21. člen ZŠtip-1

Za odločitev v tej zadevi je bila odločilna ugotovitev, ali je zlato priznanje ter prvo nagrado, ki jo je prejel tožnik, šteti kot najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju ter nadalje, ali je tekmovanje šteti kot mednarodno tekmovanje, pri čemer je pogoj, da nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev ali tekmovalnih skupin. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da gre za mednarodno tekmovanje.

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitev sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je tudi po stališču pritožbenega sodišča podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Iz ustavno sodne presoje izhaja, da podzakonski akt brez zakonske podlage ne sme omejiti oziroma celo odvzeti zavarovancem pravico, ki jim pripada na podlagi zakona. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Pravilnik pa je z določitvijo dodatnega spornega pogoja naredil točno to, česar ne bi smel. Gre za kršitev ustavnega načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS. Določba Pravilnika je zato dejansko v nasprotju s 153. členom Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakonom. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo in zakonom, tega akta ne sme uporabit

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.

Pravilna in edino sprejemljiva je interpretacija, da je določbo drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE treba uporabiti tako, da lahko dijak ponovno uveljavlja izjemni dosežek, ki ga je uveljavljal oziroma bi ga lahko uveljavljal v šolskem letu 2019/2020. To pa (tudi ob uporabi drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1) ne pomeni, da v šolskem letu 2020/2021 ne bi smel uveljavljati izjemnega dosežka, ki je bil dosežen v šolskem letu 2019/2020.

Pravilna in edino sprejemljiva je interpretacija, da je določbo 1. alineje 1. odst. 57. člena ZIUOOPE potrebno uporabiti tako, da lahko vlagatelj, kar velja tudi za tožnico, poleg izjemnih dosežkov iz šolskih let 2017/2018 in 2018/2019 uveljavlja tudi izjemne dosežke iz šolskega leta 2019/2020 po 2. odst. 24. člena ZŠtip-1. Namen zakona je bil, da dijakom, ki zaradi COVID-19 niso mogli sodelovati na tekmovanjih, na katerih bi lahko dosegli izjemne dosežke, omogoči uveljavitev dosežkov iz šolskih let 2017/2018, 2018/2019. To pa seveda ne pomeni, da bi bili izključeni dosežki iz šolskega leta 2019/2020.

Pri interpretaciji 1. odst. 57. člena ZIUOOPE je treba izhajati iz namena zakonodajalca, da se Zoisova štipendija omogoči tudi tistim dijakom oz. študentom, ki zaradi epidemije niso mogli izpolniti pogojev po ZŠtip-1. To nenazadnje izhaja že iz samega poimenovanja zakona o odpravi in omilitvi posledic epidemije COVID-19, ki zagotovo ni sprejet z namenom, da bi določeni skupini dijakov onemogočil uveljavitev izjemnih dosežkov iz šolskega leta 2019/2020. V zvezi z besedno zvezo „ne glede na“ iz 1. odst. 57. člena ZIUOOPE je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da sklicevanje na Nomotehnične smernice Službe Vlade RS za zakonodajo v sodnem postopku ne more biti uspešno. Sodišče je pri sojenju vezano na ustavo in zakon in ne na Nomotehnične smernice izvršilne veje oblasti. Zakonske določbe je dolžno interpretirati ustavno skladno ob uporabi v pravni teoriji in sodni praksi uveljavljenih razlagalnih metod.

Interventni ZIUOOPE ni zožil možnosti pridobitve pravice do Zoisove štipendije, temveč nasprotno. Pri interpretaciji je potrebno izhajati iz zakonodajalčevega namena, da Zoisovo štipendijo omogoči tudi tistim dijakom oz. študentom, ki zaradi epidemije niso mogli izpolniti pogojev iz ZŠtip-1. To nenazadnje izhaja že iz samega poimenovanja zakona o odpravi in omilitvi posledic epidemije COVID-19, ki zagotovo ni sprejet z namenom, da bi določeni kategoriji dijakov onemogočil uveljavitev izjemnih dosežkov iz šolskega leta 2019/2020. V zvezi z besedno zvezo „ne glede na“ iz 1. odst. 57. člena ZIUOOPE se pritožba ne more uspešno sklicevati na Nomotehnične smernice službe Vlade RS za zakonodajo. Glede na dosedanjo sodno prakso je tudi v okoliščinah obravnavanega primera 57. člen ZIUOOPE v zvezi s 24. členom ZŠtip-1 mogoče pravilno uporabiti ob teleološki razlagalni metodi. Le na takšen način je mogoče doseči, da uporaba interventnega zakona ne bi povzročila novih krivic. Prav razlaga, za katero se zavzema pritožba, bi vodila v neenako obravnavo učencev, ki so se v šolskem letu 2020/2021 vpisovali v srednji izobraževalni program in nenazadnje tudi kršitev z ustavo zagotovljene pra

Ker torej tožnica za dodelitev Zoisove štipendije uveljavlja dosežek, ki ga je dosegla na predhodni ravni izobraževanja, ki poleg tega sploh ne predstavlja izjemnega dosežka, ni izpolnila pogojev za Zoisovo štipendijo.

Ker so bila po merilu povprečne ocene, torej z upoštevanjem vseh vlagateljev, ki so v skupini OŠ za šolsko leto 2016/2017, dosegli povprečno oceno 5 in manj kot 4,5 točke za izjemne dosežke, presežena sredstva, ki so ostala nerazdeljena po razvrščanju po merilu izjemnega dosežka, torej 4,5 točke za izjemne dosežke in 4,7 za povprečno oceno, je bil preostanek utemeljeno razdeljen med skupino SŠ. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila vstopne pogoje za dodelitev Zoisove štipendije, ni pa dosegla meje, ki je bila v šolskem letu 2016/2017 v skupini OŠ pogoj za njeno dodelitev, je pravilen. Posledično je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in priznane Zoisove štipendije utemeljeno zavrnjen.

Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij kot podzakonski akt v 8. členu oži pravico do Zoisove štipendije, ki jo na zakonski ravni ureja ZŠtip-1. Za opredelitev priznanja za najboljšo raziskovalno nalogo kot izjemnega dosežka v smislu 24. člena ZŠtip-1 namreč določa dodatne pogoje, ki v ZŠtip-1 niso določeni, določal pa bi lahko le natančnejšo opredelitev z ZŠtip-1 uzakonjenih pogojev. ZŠtip-1 priznanj za najboljše raziskovalne naloge iz 3. alineje 1. odstavka 24. člena ne pogojuje z državno ravnjo. V 4. alineji 24. člena ZŠtip-1 je pogoj državne (ali mednarodne) ravni določen le za nagrajeno znanstveno raziskovalno, razvojno ali umetniško delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo t. i. institut exceptio illegalis, odklonilo uporabo nezakonitega 8. člena Pravilnika in odločilo na podlagi citirane določbe ZŠtip-1. Tožnica je za svojo raziskovalno nalogo »D.« prejela priznanje Fakultete A., Univerze v B. za izjemno raziskovalno nalogo. Zato je tožnica izpolnila pogoj izjemnega dosežka iz 24. člena ZŠtip-1.

Pogoj za dodelitev Zoisove štipendije je enak za vsa tekmovanja, torej da gre za srebrno ali zlato priznanje na državnem tekmovanju, to je na državni stopnji tekmovanja. Ker je tožnik srebrni priznanji iz matematike v šolskih letih 2012/2013 in 2013/2014 in iz fizike v obeh šolskih letih prejel za tekmovanje na področni, ne pa državni stopnji, njegovega dosežka ni mogoče opredeliti kot izjemnega v smislu 24. člena ZŠtip-1. Zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje Zoisove štipendije in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije utemeljeno zavrnilo.