205. člen KZ-1-UPB2

Sodba le na splošno navaja, da izvedenec utemeljeno ugotavlja, da je storilec na posnetku obdolženec, ker ugotavlja ujemanje telesnih značilnosti med obema in jih našteva. Takšna obrazložitev pa pritožbenemu sodišču ne omogoča presoje pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča, na drugi strani pa trditev pritožbe, ki telesne značilnosti med obdolžencem in osebo na posnetkih zanikajo, saj na pritožbene trditve, ker teh ujemanj oziroma skladnosti ni obrazložilo sodišče prve stopnje v sodbi, ne more odgovoriti in tudi ne zaključiti, katere ugotovitve so pravilne.

Pritožba ima prav, da je tatvina storjena na poseben predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen, nima pa prav, ko zatrjuje, da načina, kot je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, ni mogoče šteti za posebno predrzen način. Kot tak namreč šteje tudi tatvina, izvršena v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci, pa je zato sodišče prve stopnje že na osnovi tega, da je obdolženi S.N. oškodovanki odtujil denar iz spalnice pri odprtih vratih, kot je to razvidno iz posnetka video kamere, ko sta se oškodovanka in soobdolžena J.N. nahajali v sosednjem prostoru in se pogovarjali, kaznivo dejanje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje storjeno na posebno predrzen način po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da sodišče prve stopnje pri izreku kazenskih sankcij ni pravilno presodilo ter ocenilo okoliščin, da je obdolženi obravnavana kazniva dejanja storil v zelo kratkem časovnem obdobju, da jih je izvršil v sostorilstvu, da se je nanje dobro pripravil ter da je vrednost ukradenih stvari presegla znesek 3.400,00 EUR, pri čemer je v Slovenijo očitno prišel zgolj zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, saj je tukaj bival na neprijavljenem naslovu, brez zaposlitve in brez kakršnihkoli prihodkov in tako predstavlja izvrševanje kaznivih dejanj način njegovega preživljanja. Navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča take okoliščine, ki dajejo večjo težo storjenim kaznivim dejanjem, kakor tudi krivdi obdolženca, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je opustil dolžno evidentiranje jeklenega odpada, ker mu je to zaradi odtujitve jeklenega odpadka naročil A.A., ne pa zato, ker naj ne bi vedel, kako naj evidentira, ali ker bi to pozabil. Za svoj bistven prispevek k odtujitvi je prejel denarno nagrado. Zavedal se je, da sodeluje pri odtujitvi jeklenega odpadka in h kraji tudi odločilno prispeval. Če svojih delovnih nalog evidentiranja jeklenega odpadka ne bi opustil, do odtujitve ne bi moglo priti oziroma, bi bila ta že naslednji dan ob pregledu raportne knjige in odpremnic odkrita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dejanje odtujitve jeklenega odpadka večje teže in večje vrednosti storil kot sostorilec v sodelovanju z drugimi in je z neevidentiranjem jeklenega odpadka ob izvozu iz oddelka odločilno prispeval k odtujitvi jeklenega odpadka. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilna je presoja, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja velike tatvine, storjene

Tožena stranka je tožnikoma v izrednih odpovedih pogodb o zaposlitvi očitala sodelovanje pri odtujitvi 60 ton jeklenega odpadka v noči iz 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 iz obrata B. v vrednosti 100.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako prvemu kot tudi drugemu tožniku po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj sta v obravnavani noči kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima njuna kršitev vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvina storjene v sostorilstvu (2. točka 1. odstavka 205. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena KZ-1. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov s tožnikoma ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, predvsem zaradi velike verjetnosti ponovitve dejanja, tožnika pa sta tudi zlorabila zupanje tožene stranke.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je lahko le obdolženi storilec vloma, ki ga je storil sam, bodisi s sodelovanjem neznanih storilcev, tako, da je z vlomom prišel v zaprto stavbo, po tem, ko je preščipnil žičnato ograjo in s ključi odprl vrata ter izklopil alarmni sistem ...