171. člen ZPIZ-2

Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Z neizvedbo tega predlaganega dokaza je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je sámo štelo za odločilna ter tako kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika vloženo 5. 7. 2024 potem, ko je ugotovilo, da je bila le-ta vložena po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka. ZPIZ-2 v 171. členu določa, da sodno varstvo lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je bila vročitev 4. 6. 2024 pravilna. Iz žiga na pisemski ovojnici in dohodnega žiga na listovni številki 1 sodnega spisa je razvidno, da je bila tožba pri sodišču vložena 5. 7. 2024.1 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1, je glede na datum vročitve dokončne odločbe potekel 4. 7. 2024. Tožba vložena 5. 7. 2024, je bila prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Splošno načelo enakosti je okrnjeno, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki upravičuje zakonsko razlikovanje. Pri konkretni odločitvi vrsta invalidnosti ni ključna okoliščina, ki bi vplivala na priznanje pravice do družinske pokojnine. Sodišče je pravilno pojasnilo, da pri tožniku ni izpolnjen pogoj, vsebovan v petem odstavku 57. člena ZPIZ-2, ki poleg pogoja nezmožnosti določa še preživljanje tožnika s strani pokojnega, kar ni bilo podano.

Četudi mnenje odpustnega psihiatra ne bi bilo pravilno upoštevano pri določitvi datuma invalidnosti, to ne more biti razlog za obnovo postopka. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti bi tožnik ob primerni skrbnosti lahko kvečjemu izpodbijal z rednim pravnim sredstvom. Torej s pritožbo zoper odločbo o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 6. 2021 dalje in priznano pravico do invalidske pokojnine, ne pa z izrednim pravnim sredstvom v obnovi postopka.

V zadevi ni izkazana procesna predpostavka, ki mora biti izkazana po določbah ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo zadeve. To pa ne samo zato, ker gre za vtoževanje izplačila starostne pokojnine, ki ni niti priznana, ne odmerjena in o njej sploh ni bilo odločeno po predpisanem postopku, pač pa predvsem zato, ker ni procesne predpostavke za meritorno sojenje, zato je treba takšno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 kot nedopustno zavreči.

Tožnica je vložila tožbo po izteku 30 dnevnega roka za njeno vložitev, torej prepozno. Zato je pravilno zavržena (274. člen ZPP).

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Zgolj dejstvo, da je bila pošiljka recepciji stanovanjskega objekta, v katerem tožnica stanuje, dostavljena 23. 3. 2016, ne dokazuje, da je bila istega dne vročena tudi tožnici. Ker je v pritožbenem postopku s predloženo listino dokazano, da je bila pošiljka tožnici vročena šele dne 24. 3. 2016, je pričel 30 dnevni rok za vložitev tožbe teči 25. 3. 2016 in se iztekel na ponedeljek 25. 4. 2016, glede na to, da je bila 23. 4. 2016 sobota. Tožba, ki jo je po ugotovitvi sodišča prve stopnje priporočeno na pošto oddala 23. 4. 2016, je vložena pravočasno in je iz procesnih razlogov ni dopustno zavreči.

V skladu s 171. členom ZPIZ-2 lahko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo po izteku tega roka, zato je tožba pravilno zavržena. Tožnica je tožbo vložila pri upravnem organu, ki je nepristojni organ. Pri tem ni mogoče uporabiti določbe 8. odstavka 112. člena ZPP, saj vloga ni bila naslovljena na nepristojno sodišče, temveč na toženo stranko, ki je nepristojni organ. Tožnica je bila v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravilno poučena, da se tožba vloži pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in ne pri toženi stranki.

Rok za vložitev tožbe je procesni rok, zato je vrnitev v prejšnje stanje dopustna, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZPP, torej, če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno in če je utemeljen. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da rok za vložitev tožbe predstavlja materialno pravni rok in zato vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V socialnih sporih, rok za tožbo ni določen kot materialni rok, zato se uporablja tudi določba 83. člena ZS.

ZPIZ-2 v prvem odstavku 171. člena določa, da lahko zavarovanec sodno varstvo pravic po tem zakonu uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Tožnik je vložil tožbo po poteku 30-dnevnega roka od vročitve dokončne upravne odločbe, kar je prepozno, zato je utemeljeno zavržena (čl. 274/1 ZPP).

ZPIZ-2 v prvem odstavku 171. člena določa, da sodno varstvo pravic po tem zakonu lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Rok za vložitev tožbe je določen v prvem odstavku 171. člena ZPIZ-2, po katerem zavarovanec sodno varstvo pravic po tem zakonu lahko uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Rok za vložitev tožbe je določen tudi v prvem odstavku 72. člena ZDSS-1, po katerem se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Ker je glede uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja rok določen že v matičnem predpisu (ZPIZ-2), je potrebno pri presoji, ali je bila tožba vložena v zakonsko določenem roku, upoštevati rok, določen v ZPIZ-2. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ni podaljšljiv. Ta rok teče tudi v času sodnih počitnic. Tožnica je tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke vložila po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (ZPP čl. 274).

Tožnik je vložil tožbo po izteku 30-dnevnega roka od vročitve dokončnega upravnega akta, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (ZDSS-1 člen 72/1 in ZPIZ-2 člen 171/1). Materialno napačno je naziranje pritožbe, da je bila tožba vložena pravočasno, če je bila vložena pri nepristojnem organu. Vloga vezana na rok se šteje, za pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (112. člen ZPP). Pristojno sodišče je v tem primeru Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa tožena stranka. Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena ob določenih okoliščinah na strani tožeče stranke (8. odstavek 112. člena ZPP). V danem primeru tožnik vloge ni poslal nepristojnemu sodišču, temveč kljub izrecnemu napotilu v izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke toženi stranki sami. V kolikor tožeča stranka šteje, da je bilo ravnanje tožene stranke z nepravočasnim odstopom vloge pristojnemu sodišče nepravilno, to samo po sebi ne sanira nepravočasnosti tožbe tožnika.

ZPIZ-2 v 1. odstavku 171. člena določa, da lahko zavarovanec sodno varstvo pravic po tem zakonu uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnik je vložil tožbo po izteku tega roka. Ker je zamudil materialni rok za vložitev tožbe, je sodišče prve stopnje njegovo tožbo pravilno zavrglo (čl. 274/1 ZPP).

Rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt v zvezi z obnovo postopka, ki se nanaša na uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1. točka 1. odstavka 7. člena ZDSS-1), ima naravo materialno prekluzivnega roka. Ker čas sodnih počitnic (od 15. 7. do 15. 8.) ne vpliva na tek materialnih rokov, se je v obravnavi zadevi rok za vložitev tožbe, ki je začel teči 9. 7. 2014, iztekel 7. 8. 2014, tožba, ki je bila vložena 4. 9. 2014 priporočeno po pošti, pa je vložena po izteku roka in torej prepozno.

Pravočasnost tožbe je procesna predpostavka za vsebinsko sojenje v zadevi. Če ta ni izpolnjena, je potrebno tožbo zavreči, saj meritorno sojenje ni dopustno. Glede na 1. odstavek 171. člena ZPIZ-2 lahko namreč zavarovanec sodno varstvo pravic uveljavlja v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica do sodnega varstva. Tožnica je vložila tožbo po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (čl. 274/1).

Tožnica je tožbo, ki jo je sicer pravilno naslovila na Delovno in socialno sodišče Ljubljana, vložila pri toženi stranki. Ta je nato z dopisom tožbo odstopila sodišču v pristojno reševanje. Tožnica je tožbo pred iztekom roka vložila pri toženi stranki, vendar pa gre za nepristojni organ. Zato je potrebno šteti, da je bila tožba pri sodišču vložena takrat, ko jo je tožena stranka posredovala sodišču, to pa je bilo že po poteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka. Ker je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega roka, jo je potrebno kot prepozno vloženo zavreči. ZPP v šestem odstavku 112. člena določa, da vloga, ki je vezana na rok in izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka, se šteje za pravočasno vloženo le ob pogoju, če je mogoče vložitev pri nepristojnemu sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma tretjega odstavka 87. člena zakona ali vložnikovi očitni pomoti. V sporni zadevi navedene določbe, tudi če se tožnica sklicuje na pomoto, ni mogoče uporabiti, saj tožba ni bila vložena pri nepristojnem sodišču, temveč je bila vložena pri toženi str