56. člen ZPIZ-2

Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina, odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.

Ker sta tožnica in pokojna zavarovanka živeli ločeno mora biti za priznanje pravice do družinske pokojnine v takšnem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. To je, ali je pokojna zavarovanka do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožnici redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Tožnica ni dokazala, da je izpolnjen dejanski stan iz petega odstavka 56. člena ZPIZ‑2.

Pri priznanju pravice do družinske pokojnine je ob izpolnjevanju pogojev na strani umrlega zavarovanca, potrebno izpolnjevati pogoje tudi na strani zavarovanega družinskega člana (52. in 55. člen ZPIZ-2). Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da so bili na strani umrle zavarovanke izpolnjeni zahtevani pogoji, neizpolnjen pa je zahtevani pogoj na strani tožnika.

Splošno načelo enakosti je okrnjeno, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki upravičuje zakonsko razlikovanje. Pri konkretni odločitvi vrsta invalidnosti ni ključna okoliščina, ki bi vplivala na priznanje pravice do družinske pokojnine. Sodišče je pravilno pojasnilo, da pri tožniku ni izpolnjen pogoj, vsebovan v petem odstavku 57. člena ZPIZ-2, ki poleg pogoja nezmožnosti določa še preživljanje tožnika s strani pokojnega, kar ni bilo podano.

Kdaj se šteje da gre za preživljanje, je urejeno v prvem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Izpolnjen mora biti najprej osnovni pogoj in sicer, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do njegove smrti imela skupno stalno prebivališče. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do svoje smrti živela ločeno. Za priznanje pravice do družinske pokojnine mora biti v takem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Bistveno je, ali je pokojni zavarovanec do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožniku redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje bi moral tožnik dokazati, da mu je pokojni zavarovanec v letu 2017 za preživljanje, za obdobje od januarja do septembra, dajal mesečni znesek 228,55 EUR, za obdobje od oktobra do decembra pa 231,18 EUR oziroma 2.750,49 EUR v celem letu. Tožnik ni predložil dokaza iz katerega bi izhajalo dejansko nakazilo navedenih zneskov, oziroma navedeno niti ni zatrjeval. V predsodnem postopku je zaslišana priča izpovedala, da sta skupaj z ženo od pokojnega

Ker znesek tožnikove invalidske pokojnine presega v 2. alineji 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 določeni cenzus, ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj ni mogoče šteti, da bi ga oče do svoje smrti preživljal, ne glede na to, da sta imela skupno stalno prebivališče. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do družinske pokojnine od spornega dne dalje.

Ker v tožničinem primeru ni izpolnjen pogoj preživljanja in s tem pogoj, določen v 56. členu ZPIZ-2 za pridobitev pravice do družinske pokojnine, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje pravice do družinske pokojnine zavrnilo.

V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem, da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti. Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, č