65. člen ZTro-UPB8

V primeru izbrisa družbe iz sodnega registra za izpolnitev neplačanih obveznosti izbrisane pravne osebe upnikom solidarno odgovarja njen aktivni družbenik. Iz sodnega registra je razvidno, da je imel družbenik v družbi poslovni delež v višini 30 % in s tem tudi glede na določila pogodbe o ustanovitvi družbe 30 % glasovalnih pravic. Glede na velikost poslovnega deleža družbenika je tožnik vsekakor imel možnosti vplivanja na poslovanje in upravljanje družbe.

Na podlagi 8. odstavka 442. člena ZFPPIPP je uveljavljena zakonska domneva (presumptio iuris), da gre za aktivnega družbenika v primeru, če ima družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, več kot 25% glasovalnih pravic.

Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih, ko so izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Z umikom že sprejete carinske deklaracije se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena. Določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje

Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo