4. člen ZUOPP-1

Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona. Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.

Zahtevam iz 56. člena URS in 4. lčena ZUOPP-1 ni mogoče zadostiti le s povzemanjem vsebine vlog in dokaznih listin v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V skladu z določili 10. člena v zvezi z 214. členom ZUP bi namreč obrazložitev izpodbijane odločbe morala vsebovati tudi dokazno oceno tožene stranke o tem katera dejstva je po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, štela za dokazana. Manjka pa tudi utemeljitev uporabe načela največje koristi otroka v konkretnem primeru.

Strokovni mnenji sta izčrpni in razlagata vse vidike otrokovih lastnosti in zmožnosti, kot tudi pojasnjujeta njegove primanjkljaje in utemeljujeta, zakaj jih bo lažje obvladoval v prilagojenem izobraževalnem programu. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi mnenji KUOPP prve in druge stopnje v celoti povzela, nadalje pridobila podatke šole, v postopek odločanja pa vključila tudi starša in jima dala možnost, da na strokovno mnenje podata pripombe in svoje mnenje. Svojo odločitev je utemeljila z določbami ZUOPP-1 in Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, predvsem pa z izčrpnim pojasnilom, zakaj je sprejeta odločitev najboljša za otroka. Vsem tem zaključkom sodišče pritrjuje.

V obravnavanem primeru ni razvidno, da bi komisija za usmerjanje otrok menila, da ne more pripraviti strokovnega mnenja na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov. Sodišče ne dvomi v pravilnost strokovne odločitve, ki je skladna tudi s pooblastili, ki jih ima po ZUOPP-1, saj zakon dopušča strokovni komisiji, da sama odloči o tem, ali bo v svoje delo vključila tudi specialiste. Sodišče se v strokovno oceno ne more spuščati, saj za to nima ustreznega znanja in je tudi sicer zadržano glede presoje strokovne ocene komisije, saj se v tem postopku preizkuša zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve, ne pa presoja strokovnosti medicinskih strokovnjakov. Po presoji sodišča je bil postopek usmerjanja v obravnavani zadevi izveden pravilno in je komisija postopala skladno s pooblastili, ki jih ima po ZUOPP-1 in Pravilnikom o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Iz upravnih spisov izhaja, da sta obe komisiji za usmerjanje pred odločitvijo pridobili pisno mnenje otrokove učiteljice in da sta odločali na podlagi razpoložljive dokumentacije, pregledov in razgovorov, kot izhaja iz strokovnih ocen.