37. člen ZFU

Vloga tožeče stranke za odpečatenje spletnih strani je bila pravilno zavrnjena, ker ugotovljene nepravilnosti, ki so bile razlog za zapečatenje spletnih strani, še niso bile odpravljene in se kršitve nadaljujejo, dejavnost spletne prodaje pa se z namenom izogibanja davčnim obveznostim navidezno preusmerja na nove subjekte. Tako se le navzven ustvarja vtis, da je dejavnost zadevne spletne prodaje prenesena na nov subjekt (tožečo stranko), dejansko pa se ta izvaja tako kot prej, ne da bi bile pomanjkljivosti, zaradi katerih so bile zadevne spletne strani zapečatene, odpravljene. Ker kršitve, zaradi katerih so bile spletne strani zapečatene, niso odpravljene. Pogoji za odpečatenje teh spletnih strani niso izpolnjeni.

Finančni organ je tožniku z odločbo z dne 17. 6. 2020 prepovedal opravljanje dejavnosti in mu zapečatil poslovne prostore na naslovu A., ki jih je uporabljal za opravljanje dejavnosti. Odločba je dokončna. Navedeno pomeni, da ima uradna oseba pooblastilo, da lahko zapečati tudi spletne strani, ki jih tožnik uporablja pri opravljanju dejavnosti, ob izpolnjenem pogoju, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje finančna uprava (8. člen Pravilnika o načinu izvrševanja pooblastil uradnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije in označitvi službenih vozil Finančne uprave Republike Slovenije).

Tožniku je že bil izrečen ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti, ki pa ga je kršil, zato mu je bil 18. 6. 2020 izrečen ukrep zapečatenja spletnih strani, ki jih je uporabljal za opravljanje dejavnosti. Ker tudi tega ukrepa tožnik ni spoštoval in je opravljanje dejavnosti prenesel na nove spletne strani, mu je finančni organ z izpodbijano odločbo izrekel ukrep zapečatenja tudi teh novih spletnih strani. Ker je tožnik kontinuirano kršil zakone (ZDavPr, ZDDV-1, ZDavP-2 in ZDDPO-2), saj računov za spletno prodajo blaga še vedno ni izdajal v svojem imenu in jih ni davčno potrjeval, v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje poslovnih dogodkov v zvezi s spletno prodajo in ne plačuje davčnih obveznosti iz tega naslova, nima odprtega TRR in finančni upravi ni sporočil podatkov o številu in lokaciji poslovnih prostor in še naprej opravlja dejavnost preko novih spletnih strani, je bilo nujno potrebno zapečatiti tudi nove spletne strani, preko katerih tožnik opravlja dejavnost.

V danem primeru je sporna razlaga prvega odstavka 37. člena ZFU. Po presoji sodišča ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani oziroma v predmetni zadevi onemogočanje dostopa do domene ...si, saj se v danem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko spletnega omrežja, in sicer preko domene ....si.

Davčni organ je kot oblastveni organ v okviru izvrševanja svoje upravne funkcije (opravljanja nadzora nad kršitvijo zakona pri zavezanki za davek) pritožnici naložil konkretno ravnanje. To je storil z odločbo in na ta način odločil o njeni obveznosti v konkretnem primeru, za katero je menil, da izhaja iz predpisa (da pritožnica kot upravljavka vrhnje domene ".si" blokira dostope do konkretne domene). Z izdajo odločbe je torej vplival na njen pravni položaj, se pravi, da je vanj posegel. S tem pa se pritožnica ne strinja, saj meni, da ji je davčni organ brez pravne podlage naložil določeno ravnanje. Navedena odločba zato v spornem delu v razmerju do pritožnice izpolnjuje pogoje za obravnavanje v upravnem sporu, kot izhajajo iz 2. člena ZUS-1.