43. člen KZ-1

V skladu z določbo 15.a člena KZ-1 se v primeru, ko je med drugim kaznivo dejanje zoper človekove pravice in svoboščine izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakona o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Novela KZ-1C je tako leta 2015 na novo uredila način pregona kataloško določenih kaznivih dejanj iz poglavij zoper življenje in telo, človekove pravice in svoboščine ter spolno nedotakljivost pa tudi drugih kaznivih dejanj z znaki nasilja, katerih oškodovanci so mladoletne osebe. Na podlagi te določbe se storilci navedenih kaznivih dejanj na škodo mladoletnih oseb preganjajo po uradni dolžnosti, ker je zakonodajalec štel, da gre za ranljivo skupino oškodovancev. V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje storjeno v času veljavnosti KZ-1E, ki je že vseboval specialno določbo o pregonu določenih kaznivih dejanj, storjenih zoper mladoletno osebo po uradni dolžnosti. To pomeni, da za pregon obsojenca glede dejanja na škodo mladoletnih F. F. in B. B. ni veljala določba tretjega odstavka 135. člena KZ-1, po kateri se pregon za kaznivo dejanje grožnje začne na predlog. Za pregon

Pravilno je stališče, da s sodbo V Kr 19468/2014 z dne 19. 1. 2021 sodišče obsojencu ni izreklo zaporne kazni, kot ene izmed vrst kazni po 43. členu KZ-1, temveč je določilo le način izvršitve denarne kazni, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo I Ks 19468/2014 z dne 18. 12. 2017. Nadomestni zapor je namreč samo oblika izvršitve denarne kazni in se zato ne sme enačiti z zaporom, kot posebno vrsto glavne kazni. Položajev, ko obsojenec predlaga izvršitev zaporne kazni s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna, namreč po presoji višjega sodišča ni mogoče enačiti s položaji, ko obsojenec na plačilo denarne kazni (ali kazni zapora) predlaga izvršitev kazni z delom v splošno korist. Zato ni mogoče najti razumne podlage za pritrditev stališču zagovornice, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz veljavne določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP, tako kot za hišni zapor, predlaga alternativno izvršitev denarne kazni (ali kazni zapora) z delom v splošno korist.

Ker zakon za kaznivo dejanje grožnje v prvem odstavku 135. člena KZ-1 predpisuje denarno kazen ali zapor do 6 mesecev, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je izreklo varnostni ukrep po 70.a členu KZ-1 tudi za to dejanje, z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.