31. člen ZDOdv

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupraviče

Kot toženka sama navaja, so priče za dokazovanje premoženjske škode načeloma manj primerno dokazno sredstvo (bolj primerni so npr. računi). Vendar naše procesno pravo dokaznih pravil ne pozna. Če je stroške (škodo), ki jih je imel tožnik v neupravičenem priporu s telefoniranjem, sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem prič in tožnika ter jih razumno ocenilo, se pritožbeno sodišče s tem lahko strinja, ni pa ekonomično, da se v te namene zasliši prav vse predlagane priče. Prisoja premoženjske škode je zato pravilna in zakonita.

Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 65. člena ZIZ, kar je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno z izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega. Drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomenita ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv. Zmotna je presoja nižjih sodišč, da z interakcijo pravdnih strank v izvršilnem postopku ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za vložitev tožbe in da ni bil uresničen namen predhodnega postopka z možnostjo njegove izvenpravdne razrešitve.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali zavrženje tožbe v konkretnem primeru pomeni prekomeren poseg v pravico tožnika do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, mora državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka (prvi odstavek 27. člena ZDOdv). Četrti odstavek istega člena določa, da je predhodni postopek pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Kdor namerava začeti pravdni ali drugi postopek proti državi ali državnemu organu pristojnemu sodišču ali drugemu organu predloži potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora v predhodnem postopku, sicer se tožba ali drug predlog za začetek postopka zavrže. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je izvedba predhodnega postopka po zgoraj navedenem določilu jasno in nedvoumno določena obvezna procesna predpostavka za vložitev tožbe proti državi. Poleg tega vložitev ugovora tretjega v izvršilnem postopku ne predstavlja predloga za izvensodno rešitev spora, kot tudi upnikovo nasprotovanje ugovoru tretjega še ne pomeni, da izvensodna rešitev spora (to je rešitev spora pred vložitvijo tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe) ne bi bila možna.

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da sankcioniranje opustitve predpisanega poskusa mirne rešitve spora z zavrženjem tožbe posega v pravico do sodnega varstva in da je zato taka sankcija v dani situaciji, ko odločitev ne služi (več) uresničitvi namena predpisane dolžnosti oseb, ki so v sporu z državo, nesprejemljiva.