100. člen DZ

Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.

O predlogu za preživljanje zakonca, podanem v postopku za razvezo zakonske zveze, se odloča v istem postopku, torej po pravilih nepravdnega postopka, ki velja za razvezo zakonske zveze.

Podane trditve in izvedeni dokazi ne omogočajo materialnopravnega zaključka, za katerega si prizadeva pritožnik - ukinitve preživninske obveznosti. Do sprememb zmožnosti zavezanca ni prišlo, ker tožnik ni uspel dokazati, da je bil primoran zaradi slabšega zdravstvenega stanja najemati zunanjo pomoč, tako ob določitvi preživninske obveznosti kot ob vložitvi tožbe pa je prejemal invalidsko pokojnino. Prav tako se niso spremenile niti potrebe upravičenke, ki s svojim solastniškim deležem na nepremičnini ne more razpolagati. Toženka je izvedla vse razumne ukrepe, s katerimi bi lahko unovčila svoj del premoženja, pri čemer ji je prodajo in s tem pridobitev finančnih sredstev, ki bi utemeljevali ukinitev preživnine, preprečeval ravno tožnik. Upravičenost toženke do socialnih transferjev že sama po sebi potrjuje, da nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje.

Pravnomočno je že odločeno o pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, ki je nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa nadaljevalo postopek po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, v skladu z 19. členom Zakona o nepravdnem postopku- ZNP-1, (II N 320/2021 z dne 5. 10. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 913/2022 z dne 9. 1. 2023), zato sodišče druge stopnje na tovrstne pritožbene navedbe ponovno ne odgovarja. V predmetnem postopku je sporno, ali je tožnica upravičena od toženca kot bivšega zakonca zahtevati preživnino. Slednje pa po oceni sodišča druge stopnje, tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnica bila solastnica navedenih nepremičnin do ene polovice, predstavlja premoženje, ki bi tožnici omogočalo sredstva za preživljanje in z izročitvijo katerih si je slednja prav to - popolno dosmrtno oskrbo, tudi izgovorila, ko je sklenila Sporazum. S tem pa ima tožnica zadostna sredstva za preživljanje in pogoji iz 100. člena DZ niso izpolnjeni.

Na podlagi določbe tretjega odstavka 85. člena ZNP-1 sodišče s sklepom, s katerim razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o preživljanju zakonca. To procesno odločbo vsebinsko napolnjuje prvi odstavek 100. člena DZ, ki določa, da nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od pravnomočno razvezane zakonske zveze.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa nadaljevalo postopek po pravilih pravdnega postopka, pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, v skladu z 19. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

Eventualno prepričanje sodišča, da je imela tožnica v relevantnem obdobju dovolj denarnih sredstev za preživljanje, sodišča ne odvezuje obveznosti, da izvede dokaz, s katerim tožnica želi dokazati ravno nasprotno. Drugačno stališče pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki stranki jemlje možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnica utemeljeno navaja, da dokazna ocena sodišča predstavlja nekritično povzemanje navedb toženca, ter ji utemeljeno očita manjko lastne argumentacije. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja je pomembno, da stranka, tudi če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, da jih ni prezrlo. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do pravno pomembnih navedb tožnice, razlogov za to pa ni utemeljilo. Posledično sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, dokazna ocena pa ne ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je sodišče v okviru odločanja o toženčevem zahtevku za ukinitev preživnine ugotovilo, da tožničini dohodki zadostujejo za njeno preživljanje, ni bilo več treba ugotavljati okoliščin v zvezi s toženčevo preživninsko zmožnostjo. Ob sklenitvi sodne poravnave tožnica ni imela možnosti razpolaganja s skupnim premoženjem, ki sta ga s tožencem ustvarila v zakonski zvezi. Po pravnomočnem zaključku postopkov o obsegu in delitvi skupnega premoženja ter razdružitvi nepremičnin v skupni lasti je tožnica pridobila denarna sredstva oziroma denarno terjatev do toženca in pravico razpolaganja s solastninskimi deleži glede dveh nepremičnin. Pravica do spoštovanja doma, na katero se sklicuje pritožnica, ne sega tako daleč, da bi ji zagotavljala nespremenljivost bivališča ob hkratni dolžnosti nekdanjega zakonca, da prispeva za stroške njenega bivanja in preživljanja.

Predlog se zavrne.

Zakonec lahko zahteva preživnino v nepravdnem postopku za razvezo, vendar se bo njegova zahteva obravnavala (kot tožba) v pravdnem postopku.