40. člen ZJN-3

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno razlagala merilo M2. Tudi po stališču sodišča naročnik z navedenim merilom ni izključil uporabe določbe petega odstavka 89. člena ZJN-3, saj bi moral v določilu razpisne dokumentacije to izrecno in nedvoumno napisati, tega pa ni storil. Sodišče se strinja tudi s stališčem, da predložitev tehnično (zelo) slabih kopij/scanov dokumentov v ponudbi ne pomeni položaja, da ta dokazila sploh niso bila predložena. Tožnik je dokazila za izpolnjevanje merila M2 ob oddaji ponudbe torej predložil, čeprav delno neberljiva, zato ga je naročnik ob pravilni uporabi petega odstavka 89. člena ZJN-3 zakonito pozval na dopolnitev ponudbe - predložitev boljših kopij/scanov dokumentov (stališče tožene stranke).

Sodišče na podlagi obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je tožena stranka presojo pravilnosti odločitve naročnika, da je ponudba izbranega ponudnika dopustna (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3), sprejela med drugim ob upoštevanju stališča, da so določbe razpisne dokumentacije (točke 9.1.4.4. Navodil) jasne in nedvoumne. To stališče je po presoji sodišča materialno pravno napačno.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki. Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enak

Da lahko tožena stranka plača samo 90 % vrednosti podizvajalca, ostalo pa neposredno glavnemu izvajalcu, ni pisalo niti v situaciji, taka razlaga pa je po prepričanju sodišča prve stopnje tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 94. člena ZJN-3 in 631. člena OZ, ker iz Aneksa št. 2, ki vključuje zahtevo podizvajalca za neposredno plačilo in pooblastilo izvajalca, da naročnik plača direktno podizvajalcu, ni bilo nobene omejitve glede zadržanih sredstev in da zanje ne bi veljala zahteva podizvajalca za neposredno plačilo in pooblastilo izvajalca, da naročnik plača direktno podizvajalcu. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da če je izvajalec v posamezni situaciji potrdil zadržana sredstva v višini 10 % zneska računa posameznega podizvajalca, bi morala tožeča stranka (pravilno tožena stranka, op. pritožbenega sodišča) ta znesek zadržati za podizvajalca, ne pa ga izplačati glavnemu izvajalcu A., saj je s tem kršila aneks, 631. člen OZ in 94. člen ZJN-3. Tožena stranka namreč glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v Gradbeni pogodbi ni imela predvideno zadržanje 10 %, zato je bila dolžna celotne račune plačati neposredno tožeči stranki, saj je bila z njene strani podana zahte

Za prekrške v pravem steku prvi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da sodišče določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Pravilo seštevanja torej ni omejeno le na dvakratnik največje mere posamezne globe, določene v 17. členu ZP-1, ampak se pravilo seštevanja in omejitve višine seštevka upošteva pri vseh sankcijah iste vrste, ki jih je pojmovno mogoče sešteti. Vrste sankcij so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, ki kot sankcijo za prekrške med drugim določa tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da prekršek ni bil storjen, ker aneks k pogodbi nikoli ni bil realiziran in na njegovi podlagi nikoli ni bil izdan noben račun. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPVPJN naročnik ne sme začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, kadar je v postopku javnega naro

Prvi odstavek 39. člena ZJN-3 naročniku ne prepušča izbire, ali bo sploh uporabil katerega izmed predpisanih postopkov ali ne, temveč mu, ko je pod pogoji iz tega zakona zavezan za oddajo javnega naročila, ponuja možnost izbire enega izmed predpisanih postopkov, odvisno od zakonskih določb in od zahtev naročnika, pogojev opravljanja storitve, mejnih vrednosti in drugih okoliščin. Ko je kršitev v tem, da naročnik sploh ni izvedel nobenega postopka za oddajo javnega naročila, ni potrebno, da bi opis dejanja vseboval konkretizacijo katerega postopka naročnik ni izvedel, saj bi takšna konkretizacija bila nujna le v primeru, ko bi se naročniku očitalo, da ni izvedel pravilnega postopka. Direktor je bil tisti, ki je bil pooblaščen za pravilnost in zakonitost poslovanja obdolžene pravne osebe in je bil zadolžen za spoštovanje predpisov o javnem naročanju. Poleg obstoja materialnih pogojev za uporabo instituta prekrška neznatnega pomena iz 6.a člena ZP-1 morajo biti za ustavitev postopka o prekršku izpolnjeni tudi procesni razlogi iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.