395. člen ZGD-1-UPB3

Po oceni pritožbenega sodišča pa v postopku iztisnitve možnost izpodbijanja ni izključena le iz razloga, ker ponujena denarna odpravnina ni primerna (oz. ker ni bila pravilno ponujena ali sploh ni bila ponujena), marveč tudi iz razloga kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, če se zahtevane informacije po svojem bistvu nanašajo na višino denarne odpravnine.

Pred sklicem skupščine mora glavni delničar poslovodstvu predložiti tudi izjavo banke, s katero je banka solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti glavnega delničarja, da bo nemudoma po vpisu sklepa o prenosu delnic v register manjšinskim delničarjem plačala odpravnino za pridobljene delnice (drugi odstavek 385. člena ZGD-1). Takšna bančna garancija predstavlja formanli pogoj, ki mora biti izpolnjen za veljavnost skupščinskega sklepa o prenosu delnic.

Pritožbeno sodišče mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica do obveščenosti iz 305. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), vendar pa - po oceni pritožbenega sodišča - v primeru, ko je bila na skupščini, ki je odločala o prenosu delnic na glavnega delničarja, kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1 (kolikor so na skupščini zahtevane informacije povezane z višino same odpravnine), sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati s tožbo po drugem odstavku 395. člena ZGD-1, marveč se ta kršitev rešuje izključno v postopku sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine v skladu z drugim odstavkom, 388. člena ZGD-1. Sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja namreč ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina iz 358. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali ni bila pravilno ponujena (prvi odstavek 388. člena ZGD-

Med pravdnimi strankami je že tekel nepravdni postopek, v katerem je bilo pravnomočno naloženo toženi stranki (oziroma njenemu poslovodstvu), da mora tožnikom dati podatke glede na vprašanja, ki so jih postavili ob obravnavi tretje točke dnevnega reda 26. skupščine toženke. Glede na subjektivne meje pravnomočnosti se je torej sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sklep iz nepravdnega postopka. Po določbi 305. člena ZGD-1, na kateri temelji ta sklep, ugoditev predlogu namreč pomeni, da so bili odgovori na ta vprašanja potrebni za obravnavo tretje točke dnevnega reda in da jih tožniki na skupščini niso prejeli. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bila v zvezi s sprejetjem sklepov pri tretji točki dnevnega reda kršena pravica tožnikov do obveščenosti. Kakšno dodatno razlogovanje glede na vezanost strank na pravnomočne sodne odločbe ni bilo potrebno.

Po določbi 518. člena ZGD-1 se za povečanje osnovnega kapitala z izročitvijo enega ali več stvarnih vložkov smiselno uporabljajo določbe o stvarnih vložkih pri ustanovitvi družbe. Pri ustanovitvi družbeniki v družbeni pogodbi določijo višino osnovnega kapitala in vsakega posameznega vložka, pri dokapitalizaciji pa višina dokapitalizacije temelji na sklepu skupščine. V obeh primerih je treba pri stvarnih vložkih pred vpisom v sodni register zagotoviti poročilo o stvarnih vložkih, ki mora vsebovati (če gre za vložek nad 100.000 EUR) tudi poročilo revizorja. To poročilo je pri ustanovitvi namenjeno predvsem varstvu pravnega prometa in bodočih upnikov, saj mora v primeru, da se izkaže, da je vrednost stvarnega vložka nižja od vrednosti, zapisane v družbeni pogodbi, družbenik razliko plačati v denarju (peti odstavek 475. člena ZGD-1). Podobno je pri dokapitalizaciji, le da so objekt varstva tudi manjšinski družbeniki, saj lahko do dokapitalizacije pride mimo njihove volje. Pred odločanjem na skupščini morajo biti zato družbeniku zagotovljene informacije, ki jih potrebuje za svojo odločitev. V tem se oba položaja res razlikujeta in bi ju bilo zato lahko treba obravnavati drugače.

Iz notarskega zapisnika skupščine jasno izhaja, da se je tožnik (po svojem pooblaščencu) že vnaprej odločil, da predlaganega sklepa skupščine o spremembi družbene pogodbe ne bo podprl (ker naj bi bil nepotreben in škodljiv za interese družbe in njenih družbenikov). To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da v zvezi z izpodbijanim sklepom ni podana (sicer pavšalno) zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti tožnika iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.