244. člen DZ

Sodišče skrbnika imenuje praviloma izmed oseb, ki so z varovancem sorodstveno povezane. Imenovanje CSD za skrbnika pride v poštev v primerih, ko takih oseb ni ali za njihovo imenovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji oziroma to ni v korist varovanca. V konkretnem primeru je ugotovljeno, da taka oseba obstaja, njeno imenovanje za skrbnika pa tudi ni v nasprotju s koristmi nasprotne udeleženke.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ). Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.

Nadalje je zmotno sklicevanje predlagatelja na določbe Haaške konvencije iz leta 1996. Pritožbeno sodišče pojasnjuje da Bruseljska uredba IIa v 61. členu izrecno določa, da ima ta uredba v razmerju do Haaške konvencije iz leta 1996 prednost pri uporabi (kar pomeni, da se uporablja uredba, ne pa konvencija), če ima otrok običajno prebivališče na območju države članice EU. V obravnavani zadevi je imela mld. A. A. ob začetku postopka (leta 2021) običajno prebivališče v Sloveniji, ki je država članica EU, zato se uporabijo določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Bruseljska uredba IIa, ne pa določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Haaška konvencija iz leta 1996. Enako velja za vprašanje priznanja izvršitve odločb iz ene države članice v drugi državi članici. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se določba 15. člena Bruseljske uredbe IIa uporabi zgolj izjemoma (kot izhaja že iz same dikcije omenjenega člena), kar že samo po sebi pomeni, da jo je treba ozko razlagati. Poleg tega iz besedila 15. člena Bruseljske uredbe IIa izhaja, da sodišče, ki vodi postopek, ni dolžno prekiniti postopka, ampak zgolj lahko prekine. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje me

Kadar so podani utemeljeni razlogi za postavitev skrbnika za posebni primer, ga lahko po 268. členu DZ postavi tudi sodišče, pri čemer je to lahko tudi pristojni CSD. Izbiro mora opraviti upoštevajoč konkretne okoliščine zadeve, glede na predmet zahtevanega sodnega varstva in strokovno znanje, ki je (oz. bo) potrebno, da se bodo pravice in pravne koristi stranke kakovostno zavarovale.

Določitev skrbnika (oz. postavitev pod skrbništvo) samo po sebi še ne pomeni, da oseba nima poslovne sposobnosti oz. da se ji ta avtomatično odvzame v obsegu nalog skrbnika.

Namen skrbništva je v varstvu osebnosti odrasle osebe z motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje. S tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predlagateljica postavljena pod skrbništvo, je tudi pravilno razrešilo dosedanjo skrbnico - mati predlagateljice, ki je imela nad predlagateljico podaljšano roditeljsko pravico, saj slednja več ne želi biti skrbnica. Ker je sodišče prve stopnje mati predlagateljice razrešilo funkcije skrbnice, je slednja, v skladu z 251. členom DZ, dolžna podati letno poročilo o svojem delu in račun o upravljanju premoženja ter izročiti premoženje varovanke v upravljanje novo imenovanemu skrbniku.

Praviloma se varovancu postavi en skrbnik, ki je pristojen za vse zadeve v zvezi z varovancem. DZ ne predvideva, da bi se pristojnosti skrbništva delile (bodisi za vsa področja, bodisi zgolj za eno) med več oseb, razen v primeru iz drugega odstavka 244. člena. DZ sicer tega področja ne ureja celovito. Tako ne ureja vprašanja, ali ima oseba lahko več skrbnikov tudi v primerih, ki jih zakon posebej ne omenja. Glede na stališča pravne teorije (Barbara Novak, Komentar DZ, str. 781) bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča načeloma možno, da ima oseba več skrbnikov v primeru, če bi bili skrbniki pristojni za različna življenjska področja varovanca, saj med njimi ne bi moglo prihajati do zapletov oziroma sporov, ker bi bil vsak od njih izključno pristojen za svoje področje skrbništva. Skupnega skrbništva večih fizičnih oseb z enakimi nalogami (ali v celoti ali delno) pa DZ ne dopušča (prav takšen je obravnavani primer - predlagatelja bi kot skrbnika opravljala določene iste naloge, kar bi lahko izvrševala samo skupno). V primeru sporov med njimi o izvrševanju skrbništva bi moral zakon določati pravila, kako se tak spor reši, vendar pa DZ nima takšnih določb.

Določila DZ postavitve dveh pravnih oseb kot skrbnikov odrasli osebi, kljub delitvi (različnih) nalog, ne dopuščajo. Sodne prakse na tem področju ni, kaj šele, da bi bila ustaljena, pravna teorija pa zastopa stališče, da je edina pravna podlaga za postavitev dveh pravnih oseb kot skrbnikov drugi odstavek 242. člena v povezavi z drugim odstavkom 244. člena DZ. Sodišče prve stopnje je določila DZ pravilno uporabilo in ni mogoče pritrditi pritožbi, da je dopustno po sedaj veljavnem DZ na podlagi drugega odstavka 242. člena nasprotni udeleženki postaviti dva skrbnika, to je dve pravni osebi, CSD in VDC.

Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu odločitve v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP ugotovilo, da je zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame pravica voliti in biti voljena. Z zgoraj navedeno novelo ZVDZ-E sta bila namreč črtana drugi in tretji odstavek 7. člena ZVDZ, v prehodni določbi (glej 3. člen) pa je zakonodajalec določil, da se postopki odločanja o odvzemu volilne pravice v postopkih o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo, ki so se začeli na podlagi ZVDZ in do dneva uveljavitve novele še niso pravnomočno končani, ustavijo.

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je namen skrbništva v varstvu osebnosti odrasle osebe z omejitvenimi motnjami in težavami, ki se uresničuje tako z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje, kakor tudi z varovanjem premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznika (drugi in tretji odstavek 239. člena Družinskega zakonika.

To pomeni, da sta glavna kriterija za odločitev o namestitvi otroka dva: ali je oseba, h kateri naj bo nameščen otrok, osebnostno primerna in ali je to v skladu z največjo otrokovo koristjo. Oba kriterija se medsebojno prepletata, sodišče pa ju ugotavlja glede na okoliščine konkretnega primera. Praviloma je v korist otroka, da mu sodišče zagotovi nadomestno varstvo trajne narave.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se za skrbnika v prvi vrsti postavi res oseba, ki jo predlaga center za socialno delo ali sorodniki (kot izhaja iz 243. člena DZ, za takšen primer pa gre tudi v predmetni zadevi), vendar le, če je predlagani skrbnik tudi osebnostno primeren in če je to v skladu z varovančevimi koristmi. Osebnostna primernost predlaganega skrbnika pa v predmetni zadevi ni podana, ker je dovzeten za vplive preživljalke in njenega soproga in ne bi vestno skrbel za koristi varovanke (preživljanke), kot izhaja iz pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.

Pri izbiri skrbnika je potrebno upoštevati varovančeve želje, če je varovanec sposoben razumeti pomen in posledice izražene volje in če je to v njegovo korist.

Po določbi 262. člena DZ sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. Sodišče v odločbi o postavitvi pod skrbništvo določi obseg skrbnikovih obveznosti in pravic. Pod skrbništvo se torej postavi odrasla nerazsodna oseba, ki brez škode zase ni sposobna sama skrbeti za svoje pravice in koristi. Postavitev odrasle osebe pod skrbništvo po DZ ni več posledica predhodnega odvzema poslovne sposobnosti. O postavitvi pod skrbništvo in o imenovanju skrbnika po DZ odloča sodišče, ki v odločbi o postavitvi pod skrbništvo določi obseg skrbnikovih pravic in obveznosti. Sodišče ni več vezano na tog dvostopenjski sistem delnega in popolnega odvzema poslovne sposobnosti, temveč lahko sodišče osebi, ki je postavljena pod skrbništvo, zagotovi prav toliko skrbi, kot jo potrebuje.

Sodišče se je podrobno opredelilo glede (ne)primernosti sorodnikov nasprotnega udeleženca, da se postavijo za skrbnika. Številni sodni postopki in nerešeni premoženjski spori med sorodniki, ki so povezani tudi z razpolaganji nasprotnega udeleženca z njegovim premoženjem, v povezavi s skupnim premoženjem, ki je bilo ustvarjeno z njegovo ženo, po kateri teče zapuščinski postopek, so prepričljiv razlog, zaradi katerega za skrbnika ne more biti postavljen noben sorodnik od nasprotnega udeleženca. Imenovanje sorodnika za skrbnika nasprotnemu udeležencu bi bilo v nasprotju z njegovimi koristmi.