22. člen ZŠtip-1

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitev sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je tudi po stališču pritožbenega sodišča podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Iz ustavno sodne presoje izhaja, da podzakonski akt brez zakonske podlage ne sme omejiti oziroma celo odvzeti zavarovancem pravico, ki jim pripada na podlagi zakona. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Pravilnik pa je z določitvijo dodatnega spornega pogoja naredil točno to, česar ne bi smel. Gre za kršitev ustavnega načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS. Določba Pravilnika je zato dejansko v nasprotju s 153. členom Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakonom. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo in zakonom, tega akta ne sme uporabit

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa opredelilno lastnost sofinanciranja, tj. "na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo". Zakonska določba ZŠtip-1 sofinanciranja iz javnih sredstev ne pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, zato je citirano določilo Pravilnika prekoračilo okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Ker dodatni pogoj v 5. členu Pravilnika oži pravico do štipendije, ki gre štipendistu po ZŠtip-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno odklonilo uporabo 5. člena Pravilnika.

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj določa dodaten pogoj pri sofinanciranju iz javnih sredstev, tj. sofinanciranje na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Navedena določba podzakonskega akta je zato v nasprotju s 153. členom Ustave, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). V tem primeru dodatni pogoj pogojuje uporabo inštituta exceptio illegalis in je sodišče prve stopnje utemeljeno izključilo uporabo 5. člena Pravilnika. Ključna za presojo je ugotovitev, da državnega tekmovanja iz znanja ... ni financirala le pravna oseba zasebnega prava (društvo), temveč se je izvedlo s pomočjo javnih sredstev (z zagotovitvijo prostorov, opreme, nadzornega učitelja v javnem zavodu).

Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE ni razveljavila drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1, temveč je potrebno določili drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1 in drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE razlagati in uporabljati skupaj, saj se le na ta način doseže namen, zaradi katerega je bil ZIUOOPE sprejet. Sodišče pravilno razloguje, da določilo drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži izjemnih dosežkov, ki so pogoj za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021. Razlog, da tožnici ni bilo omogočeno pristopiti na tekmovanje iz znanja geografije na državni ravni v letu 2020, sicer ne spada v pravno sfero tožnice, vendar to dejstvo ne pogojuje avtomatičnega priznanja vtoževane štipendije oziroma izenačitev dosežkov na območni in državni ravni.

Pravilna in edino sprejemljiva je interpretacija, da je določbo drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE treba uporabiti tako, da lahko dijak ponovno uveljavlja izjemni dosežek, ki ga je uveljavljal oziroma bi ga lahko uveljavljal v šolskem letu 2019/2020. To pa (tudi ob uporabi drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1) ne pomeni, da v šolskem letu 2020/2021 ne bi smel uveljavljati izjemnega dosežka, ki je bil dosežen v šolskem letu 2019/2020.

Pravilna in edino sprejemljiva je interpretacija, da je določbo 1. alineje 1. odst. 57. člena ZIUOOPE potrebno uporabiti tako, da lahko vlagatelj, kar velja tudi za tožnico, poleg izjemnih dosežkov iz šolskih let 2017/2018 in 2018/2019 uveljavlja tudi izjemne dosežke iz šolskega leta 2019/2020 po 2. odst. 24. člena ZŠtip-1. Namen zakona je bil, da dijakom, ki zaradi COVID-19 niso mogli sodelovati na tekmovanjih, na katerih bi lahko dosegli izjemne dosežke, omogoči uveljavitev dosežkov iz šolskih let 2017/2018, 2018/2019. To pa seveda ne pomeni, da bi bili izključeni dosežki iz šolskega leta 2019/2020.

Pri interpretaciji 1. odst. 57. člena ZIUOOPE je treba izhajati iz namena zakonodajalca, da se Zoisova štipendija omogoči tudi tistim dijakom oz. študentom, ki zaradi epidemije niso mogli izpolniti pogojev po ZŠtip-1. To nenazadnje izhaja že iz samega poimenovanja zakona o odpravi in omilitvi posledic epidemije COVID-19, ki zagotovo ni sprejet z namenom, da bi določeni skupini dijakov onemogočil uveljavitev izjemnih dosežkov iz šolskega leta 2019/2020. V zvezi z besedno zvezo „ne glede na“ iz 1. odst. 57. člena ZIUOOPE je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da sklicevanje na Nomotehnične smernice Službe Vlade RS za zakonodajo v sodnem postopku ne more biti uspešno. Sodišče je pri sojenju vezano na ustavo in zakon in ne na Nomotehnične smernice izvršilne veje oblasti. Zakonske določbe je dolžno interpretirati ustavno skladno ob uporabi v pravni teoriji in sodni praksi uveljavljenih razlagalnih metod.

Interventni ZIUOOPE ni zožil možnosti pridobitve pravice do Zoisove štipendije, temveč nasprotno. Pri interpretaciji je potrebno izhajati iz zakonodajalčevega namena, da Zoisovo štipendijo omogoči tudi tistim dijakom oz. študentom, ki zaradi epidemije niso mogli izpolniti pogojev iz ZŠtip-1. To nenazadnje izhaja že iz samega poimenovanja zakona o odpravi in omilitvi posledic epidemije COVID-19, ki zagotovo ni sprejet z namenom, da bi določeni kategoriji dijakov onemogočil uveljavitev izjemnih dosežkov iz šolskega leta 2019/2020. V zvezi z besedno zvezo „ne glede na“ iz 1. odst. 57. člena ZIUOOPE se pritožba ne more uspešno sklicevati na Nomotehnične smernice službe Vlade RS za zakonodajo. Glede na dosedanjo sodno prakso je tudi v okoliščinah obravnavanega primera 57. člen ZIUOOPE v zvezi s 24. členom ZŠtip-1 mogoče pravilno uporabiti ob teleološki razlagalni metodi. Le na takšen način je mogoče doseči, da uporaba interventnega zakona ne bi povzročila novih krivic. Prav razlaga, za katero se zavzema pritožba, bi vodila v neenako obravnavo učencev, ki so se v šolskem letu 2020/2021 vpisovali v srednji izobraževalni program in nenazadnje tudi kršitev z ustavo zagotovljene pra

Ustavno skladna je razlaga sodišča prve stopnje, da določba 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži pogojev za pridobitev Zoisove štipendije. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo, da je bil namen tega zakona v tem, da se pridobitev Zoisove štipendije omogoči tudi tistim dijakom oziroma študentom, ki zaradi nastalih posledic epidemije niso mogli izpolniti zakonsko določenih pogojev v ZŠtip-1, ne pa nasprotno, da se tistim, ki so kljub epidemiji dosegli izjemne dosežke, le-ti ne upoštevajo. Kot izhaja že iz naziva zakona je namen tega ravno v tem, da se zmanjšajo oziroma odpravijo posledice epidemije, ne pa da bi z njegovim sprejetjem določenim kategorijam dijakov oziroma študentov onemogočil uveljavljanje izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020.

Glede na to, da je bilo v sporni zadevi odprto vprašanje, ali gre za znanstvenoraziskovalno nalogo, pa tudi ali je bila pravilno vnešena v COBISS, po stališču pritožbenega sodišča ni šlo za primer, da bi lahko tožena stranka o zadevi odločila po skrajšanem postopku. Tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, da bi lahko pojasnil razloge v zvezi s samo nalogo oziroma objavo naloge. Nenazadnje se ta pomanjkljivost vidi že v tem, da je celo drugostopenjski organ ob presoji pritožbe ugotovil, da je bila obrazložitev organa prve stopnje neustrezna, sam pa je nato kljub taki pomanjkljivosti iz drugih razlogov tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožniku je bilo tako šele tekom sodnega postopka omogočeno, da je dokazoval, da gre za znanstvenoraziskovalno nalogo. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pomanjkljivosti pri vodenju upravnega postopka. V novem postopku bo namreč potrebno omogočiti stranki, da je slišana v postopku ter da se sporna vprašanja razčistijo v smeri, kot je to nakazalo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da ureditev, prednostna določitev izjemnega dosežka, ni v nasprotju z 3. odst. 22. členom ZŠtip-1, ki merila določa alternativno in ne po načelu eliminacije. Za pridobitev Zoisove štipendije je torej na prvo mesto uvrščen izjemni dosežek, ki je za sporno šolsko leto znašal 4,5 točk in povprečna ocena najmanj 4,70. Ker tožnica ni dosegla 4,5 točk za izjemni dosežek, ni izpolnila pogojev za pridobitev Zoisove štipendije ne glede na to, da je sicer presegla povprečno oceno 4,70.

Ker so bila po merilu povprečne ocene, torej z upoštevanjem vseh vlagateljev, ki so v skupini OŠ za šolsko leto 2016/2017, dosegli povprečno oceno 5 in manj kot 4,5 točke za izjemne dosežke, presežena sredstva, ki so ostala nerazdeljena po razvrščanju po merilu izjemnega dosežka, torej 4,5 točke za izjemne dosežke in 4,7 za povprečno oceno, je bil preostanek utemeljeno razdeljen med skupino SŠ. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila vstopne pogoje za dodelitev Zoisove štipendije, ni pa dosegla meje, ki je bila v šolskem letu 2016/2017 v skupini OŠ pogoj za njeno dodelitev, je pravilen. Posledično je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in priznane Zoisove štipendije utemeljeno zavrnjen.

Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij kot podzakonski akt v 8. členu oži pravico do Zoisove štipendije, ki jo na zakonski ravni ureja ZŠtip-1. Za opredelitev priznanja za najboljšo raziskovalno nalogo kot izjemnega dosežka v smislu 24. člena ZŠtip-1 namreč določa dodatne pogoje, ki v ZŠtip-1 niso določeni, določal pa bi lahko le natančnejšo opredelitev z ZŠtip-1 uzakonjenih pogojev. ZŠtip-1 priznanj za najboljše raziskovalne naloge iz 3. alineje 1. odstavka 24. člena ne pogojuje z državno ravnjo. V 4. alineji 24. člena ZŠtip-1 je pogoj državne (ali mednarodne) ravni določen le za nagrajeno znanstveno raziskovalno, razvojno ali umetniško delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo t. i. institut exceptio illegalis, odklonilo uporabo nezakonitega 8. člena Pravilnika in odločilo na podlagi citirane določbe ZŠtip-1. Tožnica je za svojo raziskovalno nalogo »D.« prejela priznanje Fakultete A., Univerze v B. za izjemno raziskovalno nalogo. Zato je tožnica izpolnila pogoj izjemnega dosežka iz 24. člena ZŠtip-1.