97. člen ZŠtip-1

V tej zadevi se tožnica ni vpisala v višji letnik (3. letnik gimnazije), temveč se je vpisala v 2. letnik na drugem izobraževalnem programu. Toženec je s tem v zvezi štel, da so izpolnjeni pogoji za mirovanje štipendije, kot so določeni v 95. členu ZŠtip-1. Skladno s petim odstavkom 95. člena ZŠtip-1 se o mirovanju štipendijskega razmerja na podlagi vložene prošnje štipendista izda odločba. V tej zadevi tožnica CSD ni niti obvestila o spremembi izobraževalnega programa, niti ni vložila prošnje za mirovanje štipendije. Prvostopenjski organ (CSD) je postopek začel po uradni dolžnosti. Tožnica oziroma njen oče se je šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo začel sklicevati na opravičljive razloge, določene v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, in sicer na višjo silo (covid-19), ki naj bi vplivala na spremembo izobraževalnega programa. Vendar pa je višjo silo glede na 4. alinejo prvega odstavka 87. člena ZŠtip-1 možno upoštevati le, če bi ponavljala letnik zaradi neizpolnjenih šolskih obveznosti. Za tak primer pa v tej zadevi ne gre, saj je tožnica uspešno zaključila 2. letnik.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za zamudo z dokončanjem študijskih obveznosti ni bil v višji sili in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Kljub temu, da sodna praksa ni formalni pravni vir za razsojo konkretnih zadev, je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je kot podlago za odločitev upoštevalo sklep revizijskega sodišča, ne da bi kritično ocenilo razlog za prekoračitev roka za zagovor magistrske naloge. Pravica do izobraževanja je človekova pravica, zato so vsi posegi vanjo, vključno z zahtevanimi vračili štipendij ob uspešno zaključenem študiju, podvrženi strogemu testu sorazmernosti. Vsakršno drugačno tolmačenje in uporaba ZŠtip-1 samo zaradi nekajdnevne prekoračitve roka za zagovor magistrske naloge, čeprav v konkretnem primeru iz opravičljivega razloga zaradi materinstva, bi pomenila popolno izvotlitev z ustavo zagotovljene pravice do izobraževanja.

Tožena stranka je bila dolžna upoštevati predpise, ki so veljali v času, ko je prvostopenjski organ izdal odločbo z dne 17. 2. 2017. Tedaj pa ni veljala niti sprememba Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij niti sprememba ZŠtip-1 glede podaljšanja roka za opravo šolskih obveznosti. Tako tudi ni odločilno, da je bila dokončna odločba, s katero je bila presojana prvostopenjska odločba, izdana 27. 3. 2019. Iz novele ZŠtip-1 povsem jasno izhaja, da se novela ZŠtip-1 ne nanaša na štipendijska razmerja, ki so nastala do začetka uporabe novele ZŠtip-1, temveč se uporabljajo dosedanji predpisi. Razen tega pa je potrebno upoštevati, da je drugostopenjski organ dolžan zadevo presojati po materialnem predpisu, ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa.

Ni mogoče slediti očitkom tožene stranke, da bi tožnica brez težav ujela rok, če bi se pravočasno lotila pisanja diplomske naloge. Ravno nasprotno. Le ob ustreznih usmeritvah in podpori ter manjši obremenjenosti somentorice in mentorice, bi bilo mogoče izključiti soodgovornost fakultete. Z vidika tožnice je torej obstoj višje sile izven njene sfere za zamujeno izdelavo diplomske naloge. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da je v obravnavanem primeru podan ekskulpacijski razlog iz 240. člena OZ in zato tožnica prejetih štipendij ni dolžna vrniti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ključno dejstvo za presojo in to je, da tožeča stranka do 30. 9. 2018, ni uspešno zaključila izobraževanja, zaradi česar je podan razlog iz 97. člena ZŠtip-1 za prenehanje štipendijskega razmerja. V določilu 8. odstavka 99. člena ZŠtip-1 je določena obveznost dodeljevalca štipendije, da o vračilu sredstev zaradi prenehanja štipendijskega razmerja izda odločbo, čemur je pristojni CSD sledil ter v zakonitem roku 13. 5. 2020 izdal takšno odločbo. Nenazadnje tudi opredelitev iz prvega odstavka 43. člena ZUPJS „da CSD lahko v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek“, izkazuje, da začne rok treh let teči po prenehanju pravice. Pristojni CSD je imel dejansko in pravno podlago za izdajo odločbe o prenehanju pravice do državne štipendije z dne 13. 5. 2020 in v posledici prenehanja pravice zahtevati vračilo zneskov štipendije za študijsko leto 2016/2017 v višini 1.900,00 EUR.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnica, ker ni pravočasno opravila študijskih obveznosti do 30. 9. 2017 in ji je prenehalo štipendijsko razmerje, že iz tega razloga dolžna vrniti prejete štipendije, ne da bi se ugotovili razlogi, zaradi katerih tožnica študijskih obveznosti ni zaključila do 30. 9. 2017. Tožnica je namreč tekom postopka kot razlog za zamudo za zaključek študija navajala prav zdravstvene težave in zato predložila določene dokaze. Zato je v konkretnem primeru zgolj prenehanje štipendijskega razmerja šteti kot razlog za vračilo štipendije, najmanj preuranjen. Po drugi strani je nesprejemljivo tudi nasprotno stališče, da je štipendist prost obveznosti že, če uspešno (četudi z zamudo) zaključi letnik oziroma študij. Ugotovljen mora biti namreč opravičljiv razlog za zamudo, to je za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim štipendist ni mogel izogniti in jih tudi ne predvideti v smislu opredelitve višje sile iz 3. člena ZŠtip-1 ter ob smiselni uporabi določb 240. člena OZ.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih sporih kot je obravnavani in za katere novela ZŠtip-1B še sploh ni veljala niti ni bila uporabljiva štelo, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z teleološkimi razlagalnimi argumenti ter uporabo analogije legis in argumenta a simili ad simile, ko sta si urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je glede na 3. člen ZS uporabljalo 240. člen OZ. Pri tem je upoštevalo 3. člen ZŠtip-1, po katerem je višja sila vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni mogoče pričakovati, predvideti, nanj računati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Stališča pritožbenega sodišča iz dosedanje sodne prakse morajo toliko bolj veljati in biti uporabljiva v konkretnem primeru, za katerega je že uporabljiv novelirani 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1B. Torej tudi pri upoštevanju ekskulpacijskega razloga nemožnosti izdelave praktičnega dela diplomske naloge pred

Elementarna nesreča 15. 8. 2016, ki je po pritožnikovih navedbah onemogočala zaključiti študij, ne izpolnjuje definicije višje sile opredeljene v 3. členu ZŠtip-1. Sodišče je pravilno in življenjsko logično pojasnilo, da mora biti podana neposredna povezava med izjemnim dogodkom in nezmožnostjo izpolnitve. Ob izkazanosti enkratnosti dogodka, v posledici katerega je nastala premoženjska škoda, ne moremo slediti zaključku tožeče stranke, da mu je sporni dogodek preprečeval izpolniti študijsko obveznost. Seveda je navajana okoliščina tožeči stranki otežila redni zaključek izobraževanja, pa vendar, kot je pravilno izpostavilo sodišče, bi lahko tožeča stranka letnik ponavljala, ne pa se zaposlila. Nenazadnje je tožeča stranka toženi stranki obljubila, da bo študij skušala končati, pa se je premislila in se raje zaposlila.

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi, kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da je v 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 šlo za pravno praznino, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo analogijo legis in argument a simili ad simile - sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Upoštevalo je, da je v 3. členu ZŠtip-1 višja sila definirana kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščina zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. To mora logično veljati tudi glede nemožnosti pravočasnega pridobivanja merodajnih podatkov za magistrsko raziskovalno nalogo zaradi potekajoče reorganizacije in združevanja koncerna v obdobju priprav

Šele po noveliranem 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1B, ki se je začel uporabljati za šolsko leto 2018/2019, štipendist ni dolžan vrniti štipendij, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 je v bistvu šlo za pravno praznino. Pritožbeno sodišče je takšno stališče že zavzelo v istovrstni zadevi, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo tudi analogijo legis in argument a simili ad simile, t.j. sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Takšna razlaga in uporaba je nenazadnje v skladu s splošno določbo 3. člena ZŠtip-1, ki definira višjo silo kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je potrebno za relevantno razmerje uporabiti ZŠtip-1, skladno s 23. členom prehodnih in končnih določb ZŠtip-1B. V predmetni zadevi je potrebno ločiti iztek štipendijskega razmerja, ki ga ureja prvi odstavek 96. člena ZŠtip-1 in prenehanje štipendijskega razmerja, kar pa določa 97. člen ZŠtip-1. V primerih prenehanja štipendijskega razmerja je štipendist dolžan vrniti štipendijo, skladno s prvim odstavkom 99. člena ZŠtip-1. Med razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja je med drugim navedeno, da štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v okviru trajanja programa oziroma v času podaljšanega študentskega statusa skladno s sedmim odstavkom 87. člena tega zakona. Opozoriti je na v 2. členu ZŠtip-1 opredeljen namen državne štipendije in v 3. členu opredeljen pojem višje sile, ki pomeni vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij, štipendista ali prejemnika sredstev, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev ali izpolnjevanje katere od obveznosti, pri čemer dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvidevati ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti.