45. člen ZSSve

Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno. Očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domne

Pojasnilo v zvezi s predlogom za uvedbo disciplinskega postopka ni upravni akt, ki bi posegal v tožnikov pravni položaj, zato tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper takšno pojasnilo. Kot je pravilno poudarila že toženka, gre v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti izvršitelja za javnopravno razmerje med izvršiteljem in državo. Tožnik kot dolžnik je upravičen predlagati le sprožitev disciplinskega postopka, ne pa zahtevati začetka takšnega postopka, v katerem se tudi ne odloča o tožnikovi pravici ali neposredni osebni koristi. V disciplinskem postopku bi bilo kvečjemu lahko poseženo v pravice izvršitelja. Prav tako tožnik kot stranka sodnega postopka ni upravičen predlagati uvedbe disciplinskega postopka zoper sodnika, niti dati pobude za uvedbo takšnega postopka. Tudi kolikor bi mu zakon priznaval upravičenost vložiti pobudo za začetek postopka, pa tudi v tem primeru ne bi šlo za postopek, v katerem bi se odločalo o tožnikovi pravici ali neposredni osebni koristi, temveč bi bilo v disciplinskem postopku poseženo kvečjemu v pravice sodnika.

Pri disciplinskem postopku in postopku zaradi izreka suspenza iz četrtega odstavka 45. člena ZSSve gre za dva ločena postopka, ki imata različno pravno naravo in zato tudi različen tek, ki sta v pristojnosti različnih organov, pri čemer pa ima tožnik v obeh samostojno pravno sredstvo. Odločitev o suspenzu lahko izpodbija iz razloga, da očitki, ki so bili v izpodbijani odločbi o suspenzu predstavljeni, nimajo ustreznega značaja in teže, pri čemer pa se bo njihova utemeljenost presojala v ločenem disciplinskem postopku (z dokončno odločitvijo pristojnega organa). Izrek suspenza torej ne temelji na presoji utemeljenosti očitanih disciplinskih kršitev, temveč na presoji, ali so očitki (utemeljeni ali ne) takšnega značaja in teže, da narekujejo izrek suspenza zaradi zasledovanja cilja zaupanja javnosti v sodstvo in varstva njegovega ugleda. Suspenz je sicer povezan z disciplinskim postopkom, saj brez uvedenega disciplinskega postopka njegov izrek po ZSSve ni mogoč. ZSSve uvedbo disciplinskega postopka in možnost začasne odstranitve iz sodniške službe veže na vložitev neposrednega predloga za izrek disciplinske sankcije. To pomeni, da je bil v konkretnem primeru disciplinski pos