27. člen ZLD-1
(javni lekarniški zavod)
(1)Javni lekarniški zavod na primarni ravni (v nadaljnjem besedilu: javni zavod) na svojem območju ustanovi občina ali več sosednjih občin skupaj po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva.
(2)Vsaka občina ustanoviteljica javnega zavoda ima pravico in dolžnost v skupnem javnem zavodu zagotavljati izvajanje lekarniške dejavnosti na svojem območju ter sodelovati pri upravljanju javnega zavoda v sorazmerju s številom svojih prebivalcev.
- UPRS Sodba in sklep I U 2099/2017-6Upravno sodišče RS · 2017
Tožnica je že v vlogi z dne 5. 6. 2017 podala v petih točkah vsebinske argumente za utemeljitev pravnega interesa z navedbo pravnih določb ZLD-1, ki pa jih tožena stranka v obrazložitvi akta ni obravnavala. Gola navedba določila 43. in 142. člena ZUP v situaciji, ko argumenti udeleženca v postopku za priznanje statusa stranke niso očitno neutemeljeni, ne zadošča, kakor tudi ne pavšalna navedba tožene stranke, da zgolj selitev lekarne ne posega v pravne koristi tožnice. To pomeni, da tožena stranka ni kršila samo določbe 3. in 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, ampak tudi določbo 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker je tožnica imela samo navidezno možnost, da se je izrekla o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, vendar tožena stranka njenih argumentov ni obravnavala niti ni razvidno iz izpodbijanega sklepa, zakaj jih ni obravnavala.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 28. 9. 2017Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba in sklep I U 2099/2017-6Upravno sodišče RS · 28. 9. 2017
Tožnica je že v vlogi z dne 5. 6. 2017 podala v petih točkah vsebinske argumente za utemeljitev pravnega interesa z navedbo pravnih določb ZLD-1, ki pa jih tožena stranka v obrazložitvi akta ni obravnavala. Gola navedba določila 43. in 142. člena ZUP v situaciji, ko argumenti udeleženca v postopku za priznanje statusa stranke niso očitno neutemeljeni, ne zadošča, kakor tudi ne pavšalna navedba tožene stranke, da zgolj selitev lekarne ne posega v pravne koristi tožnice. To pomeni, da tožena stranka ni kršila samo določbe 3. in 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, ampak tudi določbo 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker je tožnica imela samo navidezno možnost, da se je izrekla o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, vendar tožena stranka njenih argumentov ni obravnavala niti ni razvidno iz izpodbijanega sklepa, zakaj jih ni obravnavala.