VSL Sklep II Kp 21668/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se zahteva za preiskavo, vložena s strani oškodovanca kot tožilca dne 15. 5. 2018 zoper osumljeno A. A. zaradi kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku člena 143 KZ-1 v zvezi s petim, šestim in sedmim odstavkom 143. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zavrne, ter na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke osumljenke.

2Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagajo, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da uvede preiskavo zoper osumljenko zaradi predmetnega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevo za preiskavo, vloženo zoper osumljeno A. A. zaradi kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem v zvezi s petim, šestim in sedmim odstavkom člena 143 KZ-1, za svojo odločitev pa je navedlo razumne, logične in prepričljive razloge.

5Pritožniki s sklicevanjem na vsebino odločbe Vrhovnega državnega tožilstva (v nadaljevanju VDT) opr. št. ... z dne ... 2019 (priloga A2), ne morejo izpodbiti pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenka ravnala po očitku oškodovanca kot tožilca, ki je zaobsežen v vloženi zahtevi za opravo preiskave.

6Vrhovno državno tožilstvo je v predmetni odločbi res ocenilo, da je bilo mnenje osumljenke v postopku odločanja VDT o zahtevi novinarja spletnega portala ... za posredovanje kazenskih ovadb zoper B. B. napačno, vendar navedeno ne vpliva na upravičenost zaključka sodišča prve stopnje v napadenem sklepu, da je predmet očitka v zahtevi za opravo preiskave osumljenkina podaja mnenja o vplivu razkritja treh kazenskih ovadb na potek kazenskega postopka, in ne upravičenost posredovanja določenih občutljivih osebnih podatkov seksualne vsebine, ki se navezujejo na oškodovanca kot tožilca, novinarju omenjenega spletnega portala, pri čemer je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izpostavilo še, da med temi tremi kazenskimi ovadbami sploh ni kazenske ovadbe, ki se je na Specializiranem državnem tožilstvu RS obravnavala pod opr. št. Kt/0000/2016, v kateri so se občutljivi osebni podatki seksualne vsebine v zvezi z B. B. pojavili.

7Pooblaščenci v pritožbi dejanske podlage, na katere je svojo oceno o neobstoju potrebnega dokaznega standarda oprlo sodišče prve stopnje, ne izpodbijajo, za trditev, da se je osumljenka kot tožilka z dolgoletnimi strokovnimi izkušnjami gotovo zavedala, da se z razkritjem kazenskih ovadb zoper oškodovanca kot tožilca lahko razkrijejo tudi občutljivi osebni podatki seksualne vsebine, vezani nanj, pa ne ponudijo dokazne podlage. Zaključek, da je bilo osumljenkino mnenje v postopku, ki se je na VDT vodil na zahtevo prosilca po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), zmotno, ter okoliščina, da naj bi takšno mnenje osumljenka posredovala po tem, ko so bili v zvezi s kazensko ovadbo Kt/0000/2016 izločeni nedovoljeni dokazi (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X Kpr 000/2017, z dne 19. 6. 2017), upoštevaje, da je bilo mnenje podano v zvezi z možnimi škodljivimi posledicami razkritja kazenskih ovadb za kazenski postopek in ne v zvezi s posledicami razkritja določenih osebnih podatkov B. B., pri čemer se mnenje osumljenke sploh ni nanašalo na kazensko ovadbo Kt/0000/16, v kateri so se občutljivi osebni podatki nahajali, ugotovitve o obstoju potrebne stopnje verjetnosti storitve kaznivega dejanja s strani osumljenke ne podpirata v zadostni meri.¹

8Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da razpoložljivo dokazno gradivo izkazuje, da osumljenka v času podaje predmetnega mnenja v postopku po ZDIJZ tudi ni bila pristojna oseba po 13. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16). Pritožniki ne oporekajo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile v zvezi s kazenskimi ovadbami zoper B. B. v času podaje mnenja že vložene zahteve za opravo preiskave, o katerih je odločal preiskovalni sodnik oziroma zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje kot organ, pooblaščen za podajo mnenja v zvezi z vplivom razkritja vsebine zadev na potek kazenskega postopka (točka 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Predmetna uredba v 13. členu, kot to pravilno povzema izpodbijana odločitev, določa, da je za podajo obrazloženega mnenja, na podlagi katerega odloča organ, pristojen za odločanje o dostopu do informacij javnega značaja, ki se nanašajo na predkazenski ali kazenski postopek, pooblaščen organ, ki v tem času odloča o postopku. V takšni določbi ni najti opore za trditev pritožnikov, da je bila za podajo mnenja vendarle pristojna osumljenka, ker o nobeni od vloženih zahtev za opravo preiskave v času, ko je osumljenka mnenje podala, še ni bilo odločeno na način, da bi bila preiskava pravnomočno uvedena. O vloženi zahtevi za opravo preiskave v skladu z določbo 169. člena ZKP odloča preiskovalni sodnik oziroma v primeru njegovega nestrinjanja zunajobravnavni senat, zato pritožbenih navedb sodišče druge stopnje tudi v tem delu ne sprejema. Dejstvo, da je C. C. kot odgovorna oseba po ZDIJZ za mnenje zaprosil osumljenko in ne sodišča, ter dejstvo, da je osumljenka mnenje tudi podala, na jasno vsebino določb uredbe in ZKP ne moreta vplivati.

9Pritožnikom pa je treba pritrditi, da zahteva za opravo preiskave oškodovanca kot tožilca predstavlja zadostno konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Navedba okoliščin, ki se nanašajo na opredelitev osumljenkine funkcije v smislu 2. točke prvega odstavka člena 99 KZ-1 (državna tožilka), ter okoliščin, ki opredeljujejo njeno ravnanje (podaja mnenja v postopku odločanja VDT o zahtevi za posredovanje kazenskih ovadb zoper B. B. po ZDIJZ), glede na izostanek zapisa vsebine 13. člena zgoraj omenjene uredbe v pomanjkljivi, vendar še sprejemljivi meri konkretizirajo zakonski znak zlorabe uradnega položaja s strani uradne osebe (sedmi odstavek člena 143 KZ-1).² Upoštevaje pravilno presojo sodišča prve stopnje, da ni podan utemeljen sum kot procesna predpostavka za uvedbo preiskave (točka 5 in 6 obrazložitve te odločbe), pa upravičenost graje pritožnikov v navedenem delu drugačne odločitve sodišča druge stopnje ne terja.

10Ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podan utemeljen sum, pravilna ter ustrezno obrazložena, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni zaznalo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

11Na podlagi Tarifne številke 7409 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je pritožbeno sodišče oškodovancu kot tožilcu, ki s pritožbo ni uspel, naložilo v plačilo 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

¹ Nakazuje se, da so navedbe pritožnikov v tem delu tudi netočne; osumljenka A. A. naj bi mnenje v postopku VDT na zahtevo prosilca po ZDIJZ podala dne 9. 6. 2017, sklep o izločitvi nedovoljenih dokazov pa je bil izdan kasneje, to je dne 19. 6. 2017.
² Pritožbeno sodišče se v zvezi z določnostjo očitka v aktu organa pregona v zvezi z zagotavljanjem pravnih jamstev v kazenskem postopku po prvi alineji 29. člena Ustave RS sklicuje na obstoječo sodno prakso, npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-289/95, z dne 4. 12. 1997.