26. člen ZPND

Zaradi specifičnega položaja, v katerem se lahko znajde žrtev nasilja, ji zakon za ukrepe za zagotovitev njene varnosti, ki jih določa ZPND, omogoča dostop do BPP ne glede na njene finančne zmožnosti. Pogoj za dodelitev BPP za navedene postopke po ZPND je zgolj ocena o ogroženosti, ki jo poda pristojni CSD. Postopki v zvezi z ugotavljanjem in delitvijo skupnega premoženja niso postopki po ZPND, temveč postopki po DZ. DZ pa ne ureja le varstva koristi otrok, ampak tudi premoženjska razmerja med zakonci, kar pomeni, da je postopek za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem pravdni postopek, sodišče pa v takšnem primeru uporabi določbe DZ, ki se nanašajo na to, kaj je skupno premoženje in na določitev deležev na skupnem premoženju. Zaključek toženke, da je postopek za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem pravdni postopek, kjer se ne zasledujejo koristi otrok, ampak gre za spor med bivšima zakoncema, zato za te primere BPP po ZPND ne pripada, zato ni pravilen.

Za presojo, ali gre za enako dejansko in pravno stanje, je bistveno, ali sta si mnenji enaki glede pravno odločilnih okoliščin. Glede na citirane določbe ZPND to pomeni, da vsebujeta ali pa ne vsebujeta: ocene o ogroženosti in mnenja, da je dodelitev BPP nujno potrebna tudi za postopke po DZ. Za odločitev v tej zadevi je tako pravno pomembno le, da tudi v mnenju CSD, ki ga je tožnica predložila v obravnavani zadevi, enako kot v mnenju CSD, ki ga je predložila v zadevi Bpp 549/2022, CSD ni zapisal, da je za tožnico nujno potrebna dodelitev BPP za postopke po DZ.

Po izrecni določbi 26. člena ZPND se pri dodelitvi BPP žrtvam nasilja v družini ne upoštevajo pogoji iz ZBPP (tako subjektivni kot objektivni pogoj), zato po mnenju sodišča v postopkih v zvezi z BPP po ZPND, ki bi ga organ moral upoštevati tudi v obravnavani zadevi, ne pride v poštev niti uporaba določb ZBPP o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti BPP ter o vračilu sredstev iz naslova BPP (členi 41 do 43 ter 46 do 49 ZBPP), saj so te določbe povezane z ugotavljanjem premoženjskega stanja prosilca oziroma s spremembo le-tega v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja finančnega pogoja za BPP.

Za tožnico ni bila izdelana ocena o ogroženosti s strani pristojnega centra za socialno delo, zato je tožena stranka o tožničini prošnji za dodelitev BPP pravilno odločala ob upoštevanju določil ZBPP in ne ZPND. Glede na to, da tožnica zatrjuje ogroženost s strani svojih hčera, pri čemer opisuje konkretne dogodke, ki ju njeni hčeri izvajata na njeno škodo, upoštevajoč tudi podano kazensko ovadbo, podano na pristojno tožilstvo zoper eno od hčera, je po presoji sodišča tožena stranka prekoračila standard očitnosti pri ugotavljanju, ali je zadeva očitno nerazumna, kar je v nasprotju s 24. členom ZBPP in namenom, ki izhaja iz teh določb.

Ker tožena stranka ni ugotavljala, ali je tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči po 26. in 27. členu ZPND, je nepravilno uporabila materialno pravo.

Toženka je bila že ob vložitvi prošnje za dodelitev BPP za ugotovitev skupnega premoženja in deleža na njem seznanjena, da je tožničin naslov za vročanje .... Tožnica je prošnji za dodelitev BPP tudi priložila potrdilo ... z dne 24. 7. 2020, iz katerega izhaja, da tožnica biva v Zatočišču ... . Prav tako je toženka že pred vložitvijo te prošnje prošnji tožnice za dodelitev BPP ugodila in dodelila BPP za postopek mediacije v nepravdnem postopku za razvezo zakonske zveze, v postopku za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za razdelitev skupnega premoženja, pri čemer se je sklicevala na 26. člen ZPND. Zato ni videti nobenega razumnega razloga, zakaj se določila ZPND niso uporabila v primeru izpodbijane odločbe, kjer gre za isti predmet postopka, le da je postopek zoper tožnico sprožil nasprotni udeleženec.

Mnenje CSD z dne 15. 11. 2019 v času izdaje izpodbijane odločbe ni obstajalo, tožnica pa tudi ni izkazala, da v postopku upravičeno ni predložila mnenja, ki bi se nanašalo na dodelitev BPP za postopke po zakonu o družinskih razmerjih, kajti poučena o tem, kakšno mnenje bi ji omogočilo pridobiti BPP, je bila.

Na podlagi določbe 26. člena ZPND je mogoče priznati BPP za postopke po zakonu, ki ureja družinska razmerja, le v primeru, če CSD v mnenju o ogroženosti navede, da je dodelitev BPP za take postopke nujna.

Na podlagi ZPND ni mogoče dodeliti BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskih postopkih (27. člen).

Tožnica je uveljavljala odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zvezi z ukrepi po ZPND. Tožnica ni predložila ocene pristojnega CSD o ogroženosti iz 26. člena ZPND, tako da je to dejstvo potrebno šteti za med strankama nesporno dejstvo. Ker ocena o ogroženosti za tožnico ni bila izdana, je toženka pravilno odločala o tožničini prošnji ob upoštevanju določil ZBPP in ne ZPND.

Dodeljena brezplačna pravna pomoč po prvem odstavku 26. člena ZPND ni brezplačna pravna pomoč iz Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki jo zahteva določba šestega odstavka 11. člena ZST-1 za oprostitev sodne takse ne glede na obstoj pogojev iz prvega odstavka 11. člena ZST-1.

Sodišče ugotavlja, da je bil z izdelavo ocene ogroženosti za tožnico izpolnjen pogoj za upravičenost do brezplačne pravne pomoči po 26. členu ZPND. Tožena stranka je s tem, ko je upravičenost tožnice do brezplačne pravne pomoči presojala po določbi 24. člena ZBPP in, kot je razvidno iz njenega odgovora na tožbo, izhajala iz prepričanja, da 26. člen ZPND izključuje le preverjanje premoženjskega kriterija prosilca za brezplačno pravno pomoč, nepravilno uporabila materialno pravo.

Po izrecni določbi 26. člena ZPND se pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči žrtvam nasilja v družini ne upoštevajo pogoji iz ZBPP (subjektivni in objektivni pogoj). Zato v postopkih po ZPND ne pride v poštev uporaba določbe 20. člena ZBPP, saj je ta določba povezana z ugotavljanjem premoženjskega stanja prosilca v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja finančnega pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči.

Iz 26. člena ZPND izhaja, da je do BPP po tem zakonu, ne glede na določbe zakona, ki ureja BPP, upravičena oseba, za katero je bila podana ocena o ogroženosti (prvi odstavek). Mnenje o ogroženosti osebe poda pristojni center za socialno delo (drugi odstavek). Iz 27. člena ZPND pa izhaja, da se BPP po tem zakonu odobri za postopke, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov po 19. členu in 21. členu tega zakona. Ker organ za BPP pri izpodbijani odločitvi sploh ni upošteval omenjenih določb ZPND, ki so v konkretni zadevi relevantne, je bilo materialno pravo v zadevi napačno uporabljeno.

Tožena stranka je s tem, ko je upravičenost tožeče stranka do brezplačne pravne pomoči presojala po določbah 24. člena ZBPP, nepravilno uporabila materialno pravo.