31. člen MKZNPK

1. Vsaka država pogodbenica sprejme v največjem obsegu, ki ga dopušča notranja pravna ureditev, ukrepe, potrebne za odvzem: (a) premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, določenimi v skladu s to konvencijo, ali premoženja, katerega vrednost ustreza vrednosti te premoženjske koristi; (b) premoženja, opreme ali drugih predmetov, ki se uporabljajo ali so namenjena za kazniva dejanja, določena v skladu s to konvencijo. 2. Vsaka država pogodbenica sprejme zaradi morebitnega odvzema ukrepe, potrebne za prepoznavo, odkrivanje, zamrznitev ali zaseg vsega, kar je omenjeno v prvem odstavku tega člena. 3. Vsaka država pogodbenica v skladu s svojim notranjim pravom sprejme take zakonske in druge ukrepe, s katerimi uredi upravljanje pristojnih organov z zamrznjenim, zaseženim ali odvzetim premoženjem iz prvega in drugega odstavka tega člena. 4. Kadar je premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, v celoti ali delno preoblikovana ali zamenjana v drugo premoženje, se ukrepi iz tega člena namesto za premoženjsko korist uporabijo za to premoženje. 5. Kadar se premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, vključi v zakonito pridobljeno premoženje, se lahko tako premoženje ne glede na pooblastila v zvezi z zamrznitvijo ali zasegom odvzame v višini ocenjene vrednosti vključene premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. 6. Za dohodek ali drugo korist, ki izvira iz premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, iz premoženja, v katero se taka premoženjska korist preoblikuje ali zamenja, ali iz premoženja, v katero je vključena taka premoženjska korist, se ukrepi iz tega člena uporabijo na enak način in v enakem obsegu kot za premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. 7. Za namen tega člena in 55. člena te konvencije vsaka država pogodbenica pooblasti svoja sodišča ali druge pristojne organe, da odredijo, da se bančni, finančni ali poslovni podatki dajo na razpolago ali zasežejo. Država pogodbenica ne sme odkloniti ravnanja po tem odstavku zaradi varovanja tajnosti bančnih podatkov. 8. Države pogodbenice lahko preučijo možnost, da od storilca kaznivega dejanja zahtevajo, da dokaže zakonit izvor domnevne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali drugega premoženja za odvzem, če je taka zahteva skladna s temeljnimi načeli notranjega prava držav pogodbenic in naravo sodnih in drugih postopkov. 9. Določbe tega člena se ne smejo razlagati tako, da posegajo v pravice dobrovernih tretjih oseb. 10. Nobena določba tega člena ne vpliva na načelo, da se ukrepi, na katere se nanaša, opredelijo in izvajajo v skladu z določbami notranjega prava države pogodbenice in ob njihovem upoštevanju.