7. člen ZDavPR

Zavezanec za izdajo računa ter izvajanje postopka davčnega potrjevanja računov v smislu določb ZDavP-2 je tožnik, četudi je do kršitve prišlo v posledici opustitev dolžnega ravnanja pri njem zaposlene delavke.

V konkretnem primeru o obstoju nepravilnosti, ki se ugotavljajo z izpodbijano odločbo, med strankama ni spora. Tudi ni spora o tem, da gre za napake oziroma nepravilnosti, ki so obstajale v inšpiciranem obdobju in torej v obdobju, na katerega se izpodbijana odločba nanaša. Kasnejša odprava nepravilnosti zato na odločitev ne vpliva in zato se tožeča stranka na zatrjevano odpravo le-teh ne more uspešno sklicevati. Glede na to, da je izdaja odločbe, tudi ugotovitvene, v primeru ugotovljenih nezakonitosti obvezna, pa seveda tudi ni razloga za to, da bi moral davčni organ še posebej izkazovati legitimen interes za njeno izdajo, kot se zahteva s tožbo.

Po povedanem stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnica ni dokazala, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljala, nastali ob njenih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnica bi namreč, tako kot pravilno pojasni davčni organ, morala utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.

Upoštevaje, da je tožnica kot dolgoletna prodajalka zagotovo vedela, da mora za vsako izdano blago izdati račun in ga vročiti stranki, oziroma da v že izdane račune ne sme posegati, ter da neizdaja računa pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega prodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica delovne obveznosti huje kršila vsaj iz hude malomarnosti. Pri prodaji mesa in mesnih izdelkov je šlo za poslovanje z denarjem, sodna praksa pa je glede kršitev delavcev, ki imajo v zvezi z izvajanjem nalog delovnega mesta opravek z denarjem, posebej stroga. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi utemeljeno sklicevalo na zadevi VSRS VIII Ips 223/2017 in VIII Ips 8/2019. Tudi nizek znesek, ki se nanaša na predmet kršitve, ne privede do razbremenitve delavca pred očitanim.

Storitev prekrška ne pomeni zgolj popolna opustitev izdaje računa, temveč tudi nepravočasna izdaja računa. Peti odstavek 7. člena ZDavPR namreč jasno določa, da mora zavezanec za opravljeno dobavo blaga ali storitev izdati račun najpozneje, ko je dobava opravljena in prejeto plačilo z gotovino. S tem, ko je neposredna storilka račun izdala šele po tem, ko je moški, ki je naročil in plačal pivo, odšel iz lokala, je nedvomno kršila obveznost iz petega odstavka 7. člena ZDavPR.

Prvi odstavek 81. člena ZDDV-1 predpisuje obveznost izdajanja računov, vendar pa v drugem odstavku dopušča izjeme od obveznosti izdajanja računov, če se podatki o prodaji blaga oziroma opravljenih storitvah lahko zagotovijo na drug način in če ni ogrožen nadzor nad izvajanjem tega zakona ter je v Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost navedeno, katere so te izjeme in pod katerimi pogoji; kot izjema od obveznosti izdajanja računov v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDDV-1 je med drugim določena prodaja iz avtomatov pod pogojem, da podatke o prodaji iz prejšnjega odstavka davčni zavezanec zagotovi s popisom začetnih in končnih zalog, ki ga opravi najmanj enkrat mesečno (tretji odstavek 143. člena PZDDV-1). Kljub dejstvu da fotoavtomat ni izdajal računa, ni bilo potrebno v fizični obliki izdati računa fizični osebi, ker je bila možnost obračunave DDV in nadzora nad prodajo blaga oziroma storitev zagotovljena na drug način, to je s popisom izdanega blaga ob dejstvu, da je iz enega lističa fotopapirja mogoče izdelati le eno fotografijo, pri čemer je bilo vsako polnjenje fotoavtomata z dodatnim fotopapirjem (in s tem zavedeno začetno in končno stanje zalog n