UPRS Sodba IV U 136/2020-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1245/2020 z dne 16. 10. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1245/2020 z dne 16. 10. 2020, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosilke A.A., v tem upravnem sporu tožnice, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je prosilka 7. 9. 2020 vložila prošnjo za dodelitev BPP v zvezi z zaščitnimi ukrepi po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), in sicer v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku ter oprostitve plačila stroškov postopka. Tožena stranka je odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da prosilka zaproša za dodelitev BPP zaradi zaščitnih ukrepov po ZPND. Tožena stranka pojasnjuje, da se v primeru, ko se BPP uveljavlja po posebnem zakonu, določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) uporabljajo le glede vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom. 26. člen ZPND, ki ga tožena stranka šteje kot posebni predpis, daje podlago, da tožena stranka izda odločbo o dodelitvi BPP brez preverjanja materialnega in vsebinskega kriterija, če je za posameznika podano mnenje o ogroženosti s strani pristojnega centra za socialno delo. Ker ocena o ogroženosti za prosilko ni bila izdana, je tožena stranka o prošnji prosilke odločila ob upoštevanju določil ZBPP. Pri tem je ugotovila, da prosilka ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Ugotavlja, da je sicer navedla, da sta hčerki nenapovedano vdrli v sobo Doma ... in izvajali psihično nasilje nad njo, zaradi česar se „znervira“ in se ji poslabša zdravstveno stanje, vendar prosilka razen zatrjevanja nasilnih dejanj navedb o izvajanju nasilja s strani hčera ni izkazala z nobenimi priloženimi listinami. Tožena stranka se sklicuje tudi na ugotovitve Policijske postaje Celje (v nadaljevanju PP Celje) iz dopisa z dne 9. 9. 2020, iz katerih ne izhaja, da bi bili ob obravnavi prosilke in njene družine ugotovljeni elementi prekrška ali kaznivega dejanja. Na tej podlagi je tožena stranka ocenila, da prosilka nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku in je njeno prošnjo za dodelitev BPP iz tega razloga zavrnila kot neutemeljeno.

2Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Tožnica meni, da je tožena stranka z navedeno odločitvijo prekoračila svoje pristojnosti in posegla v sodno pristojnost, torej pristojnost sodišča, ki odloča o ukrepih po ZPND.

3Tožnica v tožbi pojasnjuje, da je kot dejansko stanje, na katerem je utemeljevala svojo vlogo, določno in jasno navedla, da želi prepoved približevanja zoper svoji hčeri. Predložila je tudi dopis PP Celje z dne 9. 9. 2020, iz katerega izhaja med drugim, da je bila zaradi dejanja ene izmed hčera vložena tudi kazenska ovadba na pristojno tožilstvo, kar tožena stranka v svoji obrazložitvi popolnoma spregleda. Tožnica v tožbi opisuje izvajanje nasilja nad njo s strani hčera, vključno z dogodkom, ki se je zgodil 3. 9. 2020, ko je tožničina hči nasilno vstopila v tožničino sobo v Domu ..., kar je storila v nasprotju z navodili doma, da je treba vsak obisk vnaprej napovedati in ga izvesti ob točno dogovorjeni uri in na način, ki najmanj ogroža stanovalce doma z morebitnimi okužbami s Covid-19, ter v direktnem nasprotju s prepovedjo tožnice in kljub izrecni prepovedi sprejemnega osebja ob vhodu v dom. Tožnica navaja, da hčeri psihično nasilje izvajata sistematično in že dalj časa ter v tožbi opisuje posamezne dogodke. Pojasnjuje še, da je bila zoper hči B.B. podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ker je tožnico udarila, jo privezovala na posteljo in ji ni dovolila na stranišče.

4Po tožbenem stališču je glede na vse navedeno zaključek tožene stranke, da so navedene okoliščine nezadostne, neutemeljen tako po vsebini kot tudi z vidika, da je tožena stranka prekoračila svojo pristojnost in se je spustila v vsebinsko presojo zadeve, pri čemer niti ni upoštevala vseh predloženih dokazov. Glede na navedeno zaključek, da je zadeva očitno nerazumna, ni mogoč. Organ za BPP ni pristojen za presojanje, ali je zahtevek, ki ga želi vložiti oziroma postopek, ki ga želi prosilec sprožiti, stvarno/vsebinsko utemeljen, temveč lahko odreče BPP zgolj očitno nerazumnim prošnjam. Vse drugo je po stališču tožnice prevzem sodne pristojnosti.

5Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev tožničinih stroškov postopka in sodišču predlaga, da tožnico oprosti plačila sodne takse.

6Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8V predmetni zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožničino prošnjo za BPP, za dodelitev katere je zaprosila v zvezi z zaščitnimi ukrepi po ZPND. Tožena stranka je ugotovila, da tožničina prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena, saj prosilka ne izpolnjuje pogojev niti iz 26. člena ZPND niti iz 24. člena ZBPP. Tožnica takšnemu stališču tožene stranke tožbeno oporeka.

9V skladu s prvim odstavkom 26. člena ZPND je do BPP po tem zakonu, ne glede na določbe zakona, ki ureja BPP, upravičena oseba, za katero je bila podana ocena o ogroženosti. Kot določa drugi odstavek tega člena mnenje o ogroženosti osebe poda pristojni center za socialno delo. Po določbah ZBPP pa se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede objektivnega pogoja, katerega izpolnitev je v predmetni zadevi sporna, 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

10Sodišče kot nesporno ugotavlja, da za tožnico ni bila izdelana ocena o ogroženosti s strani pristojnega centra za socialno delo, zato je tožena stranka o tožničini prošnji za dodelitev BPP pravilno odločala ob upoštevanju določil ZBPP. Pri tem je tožena stranka po presoji sodišča napačno uporabila 24. člen ZBPP, ki mora biti (poleg t. i. subjektivnega pogoja) izpolnjen za dodelitev BPP v skladu z ureditvijo pogojev za dodelitev BPP v ZBPP. Glede na to, da tožnica zatrjuje ogroženost s strani svojih hčera, pri čemer opisuje konkretne dogodke, ki ju njuni hčeri izvajata na njeno škodo, upoštevajoč tudi podano kazensko ovadbo, podano na pristojno tožilstvo zoper eno od hčera, je po presoji sodišča tožena stranka prekoračila standard očitnosti pri ugotavljanju, ali je zadeva očitno nerazumna, kar je v nasprotju s 24. členom ZBPP in namenom, ki izhaja iz teh določb, ki je v tem, da se iz postopkov dodeljevanja BPP izključijo tiste zadeve, pri katerih prosilec že na prvi pogled nima verjetnih izgledov za uspeh, torej, brez da bi se organ podrobno spuščal v vsebinsko presojo posameznih dokazov. V konkretnem primeru pa je tožena stranka kljub drugačnemu zatrjevanju tožnice izpeljala zaključek, da dodelitev BPP v predmetni zadevi ne bi bila razumna, saj tožnica zatrjevanih nasilnih dejanj ni podkrepila z nobenimi listinami, pri čemer se sklicuje tudi na ugotovitve policije v predkazenskem postopku, iz katerih izhaja, da niso podani elementi prekrška ali kaznivega dejanja. Meje oziroma obseg vsebinskega preizkusa, da zadeva ni očitno nerazumna, predstavlja standard očitnosti. V konkretnem primeru je očitno, da je tožnica zaprosila za dodelitev BPP zaradi zaščitnih ukrepov po ZPND, za katere nujnost uporabe je tožnica opisala dejanja njunih hčera in posledice teh dejanj. V zvezi z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnica zatrjevanih nasilnih dejanj ni podkrepila z listinskimi dokazi, sodišče ugotavlja, da je s tem presegla standard očitnosti pri obsegu vsebinskega preizkusa nerazumnosti zadeve, za katero je tožnica zaprosila za dodelitev BPP, ker je s tem vsebinsko presojala utemeljenost tožničinih navedb. Tožena stranka se je tudi neutemeljeno sklicevala na ugotovitve policije v predkazenskem postopku, ki izhajajo iz dopisa PP Celje z dne 9. 9. 2020. V slednjem je sicer dejansko navedeno, da v konkretnih dogodkih, v katerih je posredovala policija, ni bilo zaznanih elementov prekrška ali kaznivega dejanja, vendar samo to dejstvo, brez nadaljnjega ugotavljanja, kakšna je bila odločitev pristojnega državnega tožilca, ki je bil o teh dejanjih obveščen v obliki poročila, ne omogoča utemeljenega zaključka, da je zadeva očitno nerazumna. Takšen sklep dodatno potrjuje tudi dejstvo, ki izhaja iz navedenega dopisa PP Celje, da je bila zoper eno od hčera na Okrožno državno tožilstvo v Celju podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjenega na škodo tožnice. Vse navedene okoliščine kažejo na zaključek, da je tožena stranka pri presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP presegla mejo očitne nerazumnosti zadeve, zaradi česar tožena stranka po presoji sodišča ni imela zakonske podlage za oceno, da je zadeva, v zvezi s katero je tožnica zaprosila za dodelitev BPP, očitno nerazumna.

11Po presoji sodišča je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno uporabila določbo 24. člena ZBPP. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku z upoštevanjem mnenja sodišča, na katerega je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana, ponovno ugotoviti izpolnjevanje objektivnega pogoja. V primeru ocene, da je ta pogoj izpolnjen, bo morala tožena stranka ugotoviti tudi izpolnjevanje subjektivno finančnega pogoja. Po izvedbi postopka, v katerem bo tožena stranka ugotovila, ali tožnica v predmetnem postopku izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, bo morala tožena stranka znova odločiti o tožničini prošnji za dodelitev BPP.

12Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka:

13Ker je tožnica s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožnica priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetnica. Tožena stranka jih je tožnici dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.

14Sodišče o predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o BPP v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.