39. člen ZJN-3

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki. Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enak

Prvi odstavek 39. člena ZJN-3 naročniku ne prepušča izbire, ali bo sploh uporabil katerega izmed predpisanih postopkov ali ne, temveč mu, ko je pod pogoji iz tega zakona zavezan za oddajo javnega naročila, ponuja možnost izbire enega izmed predpisanih postopkov, odvisno od zakonskih določb in od zahtev naročnika, pogojev opravljanja storitve, mejnih vrednosti in drugih okoliščin. Ko je kršitev v tem, da naročnik sploh ni izvedel nobenega postopka za oddajo javnega naročila, ni potrebno, da bi opis dejanja vseboval konkretizacijo katerega postopka naročnik ni izvedel, saj bi takšna konkretizacija bila nujna le v primeru, ko bi se naročniku očitalo, da ni izvedel pravilnega postopka. Direktor je bil tisti, ki je bil pooblaščen za pravilnost in zakonitost poslovanja obdolžene pravne osebe in je bil zadolžen za spoštovanje predpisov o javnem naročanju. Poleg obstoja materialnih pogojev za uporabo instituta prekrška neznatnega pomena iz 6.a člena ZP-1 morajo biti za ustavitev postopka o prekršku izpolnjeni tudi procesni razlogi iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

Vsi pritožniki so že tekom postopka pri sodišču prve stopnje (tako kot sedaj v pritožbi) uveljavljali enake razloge, zakaj menijo, da niso storili prekrška, ki se jim očita oziroma, da za prekršek niso odgovorni, vendar pa je vse te navedbe že v izpodbijani sodbi argumentirano ovrglo že sodišče prve stopnje in s temi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je obširno in podrobno navedlo, zakaj je šlo v tem primeru za enotno javno naročilo blaga in kaj spada pod navedbo "instrumentarji" in zakaj v tem primeru ne gre za nujno nabavo instrumentarja „skrajna sila“ (vključno z "rezervnimi deli") in pri tem je tudi pravilno ocenilo pričevanje priče C. C. ter pri tem pravilno izpostavilo tudi širok trg v Evropski uniji. V zvezi s tem pa predlagatelj v odgovoru na pritožbi pravilno izpostavlja, da je obdolžena pravna oseba takšno javno naročilo v preteklosti že uspešno izvedla enotni postopek oddaje javnega naročila, kot je to v svoji sodbi navedlo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je nemogoče in nelogično, da je obdolžena pravna oseba imela v 19 mesecih kar za več kot 60.981,67 EUR brez DDV nujnih nabav inst