4. člen ZTro-UPB8

Ker je pravica do oproščene nabave trošarinskih izdelkov za predpisane namene vezana na izdano odločbo, lahko oproščeni uporabnik tudi z (naknadnim) zahtevkom za spremembo količin po petem odstavku 27. člena ZTro zahteva – enako kot v zvezi z izdajo dovoljenja ali odobritvijo količin za naslednje obdobje – samo vnaprejšnjo odobritev količin, ki jih namerava nabaviti brez plačila trošarine zaradi nastalih poslovnih potreb, katerih trend kaže, da že odobrene količine ne bodo zadostovale. Naknadni zahtevek za spremembo količin ni namenjen prilagoditvi pred vložitvijo zahtevka opravljenih nabav, še manj količinam nabav v minulem obdobju. Zato je spremembo količin mogoče zahtevati samo v okviru (pred potekom) obdobja, na katerega se nanaša dovoljenje oziroma vsakokratna odobritev količine za naslednje obdobje iz 28. člena ZTro. Naknadni zahtevek za spremembo že odobrene količine nabave trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine je mogoč le v obdobju, za katerega so bile količine že odobrene, znotraj tega obdobja pa le za bodoče poslovanje imetnika konkretnega dovoljenja, torej za šele načrtovano nabavo brez plačila trošarine.

Sodišče zavrača tožničine ugovore, da proizvajalci zdravil pridobijo pravico do oprostitve plačila trošarine na podlagi 44. člena ZTro, saj 6. točka 4. člena ZTro veže status oproščenega uporabnika na izdano dovoljenje carinskega organa. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa, iz katere izhaja, da v primeru, ko fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. člena ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. Ko je dovoljenje izdano, je presoja, ali je določena oseba oproščena plačila trošarine, povezana le še z vprašanjem vsebine tega dovoljenja in ne več z vprašanjem razlage 44. člena ZTro.

Če je oseba imetnik dovoljenja, je na njegovi podlagi in pod pogoji, ki jih določa, upravičena do oprostitve plačila trošarine. Ko je dovoljenje izdano, je presoja, ali je določena oseba oproščena plačila trošarine, povezana le še z vprašanjem vsebine tega dovoljenja, torej (pravnomočnega in dokončnega) upravnega akta, ki imetniku podeljuje konkretna upravičenja in ne (več) z vprašanji razlage in uporabe 44. člena ZTro, razen kolikor gre za vprašanja, ki presegajo okvir izdanega dovoljenja. Izpodbijana odločitev je glede na navedeno materialnopravno pravilna, če je revidentka s svojimi ravnanji presegla okvir dovoljenja, in obratno, če njegovega okvira ni presegla, je naložitev plačila trošarine materialnopravno napačna, ker je trošarina v takem primeru naložena v plačilo v nasprotju s 6. točko 4. člena ZTro, tretjim odstavkom 12. člena ZTro oziroma prvim odstavkom 26. člena ZTro.

Tožnik za trošarinsko blago, za katerega so bile v trošarinski kontroli ugotovljene nepravilnosti, ne bi smel sam obračunavati in plačevati trošarine na podlagi obračuna, saj mu je bila lahko trošarina za predmetno trošarinsko blago zaradi nepravilnosti odmerjena le na podlagi odmerne odločbe. Tožnik, ki je trošarinski zavezanec, je seznanjen z režimom in dolžnim ravnanjem s trošarinskim blagom, kot mu ga nalaga ZTro. Kljub temu pa je predmetne trošarinske izdelke hranil v skladišču, ki ni bilo v trošarinskem dovoljenju opredeljeno kot trošarinsko skladišče. S tem je bil onemogočen tudi carinski nadzor nad predmetnim trošarinskim blagom. Tudi po presoji sodišča ni mogoče nesporno zaključiti, da je v danem primeru bilo prav predmetno trošarinsko blago tisto, za katero je tožnik sam obračunal in plačal trošarino, kot je to pravilno tožniku pojasnil tudi carinski organ. Tako je bilo pravilno ugotovljeno, da v postopku ni mogoče nedvoumno zaključiti, da je šlo v obeh primerih dejansko za isto trošarinsko blago.

Če prejemnik blaga nima pravice sprejemati blaga pod režimom odloga plačila trošarine, ker nima trošarinskega dovoljenja oziroma statusa pooblaščenega ali nepooblaščenega prejemnika, v nobenem primeru ne more opraviti zakonitega vnosa blaga pod režimom odloga plačila trošarine. Zato mora revident v tem primeru trošarino plačati.

Trošarina se, če je v zvezi s prevozom trošarinskih izdelkov med državami članicami prišlo do nepravilnosti, zaradi katerih je treba v skladu s 1. odstavkom 16. člena ZTro obračunati trošarino, obračuna v skladu s tem zakonom. Če je nepravilnost storjena na ozemlju Republike Slovenije, so izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih carinski urad zaveže družbenika in tožečo stranko k plačilu trošarine.

Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo