13. člen ZTro-UPB8

V primeru nastanka primanjkljaja trošarinskih izdelkov iz 6. točke drugega odstavka 12. člena ZTro mora za odpust obveznosti plačila trošarine imetnik trošarinskega dovoljenja pridobiti posebno dovoljenje od carinskega organa, in sicer na podlagi pisnega zahtevka. Navedeno velja torej tudi za primanjkljaj trošarinskih izdelkov, za katerega imetnik trošarinskega dovoljenja dokaže, da je neločljivo povezan s procesom proizvodnje.

Če oproščeni uporabnik uporabi trošarinske izdelke za namene, za katere ni predpisana oprostitev plačila trošarine, nastane obveznost za obračun trošarine zadnji dan v mesecu, v katerem so bili trošarinski izdelki porabljeni.

Tožnik je pravočasno samoobračunal in plačal trošarino za borovničevec 25 %. Vendar pa je bilo pri proizvodnji tega izdelka uporabljeno žganje, ki je vmesni trošarinski izdelek, za katerega prav tako nastane trošarinska obveznost. Tožnik v postopku z verodostojnimi knjigovodskimi listinami ni izkazal, da sta bila trošarinska izdelka žganje in borovničevec 25 % proizvedena v istem mesecu (maj in junij 2008). Plačilna naloga za plačilo trošarine z dne 30. 6. 2008 in 24. 7. 2008 ne moreta biti dokazilo o tem, da sta bila sporno žganje in borovničevec proizvedena v istem obdobju, ampak zgolj dokazujeta, da je bila plačana trošarina za proizveden borovničevec 25%.

Tožena stranka zgolj z navedbo, da sporne pošiljke ob sprejemu ni stehtala in z dokazili o tem, koliko blaga je bilo odpremljenega iz skladišča, ni izkazala, da ni prišlo do primanjkljaja trošarinskih izdelkov, kot ga je ugotovil inšpektor na podlagi verodostojnih listin, vhodne carinske prijave in izhodnih dizpozicij. To velja še toliko bolj, ker je tožeča stranka kot imetnica trošarinskega dovoljenja v skladu z določbo 22. člena ZTro med drugim dolžna nadzirati vse postopke, vključno s prejemanjem in odpremljanjem trošarinskih izdelkov, ugotavljati izgube oziroma primanjkljaje, raziskati kakršnokoli nepravilnost v poslovanju trošarinskega skladišča ter voditi evidence zalog trošarinskih izdelkov po vrsti in količini ter evidenco gibanja trošarinskih izdelkov za vsako trošarinsko skladišče.

Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih, ko so izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Z umikom že sprejete carinske deklaracije se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena. Določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje

Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo