238. člen ZTFI-UPB3
(odgovornost borznoposredniške družbe za ravnanje odvisnega borznoposredniškega zastopnika)
(1)Borznoposredniška družba lahko v skladu z 239. členom tega zakona odvisnega borznoposredniškega zastopnika pooblasti, da v njenem imenu opravlja naslednja dejanja: 1. predstavlja njene storitve, 2. pridobiva posle, 3. sprejema in posreduje naročila strank oziroma morebitnih strank, 4. prodaja finančne instrumente in 5. svetuje strankam ali morebitnim strankam v zvezi s finančnimi instrumenti oziroma storitvami, ki jih ponuja borznoposredniška družba.
(2)Borznoposredniška družba, ki pooblasti odvisnega borznoposredniškega zastopnika, ostane neomejeno in nepogojno odgovorna za vsa dejanja in opustitve tega zastopnika pri opravljanju dejanj v njenem imenu.
(3)Borznoposredniška družba mora zagotoviti, da odvisni borznoposredniški zastopnik takoj, ko vzpostavi stik, oziroma pred začetkom poslovanja s stranko oziroma morebitno stranko tej razkrije, da nastopa kot odvisni borznoposredniški zastopnik, in pa borznoposredniško družbo, ki jo zastopa.
(4)Borznoposredniška družba odvisnega borznoposredniškega zastopnika ne sme pooblastiti, da v njenem imenu razpolaga s finančnimi instrumenti oziroma denarnim dobroimetjem strank.
- VSL Sklep II Cp 858/2018Višje sodišče v Ljubljani · 2018
Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Opustitev dolžnosti predložitve zadeve mora biti skladna s sodno prakso Sodišča Evropske unije, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU. Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da Sodišču Evropske unije predložijo vprašanje, razen če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) da je upoštevna določba že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije, ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Sodišče Evropske unije je tako večkrat razsodilo, da se člen 17(1) Uredbe uporabi, če so izpolnjeni trije pogoji: 1) da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za kateri se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, 2) da je bila pogodba med potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena in 3) da ta pogodba spada
Povezano: sklici 2Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 19. 9. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sklep II Cp 858/2018Višje sodišče v Ljubljani · 19. 9. 2018
Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Opustitev dolžnosti predložitve zadeve mora biti skladna s sodno prakso Sodišča Evropske unije, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU. Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da Sodišču Evropske unije predložijo vprašanje, razen če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) da je upoštevna določba že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije, ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom. Sodišče Evropske unije je tako večkrat razsodilo, da se člen 17(1) Uredbe uporabi, če so izpolnjeni trije pogoji: 1) da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za kateri se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, 2) da je bila pogodba med potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena in 3) da ta pogodba spada