iuris
Predpis je prenehal veljati. Nadomeščen z: Zakon o tujcih (ZTuj-2).
§ zakonZakon o tujcih (uradno prečiščeno besedilo) · ZTuj-1-UPB6 · ne velja od 28. 10. 2011

28. člen ZTuj-1-UPB6

(izdaja dovoljenja za prvo prebivanje)

Sodna praksa: 1 odločba navaja ta člen · zadnja 15. 11. 2006Vse odločbe ↓
  • UPRS sodba in sklep U 2597/2006Upravno sodišče RS · 2006

    Pravni institut dovoljenja bodisi iz 16(1)(e) ali 16(1)(c) člena Uredbe je sicer institut prava EU, vendar ga je treba interpretirati v povezavi z nacionalno ustavno in zakonsko ureditvijo, ker izhaja tudi iz Uredbe, ki v določilu 2. odstavka 3. člena državam daje t.i. klavzulo suverenosti. Iz nobene določbe Uredbe ni mogoče izpeljati razlage, da se dovoljenje za bivanje iz določila 9(1) člena Uredbe v povezavi z določilom 2(j) člena Uredbe nanaša zgolj na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(c) člena Uredbe, ki se nanaša na prosilce za azil, in da se dovoljenje za bivanje ne nanaša tudi na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(e) člena Uredbe, ki se nanaša na državljana tretje države, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča imel status tujca. Z vidika ciljev Uredbe je treba šteti, da gre v predmetni zadevi za enoten azilni postopek, saj so tožniki ves ta čas v Sloveniji in je do ustavitve azilnega postopka prišlo zaradi umika prošnje tožnikov, ki pa je bil sprožen ne zaradi tega, ker tožniki niso več hoteli, da bi se obravnavala njihova vloga za azil, ampak zaradi tega, da bi preprečili nezakonito premestitev v drugo državo (članico EU). Kadar pristojni organ n

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 10. 8. 2009

Sodna praksa

1 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 11. 2006
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–1 od 1
  • UPRS sodba in sklep U 2597/2006
    Upravno sodišče RS · 15. 11. 2006

    Pravni institut dovoljenja bodisi iz 16(1)(e) ali 16(1)(c) člena Uredbe je sicer institut prava EU, vendar ga je treba interpretirati v povezavi z nacionalno ustavno in zakonsko ureditvijo, ker izhaja tudi iz Uredbe, ki v določilu 2. odstavka 3. člena državam daje t.i. klavzulo suverenosti. Iz nobene določbe Uredbe ni mogoče izpeljati razlage, da se dovoljenje za bivanje iz določila 9(1) člena Uredbe v povezavi z določilom 2(j) člena Uredbe nanaša zgolj na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(c) člena Uredbe, ki se nanaša na prosilce za azil, in da se dovoljenje za bivanje ne nanaša tudi na določbo 20(1)(e) člena v zvezi z določbo 16(1)(e) člena Uredbe, ki se nanaša na državljana tretje države, ki naj bi po mnenju Vrhovnega sodišča imel status tujca. Z vidika ciljev Uredbe je treba šteti, da gre v predmetni zadevi za enoten azilni postopek, saj so tožniki ves ta čas v Sloveniji in je do ustavitve azilnega postopka prišlo zaradi umika prošnje tožnikov, ki pa je bil sprožen ne zaradi tega, ker tožniki niso več hoteli, da bi se obravnavala njihova vloga za azil, ampak zaradi tega, da bi preprečili nezakonito premestitev v drugo državo (članico EU). Kadar pristojni organ n