15. člen ZOA

Iz poteka postopka, kot ga je razbrati iz zapisnika naroka za glavno obravnavo in ostalih podatkov v spisu, ne izhaja, da bi bila tožnica zavedena z materialno-procesnim vodstvom in zavzetimi stališči predsednika senata v okviru načela odprtega sojenja. Toženka kot izvajalec osebne asistence izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov (drugi odstavek 12. člena ZOA), zato se tožnica na načelni ravni utemeljeno zavzema za to, da bi jo morala toženka vsaj poskusiti prerazporediti na izvajanje del osebne asistence k drugemu uporabniku. Ob tem pa zanemari, da je toženka odpovedni razlog (poslovni razlog) dodatno utemeljila z nadaljnjo okoliščino, zmanjšanjem števila uporabnikov osebne asistence.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do določil ZOA, skladno s katerimi ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi tudi zamenja. Pravilno je obrazložilo, da pa slednje še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 12. člena ZOA izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov. Zato uporabnikova zamenjava osebnega asistenta - tožnice še ne more biti razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi morala tožena stranka kot izvajalec osebne asistence tožnico prerazporediti oziroma jo vsaj poskušati razporediti na izvajanje del osebne asistence h kateremu drugemu uporabniku. Pri toženi stranki je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajala potreba po delu osebnih asistentov, saj je v istem časovnem obdobju objavila kar dve prosti delovni mesti za to delo.

Toženka, ki po ZOA zagotavlja storitev osebne asistence uporabnikom, mora kot delodajalec dokazati, da je pri njej nastal poslovni razlog, zaradi katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženka je dokazala, da za tožnico ni imela na razpolago dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj ji je po zahtevi za njeno zamenjavo s strani dotedanje uporabnice poskušala najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, a pri tem ni bila uspešna. S tem je potreba po opravljanju dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot podlago za odločitev o datumu zaključka delovnega razmerja tožnice veljavno odločbo ZZZS, ki je opredelila, do kdaj je tožnica upravičeno odsotna z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe. Varstvo po tretjem odstavku 116. člena ZDR-1 se namreč izteče z iztekom roka, ki ga določa veljavna odločba ZZZS, njene veljavnosti pa v individualnem delovnem sporu glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče izpodbijati.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo četrti odstavek 2. člena ZOA, ki zagotavlja uporabniku prosto izbiro izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta, in drugi odstavek 15. člena ZOA, po katerem uporabnik in izvajalec osebne asistence skupaj izbereta osebnega asistenta. Pravilno je ugotovilo, da toženka v času podaje odpovedi tožnici ni imela uporabnikov, pri katerih bi lahko tožnica izvajala osebno asistenco; razpisa za prosti delovni mesti sta se nanašala na uporabnika, ki sta že imela izbrana osebna asistenta. Direktorica toženke je sicer res, kot navaja pritožba, v svoji izpovedi najprej navedla druga imena uporabnikov in osebnih asistentov, kar pa ni omajalo njene verodostojnosti niti sama imena za odločitev niso bistvena; bistveno je, da so se razpisi nanašali na uporabnike, h katerim zaradi pravice do proste izbire osebnega asistenta toženka tožnice ni mogla razporediti.