170. člen ZPIZ-2

Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Z neizvedbo tega predlaganega dokaza je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je sámo štelo za odločilna ter tako kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

Ker se tožnik zoper novo odločbo ni pritožil, je odločba postala dokončna (224. člen ZUP) in pravnomočna (225. člen ZUP). Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo z dne 10. 6. 2021 v zvezi s prvostopenjsko začasno odločbo z dne 15. 2. 2021 je tožnik izkazoval vse do pravnomočnosti nove odločbe. S tem dnem izpodbijana začasna odločba ne obstaja več, ker jo je nadomestila nova odločba.

Pravilna je ocena sodišča, da razlogi, ki jih tožnik navaja in z njimi utemeljuje tožbeni zahtevek predstavljajo le ekonomsko korist. Med ekonomsko koristjo in pravno varovano koristjo ni avtomatično podane identitete. Zatrjevani interes za stroškovno prevalitev obravnave zavarovanca med dvema zavodoma v socialnem sporu ne more predstavljati upoštevno pravnega interesa. V socialnih sporih morajo biti temeljno vodilo pravice in pravna korist zavarovancev, ne pa zavodov, ki nastopajo v vlogah odločevalcev o pravicah iz posameznih zavarovanj. V tem sporu tako ne gre za razmerje in s tem razmerjem povezanim interesom med zavodom in zavarovancem, temveč zgolj za medsebojno razmerje med dvema zavodoma. Tako zatrjevani interes ni pravno relevanten interes v tem sporu, temveč le oblika ekonomskega interesa.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ima za udeležbo v postopku pravni interes v tem, da se breme plačevanja za zavarovanca prevali na toženo stranko. Zavarovanec je namreč v bolniškem staležu in tožeča stranka zanj plačuje nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo. Njen interes je torej v tem, da se sedaj zavarovancu priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja in da se na tej podlagi finančno breme (plačevanje nadomestila) prevali na toženo stranko. Gre torej za povsem ekonomski interes. Kot to izhaja iz Zakona o splošnem upravnem postopku je stranski udeleženec kot stranka v upravnem postopku lahko le pravni interesent – tisti, ki uveljavlja ali varuje kakšno svojo pravno korist (interes). Tisti, ki zasleduje kakšno svojo materialno ali moralno korist, zaradi katere je zainteresiran, kako se bo končal upravni postopek v določeni upravni stvari, je lahko le dejanski interesent, vendar ne more biti stranka v tem postopku.

ZDSS-1 v 75. členu sodišču izrecno nalaga, da v fazi predhodnega preizkusa s sklepom tožbo zavrže, če je vložena prezgodaj, ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, bila mogoča pritožba, pa ta bodisi ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Slednje procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. S tem, ko je tožničina pritožba v predsodnem upravnem postopku pravnomočno zavržena, ne izpolnjuje predpostavke za sodno varstvo pravic zoper drugostopenjsko odločbo, izdano v zvezi s pritožbo delodajalca. Dejstvo, da je pravno sredstvo v predsodnem postopku pravočasno uveljavljal delodajalec, tožnici zaradi pravnomočno zavržene pritožbe, ne zagotavlja pogojev za meritorno sojenje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Tožnik je vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke v upravnem postopku po preteku 15 - dnevnega roka za vložitev pritožbe, določenega v 235. členu ZUP, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla kot prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo upravnih odločb tožene stranke, ni utemeljen. Tožnik je predlog za obnovo postopka podal po preteku subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, določenega v 263. členu ZUP, zato je pravilen zaključek sodišča, da je odločitev tožene stranke, ki je predlog zaradi zamude tega roka zavrgla, pravilna in zakonita. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Toženec je tožniku z začasno odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, priznal in odmeril starostno pokojnino. Nato je mu z odločbo dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba o starostni pokojnini zato ne obstaja več in za tožnika nima nobenih pravnih posledic. Od pravnomočnosti odločbe o starostni pokojnini dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo v zvezi z začasno odločbo zato ni podan in se tožna zavrže.