1. člen ZVKD-1
(namen zakona)
(1)Ta zakon določa načine varstva kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: dediščina) ter pristojnosti pri njenem varstvu z namenom omogočiti celostno ohranjanje dediščine.
(2)Dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas.
(3)Dediščina se deli na materialno in nesnovno dediščino. Materialno dediščino sestavljata premična in nepremična dediščina.
(4)Celostno ohranjanje dediščine se uresničuje v razvojnem načrtovanju in ukrepih države, pokrajin in občin tako, da dediščino ob spoštovanju njene posebne narave in družbenega pomena vključujejo v trajnostni razvoj.
(5)Ta zakon ureja priznavanje poklicnih kvalifikacij na področju varstva dediščine v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22).
(6)Za izvrševanje Uredbe Sveta (ES) št. 116/2009 z dne 18. decembra 2008 o izvozu predmetov kulturne dediščine (Kodificirana različica) (UL L št. 39 z dne 10. 2. 2009, str. 1) ta zakon določa pristojni organ in kazni za kršitev uredbe.
- UPRS sodba I U 1987/2011Upravno sodišče RS · 2012
Odločanje ZVKD je omejeno na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določb, ki določajo ukrepe tega varstva, kar velja tudi v primeru, ko je pravna podlaga za odločanje prostorski akt. Odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja zato ne more temeljiti na razlogih, ki niso del kulturnovarstvenega režima.
- UPRS sodba I U 838/2010Upravno sodišče RS · 2011
Po prvi alineji 26. točke 3. člena ZVKD-1 so „poseg v dediščino“ vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov. Za gradnjo pa se ne šteje le gradnja, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, temveč tudi gradnja, za katero takega dovoljenja ni treba pridobiti. Odločanje Zavoda je že ob upoštevanju splošnih določb 1. in 8. člena ZVKD-1 omejeno na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določb, ki določajo ukrepe tega varstva, kar velja tudi v primeru, ko je pravna podlaga za odločanje prostorski akt. Zato je tudi presoja (ne)možnosti oziroma (ne)dopustnosti gradnje iz petega odstavka 50. člena ZGO-1 omejena na varstvo nepremične dediščine, to varstvo pa izvaja v skladu z ZVKD-1 in prostorskimi akti.
Različice besedila: 3Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 29. 3. 2012Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS sodba I U 1987/2011Upravno sodišče RS · 29. 3. 2012besedilo 2008–2014
Odločanje ZVKD je omejeno na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določb, ki določajo ukrepe tega varstva, kar velja tudi v primeru, ko je pravna podlaga za odločanje prostorski akt. Odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja zato ne more temeljiti na razlogih, ki niso del kulturnovarstvenega režima.
- UPRS sodba I U 838/2010Upravno sodišče RS · 31. 3. 2011besedilo 2008–2014
Po prvi alineji 26. točke 3. člena ZVKD-1 so „poseg v dediščino“ vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov. Za gradnjo pa se ne šteje le gradnja, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, temveč tudi gradnja, za katero takega dovoljenja ni treba pridobiti. Odločanje Zavoda je že ob upoštevanju splošnih določb 1. in 8. člena ZVKD-1 omejeno na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določb, ki določajo ukrepe tega varstva, kar velja tudi v primeru, ko je pravna podlaga za odločanje prostorski akt. Zato je tudi presoja (ne)možnosti oziroma (ne)dopustnosti gradnje iz petega odstavka 50. člena ZGO-1 omejena na varstvo nepremične dediščine, to varstvo pa izvaja v skladu z ZVKD-1 in prostorskimi akti.