VDSS sklep Psp 485/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter tožba zavrže.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi toženca št. ... z dne 4. 2. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012 odpravilo ter tožencu naložilo, da je dolžan za obdobje od 1. 6. 2012 do vključno 22. 3. 2013 tožniku plačati razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od zapadlosti vsakokratnega zneska razlike pokojnine v plačilo do plačila, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da morata biti za opustitev glavne obravnave izpolnjena kumulativno dva pogoja in sicer nespornost dejanskega stanja in predlog strank. Pogoj za opustitev izvedbe glavne obravnave pa je tudi, da ni drugih ovir za izdajo sodne odločbe. V zvezi s presojo pogoja nespornosti dejanskega stanja, pa bi sodišče prve stopnje po mnenju toženca moralo upoštevati tudi pripravljalno vlogo z dne 5. 9. 2013, s katero je opozoril, da so bile posledice sedaj že razveljavljenih določb 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12, v nadaljevanju ZUJF) z odločbo z dne 24. 6. 2013 v celoti odpravljene. V zvezi z odpravo izpodbijanih odločb toženec navaja, da je skladno z določili Zakona o odpravi posledic in razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF) in odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 24. 6. 2013 tožniku izdal novo odločbo, v kateri je določil višino pokojnine, kot jo je tožnik imel pred uveljavitvijo ZUJF in jo ima ponovno od 23. 3. 2013 dalje, ugotovil pa je tudi pripadajočo razliko za nazaj ter način izplačila te razlike. Odločba z dne 24. 6. 2013 je pravnomočna, saj se tožnik zoper njo ni pritožil in se je s tem tudi sam strinjal, da se mu razlika izplača v dveh obrokih in brezobrestno. Iz obrazložitve predloga ZOPRZUJF, ki je objavljen tudi na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije, izhaja, da se na ta način zagotavlja enaka obravnava vseh upokojencev, katerih postopki so bili že pravnomočno zaključeni pred sprejemom odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 in kateri postopki še niso bili pravnomočno zaključeni pred izdajo omenjene odločbe. Izplačilo razlike se povrne v nominalni vrednosti, se pravi brez obresti. Pravnomočnost je eden od pomembnejših inštitutov procesnega prava in atributov pravne države. Z materialno pravnomočnostjo odločbe postane nespremenljiva tudi njena vsebina, materialna pravnomočnost pa veže tudi sodišče, ne le stranko. V tem primeru pa je pravno razmerje, na katero se nanaša sodna odločba, že pravnomočno pravno urejeno in s tem pravno utrjeno s pravnomočno odločbo. V razmerje, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, pa praviloma ni dopustno posegati. S pravnomočno odločbo je tako v tožnikovem primeru bilo odločeno, da njegova pokojnina od 23. 3. 2013 ponovno znaša 859,06 EUR na mesec in da se mu pripadajoča razlika za nazaj izplača v dveh obrokih. Znesek 291,37 EUR je bil tožniku že izplačan z izplačilom pokojnine za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.165,48 EUR pa bo izplačana z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014. Pravna podlaga za takšen način plačila razlike v dveh obrokih je določena v prvem odstavku 3. člena ZOPRZUJF. Ker je toženec s pravnomočno odločbo v celoti in skladno z ZOPRZUJF ter odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013, saniral sporno stanje, to pomeni, da odprava izpodbijanih odločb ni potrebna. Tudi sicer toženec z izpodbijanima odločbama ni posegel v samo pravico do pokojnine, ampak je samo upošteval zakonske določbe takrat veljavnega 143. člena ZUJF in odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-162/12 z dne 12. 7. 2012 ter za naprej določil nov znesek pokojnine, čeprav ZUJF izdaje novih odločb izrecno sploh ni predvidel. Pravnomočna odločba učinkuje tudi za nazaj, saj je toženec s to odločbo pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF v celoti saniral tudi za nazaj in je tožniku priznal izplačilo razlik za celotno obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013. Pri nakazilu pokojnine za mesec april 2013 je tožnik že prejel pokojnino v višini pred znižanjem po ZUJF ter izplačano razliko v pokojnini za čas od 23. 3. 2013 do 31. 3. 2013, kar med strankama niti ni sporno in je ugotovilo tudi sodišče. Sodišče samo priznava, da je toženec sledil napotilom Ustavnega sodišča RS in vsem prizadetim uživalcem za naprej z dejanskimi izplačili vzpostavil stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno pridobljeno višino pokojninske dajatve. Ne strinja pa se s tem, da z odločbami, izdanimi po ZOPRZUJF ni bilo v celoti vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninske dajatve. Ravno iz razlogov odprave posledic, ki so nastale na podlagi neustavnega zakona ter zaradi zagotovitve enake obravnave vseh prejemnikov pokojnin, ki so bile usklajene po razveljavljenih določbah ZUJF, je bil ZOPRZUJF tudi sprejet. V zvezi s priznanjem zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo na podlagi 277. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in 197. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2) toženec meni, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo. Vse do začetka učinkovanja ustavne odločbe (23. 3. 2013) oziroma do dneva, ko je bila odločitev Ustavnega sodišča RS javno objavljena in znana, toženec ni mogel biti v zamudi in zato plačilo zakonskih zamudnih obresti ne more biti v njegovo škodo. Toženec je tudi pravočasno v roku 60 dni izvršil odločitev Ustavnega sodišča RS, saj je tožnik prvo nakazilo polne pokojnine, skupaj z izplačano razliko pokojnine za čas od 23. 3. 2013 do 31. 3. 2013 prejel pri nakazilu pokojnine za mesec april 2013. Tako toženec roka 60 dni, ki ga določata prej veljavni prvi odstavek 277. člena ZPIZ-1 oziroma sedaj veljavni prvi odstavek 197. člena ZPIZ-2, nikakor ni zamudil in tako objektivna posledica zamude ni nastopila. Tudi sicer pa zakonskih zamudnih obresti od neizplačanega dela pokojnin ni mogoče priznati, saj ZOPRZUJF določa izplačilo razlike v nominalni vrednosti (drugi odstavek 3. člena ZOPRZUJF). Pri tem pa je najpomembnejše to, da je odločba z dne 24. 6. 2013 že pravnomočna, kar pomeni, da se je tožnik z izplačilom le nominalnega zneska pripadajoče razlike in z izplačilom v dveh delih, strinjal. Takšna odločitev sodišča v 2. točki izreka je po mnenju toženca, tako tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 3. člena ZOPRZUJF, ki določa, da se uživalcem pokojnin, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča RS, izplača razliko v dveh obrokih in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. ZOPRZUJF je veljaven zakon in toženec, kakor tudi sodišče prve stopnje, sta ga skladno z načelom zakonitosti dolžna spoštovati in upoštevati pri svojih odločitvah. Sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da ni mogoče upoštevati določil ZOPRZUJF, razlogov za takšno stališče pa ne pojasni oziroma so razlogi, zaradi katerih so bili razveljavljeni drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, nepravilni. Prav tako ni pravno dopustno, da bi tožnik pridobil dva izvršilna naslova za izplačilo razlik v pokojnini. Pravnomočna odločba ima moč izvršljivosti. V kolikor bi pravnomočna postala tudi izpodbijana sodba, bi to pomenilo, da bi moral toženec tožniku dvakrat izplačati omenjene razlike v pokojnini, do dvojnega izplačila razlike pa tožnik v nobenem primeru ni upravičen. Pri tem je treba upoštevati še eno sporno dejstvo, da mu je 20 % razlike tudi že bilo izplačano dne 28. 6. 2013 v višini 291,37 EUR. Nadalje navaja, da izvršljiv postane izrek odločbe, v izreku pa tega izplačila sodišče ni upoštevalo. Poleg tega gre v tem delu tudi za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe in s tem za bistveno kršitev določb postopka. Tožnik bi z dvema izvršilnima naslovoma nedvomno bil tudi priviligiran, kar pa ni v skladu z ustavnim načelom enakosti in z razlogi ustavne odločbe z dne 14. 3. 2013, zaradi katerih so bili sporni členi ZUJF razveljavljeni in kasneje sprejet ZOPRZUJF. Vsakršno drugačno ravnanje toženca mimo veljavnega ZOPRZUJF - pa bi bilo nezakonito. Vztraja, da sodišče pred izdajo sodbe ni v celoti razčistilo dejanskega stanja, saj ni upoštevalo pravnomočne odločbe z dne 24. 6. 2013. Razen tega tožnik v tožbi predlaga odpravo odločb in plačilo razlik z zakonitimi zamudnimi obresti od 150,00 EUR od 30. 6. 2012 do plačila. Po vložitvi tožbe pa je bila izdana pravnomočna odločba, s katero je toženec izpolnil tožnikov zahtevek glede izplačila razlike v pokojnini in odločil tudi o pripadajoči razliki o pokojnini za nazaj, celo od 1. 6. 2012, čeprav to v tožbi tožnik vtožuje le od 30. 6. 2012 dalje, s čimer je v tem delu prišlo celo do prekoračitve tožbenega zahtevka.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da toženec neutemeljeno vztraja pri zmotnem prepričanju, da je šlo pri posegu v njegovo pokojnino po 143. členu ZUJF za nekakšno usklajevanje. Odločba Ustavnega sodišča RS pomeni dvoje in sicer da od naslednjega dne po objavi odločbe o razveljavitvi ni več pravne podlage za znižanje njegove pokojnine, toženec pa mu mora izdati novo odločbo. Če je bil toženec v prej navedenem sklepu Ustavnega sodišča RS dolžan izdati odločbo o znižanju pokojnine, mu je zdaj dolžan za naprej izdati novo odločbo o pripadajoči pokojnini. Za nazaj za čas neustavnega znižanja pokojnine, ni bilo nobene potrebe po izdajanju nove odločbe. Zoper dokončno odločbo toženca je vložil tožbo in ta torej še ni postala pravnomočna in je sodišče lahko odločilo, ob upoštevanju določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču. 3. točka izreka odločba U-I-186/12 pomeni zagotovitev enakega obravnavanja vseh prizadetih upokojencev le za naprej. Za nazaj pa je v njegovem primeru pravilno, zakonito in v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča RS odločilo sodišče v obravnavani sodbi. Za tiste pa, ki tožbe niso vložiti in imajo zato pravnomočne odločbe o nižji pokojnini, pa naj bi zakon posebej uredil odpravo posledic neustavnosti. Preden je sodišče odločilo o njegovem tožbenem zahtevku je zakonodajalec sprejel Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF, toženec pa je na njegovi podlagi 24. 6. 2013 izdal odločbo. Zoper to odločbo se res ni pritožil. Ampak zato ni bilo nobenega razloga in potrebe, ker je imel odprt sodni spor, v katerem je zahteval takojšnje plačilo razlike z zamudnimi obrestmi vred. Ustavno sodišče RS je opravilo abstraktno presojo zakonske določbe in jo kot neustavno razveljavilo. Ni pa odločilo o njegovem konkretnem primeru in tudi ni razveljavilo dokončne odločbe toženca o njegovi nižji pokojnini. To je storilo šele sodišče z izpodbijano sodbo, ki je podlaga za odločitev o njegovem denarnem zahtevku. Glede zamudnih obresti se toženec neutemeljeno sklicuje na domneven namen Zakona o izplačilu le nominalnih zneskov brez zamudnih obresti. Drugi odstavek 3. člena niti z besedo ne omeni nominalnih zneskov in zamudnih obresti. Ker mu 150,00 EUR mesečno neustavno, nezakonito ni bilo izplačanih, je toženec s plačilom tega zneska v zamudi od vsakokratne zapadlosti mesečnega zneska.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zadevo v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po takšnem preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, da pa ne gre za takšno procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve, skladno s šesto alinejo 358. člena ZPP.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca in sicer dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 2. 2013 in prvostopne ugotovitvene odločbe št. ... z dne 27. 8. 2012. S slednjo je toženec ugotovil, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnik od 1. 6. 2012 znaša 708,21 EUR na mesec. Z dokončno odločbo z dne 4. 2. 2013 pa je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper citirano prvostopno odločbo. Ugotovil je, da je bila starostna pokojnina na podlagi 143. člena ZUJF od 1. 6. 2012 usklajena tako, da se je zmanjšala za 150,00 EUR in da je tega dne znašala 708,81 EUR.

Tekom sodnega postopka je Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012, ki je začela veljati 23. 3. 2013, v 1. točki izreka odločilo, da se drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF razveljavijo. V 2. točki izreka je odločilo, da so bili drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF v delih, ki so se nanašali na upravičence do dela pokojnine za upoštevanje obdobij pokojninske dobe do 31. 3. 1992 pri nosilcih zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ, v neskladju z ustavo. V 3. točki izreka pa je Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, torej tožencu naložilo, da mora vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov, navedenih v 1. in 2. točki izreka, izdati nove odločbe, upoštevaje ureditev, ki je veljala pred začetkom učinkovanja razveljavljenih določb ZUJF.

Državni zbor RS je v zvezi z določbami 143. člena ZUJF, ki jih je Ustavno sodišče RS razveljavilo, z namenom zagotoviti enakopravno obravnavo vseh uživalcev pokojnin, dne 23. 5. 2013 sprejel ZOPRZUJF. Ta je določil način odprave posledic razveljavitve navedenih določb uživalcem tako usklajenih pokojnin na podlagi pravnomočnih odločb od uveljavitve ZUJF ter roke in način poračuna razlike. Vsem uživalcem pokojnin se po ZOPRZUJF pripadajoča razlika za nazaj izplača v dveh obrokih, prvi obrok v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, drugi obrok pa v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014 oziroma, če je znesek razlike manjši od 120,00 EUR, se celotna razlika izplača s pokojnino za mesec junij 2013 (prvi odstavek 3. člena ZOPRZUJF).

Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2012 in določb ZOPRZUJF je toženec z odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013 odločil, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnik od 23. 3. 2013 znaša 859,06 EUR na mesec. Hkrati je odločil, da se pripadajoča razlika v znesku 291,37 EUR izplača z izplačilom pokojnine za mesec junij 2012, pripadajoča razlika v znesku 1.165,48 EUR pa z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014.

Z upoštevanjem ureditve, ki je veljala pred začetkom učinkovanja, razveljavljenih določb ZUJF in uskladitev pokojnin po sklepu o uskladitvi pokojnin od 1. 1. 2013 (Ur. l. RS, št. 17/2013) in določb ZOPRZUJF je tako toženec z odločbo z dne 24. 6. 2013 odločil o višini tožnikove starostne pokojnine na dan 23. 3. 2013, to je na dan učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS in naprej. Hkrati je v skladu z določbo ZOPRZUJF določil še višino razlike za nazaj ter način in tudi rok izplačila posameznega zneska oziroma obroka.

Na takšen način se je pravnomočno uredilo sporno razmerje med strankama, saj je odločba toženca z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna. Ne glede na to, da formalno odločbi toženca z dne 27. 8. 2012 in z dne 4. 2. 2013 nista bili odpravljeni, ju je (pravnomočna) odločba toženca z dne 24. 6. 2013 nadomestila in za tožnika ne moreta imeti nobenih (negativnih) pravnih posledic več. Tožnik si na podlagi izpodbijanih odločb (z dne 27. 8. 2012 in z dne 4. 2. 2013) zato tudi ne more svojega pravnega položaja več izboljšati, saj ne more pridobiti več (in drugače) kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 24. 6. 2013. To velja za glavnico in za uveljavljene obresti, ki kot akcesorna pravica ne more obstajati sama, ampak le v povezavi z neko drugo pravico.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo mora za to imeti pravni interes. Pravni interes je podan, če ima stranka neko pravno korist v pravdi in je brez tega ne bi mogla doseči. Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti obstoj pravnega interesa, ki mora biti podan ves čas postopka in še na koncu glavne obravnave oziroma v času odločanja pred sodiščem. Če je takšen interes sicer obstajal ob vložitvi tožbe, pa je pozneje odpadel, mora sodišče zaradi pomanjkanja te predpostavke, torej pravnega interesa, tožbo zavreči.

V obravnavanem primeru je pravni interes tožnika obstajal ob vložitvi tožbe dne 25. 2. 2013. Od pravnomočne odločbe toženca z dne 24. 6. 2013 in s tem tudi v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (18. 9. 2013), pa pri tožniku ni obstajal več pravni interes. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo zavrže. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, pritožba utemeljeno v zvezi s pravnomočno odločbo toženca smiselno očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba iz navedenih razlogov, nezakonita.

Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitev postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v šesti alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitev določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta „a contrario“ pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen, zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in nasplošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitvena sodba. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v pravdnem postopku (Zakon s komentarjem, Ur. l. in GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi šeste alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje na utemeljeno pritožbo toženca razveljavilo in tožbo zavrglo.