VSL sklep II Cp 438/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje o ugovoru.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožnikov zoper plačilni nalog.

2Tožnika v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da v ugovoru nista izpodbijala primernosti uporabe ZST, pač pa plačilnega naloga ni bilo mogoče preizkusiti in ugotoviti, ali jima je sodna taksa pravilno odmerjena ali ne. Sodišče, kljub temu da je napako priznalo, zaradi nepravilne uporabe prava sodne takse ni pravilno odmerilo. Seštelo je namreč vrednosti spornih predmetov po tožbi in po nasprotni tožbi ter od seštevka odmerilo sodno takso za odgovor na pritožbo. V zadevi je res prišlo do skupnega obravnavanja zahtevkov, a to še ne pomeni, da je imelo sodišče podlago, da takso odmeri, kot jo je. Meni, da je treba izključno uporabiti datum vložitve nasprotne tožbe, ki izključuje uporabo ZST. Opozarja na odločbo I Cpg 987/2014 ter opozarja, da z združitvijo pravd v eno posamezne pravde ne izgubijo svoje samostojnosti (I Cp 1539/2014). Nasprotna tožba je popolnoma samostojna tožba in zanjo se uporablja ZST-1, zato je sodišče sodno takso nepravilno odmerilo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb je mogoče izluščiti dvoje pomembnih dejstev. Prvič, da sta bili v zadevi vloženi tožba in nasprotna tožba, in drugič, da je bila tožba vložena v času veljavnosti ZST, nasprotna tožba pa v času veljavnosti ZST-1. In zakaj je to pomembno? Ker ZST-1 sodne takse za odgovor na pritožbo ne predvideva več, jo je pa poznal prej veljavni ZST, in sicer je določal, da se sodna taksa plača v višini polovice takse iz prvega odstavka tarifne številke 1.

5Glede uporabe ZST je prehodna določba 39. člena ZST-1 jasna: ZST se uporablja v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, torej pred 1. 10. 2008.

6Pritožnica pravilno opozarja, da z združitvijo dveh pravd v enotno obravnavanje (najsi bosta to dve tožbi ali pa tožba in nasprotna tožba) ne pride do zlitja tožbenih zahtevkov v enega, temveč pravdi obdržita (vsaka svojo) samostojnost.(1) To pomeni, da je treba v obravnavani zadevi za odmero in plačilo sodne takse glede tožbe uporabiti ZST, glede nasprotne tožbe pa ZST-1. Sodišče prve stopnje, ki je seštelo vrednosti obeh spornih predmetov in odmerilo enotno takso, in to po ZST, je torej nepravilno uporabilo materialno pravo.

7Iz razlogov izpodbijanega sklepa, na podlagi katerega pritožbeno sodišče odloča o pritožbi tožnikov, ni mogoče izluščiti, na kateri zahtevek (ali na tistega po tožbi ali na tistega po nasprotni tožbi) se pritožba in posledično odgovor na pritožbo nanašata. Zaradi pomanjkljivih razlogov pritožbeno sodišče zato ne more samo ustrezno spremeniti odločitve o ugovoru in nato še plačilnega naloga, tako da bi odmerilo sodno takso v pravilni višini, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločitev v ugovoru (3. točka 365. člena ZPP).

8Sodišče prve stopnje naj ugotovi, na kateri zahtevek se pritožba in odgovor nanjo nanašata. Ko bo to ugotovilo, bo moralo pravilno uporabiti pravo: sodno takso bo lahko odmerilo samo v delu, ki se nanaša na zahtevek po tožbi in bo tu uporabilo določbo ZST. Za plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo, ki se oziroma ki se delno nanaša na nasprotno tožbo pa v ZST-1 ni pravne podlage.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sklep VSL I Cp 2742/2013 s 23. 10. 2013. Glej tudi Ovčak Kos, dr. Maja, in Razdrih Ž., Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija – civilnopravni spori, Odvetnik, 3/2015, str. 18.