71. člen ZODPol

Institut pripravljenosti za delo je bil pri tožniku dejansko izvrševan v vsebini, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno (pisno) odrejena. Tožnik je bil namreč toženki (delodajalcu) v zatrjevanem času na razpolago, ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Če se institut v praksi izvršuje tako, da je delavec v prostem času vezan na stalno razpoložljivost in se po potrebi takoj vključuje v delo, gre za pripravljenost ne glede na to, ali je delodajalec formalne akte izdal ali ne. Delodajalec se namreč ne more razbremeniti obveznosti plačila dodatka s tem, da institut izvaja neformalno. Nesankcioniranje oziroma možnost, da se v primeru neodzivnosti poišče drugega delavca, samo po sebi ne izključuje pripravljenosti. Bistveno je, ali je bil delavec v praksi zavezan režimu stalne razpoložljivosti in ali se je od njega pričakovalo takojšnje ukrepanje.

Tožnik je bil v vtoževanem obdobju, čeprav mu pripravljenost formalno ni bila odrejena, skladno z vednostjo in pričakovanji nadrejenih oziroma toženke ter dolgoletno ustaljeno prakso, toženki tudi izven rednega delovnega časa na razpolago, in sicer ne zgolj v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo, ne le preko telefona, pač pa tudi na delovnem mestu ali drugem kraju, če oziroma ko je bilo to potrebno. Pravilno je ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost za čas, ko bi morala biti tožniku pripravljenost tudi formalno odrejena, pa mu ni bila.

Varovanje državne meje ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Migracijska gibanja ter posledično število dnevnih migrantov so bila v spornem obdobju že predvidljiva za vsaj nekaj dni vnaprej, ker so bila sledljiva glede na gibanja beguncev v predhodnih državah oziroma prečkanjih mej. V zvezi z vrednotenjem opravljenih ur pripravljenosti na kraju je potrebno uporabiti splošna pravila o plačilu, ki delavcu pripada za delovni čas, torej 100 % plačilo osnovne plače. In čeprav je delavec opravil več ur nad polnim delovnim časom, ni odločilo, da se delavcu prizna plačilo za nadurno delo, saj ni šlo za nobenega od primerov, v katerih je mogoče odrediti nadurno delo po 144. ali 145. členu ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe SEU C‑742/19 in pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-742/19, je Vrhovno sodišče RS (ki je bilo predlagatelj za sprejetje predhodne odločbe) v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 odločilo v sporu, ki se je nanašal na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje, za kar se zavzema pritožba, neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da se v vtoževanem obdobju na oddelku C., sektorju A., PU B. od tožnika kot vodje informatorjev in virov ni ne pisno in ne ustno zahtevalo, da je v stalni pripravljenosti za delo na področju dela z viri in informatorji in da za to tudi ni bilo potrebe. Tožnik tako ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu in KPP v 17. členu.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določata ZODPol in KPP. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako tožnik ne trdi, da se je moral v roku ene ure zglasiti na delovnem mestu ali drugem kraju zaradi oprave nujne naloge, kar je bistvo pripravljenosti. Od tožnika se je zaradi narave njegovega dela sicer zahtevala dosegljivost na službenem telefonu, vendar sama dosegljivost ne predstavlja neformalno odrejene pripravljenosti.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določa ZODPol v 71. členu. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako mu ni bila (ustno) odrejena pripravljenost zaradi operativnih potreb posamezne enote oziroma drugih nujnih nalog. Tožnik priznava, da se od njega izven njegovega delovnega časa ni zahtevalo, da mora priti na delovno mesto oziroma drug kraj ter opraviti svoje delo. Od tožnika kot vodje oddelka se je sicer zahtevala dosegljivost na službeni telefon, ni pa šlo za neformalno odrejeno pripravljenost, za katero je ključno, da se pričakuje prihod delavca na delovno mesto zaradi oprave operativnih nalog.

Čisto denarno terjatev lahko tožnik ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU in skladno z določilom četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. in 25. člena ZJU. Dejstvo, da ga je uveljavljal in da je bilo nato o njegovem zahtevku odločeno s sklepi delodajalca, katerih razveljavitev je nato zahteval v sodnem postopku, narave njegove terjatve ne spremeni. Uveljavljanje tovrstne terjatve v predhodnem postopku pri delodajalcu ni procesna predpostavka za njeno uveljavljanje v sodnem postopku. Posledično tudi stroški v zvezi z uveljavljanjem neobveznega predhodnega varstva pri delodajalcu ne morejo pomeniti potrebnih stroškov postopka v smislu 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje jih zato tožniku utemeljeno ni priznalo.

Le v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati, se te ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Navedena določba ni skladna z določbo Direktive v primeru, če gre za pripravljenost na delo na določenem kraju, kjer je delavec na razpolago delodajalcu. Glede na navedeno, torej vprašanje delovnega časa v času pripravljenosti za delo na določenem kraju, ni le vprašanje Direktive, temveč tudi vprašanje naše zakonodaje. Iz določb ZDR-1 ne izhaja, da pripravljenost na določenem kraju ne predstavlja delovnega časa, saj je mogoče določbo drugega odstavka 142. člena razumeti tako, da tudi pripravljenost na določenem kraju, kjer je delavec na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti, kar v konkretnem primeru pomeni, da je takoj na voljo za opravljanje nalog, predstavlja efektivni delovni čas. V direktnem nasprotju s to določbo in določbo Direktive pa je določba drugega odstavka 97.e člena ZObr, ki izrecno določa, da se pripravljenost za delo ne všteva v delovni čas, v kolikor se nanaša na pripravljenost na določenem kraju. Pri tem je bistveno, da Direktiva o določenih vidikih organizacije delovneg

Uporaba tretjega odstavka 71. člena ZODPol v delu, ki se nanaša na pripravljenost za delo na določenem kraju, bi pomenila uporabo predpisa, ki ni v skladu z Ustavo, in sicer s 14. členom URS - načelo enakosti pred zakonom, ki zakonodajalca zavezuje, da obravnava enake položaje enako, pri čemer dopušča različno urejanje enakih položajev, če obstajajo za takšno razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Če zakonodajalec enake položaje ureja različno, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Ni namreč razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, da bi se pripravljenost za delo na določenem kraju glede delovnega časa obravnavala drugače kot dežurstvo zdravnikov.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju, v času (tednih), ko je bil na razporedu dela načelnika (komandirja) kot vodje PP F. opredeljen kot dežurni starešina, tudi izven formalno (pisno) odrejene in plačane pripravljenosti v dejanski pripravljenosti za delo, kot jo določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Tožnik kot pomočnik komandirja je bil namreč v tem času toženki (delodajalcu) na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu stalne dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost.

Tožnik kot pomočnik komandirja je bil toženki (delodajalcu) na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost.

Tožnik kot pomočnik komandirja je bil toženki na razpolago, ko ni bilo na delu drugih starešin (komandirja ali katerega od ostalih treh pomočnikov komandirja), ne le v smislu stalne dosegljivosti po telefonu, pač pa se je tudi dejansko vključeval v delo na delovnem mestu ali na odrejenem kraju, kjer je bilo treba opraviti določeno nalogo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za stalno pripravljenost.

Tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to za odločitev ni bistveno, temveč je ključno, ali se je institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševal in ali so za to vedeli in s tem soglašali tisti, ki so bili glede na navedeno pravno podlago pristojni odrejati pripravljenost za delo.

Pritožba poudarja, da ZODPol v šestem odstavku 71. člena določa, da lahko pripravljenost za delo odredita generalni direktor policije in direktor policijske uprave ali osebe, ki jih pooblastita. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tudi če tožniku v času, za katerega zahteva dodatek za pripravljenost za delo, niso bile izdane pisne odredbe o pripravljenosti s strani navedenih oseb, to ne preprečuje ugotavljanja dejanskih okoliščin o tem, ali je bil institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu nadrejeni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila stalna pripravljenost s strani nadrejenih odrejena ustno; šlo je za večletno utečeno prakso dela.