16. člen ZOA

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do določil ZOA, skladno s katerimi ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi tudi zamenja. Pravilno je obrazložilo, da pa slednje še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 12. člena ZOA izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov. Zato uporabnikova zamenjava osebnega asistenta - tožnice še ne more biti razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi morala tožena stranka kot izvajalec osebne asistence tožnico prerazporediti oziroma jo vsaj poskušati razporediti na izvajanje del osebne asistence h kateremu drugemu uporabniku. Pri toženi stranki je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajala potreba po delu osebnih asistentov, saj je v istem časovnem obdobju objavila kar dve prosti delovni mesti za to delo.

Toženka, ki po ZOA zagotavlja storitev osebne asistence uporabnikom, mora kot delodajalec dokazati, da je pri njej nastal poslovni razlog, zaradi katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženka je dokazala, da za tožnico ni imela na razpolago dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj ji je po zahtevi za njeno zamenjavo s strani dotedanje uporabnice poskušala najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, a pri tem ni bila uspešna. S tem je potreba po opravljanju dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot podlago za odločitev o datumu zaključka delovnega razmerja tožnice veljavno odločbo ZZZS, ki je opredelila, do kdaj je tožnica upravičeno odsotna z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe. Varstvo po tretjem odstavku 116. člena ZDR-1 se namreč izteče z iztekom roka, ki ga določa veljavna odločba ZZZS, njene veljavnosti pa v individualnem delovnem sporu glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče izpodbijati.