73. člen ZSDP-1

Če se starša ne sporazumeta, kdo bo uveljavljal pravico do otroškega dodatka, družinsko sodišče nima podlage za določitev upravičenca, ker ga določa že 73. člen ZSDP-1.

Glede zatrjevanj o subvencioniranju šolske prehrane in plačevanja vrtca, kar oče navaja kot spremenjeno okoliščino, sodišče druge stopnje odgovarja, da se te subvencije priznavajo ob upoštevanju dohodkov obeh staršev in tudi pravnomočno določene preživninske obveznosti očeta, zato te okoliščine na predstavljajo razlogov za spremembo že pravnomočno določene preživnine.

Sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo pridobitnih sposobnosti obeh staršev. Neustrezno je nalaganje otrokom, ki se redno šolajo, da prispevajo k svojemu preživljanju. Zato predlagateljica v pritožbi pravilno opozarja, da je dolžnost preživljanja, v konkretnem primeru dijaka, ki obiskuje srednješolsko izobraževanje, na starših.

Ker sta bila mld. otroka z odločbo švicarskega organa (ki sta jo potrdili sodišči) dodeljena materi, tožnik kot oče ni upravičen do otroškega dodatka (drugi odstavek 73. člena ZSDP-1). Tožnik, ki je kriv storitve dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe, tudi zato ne more uspešno uveljaviti priznanja pravice do otroškega dodatka za mld. otroka, ki ju je nezakonito odvzel materi. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na sodno odločbo pritožbenega sodišča, izdano v kazenskem postopku, utemeljeno izpostavilo, da niso podane okoliščine, ki bi potrjevale, da bi bila otroka pri materi ogrožena, in da vrnitev otrok materi ne bi bila v največjo korist otrok. Da morebiti temu ni tako, bi moral tožnik uveljavljati v družinskem sporu in ne v socialnem sporu, kjer uveljavlja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev. Ker je tožnik kriv, da mld. otroka v nasprotju s sklepom sodišča ni vrnil v Švico njuni materi, da njej in pristojnim organom v postopku izvršbe prikriva njun kraj bivanja, pogoj dejanskega bivanja otrok v Republiki Sloveniji ni izkazan. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obiskovanje vrtca oziroma osnovne šole obeh mld. otrok ne

Starša ostajata skupaj zavezana za kritje otrokovih potreb in je zato pri ureditvi te obveznosti prvenstveno treba upoštevati dogovor staršev, sodna odločba pa ga nadomešča le toliko, kolikor je treba, da se preživljanje otrok dejansko redno zagotavlja.

V ponovnem odločanju je tako sodišče prve stopnje odločalo le še o predlogu pritožnice kot dedinje zaščitne kmetije o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mld. nujnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski možnosti zaščitne kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada (prvi odstavek 16. člena ZDKG).

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera pravilno štelo, da je otrok B.B. v relevantnem obdobju dejansko živela v Srbiji, kjer je opravljala večino svojih aktivnosti, bistvenih za dosego življenjskih ciljev, primernih njeni starosti in statusu. Zato je utemeljeno zaključilo, da pri B.B. ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev določenih v 73. členu ZSDP-1 za priznanje pravice do otroškega dodatka.