78. člen ZFU

Ugotovitve in morebitni za davčnega zavezanca obremenilni dokazi, ki so bili pridobljeni v davčni preiskavi, so se prenesli v upravni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (peti odstavek 131. člena ZDavP-2), v katerem ima pritožnik polne procesne pravice, med drugim tudi pravico do kontradiktornosti in s tem do vpogleda v podatke, dokumente ter dokaze, ki so podlaga za odločitev davčnega organa.

V letu 2006 še ni veljala novela ZDavP-2. Tedaj je veljal v zvezi s pravico davčnega organa do odmere davka še peti odstavek 68. člena ZDavP-2, ki je med drugim določal: ''Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden''. Če se sedaj za konkreten primer postavi hipotetično vprašanje, ali bi imel davčni organ pravico odmeriti davek za leto 2006 v letu 2012, bi bil odgovor nikalen, saj je bil ZDavP-2G objavljen v Uradnem listu RS šele 17. 12. 2013, veljati pa je začel šele 1. 1. 2014. Tako je denimo že v letu 2012 in 2013 prenehala pravica davčnega organa do odmere davka za leto 2006 in ta pravica z uveljavitvijo ZDavP-2G ne more ponovno ''oživeti''. Tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2G je treba razlagati na ustavno skladen način, kar pomeni, da ne more več obstajati pravica do odmere davka za tista leta za nazaj, ko je ta pravica že ugasnila oziroma zastarala.

Davčni zavezanec ne more na podlagi 82. člena ZUP zahtevati vpogleda v spis davčne preiskave. V fazi davčne preiskave se ne vzpostavijo dokumenti upravne zadeve, ti nastanejo po začetku upravnega postopka. Ugotovitve in dokazi, pridobljeni v davčni preiskavi, se prenesejo v upravni (davčni) postopek. S 36. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil svojo voljo, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev tožbe. Ker to velja za tožbo kot takšno, mora do enake posledice voditi tudi njena dopolnitev, če je vložena po preteku roka in se ne nanaša na razloge, ki bi jih morebiti nasprotna stranka podala v odgovoru na tožbo.

Pritožnik je v tožbi zatrjeval, da ima pravico do vpogleda v dokumentacijo iz evidence finančnih preiskav na podlagi 78. člena Zakona o finančni upravi, sodišče prve stopnje pa je kljub temu dopustnost tožbe presojalo le z vidika 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ne pa z vidika pravice iz 78. člena Zakona o finančni upravi. Ker sodišče ni uporabilo te materialne določbe, je ostalo procesno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To pomeni kršitev iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Postopek davčne preiskave se uvršča v t.i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim – formalnim začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek. V tej fazi postopka se tako še ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavezanca s področja upravnega prava in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka. Taki upravni spisi oziroma dokumenti upravne zadeve v času davčne preiskave torej sploh niso obstajali in niso bili vodeni. Zato pred začetkom davčnega postopka tožnik ni dobil pravice do vpogleda v dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba.