165. člen ZUJF
(določitev višin prejemkov in povračila stroškov)
(1)V pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu se zaposlenemu ne glede na določbe splošnih aktov in kolektivnih pogodb ne sme določiti povračila stroškov v zvezi z delom in prejemkov iz delovnega razmerja v drugačni višini, kot jo določa ta zakon.
(2)Če delodajalec ugotovi, da so bili zaposlenemu v nasprotju s prejšnjim odstavkom določeni in izplačani oziroma izplačani višji zneski povračila stroškov iz delovnega razmerja oziroma višji prejemki iz delovnega razmerja, kot bi mu pripadali, je zaposleni dolžan vrniti preveč izplačane zneske. Delodajalec in zaposleni se dogovorita o načinu vrnitve preveč izplačanih zneskov. V primeru, da med delodajalcem in zaposlenim v enem mesecu od pisnega poziva delodajalca ne pride do soglasja, mora delodajalec preveč izplačani znesek zahtevati s tožbo pred pristojnim sodiščem.
(3)Če je določilo o višini prejemka in povračilu stroškov v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, se uporabljajo določbe tega zakona, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
- VSRS Sodba VIII Ips 27/2022Vrhovno sodišče RS · 2022
ZUJF je zaradi javno finančnih razlogov prekinil veljavnost prejšnjih določb KPND v zvezi s povračili stroškov in nekaterih drugih prejemkov in s tem tudi posegel v pravice do povračil stroškov in drugih prejemkov (ki so bile pred tem urejene s Spremembami KPND 98, ki jih je podpisal predlagatelj tega spora), te pravice pa določil na novo. Ta poseg ni bil protiustaven niti ni posegel v kolektivno pogajanje, saj je bil v obdobju sprejemanja zakona (prav z namenom uravnoteženja javnih financ zaradi gospodarske in finančne krize) in z namenom ohranjanja kolektivnega dogovarjanja že predhodno sklenjen tudi Dogovor in v skladu z dogovorom tudi Aneks h KPND 2012, ki je začel veljati naslednji dan po uveljavitvi ZUJF. Če navedeni Dogovor in Aneks takrat ne bi bila sprejeta, bi se 164. do 181. členi ZUJF-a uporabljali neposredno. Navedena ureditev predstavlja zakonski poseg v prejšnjo ureditev iz javno finančnih razlogov. Poseg je ostal tudi v okvirih, ki so jih določili oziroma so se z njimi strinjali socialni partnerji, saj določbe zakona z res minimalnimi razlikami niso drugačne kot določbe Dogovora in Aneksa h KPND 2012. Kljub zakonskemu posegu je torej prišlo do ohranitve kolektivn
- VDSS Sodba Pdp 617/2021Višje delovno in socialno sodišče · 2022
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka uporabiti avtobusni prevoz AP A. v obdobju med 1. 6. 2016 in 28. 2. 2018 in ne vlaka. Ker Aneks h KPND razmejuje prihod na delo in z dela, glede na povrnitev stroškov le na javni prevoz oziroma kilometrino, v kolikor javni prevoz ni možen, lahko javni uslužbenec uveljavlja plačilo za javni prevoz ali kilometrino. Jezikovna razlaga kaže na izključujočo naravo povrnitve stroškov, pri kateri se potem, ko se za javnega uslužbenca izključi možnost javnega prevoza, priznava le kilometrina. Aneks tudi ne predvideva, da bi tudi znotraj javnega prevoza bilo potrebno ugotavljati, katero javno prevozno sredstvo (vlak ali avtobus) predstavlja cenejši način prevoza.
- VDSS Sodba in sklep Pdp 789/2018Višje delovno in socialno sodišče · 2019
Ključno v tem sporu je pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je od 31. 5. 2012, dalje.
Sodna praksa
5 odločb navaja ta člen · zadnja 12. 10. 2022Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba VIII Ips 27/2022Vrhovno sodišče RS · 12. 10. 2022
ZUJF je zaradi javno finančnih razlogov prekinil veljavnost prejšnjih določb KPND v zvezi s povračili stroškov in nekaterih drugih prejemkov in s tem tudi posegel v pravice do povračil stroškov in drugih prejemkov (ki so bile pred tem urejene s Spremembami KPND 98, ki jih je podpisal predlagatelj tega spora), te pravice pa določil na novo. Ta poseg ni bil protiustaven niti ni posegel v kolektivno pogajanje, saj je bil v obdobju sprejemanja zakona (prav z namenom uravnoteženja javnih financ zaradi gospodarske in finančne krize) in z namenom ohranjanja kolektivnega dogovarjanja že predhodno sklenjen tudi Dogovor in v skladu z dogovorom tudi Aneks h KPND 2012, ki je začel veljati naslednji dan po uveljavitvi ZUJF. Če navedeni Dogovor in Aneks takrat ne bi bila sprejeta, bi se 164. do 181. členi ZUJF-a uporabljali neposredno. Navedena ureditev predstavlja zakonski poseg v prejšnjo ureditev iz javno finančnih razlogov. Poseg je ostal tudi v okvirih, ki so jih določili oziroma so se z njimi strinjali socialni partnerji, saj določbe zakona z res minimalnimi razlikami niso drugačne kot določbe Dogovora in Aneksa h KPND 2012. Kljub zakonskemu posegu je torej prišlo do ohranitve kolektivn
- VDSS Sodba Pdp 617/2021Višje delovno in socialno sodišče · 16. 2. 2022
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka uporabiti avtobusni prevoz AP A. v obdobju med 1. 6. 2016 in 28. 2. 2018 in ne vlaka. Ker Aneks h KPND razmejuje prihod na delo in z dela, glede na povrnitev stroškov le na javni prevoz oziroma kilometrino, v kolikor javni prevoz ni možen, lahko javni uslužbenec uveljavlja plačilo za javni prevoz ali kilometrino. Jezikovna razlaga kaže na izključujočo naravo povrnitve stroškov, pri kateri se potem, ko se za javnega uslužbenca izključi možnost javnega prevoza, priznava le kilometrina. Aneks tudi ne predvideva, da bi tudi znotraj javnega prevoza bilo potrebno ugotavljati, katero javno prevozno sredstvo (vlak ali avtobus) predstavlja cenejši način prevoza.
- VDSS Sodba in sklep Pdp 789/2018Višje delovno in socialno sodišče · 13. 3. 2019
Ključno v tem sporu je pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je od 31. 5. 2012, dalje.
- VDSS Sodba Pdp 234/2018Višje delovno in socialno sodišče · 20. 6. 2018
Sodišče prve stopnje je napačno dalo poudarek predvsem ugotavljanju razdalje poti, ne pa pravilom o neupravičeni pridobitvi. Predmet spora ni npr. zahtevek delavke za priznanje prevoznih stroškov, da bi bilo bistveno le vprašanje pravilne višine prevoznih stroškov, pač pa je za odločitev v obravnavanem primeru ključno vprašanje, ali je delavka v vsakem primeru previsokega izplačila prevoznih stroškov te delodajalcu tudi dolžna povrniti.
- VDSS sodba Pdp 872/2015Višje delovno in socialno sodišče · 21. 10. 2015
Ker je v novem sojenju sodišče prve stopnje s poizvedbami glede vročanja ugotovilo, da tožba toženki ni bila pravilno vročena, ji je ponovno vročala tožbo v odgovor, na katero pa toženka ni odgovorila, ter izdalo zamudno sodbo. To pomeni, da je toženka s svojo pasivnostjo soglašala z dejanskim stanjem, kot izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, torej tudi s tem, so ji bili izplačani višji zneski za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kar je v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. list RS, št. 8/2013 in naslednji) dolžna vrniti tožeči stranki.