115. člen ZDR-1

Sodišče prve stopnje je primarno presojalo, ali je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitev procesne narave, nato pa je ugotavljalo še utemeljenost očitkov, kot izhajajo iz izpodbijane izredne odpovedi. Glede na to, da je odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost dejanskih razlogov, pri čemer pa je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi očitki neutemeljeni.

Ker je toženka vedela za starševski dopust tožnika, preden mu je podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morala upoštevati določbo 115. člena ZDR-1 tudi v primeru, če je o tem starševskem dopustu tožnik ni še posebej obvestil. Namen določbe 115. člena ZDR-1, ki nudi delavcem najmočnejše pravno varstvo pred odpovedjo, je v varovanju najranljivejše skupine delavcev in temelji na številnih mednarodnopravnih aktih, ki le izjemoma dopuščajo odpoved pogodbe o zaposlitvi takim delavcem. Sodišče ne more delavca reintegrirati na delovno mesto, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, oziroma odločati o tem, katero delovno mesto bi bilo primerno za tožnika glede na njegove zdravstvene omejitve, ki jih ima kot invalid III. kategorije.

V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede datuma sodne razveze kot odločilno treba upoštevati, da instančno sodišče v prvem sojenju odločitve sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 ni v celoti razveljavilo, temveč je sodbo prvega sodišča potrdilo v delu ugotovitve, da delovno razmerje tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposliti z dnem 30. 4. 2021 ni zakonito prenehalo. Odločitev sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, je torej kot pravnomočna učinkovala, zato je na takšno odločitev v prvem sojenju po stališču pritožbenega sodišča tudi mogoče navezati pravne posledice. Še posebej glede na dejstvo, da je bila tudi tožnica tista, ki se je (sprva) zavzemala za razvezo pogodbe o zaposlitvi in je torej že v prvem postopku takšno odločitev lahko utemeljeno pričakovala. Drži sicer, kar navaja toženka, da sta se stranki tudi v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorili o višini plače in da je toženka tožnici osnovno plačo izplačevala v višini, kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa če pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene

V odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti vsebinsko obrazložen do te mere, da je povprečno izobraženi osebi oziroma delavcu jasno, zakaj ni več potrebe po njegovem delu. V presojani odpovedi navedeni razlogi pa so povsem abstraktni in pavšalni in jih v sodnem postopku z nobeno razumno metodo razlage ni bilo možno preizkusiti in preveriti njihove zakonitosti. Zadosten razlog za sodno razvezo je vsekakor lahko že ugotovitev obstoja ene od okoliščin objektivne ali subjektivne narave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno nezmožnost toženke, da tožnico vrne nazaj na delo, kar je v konkretnem primeru že samo po sebi utemeljen razlog za sodno razvezo, zato je nasproten zaključek prvostopnega sodišča nepravilen.

Toženka je bila pred vročitvijo odpovedi seznanjena s tožničino nosečnostjo, kljub temu pa vročitve ni preklicala. Vročene odpovedi delodajalec sicer ne more enostransko preklicati, vendar je bila toženka seznanjena z dejstvom, da je tožnica noseča, preden ji je vročila odpoved, zato bi lahko oziroma morala ustaviti postopek vročitve odpovedi. Delodajalec noseči delavki namreč ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen v izjemnih primerih, določenih v petem odstavku 115. člena ZDR-1, ki v tem primeru niso podani. Odpoved je zato nezakonita.

Sodišče prve stopnje ni dvomilo v izgubo poslov, ki jih je zatrjevala toženka in izhajajo iz listin. Ugotovilo je, da je bilo znižanje stroškov dela zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnici nedvomno dokazano na ravni poslovnega leta. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja ekonomskega razloga. Ta je lahko podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (VIII Ips 72/2013). V primeru delavčeve odklonitve ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, delavec, ki odkloni takšno ponudbo, ne izgubi pravice do odpravnine, sama odpoved pa ostane v veljavi (VIII Ips 182/2015). Glede na navedeno ni pomembna presoja sodišča prve stopnje o ustreznosti tožnici ponujene zaposlitve - ker naj bi neustrezna zaposlitev pomenila tudi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je kot pripravljalno dejanje štelo oblikovanje delovnega mesta svetovalca s spremembo akta o sistemizaciji v začetku leta 2020. Pri tem se je sklicevalo na zadevo VIII Ips 48/2019, čeprav iz obrazložitve v tej zadevi izhaja, da sprememba sistemizaci

Rok za sodno varstvo je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 in ne teče od prenehanja delovnega razmerja, ampak od vročitve oziroma dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Kot je tožnica navedla v tožbi, vloženi dne 3. 11. 2020, je bilo to 19. 10. 2020, ko je prejela dopis toženke z dne 15. 10. 2020, da ji bo 17. 10. 2020 prenehalo delovno razmerje. Tožba je torej pravočasna, četudi ji na podlagi tega dopisa delovno razmerje ni prenehalo 17. 10. 2020, ampak kasneje, kar je ustrezno upoštevano pri spremembi tožbe, ki ni vezana na rok, kot zmotno meni toženka. Stranki sta se upoštevaje splošna pravila obligacijskega prava (prvi odstavek 13. člena ZDR-1) pravno veljavno dogovorili za preklic odpovedi. Na podlagi preklicane odpovedi tožnici 27. 11. 2020 ni zakonito prenehalo delovno razmerje, saj je šteti, kot da odpovedi ne bi bilo, pri čemer je nebistveno, da tožnica v zvezi s samo odpovedjo ni uveljavljala sodnega varstva na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZPP.

Toženka je bila na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZMEPIZ-1 dolžna tožnici vročiti kopijo o odjavi iz zavarovanja v petnajstdnevnem roku od prenehanja delovnega razmerja. Opustitev te obveznosti ne vpliva na že učinkujočo fikcijo vročitve odpovedi in za odločitev v tem sporu ni bistvena. Prav tako ni bistveno, kako je glede priznanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti odločil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ter ali je tožnico na vložitev tožbe napotil Inšpektorat Republike Slovenije za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je zahtevku iz naslova prehrane med delom ugodilo na podlagi presoje, da je imela tožnica na razpolago kuhinjo s pečico in mikrovalovno pečico, kjer si je lahko pripravila topli obrok in hrano, ki jo je toženka zagotavljala v okviru zajtrka za hotelske goste, pri čemer je kot bistveno izpostavilo še, da tožnica na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi s prehrano med delom ni opozarjala. Slednje ni bistveno, materialnopravna presoja, da je toženka tožnici na opisan način zagotovila prehrano med delom, pa je zmotna. Za odločitev je bistvena določba Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije, po kateri

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice, ker je ni vložila v 30-dnevnem prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, na podlagi ugotovitve, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici vročena 18. 2. 2021, zaradi česar je rok za vložitev tožbe pričel teči 19. 2. 2021 in se iztekel v ponedeljek 22. 3. 2021. Tožnica je tožbo v predmetni zadevi vložila šele 13. 8. 2021, zaradi česar je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ta prepozna, pravilna.

Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bila tožnica od 17. 3. 2020 dalje neprekinjeno na bolniškem staležu, potrdilo o bolniškem staležu za mesec april 2020 (do 30. 4. 2020) ne dopušča sklepanja, da tožnica tožene stranke ni ustrezno (s prvim dnem nastopa bolniškega staleža 17. 3. 2020) obvestila o svoji nadaljnji odsotnosti, kar izključuje odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, prav tako pa izključuje tudi kršitev obvestilne dolžnosti po 36. členu ZDR-1 ter s tem povezan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica uživa posebno varstvo pred odpovedjo, zato ji kljub zakoniti redni odpovedi iz poslovnega razloga delovno razmerje ni moglo prenehati s potekom odpovednega roka, temveč ji bo prenehalo z iztekom za starše določenega posebnega varstva pred odpovedjo. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kdaj konkretno se tožnici navedeno varstvo izteče, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta datum še ni znan, je pa določljiv, in sicer ga je mogoče ugotoviti v povezavi z zadnjo odločbo centra za socialno delo, upoštevaje določbo prvega odstavka 115. člena ZDR-1, po kateri varovano obdobje staršev t

Namen zagovora je zagotovitev pravice, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in da bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. V obravnavanem primeru bi zagovor lahko prispeval k razjasnitvi okoliščin glede odobritve tožničinega bolniškega staleža in predložitve dokazila o njem.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nekaterim zaposlenim, med njimi tudi tožnici, nezadovoljstvo zakonite zastopnice z njihovim delom in da je bila zasledovanju tega cilja, prilagojena tudi sprememba sistemizacije.

V konkretnem primeru gre za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne za odpoved večjemu številu delavcev, tako da tožena stranka ni bila dolžna konkretneje opredeliti kriterijev za izbiro presežnega delavca, pač pa se je po svoji presoji odločila za odpoved tožnici, pri čemer ni ovire, da se delodajalec odloči za delavca, ki je "najmanj zainteresiran" za delo. Sodišče je bilo dolžno preverjati le, ali je bila tožnica diskriminirana, kar je tudi pravilno ugotovilo, da ni bila.

Vsaka odpoved pogodbe o zaposlitve delavki v času nosečnosti, dojenja otroka do enega leta starosti in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust je nezakonita, saj delavcem v tem času zaradi odpovedi delodajalca delovno razmerje ne more prenehati. Tako tudi tožnici ni moglo prenehati delovno razmerje iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnica noseča.

Napake pri postopanju stečajne upraviteljice, so dejansko rezultirale v posledici, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z navajano sodno prakso nezakonita, zato negativnih pravnih posledic ne moremo prevaliti na tožečo stranko. V konkretnem primeru je namreč izkazano, da je tožeča stranka storila vse, kar je bilo v njeni pravni sferi mogoče, da bi zaščitila svoj pravni položaj, pa tega glede na zgoraj obrazloženo, ni zmogla. Zaradi izkazanih dejstev, ki niso v tožničini pravni sferi, so pa dejansko odločilna, ne moremo kaznovati tožeče stranke z odrekanjem pravice do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti in se pri tem sklicevati še na posebno zaščito, ki jo je imela tožeča stranka zaradi svojega statusa. Posebno varstvo bi moralo tožečo stranko zaščititi, ne pa ji onemogočiti oziroma otežiti pridobivanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ki ima skladno z določili ZUTD, brezposelnim osebam določeno obdobje po izgubi zaposlitve, olajšati oziroma nadomestiti izgubo službe.

Po prvem odstavku 115. členu ZDR-1 v obdobju varstva ni dovoljena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi varovanemu delavcu oz. delavki v nobeni obliki. Prepoved vključuje tudi odpoved iz poslovnega razloga, pa čeprav je bil odpovedni razlog resničen in objektivno utemeljen oziroma nepovezan s stanjem delavke, saj zakon v teh primerih ne dopušča nobenih izjem. Prepovedana so tudi kakršnakoli ravnanja, ki so sicer potrebna za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca. Tako kot pri sami odpovedi tudi pri pripravljalnih ravnanjih ni pomembno, ali so ta objektivno utemeljena. Varstvo pred odpovedjo iz poslovnega razloga in z njo povezanimi pripravljalnimi ravnanji po 115. členu ZDR-1 je brezpogojno in velja tudi, kadar so delodajalčevi razlogi - tako za odpoved kot za pripravljalna ravnanja - objektivno utemeljeni.

Tožnica je o svoji nosečnosti v njenem drugem mesecu dne 21. 3. 2018 povedala zakonitemu zastopniku tožene stranke in njegovi ženi. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 13. 4. 2018 do 30. 4. 2018, tožena stranka pa ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 20. 4. 2018. Tožnica je toženo stranko tudi pisno obvestila o nosečnosti dne 23. 4. 2018. Glede na to, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 20. 4. 2018, jo je prejela v času nosečnosti, kar je v nasprotju s 115. členom ZDR-1, ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti.

Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je tožnica varovana na podlagi 115. člena ZDR-1. Navedena določba nosečih delavk in staršev ne varuje pred vsakršnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pač pa le pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi kot načinom prenehanja po 4. alineji prvega odstavka 77. člena ZDR-1.

Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je dobila tožnica redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je uživala B.B. posebno varstvo pred odpovedjo po 115. členu ZDR-1. Okoliščina, ki jo je tožena stranka štela za odločilno, da tožnici poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bila v tem, da je druga delavka, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "koordinator izobraževanja", spadala v zaščiteno kategorijo delavcev. Ta okoliščina pa v konkretnem primeru ni relevantna, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je namesto B.B. delo na delovnem mestu "koordinator izobraževanja" opravljala druga delavka, A.A., ki je B.B. nadomeščala, zato ker je slednja nastopila porodniški dopust. Glede na to tudi po zaključku pritožbenega sodišča porodniški dopust B.B. ni mogel biti utemeljen razlog za to, da je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A.A. ni imela statusa zaščitene delavke). Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je imela A.A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne more predstavljati utemeljenega razloga za ugotovitev, da je prenehala

Nadomestitev odsotne delavke med izrabo starševskega dopusta z drugim delavcem ne pomeni nezakonitosti oziroma dejanja, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 115. člena ZDR-1. Delodajalec lahko izvede reorganizacijo tako, da določena delovna mest, na katerih pride do zmanjšanja obsega del, ukine, naloge ukinjenega delovnega mesta pa razdeli med ostale zaposlene ali zunanje izvajalce.