39. člen ZSSve

Pojasnilo v zvezi s predlogom za uvedbo disciplinskega postopka ni upravni akt, ki bi posegal v tožnikov pravni položaj, zato tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper takšno pojasnilo. Kot je pravilno poudarila že toženka, gre v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti izvršitelja za javnopravno razmerje med izvršiteljem in državo. Tožnik kot dolžnik je upravičen predlagati le sprožitev disciplinskega postopka, ne pa zahtevati začetka takšnega postopka, v katerem se tudi ne odloča o tožnikovi pravici ali neposredni osebni koristi. V disciplinskem postopku bi bilo kvečjemu lahko poseženo v pravice izvršitelja. Prav tako tožnik kot stranka sodnega postopka ni upravičen predlagati uvedbe disciplinskega postopka zoper sodnika, niti dati pobude za uvedbo takšnega postopka. Tudi kolikor bi mu zakon priznaval upravičenost vložiti pobudo za začetek postopka, pa tudi v tem primeru ne bi šlo za postopek, v katerem bi se odločalo o tožnikovi pravici ali neposredni osebni koristi, temveč bi bilo v disciplinskem postopku poseženo kvečjemu v pravice sodnika.

Po ZUS-1 je le Državno odvetništvo aktivno legitimirano za vložitev tožbe v primeru, ko je z upravnim aktom domnevno kršen zakon v škodo javnega interesa. V upravnem sporu sicer lahko v javnem interesu kot tožniki nastopajo tudi drugi subjekti (npr. nevladne organizacije glede varstva okolja), vendar aktivno legitimacijo (ob pogoju, da so sodelovali v postopku izdaje izpodbijanega akta) tem subjektom dajejo materialnopravni predpisi (npr. Zakon o varstvu okolja). Po presoji Vrhovnega sodišča takega upravičenja za vložitev tožbe v upravnem sporu ZSSve disciplinski tožilki ne daje. Določba 43. člena tega zakona predstavlja le splošno podlago za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločitev disciplinskega sodišča. Čeprav nobene od strank disciplinskega postopka pri tem ne izključuje, pa - upoštevaje navedeno opredelitev tožnika po ZUS-1 - disciplinskemu tožilcu, kot stranki disciplinskega postopka, ki varuje javni interes, tudi ne daje izrecnega pooblastila za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru nestrinjanja z odločitvijo disciplinskega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zato razlaga, po kateri bi bil disciplinski tožilec kljub temu aktivno legitimiran za vložitev

Pri disciplinskem postopku in postopku zaradi izreka suspenza iz četrtega odstavka 45. člena ZSSve gre za dva ločena postopka, ki imata različno pravno naravo in zato tudi različen tek, ki sta v pristojnosti različnih organov, pri čemer pa ima tožnik v obeh samostojno pravno sredstvo. Odločitev o suspenzu lahko izpodbija iz razloga, da očitki, ki so bili v izpodbijani odločbi o suspenzu predstavljeni, nimajo ustreznega značaja in teže, pri čemer pa se bo njihova utemeljenost presojala v ločenem disciplinskem postopku (z dokončno odločitvijo pristojnega organa). Izrek suspenza torej ne temelji na presoji utemeljenosti očitanih disciplinskih kršitev, temveč na presoji, ali so očitki (utemeljeni ali ne) takšnega značaja in teže, da narekujejo izrek suspenza zaradi zasledovanja cilja zaupanja javnosti v sodstvo in varstva njegovega ugleda. Suspenz je sicer povezan z disciplinskim postopkom, saj brez uvedenega disciplinskega postopka njegov izrek po ZSSve ni mogoč. ZSSve uvedbo disciplinskega postopka in možnost začasne odstranitve iz sodniške službe veže na vložitev neposrednega predloga za izrek disciplinske sankcije. To pomeni, da je bil v konkretnem primeru disciplinski pos