84. člen ZSKZDČEU-1

Glede na določbo drugega odstavka 84. člena ZSKZDČEU-1, ki jasno določa organe, ki so v posamezni fazi kazenskega postopka pristojni odločati o odstopu, pri čemer za fazo po začetku glavne obravnave takšnega organa niti na splošno ne določa, ZSKZDČEU-1 odstop zadeve zamejuje le do začetka glavne obravnave.

Pri odstopu kazenskih spisov tuji državi, članici EU, je potrebno upoštevati, poleg vseh ostalih pogojev, določenih v citiranem členu, tudi do tedaj nastale in bodoče stroške predkazenskega in kazenskega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odstop kazenskega spisa.

Za odstop kazenskega pregona po določbi 84. člena ZSKZDČEU-1 morajo biti kumulativno podani vsi pogoji, ki jih določa zgoraj citirani člen, in sicer mora biti kaznivo dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije, storiti ga mora državljan druge države članice EU, pri tem pa mora imeti tudi stalno prebivališče v drugi državi članici. Le ob izpolnjevanju vseh navedenih pogojev se kazenski spis lahko odstopi tisti državi članici, katere državljanstvo ima oziroma državi članici, v kateri ima prijavljeno stalno prebivališče. Ker pa ima obdolženec poleg državljanstva Republike Hrvaške tudi državljanstvo Republike Slovenije, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, niso izpolnjeni pogoji za odstop kazenskega spisa za kazenski pregon in sojenje pristojnemu organu Republike Avstrije po določbi prvega odstavka 84. člena ZSKZDČEU-1.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadenega sklepa in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pri tem pa ugotavlja, da pritožba ne prinaša ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost prvostopnega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna z določbo 84. člena ZSKZDČEU-1 ter določbami 519. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), narekovali pa so jo razlogi smotrnosti, racionalnosti in učinkovitosti kazenskega pregona, zaradi katerih se država Slovenija v tej zadevi odreka svoji jurisdikciji v korist države, katere državljan je obdolženi K.K. in kjer ima tudi stalno prebivališče, pri čemer ga po podatkih spisa prav ničesar ne veže na Republiko Slovenijo.

V obravnavani zadevi so v skladu s členom 84 Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) podani pogoji za odstop navedene kazenske zadeve, saj je obdolženi M.Š. državljan Republike Hrvaške, kjer ima stalno prebivališče, in je na ozemlju Republike Slovenije storil kaznivo dejanje, oškodovanec D. S. d.o.o. kot tudi okrožni državni tožilec pa sta soglašala z odstopom kazenskega spisa Republiki Hrvaški, kot vse pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadanega sklepa.

21. člen Evropske konvencije Sveta Evrope o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z Dodatnim protokolom iz leta 1978, kar sta ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška, bi lahko bil pravna podlaga za odstop kazenskega pregona le v primeru, če ne bi bilo na razpolago druge pravne podlage, ki posebej opredeljuje odstop in prevzem pregona kot posebne oblike mednarodno pravne pomoči. To izhaja tudi iz drugega odstavka 26. člena prej navedene Konvencije, ki določa, da konvencija ne vpliva na obveznosti po katerikoli drugi dvostranski ali večstranski mednarodni konvenciji, ki vsebuje ali utegne vsebovati določbe, ki urejajo posebne vidike medsebojne pravne pomoči na določenem področju. Tudi tretji odstavek 26. člena prej Konvencije določa, da lahko pogodbenice med seboj sklepajo dvostranske ali večstranske sporazume o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah zaradi dopolnjevanja določb konvencije ali za lažjo uporabo načel konvencije. 21. člen Konvencije, ki ga izpostavlja pritožnica (ta govori o dajanju informacij v zvezi s postopki) je namreč tako splošna določba, da je v primeru, če je odstop in prevzem kazenskega pregona posebej urejen v dr