12. člen ZŠtip-1

Vlagateljica bi morala pogoj prebivališča v RS izpolnjevati na zadnji dan roka za oddajo vlog, nikakor pa ne na kakšen kasnejši datum. Tudi določilo prvega odstavka 12. člena ZŠtip-1 določa, da če ta zakon ne določa drugače, se štipendija dodeli državljanom RS (in njihovim vzdrževanim družinskim članom) s prebivališčem v Republiki Sloveniji. Napačno pojasnilo odgovorne osebe ne more spreminjati ali vplivati na uporabo načela zakonitosti v upravnem postopku in v tem upravnem sporu.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE ni razveljavila drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1, temveč je potrebno določili drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1 in drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE razlagati in uporabljati skupaj, saj se le na ta način doseže namen, zaradi katerega je bil ZIUOOPE sprejet. Sodišče pravilno razloguje, da določilo drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži izjemnih dosežkov, ki so pogoj za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021. Razlog, da tožnici ni bilo omogočeno pristopiti na tekmovanje iz znanja geografije na državni ravni v letu 2020, sicer ne spada v pravno sfero tožnice, vendar to dejstvo ne pogojuje avtomatičnega priznanja vtoževane štipendije oziroma izenačitev dosežkov na območni in državni ravni.

Upravni organ, ki je po uradni dolžnosti pridobil podatke, je s tem že izvajal ugotovitveni postopek na podlagi 145. člena ZUP, saj se slednji izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembna za razjasnitev zadeve in s katerimi organ ne razpolaga oziroma mu niso znani. V tem primeru bi tožnici moral dati možnost, da se seznani s pridobljenimi podatki in se o njih izreče, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Zato je ugotovitev upravnega organa, da so nastopili pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP, neutemeljena.

Po 13. členu Zštip-1 lahko med drugim pravico do štipendije pridobijo upravičenci, ki so pred dopolnjenim 27. letom starosti prvič vpisani v program višješolskega ali visokošolskega izobraževanja prve ali druge stopnje, za katerega uveljavljajo pravico do štipendije v RS ali v tujini, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb oziroma niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov. Iz 5. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij pa izhaja, da morata biti sočasno izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja. To pomeni, da se prvi vpis v prvi letnik upošteva le, ko po prekinitvi izobraževanja ne pride do spremembe izobraževalnega programa, ali če ob spremembi izobraževalnega programa ne pride do prekinitve izobraževanja. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi ni podano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Pri tožnici je prišlo do prekinitve izobraževanja na Fakulteti B. C., in tudi do spremembe smeri izobraževalnega programa (iz smeri turizem v smer marketing), ko je dopolnila več kot 40 let starosti. V predmetni zadevi torej ni izkaz