikom ponuja posojila v zvezi s plačilnimi storitvami v nasprotju s prvim odstavkom 29. člena tega zakona,

2.      opravlja plačilne storitve, ne da bi za opravljanje teh storitev pridobila dovoljenje Banke Slovenije (34. člen tega zakona),

3.      ne obvesti Banke Slovenije o dejstvih in okoliščinah iz prvega odstavka 40. člena tega zakona,

4.      ne hrani dokumentacije v skladu z drugim odstavkom 40. člena tega zakona,

5.      je udeležena pri združitvi ali delitvi družb, pri kateri plačilna institucija nadaljuje opravljanje plačilnih storitev, in pred izvedbo združitve ali delitve ne pridobi dovoljenja Banke Slovenije v skladu z 41. členom tega zakona,

6.      ne obvesti Banke Slovenije o dejstvih in okoliščinah v skladu s petim odstavkom 42. člena tega zakona,

7.      po prenehanju dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev sklepa nove posle v nasprotju s prepovedjo iz sedmega odstavka 42. člena tega zakona,

8.      začne opravljati plačilne storitve v državi gostiteljici ali tretji državi prek podružnice ali zastopnika v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena tega zakona,

9.      začne neposredno opravljati plačilne storitve v državi gostiteljici, ne da bi o tem obvestila Banko Slovenije (drugi odstavek 47. člena tega zakona) ali v nasprotju z drugim odstavkom 49. člena tega zakona,

10.   za izvajanje operativnih nalog, povezanih z opravljanjem plačilnih storitev, uporabi zunanje izvajalce v državi gostiteljici, ne da bi o tem obvestila Banko Slovenije (tretji odstavek 47. člena tega zakona),

11.   ne obvesti Banke Slovenije v skladu s četrtim odstavkom 43. člena, prvim ali petim odstavkom 45. člena tega zakona ali tretjim ali četrtim odstavkom 49. člena tega zakona,

12.   ne vzpostavi oziroma ne vzdržuje zanesljivega in celovitega sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol (prvi odstavek 54. člena tega zakona),

13.   ne poroča Banki Slovenije v skladu z drugim odstavkom 66. člena tega zakona oziroma v skladu z zahtevami in pravili, ki jih predpiše Banka Slovenije v skladu s 67. členom tega zakona,

14.   ne zagotovi varstva denarnih sredstev uporabnikov v skladu z 68. oziroma 69. členom tega zakona,

15.   zagotavlja varstvo denarnih sredstev uporabnikov za predvideni delež denarnih sredstev uporabnikov brez dovoljenja Banke Slovenije (70. člen tega zakona),

16.   ne obvešča Banke Slovenije o spremembah v zvezi z ukrepi za varovanje sredstev uporabnikov (72. člen tega zakona),

17.   vodi poslovne knjige, sestavlja knjigovodske listine, vrednoti knjigovodske postavke ali sestavlja računovodska poročila v nasprotju s prvim odstavkom 73. člena tega zakona,

18.   ne predloži pravočasno Banki Slovenije nerevidiranih računovodskih izkazov ali jih predloži brez ločenih računovodskih informacij (drugi odstavek 73. člena tega zakona),

19.   ne predloži pravočasno Banki Slovenije letnega poročila in revizorjevega poročila o revidiranju letnega poročila ali ga predloži brez mnenja revizorja o ločenih računovodskih informacijah (tretji odstavek 73. člena tega zakona).

(2)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba plačilne institucije ali plačilne institucije z opustitvijo, ki je storila prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje plačilna institucija z opustitvijo, če ne obvesti Banke Slovenije o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev za opravljanje plačilnih storitev izvrševanja denarnih nakazil kot plačilna institucija z opustitvijo (šesti odstavek 76. člena tega zakona).

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, ki:

1.      ne posreduje Banki Slovenije poročil oziroma informacij o zadevah, pomembnih za opravljanje nadzora in izvrševanje drugih pristojnosti in nalog Banke Slovenije (drugi odstavek 248. člena tega zakona in drugi odstavek 248. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona),

2.      ne ravna v skladu s pozivom Banke Slovenije (tretji odstavek 248. člena tega zakona in tretji odstavek 248. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona),

3.      ne posreduje pooblaščeni osebi Banke Slovenije na njeno zahtevo poročil in informacij o zadevah, pomembnih za opravljanje pregleda poslovanja (tretji odstavek 252. člena tega zakona in tretji odstavek 252. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona).

(2)Z globo od 800 do 10.000 eurov se za prekršek kaznuje član poslovodstva ali oseba, ki je pri ponudniku plačilnih storitev neposredno odgovorna za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami ali izdajanjem elektronskega denarja, če:

1.      ne posreduje Banki Slovenije poročil oziroma informacij o zadevah, pomembnih za opravljanje nadzora in izvrševanje drugih pristojnosti in nalog Banke Slovenije (drugi odstavek 248. člena tega zakona in drugi odstavek 248. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona),

2.      ne ravna v skladu s pozivom Banke Slovenije (tretji odstavek 248. člena tega zakona in tretji odstavek 248. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona),

3.      ne posreduje pooblaščeni osebi Banke Slovenije na njeno zahtevo poročil in informacij o zadevah, pomembnih za opravljanje pregleda poslovanja (tretji odstavek 252. člena tega zakona in tretji odstavek 252. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona).

(3)Z globo od 200 do 2.000 eurov se za prekršek kaznuje zaposleni pri ponudniku plačilnih storitev, ki ni član poslovodstva ali oseba, ki je pri ponudniku plačilnih storitev neposredno odgovorna za vodenje poslov v zvezi s plačilnimi storitvami ali izdajanjem elektronskega denarja, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 25.000 do 250.000 eurov se za prekršek kaznuje revizijska družba, če pooblaščeni revizor nemudoma ne obvesti Banke Slovenije o dejstvih in okoliščinah iz prvega oziroma drugega odstavka 74. člena tega zakona ali iz prvega oziroma drugega odstavka 74. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona ali če ne posreduje podatkov v skladu s tretjim odstavkom 74. člena tega zakona ali v skladu s tretjim odstavkom 74. člena v povezavi s petim odstavkom 161. člena tega zakona.

(2)Z globo od 2.500 do 10.000 eurov se za prekršek kaznuje pooblaščeni revizor, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje upravljavec plačilnega sistema, ki:

1.      ne uskladi pravil plačilnega sistema v skladu s četrtim odstavkom 201. člena tega zakona,

2.      spremeni pravila plačilnega sistema v nasprotju s prvim odstavkom 213. člena tega zakona,

3.      ne obvešča Banke Slovenije o dejstvih in okoliščinah iz prvega odstavka 225. člena tega zakona,

4.      ne poroča Banki Slovenije v skladu z zahtevami in pravili, ki jih izda Banka Slovenije na podlagi petega odstavka 225. člena tega zakona,

5.      obdeluje zaupne podatke v nasprotju z 242. členom tega zakona.

(2)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje klirinška družba, ki:

1.      ne obvesti Banke Slovenije o dejstvih in okoliščinah iz prvega odstavka 232. člena tega zakona,

2.      ne hrani dokumentacije v skladu z drugim odstavkom 232. člena tega zakona,

3.      ne obvesti Banke Slovenije o okoliščinah v skladu s petim odstavkom 233. člena tega zakona,

4.      po prenehanju dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev sklepa nove posle v nasprotju s prepovedjo iz sedmega odstavka 233. člena tega zakona,

5.      ne zagotovi minimalnega kapitala v skladu s prvim odstavkom 234. člena tega zakona,

6.      ne zagotovi varnega in zanesljivega poslovanja ter sistema upravljanja in sistema notranjih kontrol v skladu z 235. členom tega zakona,

7.      vodi poslovne knjige v nasprotju z zahtevo iz prvega odstavka 236. člena tega zakona,

8.      pravočasno ne predloži Banki Slovenije nerevidiranih računovodskih izkazov ali jih predloži brez ločenih računovodskih informacij (tretji odstavek 236. člena tega zakona),

9.      pravočasno ne predloži Banki Slovenije letnega poročila in revizorjevega poročila o revidiranju letnega poročila ali ga predloži brez mnenja revizorja o ločenih računovodskih informacijah (četrti odstavek 236. člena tega zakona).

(3)Z globo od 1.250 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba upravljavca plačilnega sistema, ki je storil prekršek iz prvega odstavka tega člena, oziroma odgovorna oseba klirinške družbe, ki je storila prekršek iz prejšnjega odstavka.

(4)Z globo od 800 do 10.000 eurov se za prekršek kaznuje član poslovodstva klirinške družbe ali oseba, ki je v klirinški družbi neposredno odgovorna za vodenje poslov v zvezi z upravljanjem plačilnega sistema, če:

1.      ne posreduje Banki Slovenije poročil oziroma informacij o zadevah, pomembnih za opravljanje nadzora oziroma izvrševanje drugih pristojnosti in nalog Banke Slovenije (drugi odstavek 248. člena tega zakona),

2.      ne ravna v skladu s pozivom Banke Slovenije (tretji odstavek 248. člena tega zakona),

3.      ne posreduje pooblaščeni osebi Banke Slovenije na njeno zahtevo poročil in informacij o zadevah, pomembnih za opravljanje pregleda poslovanja (tretji odstavek 252. člena tega zakona).

(5)Z globo od 200 do 2.000 eurov se za prekršek kaznuje zaposleni v klirinški družbi, ki ni član poslovodstva ali oseba, ki je v klirinški družbi neposredno odgovorna za vodenje poslov, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(6)Z globo od 25.000 do 250.000 eurov se za prekršek kaznuje revizijska družba, če stori prekršek iz prejšnjega člena v zvezi z obveščanjem Banke Slovenije. Če prekršek iz prejšnjega člena stori pooblaščeni revizor v zvezi z opravljanjem revizijskega pregleda klirinške družbe, se kaznuje z globo od 2.500 do 10.000 eurov.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba ali podjetnik, ki:

1.      opravlja plačilne storitve v nasprotju z 20. členom tega zakona,

2.      opravlja dejavnost ali obe dejavnosti iz prve in druge alineje 11. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona in ki Banki Slovenije ne pošlje obvestila v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona,

3.      opravlja dejavnosti iz 12. točke prvega odstavka 3. člena tega zakona in ki Banki Slovenije ne pošlje obvestila oziroma ji ne zagotovi letnega revizijskega mnenja v skladu s tretjim odstavkom 23. člena tega zakona,

4.      kot prejemnik plačila plačniku za uporabo določenega plačilnega instrumenta zaračuna nadomestilo, ki presega neposredne stroške, ki jih ima zaradi uporabe določenega plačilnega instrumenta, v nasprotju z drugim odstavkom 126. člena tega zakona,

5.      kot prejemnik plačila zahteva nadomestilo za uporabo plačilnih instrumentov, za katere poglavje II Uredbe 2015/751/EU določa uporabo medbančnih provizij, in za tiste plačilne storitve, za katere se uporablja Uredba 260/2012/EU, v nasprotju s tretjim odstavkom 126. člena tega zakona,

6.      opravlja storitve izdajanja elektronskega denarja v nasprotju s 158. členom tega zakona,

7.      pridobi poslovni delež, delnice ali druge pravice v nasprotju s 33. členom tega zakona,

8.     kot udeleženec plačilnega sistema ne omogoča pošiljanja nalogov za prenos skozi plačilni sistem v skladu s četrtim odstavkom 206. člena tega zakona,

9.      upravlja plačilni sistem v nasprotju z 210. členom tega zakona,

10.      pooblaščeni osebi Banke Slovenije ne omogoči pregleda na način, določen v 245., 252., 253., drugem odstavku 264. in drugem odstavku 265. člena tega zakona.

(2)Z globo od 800 do 10.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba ali podjetnik, ki:

1.      stranki ne zagotovi informacij o morebitnih provizijah za dvig gotovine iz prvega, drugega in šestega odstavka 103., 106., 107. in 109. člena tega zakona pred dvigom gotovine, pa tudi na potrdilu o prejemu gotovine ob koncu transakcije po dvigu (15. točka prvega odstavka 3. člena tega zakona),

2.      plačnika pred odreditvijo plačilne transakcije ne seznani z informacijami o menjalnem tečaju in nadomestilih, ki jih bo kot prejemnik plačila zaračunal plačniku v zvezi s pretvorbo valute (109. člen tega zakona),

3.      uporabnika pred odreditvijo plačilne transakcije ne obvesti, da mora uporabnik za uporabo določenega plačilnega instrumenta plačati posebno nadomestilo (prvi in drugi odstavek 110. člena tega zakona).

(3)Z globo od 800 do 10.000 eurov se za prekršek kaznuje oseba iz prvega ali drugega odstavka 204. člena tega zakona s sedežem v Republiki Sloveniji, ki:

1.      ne obvesti Banke Slovenije o udeležbi ali posredni udeležbi v plačilnih sistemih v skladu s tretjim odstavkom 225. člena tega zakona,

2.      ne obvesti stranke ali druge osebe o plačilnih sistemih, v katerih je udeležena (četrti odstavek 225. člena tega zakona).

(4)Z globo od 500 do 5.000 eurov se za prekršek kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s šestim odstavkom 192. člena tega zakona.

(5)Z globo od 200 do 2.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti, ki je storila prekršek iz prvega do tretjega odstavka tega člena in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki je storila prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.

(6)Z globo od 400 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje posameznik, ki stori prekršek iz prvega ali drugega odstavka tega člena.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, ki pri opravljanju plačilnih storitev v Republiki Sloveniji:

1.      ne obračuna nadomestil v skladu s 3. členom ali drugim odstavkom 6. člena Uredbe 2021/1230/EU,

2.      ne prikaže obračunanih nadomestil ali ne zagotovi informacij v skladu s prvim do četrtim odstavkom 4. člena ali 5. členom Uredbe 2021/1230/EU,

3.      uporabniku ne sporoči informacij v skladu s petim ali šestim odstavkom 4. člena Uredbe 2021/1230/EU,

4.      informacij iz 4. člena Uredbe 2021/1230/EU ne zagotovi brezplačno ali na nevtralen in razumljiv način (sedmi odstavek 4. člena Uredbe 2021/1230/EU),

5.      uporabniku ne sporoči podatkov v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe 2021/1230/EU.

(2)Z globo od 400 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 800 do 10.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki zagotavlja storitev pretvorbe valut na bankomatu ali na prodajnem mestu, če: 1. ne prikaže obračunanih nadomestil ali ne zagotovi informacij v skladu s prvim, tretjim ali četrtim odstavkom 4. člena Uredbe 2021/1230/EU, 2. informacij iz prvega, tretjega ali četrtega odstavka 4. člena Uredbe 2021/1230/EU ne zagotovi brezplačno ali na nevtralen in razumljiv način (sedmi odstavek 4. člena Uredbe 2021/1230/EU).

(2)Z globo od 200 do 2.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(1)Z globo od 12.000 do 120.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če:

1.      kot ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila ali kot ponudnik posredniških plačilnih storitev ugotovi, da ponudnik plačilnih storitev plačnika večkrat ne zagotovi zahtevanih informacij o plačniku ali prejemniku plačila, in tega ne sporoči Uradu Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja in Banki Slovenije (drugi pododstavek drugega odstavka 8. člena in drugi pododstavek drugega odstavka 12. člena Uredbe 2015/847/EU);

2.      kot ponudnik plačilnih storitev v treh delovnih dneh od prejema zahteve Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja temu ne pošlje informacij, ki spremljajo prenose sredstev, in s tem povezane evidence (14. člen Uredbe 2015/847/EU).

(2)Z globo od 4.000 do 40.000 eurov se kaznuje samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja plačilne storitve v skladu z veljavnimi predpisi, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 800 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika oziroma odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(1)Z globo od 6.000 do 60.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če:

1.      kot ponudnik plačilnih storitev plačnika večkrat ne zagotovi, da prenos sredstev spremljajo zahtevane informacije o plačniku in prejemniku plačila, ali če pred prenosom sredstev ne preveri točnosti zahtevanih informacij o plačniku na predpisan način (prvi, drugi in četrti odstavek 4. člena Uredbe 2015/847/EU),

2.      kot ponudnik plačilnih storitev plačnika v predpisanem roku ponudniku plačilnih storitev prejemnika plačila ali ponudniku posredniških plačilnih storitev ne da na voljo zahtevanih informacij o plačniku ali prejemniku plačila (drugi odstavek 5. člena Uredbe 2015/847/EU),

3.      kot ponudnik plačilnih storitev plačnika ne upošteva določb o prenosu sredstev izven EU (6. člen Uredbe 2015/847/EU),

4.      kot ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila ob prejemu prenosov, kadar informacije o plačniku ali prejemniku plačila manjkajo, so nepopolne ali niso bile izpolnjene z znaki ali vnosi, ki so dopustni v skladu s pravili sistema sporočil ali plačilnega sistema in sistema poravnave, večkrat ne izvede učinkovitih postopkov, ki upoštevajo oceno tveganosti (prvi in drugi odstavek 8. člena Uredbe 2015/847/EU),

5.      kot ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila v razmerju do ponudnika plačilnih storitev plačnika, ki večkrat ne zagotovi zahtevanih informacij o plačniku ali prejemniku plačila, ne sprejme ustreznih ukrepov (prvi pododstavek drugega odstavka 8. člena Uredbe 2015/847/EU),

6.      kot ponudnik posredniških plačilnih storitev ne zagotovi, da se vse prejete informacije o plačniku in prejemniku plačila, ki spremljajo prenos sredstev, hranijo skupaj s prenosom (10. člen Uredbe 2015/847/EU),

7.      kot ponudnik posredniških plačilnih storitev ne vzpostavi učinkovitih postopkov za odkrivanje odsotnosti zahtevanih informacij o plačniku in prejemniku plačila (prvi odstavek 12. člena Uredbe 2015/847EU),

8.      kot ponudnik posredniških plačilnih storitev ob prenosu sredstev, kadar informacije o plačniku ali prejemniku plačila manjkajo, so nepopolne ali niso bile izpolnjene z znaki ali vnosi, ki so dopustni v skladu s pravili sistema sporočil ali plačilnega sistema in sistema poravnave, večkrat ne izvede učinkovitih postopkov, ki upoštevajo oceno tveganosti (drugi odstavek 12. člena Uredbe 2015/847/EU),

9.      kot ponudnik posredniških plačilnih storitev v razmerju do drugega ponudnika plačilnih storitev, ki večkrat ne zagotovi zahtevanih informacij o plačniku ali prejemniku plačila, ne sprejme ustreznih ukrepov (prvi pododstavek drugega odstavka 12. člena Uredbe 2015/847/EU),

10.   kot ponudnik plačilnih storitev plačnika ali kot ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila ali kot ponudnik posredniških plačilnih storitev ne vodi evidence ali jo vodi pomanjkljivo ali je ne vodi deset let (prvi odstavek 16. člena Uredbe 2015/847/EU).

(2)Z globo od 2.000 do 20.000 eurov se kaznuje samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja plačilne storitve v skladu z veljavnimi predpisi, če stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 400 do 2.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika oziroma odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(1)Če je narava storjenega prekrška iz 312. in 313. člena tega zakona posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, zaradi ponavljanja ali sistematičnosti storitve prekrška, se pravna oseba iz prvega odstavka 312. člena tega zakona in pravna oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena kaznujeta z globo v višini do:

1.      1.000.000 eurov ali

2.      dvakratnega zneska premoženjske koristi, pridobljene s kršitvijo, kadar je to korist mogoče določiti, če ta znesek presega znesek iz prejšnje točke.

(2)Če je narava storjenega prekrška iz 312. in 313. člena tega zakona posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti,zaradi ponavljanja ali sistematičnosti storitve prekrška,se samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, iz drugega odstavka 312. člena tega zakona in iz drugega odstavka prejšnjega člena kaznuje z globo v višini do:

1.      500.000 eurov ali

2.      dvakratnega zneska premoženjske koristi, pridobljene s kršitvijo, kadar je to korist mogoče določiti, če ta znesek presega znesek iz prejšnje točke.

(3)Odgovorna oseba pravne osebe iz prvega odstavka tega člena ter odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika in odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, iz prejšnjega odstavka se kaznujejo z globo v višini do 250.000 eurov.

(4)Pravna oseba iz prvega odstavka tega člena, ki je kreditna ali finančna institucija, se kaznuje z globo v višini do:

1.      5.000.000 eurov ali

2.      deset odstotkov skupnega letnega prometa v predhodnem poslovnem letu, če ta znesek presega znesek iz prejšnje točke.

(5)Kadar je pravna oseba iz prejšnjega odstavka oseba, ki obvladuje eno ali več odvisnih družb ali ki je odvisna družba, se za podatek o skupnem letnem prometu v predhodnem poslovnem letu upošteva letno konsolidirano poročilo v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(6)Samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, iz drugega odstavka tega člena, ki je kreditna ali finančna institucija, se kaznuje z globo v višini do:

1.      2.500.000 eurov ali

2.      deset odstotkov skupnega letnega prometa v predhodnem poslovnem letu, če ta znesek presega znesek iz prejšnje točke.

(7)Odgovorna oseba pravne osebe iz četrtega odstavka tega člena ter odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika in odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, iz prejšnjega odstavka se kaznuje z globo v višini do 500.000 eurov.

(8)Zoper pravno osebo iz prvega in četrtega odstavka tega člena in zoper samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, iz drugega in šestega odstavka tega člena se poleg izreka globe lahko odredi tudi odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti po določbah 258. ali 259. člena tega zakona, kadar pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, za opravljanje svoje dejavnosti potrebuje tako dovoljenje.

(9)Uvedbo postopka za izdajo odredbe o odvzemu dovoljenja za opravljanje dejavnosti iz prejšnjega odstavka lahko predlaga tudi Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja.

(10)Zoper odgovorno osebo iz tretjega in sedmega odstavka tega člena se poleg izreka globe odredi tudi začasna prepoved izvrševanja vodstvenih nalog za čas najmanj treh mesecev in največ enega leta v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja.

(11)Odredbo o začasni prepovedi izvrševanja vodstvenih nalog iz prejšnjega odstavka izda organ, ki je izvrševanje vodstvenih nalog dovolil, v postopku, ki ga uvede organ sam, ali na predlog Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja.

Do sprememb določb o višinah in razponih glob, ki jih določa zakon, ki ureja prekrške, se višine in razponi glob, ki so določeni v prejšnjem členu, uporabljajo ne glede na določbe zakona, ki ureja prekrške.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če kot:

1.      ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila, ki je dostopen za nacionalne kreditne prenose v okviru plačilne sheme, ne izpolnjuje obveznosti iz prvega odstavka 3. člena Uredbe 260/2012/EU,

2.      ponudnik plačilnih storitev plačnika, ki je dostopen za nacionalne direktne obremenitve v okviru plačilne sheme, ne izpolnjuje obveznosti iz drugega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 3. člena Uredbe 260/2012/EU,

3.      ponudnik plačilnih storitev uporablja plačilne sheme, ki ne izpolnjujejo pogojev iz prvega odstavka 4. člena Uredbe 260/2012/EU,

4.     ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev ne nudi storitve prejemanja oziroma pošiljanja takojšnjih kreditnih prenosov od datumov iz osmega odstavka 5a. člena Uredbe 260/2012/EU,

5.     družba za izdajo elektronskega denarja ali plačilna institucija ne nudi uporabniku plačilnih storitev storitve prejemanja oziroma pošiljanja takojšnjih kreditnih prenosov v eurih od datuma iz osmega odstavka 5a. člena Uredbe 260/2012/EU,

6.     ponudnik plačilnih storitev ne izvaja zahtev iz 5c. člena Uredbe 260/2012/EU od datuma iz devetega odstavka 5c. člena Uredbe 260/2012/EU,

7.     ponudnik plačilnih storitev ne poroča Banki Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Uredbe 260/2012/EU.

(2)Z globo od 2.000 do 20.000 eurov se kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 400 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki je ponudnik plačilnih storitev, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(1)Z globo od 2.000 do 20.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če kot:

1.      ponudnik plačilnih storitev izvaja transakcije s kreditnim prenosom v nasprotju z zahtevami iz 5. člena Uredbe 260/2012/EU,

2.      ponudnik plačilnih storitev izvaja transakcije z direktno obremenitvijo v nasprotju z zahtevami iz 5. člena Uredbe 260/2012/EU,

3.      ponudnik plačilnih storitev zahteva od uporabnika plačilnih storitev, da navede kodo BIC plačnika ali prejemnika plačila po datumih, določenih v sedmem odstavku 5. člena Uredbe 260/2012/EU,

4.     ponudnik plačilnih storitev ne izpolnjuje zahtev glede prejema naloga za plačilo iz tretjega odstavka 5a. člena Uredbe 260/2012/EU,

5.     ponudnik plačilnih storitev pri izvajanju takojšnjih kreditnih prenosov ne izpolnjuje zahtev iz četrtega ali petega odstavka 5a. člena Uredbe 260/2012/EU,

6.     ponudnik plačilnih storitev ne ravna v skladu s šestim odstavkom 5a. člena Uredbe 260/2012/EU,

7.     ponudnik plačilnih storitev ne ponuja uporabniku plačilnih storitev možnosti predložitve nalogov za plačilo v paketu v skladu s sedmim odstavkom 5a. člena Uredbe 260/2012/EU,

8.     ponudnik plačilnih storitev pri določanju nadomestil za kreditne prenose v eurih in takojšnje kreditne prenose v eurih ravna v nasprotju s 5b. členom Uredbe 260/2012/EU,

9.     ponudnik plačilnih storitev ne izvaja storitve preverjanja prejemnika plačila pri kreditnih prenosih v skladu s prvim odstavkom 5c. člena Uredbe 260/2012/EU,

10.  ponudnik storitev odreditve plačil ne zagotovi točnih informacij o prejemniku plačila v skladu z drugim odstavkom 5c. člena Uredbe 260/2012/EU,

11.  ponudnik plačilnih storitev ali ponudnik storitev odreditve plačil ne vzdržuje zanesljivih notranjih postopkov za zagotovitev točnih informacij o prejemnikih plačil v skladu s tretjim odstavkom 5c. člena Uredbe 260/2012/EU,

12.  ponudnik plačilnih storitev plačnika, v primeru plačilnega naloga v papirni obliki, ne opravi storitve, s katero se zagotovi preverjanje prejemnika plačila v skladu s četrtim odstavkom 5c. člena Uredbe 260/2012/EU,

13.  ponudnik plačilnih storitev ne zagotovi, da opravljanje storitve, s katero se zagotovi preverjanje prejemnika plačila, in storitve iz drugega odstavka, plačnikom ne preprečujejo odobritve kreditnega prenosa (peti odstavek 5c. člena Uredbe 260/2012/EU),

14.  ponudnik plačilnih storitev uporabniku plačilnih storitev, ki ni potrošnik ne zagotovi možnosti odločitve, da pri predložitvi več plačilnih nalogov v paketu ne uporablja storitve preverjanja prejemnika plačila ali ne zagotovi, da se uporabnik kadar koli lahko odloči za uporabo te storitve (šesti odstavek 5c. člena Uredbe 260/2012/EU),

15.  ponudnik plačilnih storitev ne obvesti plačnika ali uporabnika plačilnih storitev, ki ni potrošnik, da odobritev kreditnega prenosa lahko privede do prenosa sredstev na plačilni račun, ki ni račun prejemnika plačila, ki ga je navedel plačnik, in o posledicah njegove odločitve, da ne upošteva prejetega obvestila (sedmi odstavek 5c. člena Uredbe 260/2012/EU),

16.  ponudnik plačilnih storitev plačnika, plačniku nemudoma ne povrne prenesenega zneska ali na plačilnem računu ne vzpostavi stanja, kakršno bi bilo, če transakcija ne bi bila izvršena, v skladu z osmim odstavkom 5c. člena Uredbe 260/2012/EU,

17.  ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila ali ponudnik storitev odreditve plačil, ponudniku plačilnih storitev plačnika ne nadomesti finančne škode v skladu z osmim odstavkom 5c. člena Uredbe 260/2012/EU,

18.      ponudnik plačilnih storitev zaračunava večstranske pristojbine za izmenjavo ali kakšno drugo dogovorjeno nadomestilo z enakim namenom ali učinkom, za transakcije z direktno obremenitvijo (prvi odstavek 8. člena Uredbe 260/2012/EU),

19.      ponudnik plačilnih storitev za R-transakcije uporablja večstransko pristojbino za izmenjavo, čeprav niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 8. člena Uredbe 260/2012/EU.

(2)Z globo od 400 do 4.000 eurov se kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 200 do 2.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki je ponudnik plačilnih storitev, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje upravitelj ali če ni uradnega upravitelja, sodelujoči v sistemu za plačila na drobno, ki je pravna oseba, če ne izpolnjuje zahtev iz drugega odstavka 4. člena Uredbe 260/2012/EU.

(2)Z globo od 2.000 do 20.000 eurov se kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 400 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki je upravitelj ali sodelujoči v sistemu za plačila na drobno, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, če pri opravljanju plačilnih storitev: 1. ne izvaja preverjanja uporabnikov plačilnih storitev v skladu s prvim ali drugim odstavkom 5d. člena Uredbe 260/2012/EU, 2. ne izvaja preverjanja uporabnikov plačilnih storitev od datuma iz tretjega odstavka 5d. člena navedene uredbe.

(2)Z globo od 1.500 do 5.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Če je narava storjenega prekrška iz prvega odstavka tega člena posebno huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine pridobljene protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti, se ponudnik plačilnih storitev kaznuje z globo v višini do 10 % skupnega čistega letnega prometa pravne osebe v predhodnem poslovnem letu.

(4)Z globo do 5.000.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje odgovorna oseba ponudnika plačilnih storitev.

(5)Kadar je ponudnik plačilnih storitev iz tretjega odstavka tega člena odvisno podjetje obvladujočega podjetja, kakor je opredeljeno v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ali katerega koli podjetja, ki ima dejansko prevladujoči vpliv na ponudnika plačilnih storitev, se za podatek o čistem letnem prometu v predhodnem poslovnem letu upošteva letno konsolidirano poročilo obvladujočega podjetja, v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

(1)Z globo od 1.250 do 12.500 eurov se za prekršek kaznuje plačnik, ki je pravna oseba in želi izvršiti kreditni prenos prejemniku plačila, ki ima odprt plačilni račun v EU, če ravna v nasprotju s prvim odstavkom 9. člena Uredbe 260/2012/EU.

(2)Z globo od 400 do 4.000 eurov se kaznuje plačnik, ki je samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 200 do 2.000 eurov se kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika, posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost ali državnega organa ali samoupravne lokalne skupnosti, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(4)Z globo od 1.250 do 12.500 eurov se za prekršek kaznuje prejemnik plačila, ki je pravna oseba in sprejema kreditni prenos ali uporabi direktno obremenitev za unovčenje sredstev od plačnika, ki ima odprt račun v EU, če ravna v nasprotju z drugim odstavkom 9. člena Uredbe 260/2012/EU.

(5)Z globo od 400 do 4.000 eurov se kaznuje prejemnik plačila, ki je samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(6)Z globo od 200 do 2.000 eurov se kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika, posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost ali državnega organa ali samoupravne lokalne skupnosti, ki stori prekršek iz četrtega odstavka tega člena.

(1)Z globo od 12.500 do 125.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če kot:

1.      ponudnik plačilnih storitev za transakcijo z debetno kartico nudi ali zahteva medbančno provizijo za posamezno transakcijo, ki presega višino, določeno v prvem odstavku 3. člena Uredbe 2015/751/EU,

2.      ponudnik plačilnih storitev za transakcijo s kreditno kartico nudi ali zahteva medbančno provizijo za posamezno transakcijo, ki presega višino, določeno v 4. členu Uredbe 2015/751/EU,

3.      upravljavec sheme plačilnih kartic v licenčnih pogodbah ali pravilih sheme plačilnih kartic za izdajanje plačilnih kartic ali pridobivanje kartičnih plačilnih transakcij določi ozemeljske omejitve oziroma zahteve ali obveznosti, ki so prepovedane v skladu s 6. členom Uredbe 2015/751/EU,

4.      upravljavec sheme plačilnih kartic in obdelovalec ne izpolnjuje zahtev iz prvega odstavka 7. člena Uredbe 2015/751/EU.

(2)Z globo od 2.000 do 20.000 eurov se kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 400 do 4.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(1)Z globo od 2.000 do 20.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, če kot:

1.      upravljavec sheme plačilnih kartic v pravilih za obdelavo omogoča ozemeljsko diskriminacijo v nasprotju s četrtim odstavkom 7. člena Uredbe 2015/751/EU,

2.      obdelovalec znotraj EU, ki ne izpolnjuje zahtev iz petega odstavka 7. člena Uredbe 2015/751/EU,

3.      upravljavec sheme plačilnih kartic ravna v nasprotju s prvim odstavkom 8. člena Uredbe 2015/751/EU,

4.      ponudnik plačilnih storitev ne izpolnjuje zahtev iz drugega odstavka 8. člena Uredbe 2015/751/EU,

5.      upravljavec sheme plačilnih kartic ravna v nasprotju s četrtim odstavkom 8. člena Uredbe 2015/751/EU,

6.      upravljavec sheme plačilnih kartic, izdajatelj ali pridobitelj uporablja načela preusmerjanja ali enakovredne ukrepe, v nasprotju s petim odstavkom 8. člena Uredbe 2015/751/EU,

7.      upravljavec sheme plačilnih kartic, izdajatelj, pridobitelj, obdelovalec in drug ponudnik tehničnih storitev ravna v nasprotju s šestim odstavkom 8. člena Uredbe 2015/751/EU,

8.      prejemnik plačila ravna v nasprotju s šestim odstavkom 8. člena Uredbe 2015/751/EU,

9.      pridobitelj svojemu prejemniku plačila nudi in zaračunava provizijo, ki se zaračuna trgovcu, v nasprotju z zahtevami iz prvega odstavka 9. člena Uredbe 2015/751/EU,

10.   pridobitelj v svoje sporazume s prejemniki plačila ne vključi informacij v skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe 2015/751/EU,

11.   upravljavec sheme plačilnih kartic ali ponudnik plačilnih storitev uporablja pravila, ki so v nasprotju s prvim odstavkom 10. člena Uredbe 2015/751/EU v povezavi z drugim odstavkom 10. člena Uredbe 2015/751/EU,

12.   prejemnik plačila, ki se odloči, da ne bo sprejemal vseh kartic ali drugih plačilnih instrumentov sheme plačilnih kartic, potrošnikov o tem ne obvesti v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Uredbe 2015/751/EU,

13.   izdajatelj ne izpolnjuje obveznosti iz petega odstavka 10. člena Uredbe 2015/751/EU,

14.   upravljavec sheme plačilnih kartic ali pridobitelj ravna v nasprotju s prvim odstavkom 11. člena Uredbe 2015/751/EU,

15.   upravljavec sheme plačilnih kartic ali pridobitelj ravna v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena Uredbe 2015/751/EU,

16.   ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila po izvršeni posamezni kartični plačilni transakciji prejemniku plačila ne zagotovi informacij v skladu s prvim odstavkom 12. člena Uredbe 2015/751/EU,

17.   pridobitelj v pogodbah s prejemniki plačil ne izpolnjuje zahtev iz drugega odstavka 12. člena Uredbe 2015/751/EU.

(2)Z globo od 400 do 4.000 eurov se kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

(3)Z globo od 200 do 2.000 eurov se za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika, posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost ali državnega organa ali samoupravne lokalne skupnosti, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

(1)Prekrškovni organ, ki v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, odloča o prekrških, storjenih po tem zakonu, in izreka sankcije zaradi prekrška po tem zakonu, je Banka Slovenije.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek je prekrškovni organ, ki v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, odloča o prekrških iz četrtega odstavka 310. člena tega zakona, in izreka sankcije zaradi teh prekrškov, Finančna uprava Republike Slovenije.

(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena je prekrškovni organ, ki v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, odloča o prekrških iz 2. točke prvega odstavka 312. člena tega zakona ter drugega in tretjega odstavka v povezavi z 2. točko prvega odstavka 312. člena tega zakona in izreka sankcije zaradi teh prekrškov, Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja.

Za prekrške iz tega zakona se sme v hitrem postopku izreči globa tudi v znesku, ki je višji od najnižje predpisane globe, določene s tem zakonom.

Višine in razponi glob, določeni v 318.a členu tega zakona, veljajo in se uporabljajo ne glede na določbe zakona, ki ureja prekrške.

(1)Plačilne institucije, ki so do 13. januarja 2018 pridobile dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija in začele opravljati dejavnosti v skladu z Zakonom o plačilnih storitvah in sistemih (Uradni list RS, št. 58/09, 34/10, 9/11, 32/12, 81/15 in 47/16; v nadaljnjem besedilu: ZPlaSS), lahko še šest mesecev po uveljavitvi tega zakona opravljajo navedene dejavnosti v skladu z zahtevami iz ZPlaSS, ne da bi morale zaprositi za dovoljenje v skladu s 35. členom tega zakona ali spoštovati druge določbe 2. poglavja tega zakona ali določbe, na katere se sklicujejo določbe 2. poglavja tega zakona.

(2)Plačilne institucije iz prejšnjega odstavka, ki nameravajo plačilne storitve opravljati tudi po preteku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona, do 1. maja 2018 vložijo zahtevo za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v skladu s 35. členom tega zakona.

(3)Če plačilna institucija iz prvega odstavka tega člena, ki je do 1. maja 2018 vložila zahtevo za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v skladu s 35. členom tega zakona, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona ne pridobi dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom, Banka Slovenije začne postopek odvzema dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev, ki ga je plačilna institucija pridobila v skladu z zahtevami ZPlaSS, in ji prepove opravljati plačilne storitve.

(4)Plačilnim institucijam iz prvega odstavka tega člena, ki do 1. maja 2018 ne vložijo zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija v skladu s 35. členom tega zakona, dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, ki so ga pridobile v skladu z zahtevami ZPlaSS, preneha s potekom šest mesečnega obdobja po uveljavitvi tega zakona.

(1)Plačilne institucije z opustitvijo, ki so do 13. januarja 2018 pridobile dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija z opustitvijo in začele opravljati dejavnosti v skladu z ZPlaSS, lahko do 13. januarja 2019 opravljajo navedene dejavnosti v skladu z zahtevami iz ZPlaSS, ne da bi morale zaprositi za dovoljenje v skladu s 76. členom tega zakona ali spoštovati druge določbe 3. poglavja tega zakona ali določbe, na katere se sklicujejo določbe 3. poglavja.

(2)Plačilne institucije z opustitvijo iz prejšnjega odstavka, ki nameravajo plačilne storitve opravljati tudi po 13. januarju 2019, do 1. oktobra 2018 vložijo zahtevo za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija z opustitvijo v skladu s 76. členom tega zakona.

(3)Če plačilna institucija z opustitvijo iz prvega odstavka tega člena, ki je do 1. oktobra 2018 vložila zahtevo za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija z opustitvijo v skladu s 76. členom tega zakona do 13. januarja 2019 ne pridobi dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev v skladu s tem zakonom, Banka Slovenije začne postopek odvzema dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev, ki ga je plačilna institucija z opustitvijo pridobila v skladu z zahtevami ZPlaSS, in ji prepove opravljati plačilne storitve.

(4)Plačilnim institucijam z opustitvijo iz prvega odstavka tega člena, ki do 1. oktobra 2018 ne vložijo zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija z opustitvijo v skladu s 76. členom tega zakona, dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija z opustitvijo, ki so ga pridobile v skladu z zahtevami ZPlaSS, preneha s 13. januarjem 2019.

Ne glede na 324. člen tega zakona Banka Slovenije plačilnim institucijam, ki jim je bilo izdano dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev iz 7. točke prvega odstavka 5. člena ZPlaSS, izda dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev, ki veljajo za plačilne storitve iz 3. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, če ima do 13. januarja 2020 dokazila, da so izpolnjene zahteve iz 3. točke prvega odstavka 31. člena tega zakona in iz 55. do 62. člena tega zakona.

(1)Družbe za izdajo elektronskega denarja in družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, ki so do 13. januarja 2018 pridobile dovoljenje za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja ali družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo in začele opravljati dejavnosti v skladu z ZPlaSS, lahko še šest mesecev po uveljavitvi tega zakona opravljajo te dejavnosti v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici, ne da bi morale zaprositi za dovoljenje v skladu s 161. členom tega zakona ali izpolnjevati druge zahteve iz podpoglavja 7.2 tega zakona ali zahteve, na katere se sklicujejo določbe v podpoglavju 7.2 tega zakona.

(2)Družbe za izdajo elektronskega denarja in družbe za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo iz prejšnjega odstavka, ki nameravajo dejavnosti v skladu s tem zakonom opravljati tudi po preteku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona, do 1. maja 2018 vložijo zahtevo za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja ali družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo v skladu s tem zakonom.

(3)Če družba za izdajo elektronskega denarja ali družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo iz prvega odstavka tega člena, ki je do 1. maja 2018 vložila zahtevo za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu s tem zakonom, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona ne pridobi dovoljenja za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu s tem zakonom, Banka Slovenije začne postopek odvzema dovoljenja za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja, ki ga je družba za izdajo elektronskega denarja ali družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo pridobila v skladu z zahtevami ZPlaSS, in ji prepove opravljati storitve izdajanja elektronskega denarja.

(4)Družbam za izdajo elektronskega denarja in družbam za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo iz prvega odstavka tega člena, ki do 1. maja 2018 ne vložijo zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja v skladu s tem zakonom, dovoljenje za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja ali družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo, ki so ga pridobile v skladu z zahtevami ZPlaSS, preneha s potekom šest mesečnega obdobja po uveljavitvi tega zakona.

(1)Dovoljenja za oblikovanje plačilnega sistema in dovoljenja za opravljanje storitev upravljanja plačilnega sistema, ki so bila izdana v skladu z ZPlaSS in veljajo ob začetku veljavnosti tega zakona, se z dnem začetka veljavnosti tega zakona štejejo za dovoljenja za upravljanje plačilnega sistema, izdana po tem zakonu.

(2)Za plačilni sistem, ki je status pomembnega plačilnega sistema pridobil z odločbo o določitvi statusa pomembnega plačilnega sistema v skladu z ZPlaSS, se z dnem začetka veljavnosti tega zakona šteje, da ima status pomembnega plačilnega sistema po tem zakonu.

Pogodbena razmerja v zvezi z opravljanjem plačilnih storitev, sklenjena pred začetkom veljavnosti tega zakona, ostanejo v veljavi tudi po uveljavitvi tega zakona.

Podjetniki in zasebniki, ki na dan uveljavitve tega zakona za opravljanje dejavnosti uporabljajo transakcijske račune, podatki katerih v registru transakcijskih računov niso javni in brezplačno dostopni, najkasneje do 30. junija 2018 ponudnikom plačilnih storitev, ki vodijo transakcijske račune, zagotovijo podatke iz sedme alineje 2. točke drugega odstavka 192. člena tega zakona.

Fiduciarni računi, ki ne izpolnjujejo pogojev iz 14. člena tega zakona in so pri bankah odprti na dan uveljavitve tega zakona, se lahko uporabljajo še do 13. januarja 2020.

Posamezni ponudniki plačilnih storitev, ki vodijo račune v skladu z 21. členom tega zakona, dokler ne izpolnjujejo regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU (v nadaljnjem besedilu: tehnični standardi), ne smejo zlorabljati neskladnosti svojega delovanja s tehničnimi standardi za blokiranje ali oviranje uporabe storitev odreditve plačil v skladu s 118. členom tega zakona in storitev zagotavljanja informacij o računih v skladu s 119. členom tega zakona za račune, ki jih vodijo.

(1)Postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona na podlagi ZPlaSS in v katerih Banka Slovenije do uveljavitve tega zakona še ni odločila, se končajo v skladu s tem zakonom.

(2)V postopkih iz prejšnjega odstavka lahko vložnik zahtevo, ki je bila procesno popolna v skladu z določbami ZPlaSS, dopolnijo do 1. maja 2018 v skladu z zahtevami iz tega zakona in na njegovi podlagi sprejetih predpisov. Z dnem prejema dopolnitve zahteve vložnika, ki ne sme biti kasnejši od roka, določenega v prejšnjem stavku začnejo ponovno teči roki za odločitev Banke Slovenije v postopkih iz prejšnjega odstavka.

(1)Banka Slovenije izda podzakonske akte na podlagi tega zakona v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek Banka Slovenije izda akt iz drugega odstavka 173. člena tega zakona v treh mesecih po uveljavitvi regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Direktive 2014/92/EU.

(3)Minister, pristojen za finance, objavi dan uveljavitve regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Direktive 2014/92/EU v Uradnem listu Republike Slovenije.

(4)Minister, pristojen za finance, izda podzakonski akt iz 189. člena tega zakona do 30. junija 2018.

(5)Agencija izda podzakonske akte iz desetega odstavka 192. člena, četrtega odstavka 195. člena in tretjega odstavka 287. člena tega zakona do 30. junija 2018.

(1)Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o plačilnih storitvah in sistemih (Uradni list RS, št. 58/09, 34/10, 9/11, 32/12, 81/15 in 47/16).

(2)Ne glede na prejšnji odstavek se za register transakcijskih računov iz 191. člena tega zakona do 30. junija 2018 uporabljajo določbe 143. do 148. člena ZPlaSS.

(3)Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati naslednji podzakonski predpisi, ki pa se, če niso v neskladju s tem zakonom, uporabljajo še do izdaje podzakonskih predpisov po tem zakonu:

1.      Akt o vzpostavitvi in vodenju registra transakcijskih računov (Uradni list RS, št. 49/10, 27/11 in 59/16),

2.      Navodilo o vsebini, načinu in rokih zbiranja in posredovanjapodatkov o dospelih neporavnanih obveznostih poslovnih subjektov ter o prometu in stanjih na njihovih transakcijskih računih (Uradni list RS, št. 102/09, 49/10 in 107/12),

3.      Navodilo za vlaganje zahtev za pridobitev osebnih podatkov fizičnih oseb iz registra transakcijskih računov v elektronski obliki (Uradni list RS, št. 49/10),

4.      Pravilnik o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi (Uradni list RS, št. 43/10),

5.      Sklep o kapitalu plačilnih institucij (Uradni list RS, št. 73/09 in 30/11),

6.      Sklep o plačilnih sistemih (Uradni list RS, št. 73/09 in 5/11),

7.      Sklep o višini zneskov letnih nadomestil za nadzor in taks za odločanje o zahtevah za izdajo dovoljenj Banke Slovenije po Zakonu o plačilnih storitvah in sistemih (Uradni list RS, št. 78/09, 32/11 in 85/16),

8.      Sklep o vsebini zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot plačilna institucija, hibridna plačilna institucija ali plačilna institucija z opustitvijo (Uradni list RS, št. 73/09),

9.      Sklep o vsebini zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev izdajanja elektronskega denarja kot družba za izdajo elektronskega denarja, družba za izdajo elektronskega denarja z opustitvijo ter dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v družbi za izdajo elektronskega denarja (Uradni list RS, št. 30/11),

10.   Sklep o vsebini zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev upravljanja plačilnega sistema kot klirinška družba (Uradni list RS, št. 73/09),

11.   Sklep o značilnostih osnovnega plačilnega računa in načinu izračuna višine primernega nadomestila za zagotavljanje osnovnega plačilnega računa (Uradni list RS, št. 52/16), in

12.   Tarifa nadomestil stroškov za posredovanje podatkov o transakcijskih računih fizičnih oseb iz registra transakcijskih računov (Uradni list RS, št. 49/10).

(1)Določbe 117., 118., 119. in 153. člena tega zakona, ki urejajo uporabo varnostnih ukrepov, se začnejo uporabljati osemnajst mesecev po uveljavitvi regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 98. člena Direktive 2015/2366/EU.

(2)Podpoglavje 8.1 tega zakona, razen drugega odstavka 173. člena tega zakona, se začne uporabljati devet mesecev po uveljavitvi regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Evropska komisija v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Direktive 2014/92/EU.

(3)Minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije objavi obvestilo o začetku uporabe določb iz prvega in drugega odstavka tega člena.

(4)Poglavje 11. tega zakona, četrti odstavek 310. člena in drugi odstavek 322. člena tega zakona se začnejo uporabljati 1. julija 2018.

(5)Prvi stavek prvega odstavka 96. člena tega zakona se začne uporabljati dva meseca po uveljavitvi tega zakona.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razen 334. člena tega zakona, ki začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.