30. člen ZVKD-1

Toženka ni vezana na mnenja mnenjedajalcev in je bila dolžna sama presoditi, ali je nameravana gradnja v skladu s predpisi s področja varstva kulturne dediščine. Pri tej presoji ni smela spregledati nobenega od mnenj Zavoda, temveč je morala presoditi vsa v postopku pridobljena mnenja ter se do njih obrazloženo opredeliti. Ker gre v obravnavani zadevi za poseg z vplivi na okolje, za katerega je predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja v integralnem postopku po določbah GZ, pomeni, da Zavod soglasje k projektni dokumentaciji poda v obliki mnenja. Za posege, za katere je predpisana pridobitev projektnih pogojev, je te treba pridobiti tudi v integralnem postopku. Ureditev v integralnem postopku je od siceršnjega postopka izdaje gradbenega dovoljenja drugačna le v tem, da se pridobivanje mnenj ne izvede pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč se izvede v okviru integralnega postopka. Ker iz mnenja Zavoda z dne 27. 1. 2020 (pozitivno mnenje) izhaja, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s kulturnovarstveni pogoji, je v nasprotju s prvim odstavkom 29. člena ZVKD-1 toženkina odločitev, da sledi drugačnemu mnenju Zavoda z dne 15. 2.

Zavrženje tožbe temelji na stališču, da so bili izpodbijani kulturnovarstveni pogoji izdani za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, v ta namen pridobljeni pogoji mnenjedajalcev pa po izrecni določbi GZ niso upravni akti. Vendar iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katere okoliščine so bile podlaga za ugotovitev sodišča, da gre za tako gradnjo. Teh okoliščin sodišče ni ugotavljalo, so pa pomembne, saj pritožnica, ki se pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogla izjaviti glede gradnje na podlagi gradbenega dovoljenja, v pritožbi navaja, da gre za posege, ki ne potekajo na podlagi gradbenega dovoljenja, ampak na podlagi PZI kot vzdrževalna dela v javno korist. Navedeno upoštevaje, da gradbeno dovoljenje ni pogoj za izvedbo vzdrževalnih del v javno korist (prvi odstavek 5. člena GZ), pomeni, da dejansko stanje, na katerem temelji stališče sodišča o gradnji na podlagi gradbenega dovoljenja, ni bilo popolno ugotovljeno. Posledično je preuranjeno tudi sklepanje o možnosti izpodbijanja spornih pogojev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

V zadevi ni sporno, da se predmetni kulturnovarstveni pogoji določajo zaradi gradnje, tj. hidravlične izboljšave kanalizacijskega omrežja in ureditve odprtih javnih površin. V skladu s petim odstavkom 29. člena ZVKD-1 lahko prvostopenjski upravni organ s kulturnovarstvenimi pogoji kot pogoj za pridobitev kulturnovarstvenega soglasja določi obveznost oprave predhodnih raziskav, kar je tudi predmet v obravnavanem primeru. V skladu z osmim odstavkom 30. člena GZ pa projektni in drugi pogoji niso upravni akti.

V obravnavani zadevi ni bilo podlage za izdajo kulturnovarstvenega soglasja že zato, ker postavitev panojev za oglaševanje, kakršne načrtuje tožnica, ni skladna s prostorskim aktom, veljavnem v času izdaje izpodbijane odločbe.

Predmet financiranja so le prijavljeni projekti in ti morajo izpolnjevati razpisne pogoje. Zato organ, ki odloča o sofinanciranju, pri presoji, ali prijavljeni projekt izpolnjuje razpisne pogoje, ne ugotavlja, ali so ti projekti izvedeni iz drugih projektov, ki imajo ustrezna soglasja. To pomeni, da tega tožniki ne morejo uveljavljati niti v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega akta. Vprašanje, ali se soglasje, ki je bilo dano za projekt po eni projektni dokumentaciji, nanaša tudi na posege v kulturni spomenik, ki se bodo izvajali po drugi projektni dokumentaciji, pa ni vprašanje časovne veljavnosti soglasja.

V skladu z razpisno dokumentacijo so do financiranja upravičeni samo projekti prijaviteljev, ki izpolnjujejo navedene pogoje. Eden od pogojev je, da morajo biti vsa dovoljenja izdana prijavitelju projekta. Tako je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da izdano kulturno varstveno soglasje velja tudi za dela priglašena na javnem razpisu, saj je bilo soglasje izdano drugemu investitorju.

V konkretnem primeru gre za varovanje naselbinske dediščine, kar pomeni, da objekt ni fizično označen kot kulturni spomenik, ampak se v tem primeru varuje naselje in njihovi deli oziroma arhitekturna značilnost objektov. Kulturnovarstveno soglasje je treba pridobiti v vsakem primeru, tudi če za poseg ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Upravni organ je ravnal pravilno, ko je zahtevo tožnice za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za nadzidavo objekta zavrnil iz razloga ugotovljenega neskladja med kulturnovarstvenimi pogoji ter izvedenim posegom.

Pogoj, ki izhaja iz kulturnovarstvenih pogojev, da morajo biti vhodna vrata izdelana v leseni izvedbi kot dvokrilna vrata s klasičnim odpiranjem obeh kril navznoter, nameščena pa morajo biti na notranjem robu kamnitega portala, katerega osnova je bila fotografija originala, ki jo toženka hrani v arhivu, je skladen z določbami OPN in Odlokom o občinskem prostorskem načrtu.

Ker so izvedene predhodne raziskave pokazale, da se na zemljišču nahajajo pomembne arheološke ostaline, ki bi bile lahko s predvidenim posegom poškodovane ali uničene, je upravni organ izdajo kulturnovarstvenega soglasja utemeljeno zavrnil iz razloga, ker nameravana gradnja ni skladna s kulturnovarstvenimi pogoji, ki izdajo soglasja pogojujejo s predhodno ugotovitvijo, da novogradnja z vso potrebno infrastrukturo na obravnavanem zemljišču ne bi posegla v najkvalitetnejše strukturne elemente spomenika, za katerega je po strokovni oceni Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pomembno, da se ne odstrani in da se ohrani na mestu najdbe.

Po prvi alineji 26. točke 3. člena ZVKD-1 so „poseg v dediščino“ vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov. Za gradnjo pa se ne šteje le gradnja, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, temveč tudi gradnja, za katero takega dovoljenja ni treba pridobiti. Odločanje Zavoda je že ob upoštevanju splošnih določb 1. in 8. člena ZVKD-1 omejeno na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določb, ki določajo ukrepe tega varstva, kar velja tudi v primeru, ko je pravna podlaga za odločanje prostorski akt. Zato je tudi presoja (ne)možnosti oziroma (ne)dopustnosti gradnje iz petega odstavka 50. člena ZGO-1 omejena na varstvo nepremične dediščine, to varstvo pa izvaja v skladu z ZVKD-1 in prostorskimi akti.