33. člen ZŠpo-1

Ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS je v postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov zagotovljena s tem, da lahko na javnem razpisu uspešno kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom. V postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov se torej načelo enakosti pred zakonom odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse. Tekmovanje je že po sami naravi stvari povezano z ugotavljanjem, kdo je boljši oziroma uspešnejši, torej z merjenjem rezultatov in njihovo primerjavo oziroma „rangiranjem“ ter selekcioniranjem. Evidenca pa je namenjena sistematičnemu spremljanju in vpisovanju podatkov. Glede na te okoliščine se že po sami naravi stvari športni programi, ki sodijo na področje tekmovalnega športa, bistveno razlikujejo od športnih programov, ki ne sodijo na to področje in so torej namenjeni športni vzgoji in rekreaciji. Pri programih, ki sodijo na področje tekmovalnega športa, je torej podan stvaren in razumen razlog za drugačno urejanje kot pri programih, ki na

Iz določb ZŠpo-1 po presoji sodišča jasno izhaja, da je toženka po ZŠpo-1 pooblaščena, da v šport uvrsti tiste aktivnosti, ki se izvajajo v uradnem tekmovalnem sistemu, da torej kot pogoj za registracijo športnika upošteva nastop na tekmovanju uradnega tekmovalnega sistema. Ko se nekdo na ta način registrira kot športnik, pa mora imeti tudi možnost, da se, če na tekmovanju nekega ranga doseže tako dober rezultat, kot je opredeljen v Pravilih, njegov dosežek ovrednoti, tj. kategorizira. Presojanje toženke, koliko športne gibalne akrivnosti, treningov in priprav je prisotnih v neki panogi oziroma ugotavljanje, kolikšna gibalna aktivnost in fizična pripravljenost je še potrebna, da gre za "šport" oziroma, kot toženka imenuje nekatere kategorizirane aktivnosti, za "miselne igre" glede na vse navedeno presega zakonsko pooblastilo. Po presoji sodišča torej 33. člen ZŠpo-1 toženke ne pooblašča, da poleg zakonskega pogoja (tj. udeležbe na tekmovanju uradnega tekmovalnega sistema) za registracijo športnika določi še druge pogoje, med njimi tudi ne gibalne aktivnosti.

Bistveni pogoj za financiranje konkretnega programa je ta, da je v prijavljeni športni program na področju vrhunskega športa - priprave in nastopi nacionalnih reprezentanc, ki potekajo pod okriljem NPŠZ ali OKS – ZŠZ, vključen vrhunski športnik. Tožnica tako nima prav, ko trdi, da je po Pravilniku relevantno zgolj to, da športnik nastopa pod okriljem ene od teh dveh zvez. Iz predpisa jasno izhaja, da je relevantno tudi, da je v prijavljeni športni program vključena oseba, ki ima status vrhunskega športnika. Tožnica v tožbi zgolj prepisuje zakonske določbe in določila Pravilnika in predlaga, da sodišče prekine postopek odločanja in začne postopek ocene skladnosti Zakona o športu z Ustavo Republike Slovenije v (vseh) tistih njegovih delih, ki so izpostavljeni v točki III Ad.1 tožbe. Pri tem ne pojasni, katera od številnih, v točki Ad.1 III tožbe izpostavljenih določb, naj bi bila neustavna in zakaj ter kako se (zmotna uporaba predpisa) odraža na odločitvi, sprejeti v obravnavanem primeru.