171. člen ZUJF

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi se mu morale kot službene poti šteti vse napotitve na naloge, na katere je bil napoten izven Vojašnice A. v B. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in argumentirano obrazložilo, da so tožniku odrejene naloge izven Vojašnice A. predstavljale redne delovne naloge, katerih narava dela je takšna, da se opravljajo na več lokacijah in ne le na eni. Ne gre za napotitev na službeno pot v primeru udeležbe na izobraževanju, za katerega stranki skleneta pogodbo o izobraževanju in je bil za ta čas delavec odsoten z dela, delodajalec pa mu je izplačal nadomestilo plače.

Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi. Že na podlagi presoje, da je tožena stranka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati.

Tožena stranka je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.

Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF, ki je sicer veljala šele od 1. 6. 2012 dalje, kar pa na opredelitev napotitve tožnika za obdobje pred tem ne vpliva. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi (prim. sodbo X Ips 387/2011).

Javnemu uslužbencu se povrnejo stroški v obliki kilometrine za prevoz na delo in z dela v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, za občasno uporabo lastnega avtomobila za službene namene v obliki kilometrine v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, v primeru, da gre za kilometrino za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi, pa znaša 30 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer. Ker je za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene mogoče šteti primere, ki ne izhajajo izrecno iz pogodbe o zaposlitvi in ne pomenijo vsakodnevne delovne obveznosti oz. aktivnosti, za takšen primer pa je šlo tudi v primeru priče, znaša kilometrina za prevoženi km 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek ustrezno znižalo.

Tožniku (prometniku na nadzorni postaji) je bilo z odredbo delodajalca odrejeno delo izven kraja zaposlitve po pogodbi o zaposlitvi. Na pot je šel z lastnim avtomobilom. Zato je upravičen do povračila nastalih stroškov. Ni pa upravičen do plačila dvojnih stroškov, tako prevoza stroškov na delo in z dela kot stroškov kilometrine za službeno pot.