3. člen ZOPRZUJF

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo

Z vzpostavitvijo stanja na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZOPRZUJF, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno priznano pokojnino, pravica do izpodbijanja in odprave upravne odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, ni izgubljena. Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da bi v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavljala uživalce pravic, ki so bili aktivni in vložili pravno sredstvo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnine. Izrek izpodbijane sodbe je pavšalen, saj iz njega ne izhaja, iz naslova katere glavnične terjatve so zavrnjene vtoževane zakonske zamudne obresti. Navedena pomanjkljivost izreka sodbe je posledica nezadostno opredeljenega tožbenega zahtevka in nepostopanja sodišča po 285. členu ZPP. Kadar tožbeni zahtevek v sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj ni zadostno opredeljen, ga je v skladu z 2. odstavkom 73. člena ZDSS-1 potrebno opredeliti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Še zlasti v zadevah, v katerih ni

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.

ZOPRZUJF, v skladu s katerim so bile odpravljene pravne posledice posega v pravnomočno pridobljene pravice, je zagotovil le izplačilo pripadajočih nominalnih zneskov razlike v pokojnini, ne pa tudi morebitnega plačila zakonskih zamudnih obresti. Ker v tem materialnem predpisu ni zakonske podlage za vtoževane zamudne obresti, je z izpodbijano sodbo takšen tožbeni zahtevek zakonito zavrnjen.

Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012 in določb ZOPRZUJF je toženec z odločbo odločil o višini tožnikove starostne pokojnine na dan učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS in naprej. Hkrati je v skladu z določbo ZOPRZUJF določil še višino razlike za nazaj ter način in tudi rok izplačila posameznega zneska oziroma obroka. Na takšen način se je pravnomočno uredilo sporno razmerje med strankama, saj je navedena odločba toženca postala pravnomočna. Ne glede na to, da formalno predhodno izdani izpodbijani odločbi toženca glede starostne pokojnine nista bili odpravljeni, ju je navedena (pravnomočna) odločba toženca nadomestila in za tožnika ne moreta imeti nobenih (negativnih) pravnih posledic več. Tožnik si na podlagi izpodbijanih odločb zato tudi ne more svojega pravnega položaja več izboljšati, saj ne more pridobiti več (in drugače) kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Ker tožnik tako nima več pravnega interesa za vodenje tega spora, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči.