257. člen DZ

Predlog za namestitev v rejništvo temelji na okoliščinah, da je deklici umrla mati, oče pa je neznanega prebivališča. Dekličino namestitev v rejništvo torej pogojujejo drugi razlogi, ki jih določa zakonik, ne pa predlagani ukrep za varstvo koristi otrok. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je v obravnavanem primeru mogoče le z odvzemom otroka očetu v zadostni meri zavarovati otrokove koristi.

Kadar sodišče z odločitvijo razdeli upravičenja, ki sestavljajo starševsko skrb, med več oseb, ena oseba izvaja vsakodnevno varstvo in vzgojo otroka (npr. rejnik), druga pa opravlja nadzorstveno ali odločevalsko funkcijo (npr. skrbnik). Če višje sodišče v pritožbenem postopku vsa ta upravičenja združi v eni osebi, takšna oseba s tem praktično postane nosilka starševske skrbi. V takem primeru mora (višje) sodišče zato opraviti celostno te osebe, z vidika skrbništva zlasti, da presodi, ali so v takem primeru izpolnjeni pogoji, določeni v 241. členu Družinskega zakonika.

Kolizijski skrbnik prevzame nalogo otrokovega zakonitega zastopnika v pravdi in na ta način omeji pravico staršev, da zastopajo svojega otroka in uveljavljajo njegove koristi. Njegova postavitev je zato dopustna le, ko otrokovi starši te naloge ne morejo opravljati oz. je ne opravljajo dobro. Nasprotje med interesi starša in otroka je treba razlagati restriktivno. Starši imajo namreč prednost pred vsemi drugimi pri skrbi in odgovornosti za korist otroka (drugi odstavek 7. člena. DZ).

V postopkih, v katerih se odloča o pravnem položaju otroka, njegove pravice in koristi praviloma zastopajo njegovi starši kot njegovi zakoniti zastopniki. Če starši za otroka ne skrbijo, ga sodišče postavi pod skrbništvo in mu imenuje skrbnika, ki postane otrokov zakoniti zastopnik (257. člen DZ). Če obstaja utemeljen dvom, da starši oziroma skrbnik zaradi lastnih interesov svoje naloge ne bo opravil v korist otroka oziroma če so si njihove koristi v navzkrižju, sodišče otroku postavi kolizijskega skrbnika (269. člen DZ, peti odstavek 45. člena ZNP-1). S tem se omeji pravica staršev oziroma skrbnika, da zastopa otroka. Nalogo zastopanja otroka dobi kolizijski skrbnik, ki samostojno in nepristransko ugotavlja in zastopa otrokovo korist.

Kadar država poseže v bit starševske skrbi, tj. v odločanje o vzgoji in varstvu otroka, na način, da odvzame otroka, ali celo odvzame starševsko skrb ter otroka namesti drugam (v vzgojo in varstvo), zlitost starševskih pravic terja, da se hkrati odloči tudi o pravicah do stikov in preživljanja ter se v celoti poskrbi za otrokovno nadomestno skrb (tj. po potrebi postavi pod skrbništvo). Tega, da je treba o teh vprašanjih odločiti skupaj, ne smemo razumeti kot zahteve po sočasnem sodnem odločanju, temveč le kot zahtevo za odločanje v istem sodnem postopku. Od odločitve, ali in pri kom bo otrok v vzgoji in varstvu, je namreč odvisno, s kom bo treba urediti otrokove stike ter kdo bo preživninski zavezanec. V obravnavanem primeru sta bili z odločitvijo o namestitvi (v rejništvo) neločljivo povezani odločitvi o stikih in plačevanju preživnine, pa tudi odločitev o skrbništvu, o katerem dotlej ni bilo odločeno v predhodnem/samostojnem postopku. Višje sodišče zato ni odločalo preko meja pritožbenega predloga.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je sodišče odločalo preko meja pritožbenega predloga? 2. Ali je sodišče nepopolno odločilo v zadevi s tem, ko je odločilo, da se mld. A. A. namesti k B. B.? 3. Ali je višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo?

Razlogi za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena ZBPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve. Navedeno pomeni, da organ za brezplačno pravno pomoč nima podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločitve, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi že posegla v samo vsebino sodnega varstva in se opredeljevala do tega, ali oče mld. A. A. skrbi zanjo. Kot razlog za to, da naj bi skrbel, je med drugim tudi navedla, da mu ni bila odvzeta ali omejena starševska skrb, čeprav določilo 257. člena DZ ne postavlja tega kriterija. Tožnica je v dopolnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč navedla, da je oče mld. A. A. zapustil, da za preživljanje nič ne prispeva in da ne plačuje preživnine. Do odločitve sodišča v nepravdnem postopku sicer še ni mogoče vnaprej sklepati, da bo tožnica s postavitvijo mld. A. A. pod skrbništvo uspela, ni pa mogoče trditi, da je že na prvi pogled očitno, da z zahtevo za postavitvijo pod skrbništvo ne more uspeti.

Kljub temu, da skrbnica živi in dela v tujini, je že vrsto let vključena v življenje varovanke, tako v praktičnem (finančnem) kot čustvenem smislu. V primeru odtujenosti mld. hčerke in očeta je na mestu zadržanost in postopnost pri vzpostavitvi stikov. Ustrezno podporo in vzpodbudo glede teh stikov ter določen nadzor nad ustreznim nivojem komunikacije s strani nasprotnega udeleženca, bo morala prevzeti skrbnica. Pri presoji materialnih in pridobitnih zmožnosti preživninskega zavezanca je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi druge dohodke, ki jih je v zadnjem času prejel. Pavšalne (in dejansko potencialne) so navedbe, da so ti honorarji nezanesljivi, neredni in negotovi.

Torej je v postopku imenovanja skrbnika osebi, postavljeni pod skrbništvom in taka oseba je nasprotni udeleženec, stvarna pristojnost z DZ prenesena na sodišče, ta postopek pa je bil začet v času veljavnosti DZ, zato je za imenovanje skrbnika nasprotnemu udeležencu pristojno sodišče.