28. člen ZSRR-2
(davčna olajšava za zaposlovanje in investiranje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo)
(1)Do ustrezne ureditve vsebine davčne olajšave za zaposlovanje in investiranje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo v zakonih, ki urejata obdavčitev dohodkov pravnih in fizičnih oseb, se priznajo davčne olajšave, določene v tem členu tega zakona.
(2)Delodajalec iz prvega odstavka 27. člena tega zakona, ki je hkrati zavezanec ali zavezanka (v nadaljevanju: zavezanec) po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08, 5/09, 96/09, 110/09 – ZDavP-2B, 43/10, 59/11, 24/12, 30/12, 94/12, 81/13, 50/14, 23/15 in 82/15) in zavezanec po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15 in 55/15), ki dosega dohodek iz dejavnosti, ki najmanj za dobo dvanajstih mesecev zaposli delavca iz drugega odstavka 27. člena tega zakona, lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za 70 odstotkov stroškov tega delavca (bruto plača in obvezni prispevki delodajalca za socialno varnost), vendar največ v višini davčne osnove in do maksimalno dovoljene višine po pravilih državnih pomoči. Zavezanec je upravičen do te spodbude pod pogoji, opredeljenimi v Uredbi 651/2014/EU. Ta odstavek se ne uporablja za zavezanca, kateremu se davčna osnova ugotavlja v skladu s tretjim, četrtim, šestim in sedmim odstavkom 48. člena Zakona o dohodnini.
(3)Spodbuda za zaposlovanje iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena tega zakona in davčna olajšava za zaposlovanje iz prejšnjega odstavka se lahko seštevata, vendar njuna vsota, skupaj z eventualnimi drugimi pomočmi za namen spodbujanja zaposlovanja, ne sme preseči najvišje dovoljene pomoči po pravilih državnih pomoči.
(4)Do davčne olajšave za zaposlovanje po tem členu v skladu z Uredbo 651/2014/EU niso upravičena podjetja v težavah, kot jih opredeljuje Uredba 651/2014/EU, ter delodajalci iz dejavnosti, ki so izključene po tretjem odstavku 1. člena Uredbe 651/2014/EU. Davčna olajšava za zaposlovanje iz tega člena ni dovoljena za dejavnosti, povezane z izvozom, in v primerih, ko bi se uporabi domačega blaga dajalo prednost pred uporabo uvoženega blaga. V času izplačila pomoči mora imeti podjetje, ki prejema pomoč, v sodnem registru registrirano vsaj podružnico. Določbe tega člena ne veljajo za upravičence, ki so v postopku vračanja neupravičeno prejete državne pomoči, na podlagi odločbe Evropske komisije, ki je prejeto državno pomoč razglasila za nezakonito in nezdružljivo s skupnim trgom EU.
(5)Zavezanec lahko za investiranje v obdobju iz drugega odstavka 25. člena tega zakona uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 70 odstotkov investiranega zneska za nove začetne investicije v opremo in neopredmetena sredstva, razen v opremo in neopredmetena sredstva iz drugega in tretjega odstavka 55.a člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in iz drugega in tretjega odstavka 66.a člena Zakona o dohodnini, vendar le za investicije v problemskem območju z visoko brezposelnostjo in največ v višini davčne osnove in do maksimalno dovoljene višine po pravilih državnih pomoči. Ta odstavek se ne uporablja za zavezanca, kateremu se davčna osnova ugotavlja v skladu s tretjim, četrtim, šestim in sedmim odstavkom 48. člena Zakona o dohodnini.
(6)Znižanje davčne osnove po prejšnjem odstavku se izključuje z znižanjem davčne osnove po 55.a členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in 66.a členu Zakona o dohodnini ter znižanje davčne osnove po prvem odstavku se izključuje z znižanjem davčne osnove po 55.b in 56. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in 61.a in 62. členu Zakona o dohodnini.
(7)Znižanje davčne osnove za investiranje v skladu s tem členom lahko uveljavlja tudi zavezanec, ki opremo pridobi na podlagi finančnega najema z obvezo nakupa sredstev po izteku pogodbe.
(8)Zavezanec mora ohraniti investicijski projekt v problemskem območju z visoko brezposelnostjo in ne sme odsvojiti sredstva, za katera je uveljavil olajšavo za investiranje po tem členu, najmanj pet let po zaključku investicije, če gre za veliko podjetje in najmanj tri leta po zaključku investicije, če gre za srednje veliko ali malo podjetje.
(9)Če zavezanec odsvoji ali prenese iz problemskega območja z visoko brezposelnostjo sredstvo, za katero je izkoristil davčno olajšavo za investiranje po tem členu, pred iztekom rokov iz prejšnjega odstavka, mora v davčnem obdobju, v katerem izvrši prenos ali odsvojitev, za znesek izkoriščene davčne olajšave povečati davčno osnovo. Za ugotavljanje odsvojitve ali prenosa se uporabljajo določbe osmega in devetega odstavka 55.a člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in sedmega odstavka 66.a člena Zakona o dohodnini.
(10)Do olajšave za investiranje iz tega člena v skladu z Uredbo 651/2014/EU niso upravičena podjetja v težavah, kot jih opredeljuje Uredba 651/2014/EU, ter zavezanci iz dejavnosti, ki so izključene po tretjem odstavku 1. člena in 13. členu Uredbe 651/2014/EU. Olajšava za investiranje iz tega člana ni dovoljena za dejavnosti, povezane z izvozom, in v primerih, ko bi se uporabi domačega blaga dajalo prednost pred uporabo uvoženega blaga. V času izplačila pomoči mora imeti podjetje, ki prejema pomoč, v sodnem registru registrirano vsaj podružnico. Določbe tega člena ne veljajo za podjetje, ki je na zadevnem območju prenehalo z enako ali podobno dejavnostjo v Evropskem gospodarskem prostoru pod pogoji, določenimi v točki d 13. člena Uredbe 651/2014/EU, in za upravičence, ki so v postopku vračanja neupravičeno prejete državne pomoči na podlagi odločbe Evropske komisije, ki je prejeto državno pomoč razglasila za nezakonito in nezdružljivo s skupnim trgom EU.
(11)Za nove začetne investicije v opremo in neopredmetena sredstva po tem členu se ne šteje nakup prevozne opreme v sektorju transporta.
(12)Zavezanec, ki želi izkoristiti olajšavo za investiranje iz tega člena, mora prispevati k investiciji lastna sredstva najmanj v višini 25 odstotkov vrednosti investicije.
(13)Pomoč po tem členu se lahko sešteva z ukrepi za namen spodbujanja zaposlovanja, vendar le do najvišje dovoljene pomoči po pravilih državnih pomoči.
(14)Vlada z uredbo podrobneje predpiše kriterije in pogoje ter način uveljavljanja davčne olajšave za zaposlovanje in investiranje iz tega člena.
- UPRS Sodba I U 1917/2019-11Upravno sodišče RS · 2022
Iz ugotovitev davčnega organa, ki jim tožnik ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja in v ta namen zaposluje varnostnike, ki vsakodnevno ne prihajajo na sedež tožnika, pač pa na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku ni priznal davčne olajšave za tiste delavce, ki opravljajo delo izven problemskega območja, ter ki nimajo stalnega bivališča na navedenem območju. V kolikor bi se tožniku priznala davčna olajšava tudi za navedene delavce, ki torej opravljajo delo izven problemskega območja, davčna olajšava ne bi prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, kar je, kot že pojasnjeno, namen ZSRR-2.
- VSRS Sodba X Ips 125/2020Vrhovno sodišče RS · 2021
V obravnavanem primeru zakonski pogoji za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost po določbi 27. člena ZSRR-2 niso bili izpolnjeni že iz razloga, ker delavca, za katera je revident uveljavljal spodbudo za zaposlovanje, ne živita na problemskem območju. Ker je spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je njen osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Ne bi bilo namreč logično, da bi zakonodajalec vezal spodbudo za zaposlovanje na problemska območja z visoko brezposelnostjo, njen osrednji cilj pa ne bi bil znižanje stopnje registrirane brezposelnosti prikrajšanih kategorij delavcev na teh območjih, ampak le spodbujanje delodajalcev k zaposlovanju dela in s tem spodbujanje gospodarstva. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da je spodbuda za zaposlovanje po obravnavni določbi le eden izmed ukrepov regionalne politike, ki je vezan na problemska območja z visoko brezposelnostjo. Sicer pa ZSRR-2 za izboljšanje gospodarskih razmer na teh področjih za gospodarske subjekte predvideva druge ukrepe (npr. dodatne začasne ukrepe razvojne podpore in davčno olajšavo za investiranj
Različice besedila: 3Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: EU 4Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 5. 4. 2022Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 1917/2019-11Upravno sodišče RS · 5. 4. 2022besedilo 2016–2026
Iz ugotovitev davčnega organa, ki jim tožnik ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja in v ta namen zaposluje varnostnike, ki vsakodnevno ne prihajajo na sedež tožnika, pač pa na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku ni priznal davčne olajšave za tiste delavce, ki opravljajo delo izven problemskega območja, ter ki nimajo stalnega bivališča na navedenem območju. V kolikor bi se tožniku priznala davčna olajšava tudi za navedene delavce, ki torej opravljajo delo izven problemskega območja, davčna olajšava ne bi prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, kar je, kot že pojasnjeno, namen ZSRR-2.
- VSRS Sodba X Ips 125/2020Vrhovno sodišče RS · 10. 3. 2021besedilo 2016–2026
V obravnavanem primeru zakonski pogoji za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost po določbi 27. člena ZSRR-2 niso bili izpolnjeni že iz razloga, ker delavca, za katera je revident uveljavljal spodbudo za zaposlovanje, ne živita na problemskem območju. Ker je spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je njen osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Ne bi bilo namreč logično, da bi zakonodajalec vezal spodbudo za zaposlovanje na problemska območja z visoko brezposelnostjo, njen osrednji cilj pa ne bi bil znižanje stopnje registrirane brezposelnosti prikrajšanih kategorij delavcev na teh območjih, ampak le spodbujanje delodajalcev k zaposlovanju dela in s tem spodbujanje gospodarstva. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da je spodbuda za zaposlovanje po obravnavni določbi le eden izmed ukrepov regionalne politike, ki je vezan na problemska območja z visoko brezposelnostjo. Sicer pa ZSRR-2 za izboljšanje gospodarskih razmer na teh področjih za gospodarske subjekte predvideva druge ukrepe (npr. dodatne začasne ukrepe razvojne podpore in davčno olajšavo za investiranj