133. člen ZPP-D

Revizijo, ki ni dovoljena po samem zakonu in ki ni bila dopuščena, je revizijsko sodišče zavrglo.

Ker revizija ni bila dopuščena, saj predlog za njeno dopustitev ni bil vložen, in ker po določbah ZPP tudi ni dovoljena, saj vrednost nobenega od zahtevkov ne presega 40.000 EUR, jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

Revizija toženke je prispela na sodišče, ki je izreklo sodbo prve stopnje potem, ko se je toženi stranki iztekel rok za vložitev revizije iz prvega odstavka 367. člena ZPP. Ker je naslovitev nepristojnega Vrhovnega sodišča sestavni del uvoda revizije tožene stranke, ki jo je sestavila odvetnica, vložitve pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati očitni pomoti vložnice.

Pritožnica pravilno opozarja, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 105a. člena ZPP. V skladu s prehodno določbo 2. odstavka 130. člena ZPP-D se v primeru, ko je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. V konkretnem primeru je bila sodba sodišča prve stopnje izdana dne 10.7.2008, torej še pred uveljavitvijo navedenega zakona, ki je začel veljati dne 1.10.2008. Dejstvo, da je bila prvostopna sodba delno razveljavljena na pritožbeni stopnji po uveljavitvi ZPP-D, ne narekuje uporabo 3. odstavka 130. člena ZPP-D, ki napotuje na uporabo novega zakona. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo novo določbo 105.a člena ZPP, ki za neplačilo takse za revizijo uzakonja procesno sankcijo – neizpodbojno domnevo umika revizije.

Revizija je zavržena kot prepozna, ker je bila vložena pri nepristojnem sodišču, na pristojno sodišče pa je prispela po izteku zakonskega 30-dnevnega roka.

Prvostopenjska sodba je bila izdana pred uveljavitvijo ZPP-D, zato lahko vlogo stranke z oznako predlog za dopustitev revizije predstavlja samo revizijo. Ta pa ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije.