48. člen ZEPI

Ugotovitev, da je prekršek storila oseba, ki je mlajša od 14 let, je okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku po samem zakonu, saj se proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške. V takem primeru sodišče obdolžilni predlog (v celoti) zavrne. Tako ni bilo podlage za postopanje sodišča po določbah drugega in tretjega odstavka 137. člena ZP-1, po katerih se predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, odvzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekrške ustavi ali če se storilcu prekrška izreče opomin. Na kateri pravni podlagi naj bi sicer sodišče ob zavrnitvi obdolžilnega predloga iz razloga, ker se zoper otroka ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške, odločilo tudi o odvzemu predmeta, pa prekrškovni organ tudi ne pove. Ima pa prekrškovni organ v 54. členu ZNPPol pooblastilo, da v primeru, ko zoper osebo, ki ji je bil predmet zasežen, in bil uveden postopek pred pristojnim organom, zaseženi predmet osebi vrne, razen če gre za nevarne predmete ali predmete, ki jih je po zakonu treba odvzeti, ali če je oseba nedvomno izrazila voljo, da predmete ne

V procesnem smislu se pojem prekrška neznatnega pomena kaže na različne načine. V hitrem postopku o prekršku lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa ob oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena, kršitelju namesto sankcije izreče opozorilo, vendar pod pogojem, da hkrati oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep (prvi odstavek 53. člena ZP-1), v rednem sodnem postopku pa lahko sodišče ustavi postopek o prekršku, če oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn (9. točka 136. člena ZP-1). V obeh primerih za uporabo oportunitetnega načela ne zadošča zgolj ocena prekrškovnega organa ali sodišča, da je izvršeni prekršek po materialnopravnih kriterijih neznatnega pomena, ampak mora biti izpolnjen nadaljnji pogoj, da posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine kažejo na to, da postopek v konkretnem primeru ne bi bil smotrn. Že iz sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča, da se mladoletnemu obdolžencu izreče vzgojni ukrep ukor izhaja presoja, da uporaba drugega odstavka 185. člena ZP-1 ne pride

Ker obdolžilni predlog temelji izključno na prijavi prijavitelja in vsebuje le povzetek njegove prijave; nikjer pa ni opažanj oziroma ugotovitev policistov (ob ogledu kraja dogodka), bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati policista in ugotoviti, ali in na kakšen način so policisti preverili prijavo prijavitelja. Sodišče prve stopnje bi moralo že glede na načelo iskanja materialne resnice in ob dejstvu, da mladoletnik očitke zanika, samo opraviti vse možne poizvedbe o materialnih in personalnih dokazih, ki bi kazali na utemeljenost (resničnost) prijave prijavitelja, pri čemer je mladoletnikov oče že ves čas opozarjal na neverodostojnost prijavitelja. V primeru odločitve za izrek vzgojnega ukrepa mladoletniku sodišče upošteva, da se praviloma najprej poseže po najmilejšem vzgojnem ukrepu, ki glede na 1. alineo prvega odstavka 33. člena ZP-1 predstavlja ukor ter se ta izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa zlasti, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.